Ste predsednik Društva kriminalistov od leta 2010 naprej. Ali nam lahko predstavite delovanje društva, njegove namene in cilje?
Nekdanja kriminalistka, doktorica psihologije, je v svoji raziskavi psihosocialnih determinant, ki vplivajo na zdravje kriminalistov, pred mnogimi leti zapisala, da poklic kriminalista ni samo zaposlitev, za opravljanje katerega bi bilo potrebno predvsem izpolnjevanje kriterija določene stopnje izobrazbe, temveč neredko pomeni način življenja. Delo kriminalista ni le zadovoljevanje družbenih in/ali osebnih potreb, temveč oboje in več kot to – delo kriminalistov se dotika tako posameznika(ov) kot družbe v celoti. Zato je to delo toliko bolj občutljivo, zahtevno, odgovorno in pogosto obremenjujoče. Gre za službo s posebno socialno odgovornostjo, v kateri so zaposleni ljudje različnih strok, ki naj bi jim bilo skupno t.i. »veselje do poklica«.
Tudi taka razmišljanja so leta 2003 leti vodila nekaj naših kolegov in kolegic, da so ustanovili Društvo kriminalistov Slovenije (DKS), ki združuje aktivne in upokojene kriminaliste. V statutu DKS so kratko in razumljivo napisani nameni in cilji društva, ki jih vsako leto z našo aktivnostjo poskušamo spraviti v praktično življenje: javno se odzivamo na pritlehne in politikantske obtožbe na račun nestrokovnosti in politične indoktrinacije policije in javno poudarjamo, da kriminalisti niso dekla ne te ali one politike in posameznih lobijev, kar mora dodatno okrepiti sicer zanesljiv in dober ugled kriminalistov med državljani. Gojimo kult profesionalnosti in zakonitosti, tudi z organiziranjem strokovnih predavanj, posvetov in okroglih miz, ki naj pri državljanih in politiki krepijo občutek, da je učinkovito delo kriminalistov eden od najpomembnejših temeljev varnosti. Zato je potreben stalni pritisk na politiko, ki mora ustvarjati odlične razmere za delo policije, upoštevajoč pri tem meje zakonitosti, sorazmernosti in človekove pravice. Ne glede na razsežnosti gospodarske in splošne družbene moralne krize, ki se vztrajno zajeda v vse pore življenja in ki tudi kriminalistom prinaša vse slabše materialne pogoje (tudi plače), poskušamo resno analizirati posledice takih okoliščin na delovanje kriminalistične policije kot celote in vsakega posameznika v njej. Zato smo zapisali, da potrebujemo člane društva, ki si bodo lahko privoščili razkošje, da pri svojem delu sledijo le strokovnosti in zakonitosti, ne glede na položaj, zasluge, časti, ugled, klientelistično povezanost in politično ali mafijsko pripadnost kršilcev zakona. Zato je pomembno izmenjevati mnenja s kolegi v tujih društvih kriminalistov in sorodnimi društvi v naši državi (Tožilsko društvo, Sodniško društvo…). Na podlagi pripadnosti kriminalistični stroki se je enostavno treba družiti, tako na strokovnih kot družabnih srečanjih.
V mesecu marcu 2015 je vaše društvo v Policijski akademiji v Tacnu organiziralo posvet na temo (ne)zakonitosti hišnih preiskav pri odvetnikih. Kako to, da ste se odločili za tovrstno temo?
Slovenski pravni prostor že nekaj časa prežemajo dileme, povezane s hišnimi preiskavami pri odvetnikih. Tako so odvetniki v okviru stanovskih srečanj in v precejšnjem delu revije Odvetnik štev. 68/zima 2014 posvetili problematiki zaupnosti med odvetnikom in stranko v kazenskih postopkih in možnim vdorom države (policije, tožilstva, sodstva) v to razmerje posebno pozornost. V Društvu kriminalistov Slovenije dobro poznamo trende gibanja kriminalitete in njene različne perfidne oblike, predvsem na področju gospodarskega in organiziranega kriminala, ki so pustile uničujoče posledice na razlaščeno in ponižano prebivalstvo, zato dajemo poseben poudarek strokovnosti in zakonitosti dela kriminalistične policije, zavedajoč se med drugim tudi izjemno pomembne vloge odvetnikov v (pred)kazenskih postopkih. Zato je Društvo kriminalistov 4. marca 2015 v Policijski akademiji v Tacnu organiziralo posvet na temo (ne)zakonitosti hišnih preiskav pri odvetnikih.
Na posvetu smo s pomočjo pravnih strokovnjakov iz Pravne fakultete, Fakultete za varnostne vede, Državnega tožilstva in Vrhovnega sodišča analizirali razmišljanja Odvetniške zbornice, ki je skupaj s tremi odvetniškimi pisarnami na Ustavno sodišče konec leta 2013 vložila ustavno pritožbo zoper odredbe o hišni preiskavi Okrožnega sodišča v Ljubljani in pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o kazenskem postopku in Zakona o odvetništvu. Pritožbo in pobudo je Ustavno sodišče sprejelo v absolutno prednostno obravnavo. Kljub temu, da ustrezne odločbe Ustavnega sodišča še nimamo, pa smo v DKS mnenja, da je treba opisane pobude analizirati in predvideti možne posledice.
Kajti, v ustavni pritožbi pritožniki trdijo, da so bile s hišnimi preiskavami pri odvetnikih (poslovni in zasebni prostori) kršene mnoge ustavne pravice, kot npr. kršitev pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave), nedotakljivosti stanovanja (36. člen), varstva tajnosti pisem in drugih občil (37. člen) varstva osebnih podatkov (38. člen) ter do kršitve prvega odstavka 6., 8. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Še posebej pritožniki izpostavljajo zaseg celotnih spisov strank, računalnikov in kopij strežnikov z vsemi elektronskimi sporočili, vse to pa naj bi pomenilo nedopusten poseg v zaupno razmerje med odvetniki in njihovimi strankami. Nadalje izpostavljajo še nekatere kršitve in dileme, katerih podrobnosti so opredeljene v sklepu Ustavnega sodišča. Skratka, pritožniki so začeli streljati s kar »težkim topništvom«, zato je njihove argumente potrebno strokovno analizirati.
Zato je DKS organiziralo ta posvet z namenom, da poskušamo odgovoriti na vprašanje, ki je bilo sicer legitimno ponudeno Ustavnemu sodišču: Ali se z dosedanjimi pravnimi podlagami in s preiskovalnimi taktikami in tehnikami posega v ustavne pravice odvetnikov in osumljencev kaznivih dejanj pri hišnih preiskavah odvetniških pisarn?
Dejstvo je, da je bilo največ tako imenovanih odmevnih hišnih preiskav, v katere so bili vpleteni tudi nekateri odvetniki, opravljenih s področja gospodarske kriminalitete, ko so kriminalisti ugotavljali mnoge sumljive posle, podprte z raznimi svetovalnimi pogodbami, tudi odvetniškimi, na podlagi katerih je mnogo premoženja »izpuhtelo« v zasebne žepe, davčne oaze in v nikoli vrnjene kredite. Preteklo in trenutno gospodarsko tranzicijsko stanje v državi pomeni za zločinstvo to, kar je pomlad za brstenje rastlin. Zato se bo v eventualnem primeru popravka zakonodaje, ki ureja hišno preiskavo (v nadaljevanju pa se bo to lahko raztegnilo tudi na druga preiskovalna opravila, npr. telefonske prisluhe, sledenje, ipd.), potrebno vprašati, kakšne izjeme so ustavne, zakonite in smotrne, da ne bodo dodatno ovirale nujno potrebnega legitimnega dela preiskovalcev in tožilcev.
Skoraj vso svojo poklicno pot ste delali v kriminalistični policiji. Kako to, da ste se odločili za ta izjemno zahteven poklic?
Drži, večina svoje aktivne kariere sem preživel v kriminalistični policiji, med drugim tudi kot šef gorenjskih in ljubljanskih kriminalistov in načelnik sektorja za gospodarski kriminal v Upravi kriminalistične policije. Sprašujete me, kakšni vzgibi so me vodili, da sem postal kriminalist? Moram odkrito reči, da ni šlo za iskanje kakšnih vzvišenih ciljev, temveč oz. vsaj na začetku le za mladostno tavanje od želje po študiju slovenščine, geografije ali zgodovine do želje postati pilot. Kasneje pa me je kriminalistično delo determiniralo in postalo način življenja. In tako sem samoumevno pripadal tisti garnituri kriminalistov in policistov, ki izhajajo iz trapastega ideala, da delajo nekaj važnega in koristnega za skupnost.
Mladost sem preživel v Železnikih, kjer sem kot srednje priden učenec leta 1968 zaključil osnovno šolo. Kot smo včasih radi poudarili – sem proletarskega in partizanskega porekla, zato danes nimam nikakršnih dilem, kdo je zmagal leta 1945 in zakaj je bil socializem zgodovinsko pogojen. Razredničarka (slavistka) me je navdušila nad takrat komaj ustanovljeno miličniško kadetnico v Tacnu pri Ljubljani, pa tudi moj brat je takrat že delal v policiji in je bil kasneje mnoga leta Gorenjcem vobče znan kot prometni inšpektor, ki je brez milosti preganjal pijance in razne psihopate za volanom. Prijavil sem se in bil sprejet ter tako najbolj občutljiva in vsesplošno prebujajoča leta preživel v strogi vojaško-policijski disciplini. Izhodi so bili redki, zato sem si čas krajšal z intenzivnim učenjem, prebral pa sem skoraj vso šolsko knjižnico. Leta 1971 sem končal šolanje kot drugi najboljši dijak svoje generacije. Za nagrado sem si lahko izbral delovno lokacijo. Moje sošolce so razmetali po vsej Sloveniji, jaz pa sem »pristal« na Postaji milice v Radovljici. Na vse nekdanje kadete je svoboda gibanja neizmerno dobrohotno vplivala, predvsem tako, da smo se v nekaj letih ali celo mesecih neizmerno zaljubili in se poročili ter veselo delali otroke. Mogoče smo tako kompenzirali pomanjkanje družinske topline, ki jo zaradi načina šolanja in kasnejše oddaljenosti delovnih mest od naših staršev najbrž nismo dovolj zaužili. Polovica rosno mladih ženinov se je zelo kmalu ločila, primerne razloge pa bi najbrž ugotovila kakšna sociološka analiza obnašanja mladih kadetov. Spadam v drugo polovico-poročen sem že 42 let.
Štiri leta sem nato preživel na radovljiški Postaji milice, kjer sem ob pomoči starejših kolegov, od katerih je bilo sicer nekaj slabo pismenih, vendar pa izjemno srčnih mož z neverjetnim psihološkim darom in znanjem za delo z ljudmi. V taki druščini sem se učil prvih aretacij, obravnavanja prometnih nesreč, kaznovanja prehitrih in pijanih voznikov in odkrivanja manjših kriminalcev. Pretepal sem se s pijanci po gostilnah, vklepal nasilne može in očete, ki so se znašali nad svojimi ženami in otroki in tako nekako pometal široke ceste pravičnosti. Sodeloval sem tudi v posebni enoti milice, ki je med drugim leta 1974 zatrla znani upor kaznjencev na Dobu. Tam sem se pravzaprav prvič tako rekoč iz oči v oči srečal s kriminalnim podzemljem, s katerim sem se potem dolga leta kot preiskovalec ukvarjal. Leta 1975 sem stopil v vrste kriminalistov v Kranju in nato ob delu končal Pravno fakulteto. Od tu naprej pa se je kariera kar konstantno vzpenjala. Zaradi beneficirane delovne dobe sem se upokojil pri 50-tih letih – imel sem več kot 41 let delovne dobe, kar je svojevrsten paradoks, ki kaže, kako družba izgublja delovno sposobne ljudi, ki imajo še vedno dovolj moči, predvsem pa modrosti in prakse, kar je v taki službi še kako potrebno in koristno. Pregovor pravi: enkrat policist, vedno policist. Zato ne morem iz svoje kože in zato z veseljem predsedujem Društvu kriminalistov.
Kakšno je vaše mnenje glede preiskovanja kaznivih dejanj v zadnjem času, ko ima policija na razpolago vse manj finančnih in kadrovskih resursov.
Arturo de Felice, direktor Direkcije za antimafijske preiskave v Italiji je v nekem intervjuju povedal: »S tehniko sledimo tehniki kriminalcev. Vendar tehnična sredstva uporabljajo ljudje. Če ni človeka, ki se sproti odloča, v katero smer naj gre preiskava, ne bodo stroji tega naredili namesto njega. Sam pripadam tradicionalni šoli policije, ki pravi, da mora imeti vsako preiskavo v rokah dober izkušen policist. Stroji ne morejo voditi preiskav in ne bodo se odločali sami. Odločitve pa so ključne. Uporaba akumuliranih izkušenj je ključna, da preiskavo izpelješ do konca«.
Popolnoma se strinjam z njim. Veliko »akumuliranih izkušenj« je zbranih tudi v sedanji sestavi slovenske kriminalistične policije. Tudi v DKS z izmenjavo mnenj in stališč poskušamo slediti idejam o še boljši in učinkovitejši organizaciji in delu kriminalistične policije. Mar utopično razmišljamo, da bomo spreobrnili vse napake te države? In to kljub samo nekaj desetletni zgodovini države, ki se nam je na mnogih področjih, če omenim samo razgrabljanje nekdanjega skupnega premoženja, spridila, in ki ni nič drugega kot ena sama neskončna kloaka – kjer se kopiči smrad prevar, laži, zlorab in nemoči politike in različnih nadzornih mehanizmov, in kjer je domovinsko pravico dobilo sistematično izkoriščanje, zapeljevanje in opeharjenje državljanov. Državljani in politiki se morajo zavedati, da je strokovna policija garant nacionalne varnosti. Policija, ki mora imeti tudi ustrezne kadrovske in finančne resurse. V to smer so mnogi odločevalci začeli razmišljati šele s pojavom aktualne begunske problematike in terorizmom. Čeprav so nam državo pokradli in razmajali kar domači »džihadisti« in »talibani«, pa se svet za nacionalno varnost ni nikoli sestal, da bi združil vse razpoložljive sile.
Še na en paradoks nas je na enem od posvetovanj DKS opozoril profesor Fakultete za varnostne vede dr. Meško: policija šteje vedno manj ljudi, iz proračuna dobiva manj denarja za plače in tehnično opremo, njeni rezultati pa so nasprotno temu vse boljši? Delov kolumnist je pred dnevi napisal, da slovenska policija še ni padla na izpitu iz nalog varnosti državljanov in države. Ali torej velja neoliberalna maksima – manj je več?! Do kdaj še??
Kirstov kriminalistični komisar Braun iz münchenske policije je dejal: »Mi smo kuliji pravičnosti: naše področje je samo kriminalistična stvarnost in eksaktnost. Kdor torej zaide v mlin naših preiskav-in zares prekleto vseeno je, kaj je po poklicu in kakšen položaj ima-dobi tisto, kar si je zaslužil. In postreči mu je treba hitro!« Jaz pa k temu dodajam: ustrezno kadrovsko in plačno podprta kriminalistična policija naj bo usmerjena prav v ta cilj – da bodo njeni klienti »postreženi« in »obdelani« kar se da hitro, učinkovito in zakonito. Izbor ukrepov pa mora biti raznolik, od policijskih pridržanj in posledično več priporov, do dokazno perfektnih kazenskih ovadb, uporabe ustreznih tehničnih sredstev in zbirke čim več obveščevalnih podatkov.
Pred kratkim ste zapisali, da bi bilo potrebno v nadzorne svete gospodarskih družb v lasti države imenovati upokojene kriminaliste in tožilce, kar se nam zdi zelo dober predlog. Ali menite, da bi politika v Sloveniji zmogla narediti takšen korak?
Tak, na prvi pogled provokativen predlog, sem zapisal v članku za sobotno prilogo Dnevnika 20. junija. Utemeljeval sem ga s tem, da dosedanjim nadzornim strukturam v gospodarskih družbah, kjer se pretakajo znatna finančna sredstva, ni uspelo preprečiti raznovrstnih oblik gospodarskega kriminala (ali so celo sodelovale pri njem), ki se je odražal v obliki skrajno sumljivih in netransparentnih pogodb, diktiranja lobijev v določene nakupne in prodajne posle, v zaposlovanju političnih nekompetentnih vodstvenih kadrov, finančnih nakazilih v davčne oaze družbam, ki jim rečemo poštni nabiralniki, še boljši izraz pa plenilska gnezda, v ustvarjanju bančnih lukenj, in še bi lahko našteval. Zato bi upokojeni kriminalisti in tožilci z vnaprejšnjim nadzorom nad takimi posli nedvomno lahko nadvse uspešno preprečevali ropanje skupnega oz. državnega premoženja. Kasnejše sodbe so »blažev žegenj«. Na njihovi podlagi država še ni dobila nazaj nobenega ukradenega premoženja. Več ali manj drži preprosta trditev mnogih državljanov, da za nekaj ukradenih evrov greš sedet, za nekaj milijonov pa sediš na polni blagajni in s pomočjo odvetnikov trdiš, kakšna žrtev nevoščljive drhali in političnih igric si. Nikoli mi ni jasno, kako lopov lahko na podlagi fiktivnih pogodb prenese denar družbe na račun svoje družbe, po možnosti seveda nekam v tujino in nazadnje prepričaš sodišče, da s tako transakcijo ni nič narobe in nič kaznivega, ob tem, da denar seveda dokončno ponikne v podzemlje.
Pripravil: Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si
