Vaše ekspertno področje med drugim obravnava tudi patriotizem v sodobnih družbah. Za kaj pravzaprav gre pri tem, glede na to, da je kar nekaj različnih razlag?
Patriotizem oz. ekvivalentni slovenski izraz domoljubje predstavlja čustveno povezavo posameznika z njegovo domovino. To moramo razumeti kot prostor, ki ga narod poseljuje, kot tudi številne antropološke, kulturne, jezikovne, sociološke, etnološke značilnosti, katere predstavljajo skupni imenovalec pripadnikom posameznega naroda. Na ta način narod povezujejo v celoto in ga tudi ločijo od drugih narodov. Za razliko od nacionalizma, ki se povezuje z državo tega istega naroda in v svoji negativni obliki svojo verodostojnost črpa iz primerjanja z drugimi nacijami iščoč vrednostne več in manj vrednosti, kar je v marsičem razlog nizke samopodobe nacije, je domoljubje osredotočeno predvsem na poznavanje lastnih značilnosti naroda, pozitivno samopodobo in zato ni usmerjeno v medsebojno primerjanje ter tekmovanje z drugimi narodi. Na osnovi tega je mogoče trditi, da je domoljubje predpogoj za strpnost do drugih narodov. Različne razlage in definicije so posledice vsiljevanja ideoloških konceptov na raven domoljubja. Medtem ko naj bi bilo domoljubje ideološko-politično desno usmerjeno, velja, aktivno državljanstvo in posledica tudi do neke mere nacionalizem za bolj levi ideološko-politični pol. Sam zavračam takšno razumevanje, saj pozitiven odnos do domovine in s tem naroda ne sme imeti nikakršnega ideološkega predznaka in je bil ter bo univerzalna in brezčasna dobrina. Ljubiti domovino nima nič opraviti bodisi s politiko ali ideologijo, čeprav se poskuša nenehno ideološko obarvati tako en kot drugi koncept. Takšno ravnanje pomembno vpliva na nižjo narodno samopodobo, nizko stopnjo politične participacije in brezvoljnost posameznikov v narodu. Vse to je z vidika vodenja in upravljanja skrajno nevarno za delovanje demokracije.
Kaj se šteje za legitimni način izražanja patriotizma? Ali je to dvig zastave, petje himne, državljanska nepokorščina ipd?
Spoštovanje državnih simbolov je bilo, je in tudi bo v prihodnosti temelj domoljubne kulture posameznice in posameznika. Domovina, ki je leta 1991 postala tudi država je namreč ogledalo družbe. Biti nezadovoljen z načinom upravljanja države je povsem legitimna oblika izražanja domoljubja. Še več! Argumentirano kritično mnenje je namreč osnova za pozitivne spremembe. Vsi domoljubi moramo biti prav takšni, saj je prav v vseh pogledih sodelovati in sooblikovati takšno obliko delovanja države in s tem prihodnosti, ki bo omogočala čim bolj kvalitetno življenje vsem v tej državi. Državljanska nepokorščina je zatorej tudi oblika domoljubnosti, seveda utemeljena na kvalitetnih argumentih, saj bo kot takšna na izvoljene odločevalce vplivala na način sprejemanja boljših, transparentnejših in predvsem legitimnejših odločitev. Včasih se namreč zdi, da politične elite izgubljajo stik z državljankami in državljani. Ti naj bi bili potrebni v času volitev, medtem ko civilnodružbena aktivnost ni najbolj zaželena v času vladanja izvoljenih odločevalcev. To pa seveda ni demokracija in še manj legitimno upravljanje z državo. Legitimnost zagotavljajo državljanke in državljani na osnovi dnevnega vrednotenja dela odločevalcev, kar marsikdo razume kot ne bodi ga treba.
Če bi danes RS ponovno uvedla obvezno služenje vojaškega roka, se glede na javne raziskave med mladimi o tem, koliko mladih, bi sploh bilo pripravljeno ”srčno služiti domovini” porajajo različna mnenja. Ali ima pri tem kaj patriotizem in/ali domoljubje, koliko bi bili mladi sploh pripravljeni na služenje domovini?
Temeljna vrlina domoljuba je tudi obramba domovine. To se je v naši stoletni zgodovini naroda, žal ne tudi nacije, saj smo si državo izborili šele leta 1991, izkazalo. Pri tem ne gre samo za obrambo z orožjem, temveč tudi z znanjem, kulturo in doseganjem različnih uspehov kot naroda. Sodobna družba, pa tudi ravnanje političnih elit, so v marsičem pripomogli k pasivizaciji večine danes. Zakaj? Ker je odločevalcem bistveno bližje koncept vladanja po principu: država bo zagotovila to in ono, državljanke in državljani pa za takšno ravnanje naj ne postavljajo neprijetnih vprašanj. Vse se začne in konča namreč pri prevzemanju odgovornosti. In ta je kot vroči kostanj, pa lahko začnemo pri naših najmlajših, kjer so vedno drugi nekaj krivi ali pa na najvišjih ravneh političnega odločanja, kjer se odločitve ali ne sprejemajo ali pa se pod njih ne želi nihče podpisati. Na področju obrambe ni prav nič drugače. Naivno pričakujemo, da bo našo domovino in tudi državo branil NATO ali pa EU, kar je seveda popolna iluzija. Ta prva kot druga organizacija nimata oboroženih sil, te morajo zagotavljati države članice. Za obrambo mora vsak najprej poskrbeti sam. Šele potem je mogoče računati na različne oblike pomoči. Pri mladih pa se ta nepripravljenost služenja domovini vidi tudi v izjemnem razočaranju nad državo. Kar je hudo narobe. Država ni nič kriva. Če kdo, so za to, kako država ravna odgovorni odločevalci in ne nazadnje tudi volivke in volivci. Sam menim, da se je z odpravo naborniškega sistema izjemno poslabšala varnostna kultura in prav je, da bi del prebivalstva znal ravnati samozaščitniško, če bo (upam, sicer da ne) to potrebno. Torej temeljno znanje in veščine za obrambo so več kot dobrodošle in prav bi bilo, da bi jih posedovalo čim več ljudi. Sam menim, da mladi nimajo težav z domoljubjem, so pa bistveno manj zadovoljni s stanjem v državi. Samo to se spreminja na druge načine, kot sem že zapisal.
Koliko je po vašem mnenju še domoljubja med mladimi v Sloveniji?
Menim, da veliko. Mladi imajo radi Slovenijo. Morda to ne izkazujejo vedno na neposreden način, sem pa prepričan, da so ponosni na Slovenke in Slovence, na njihove dosežke, rezultate, našo kulturo, jezik. Ker je domoljubje povezano z znanjem in mladi so vedno bolj in ne manj, kot nas hoče kdo prepričati, izobraženi, še kako dobro poznajo našo zgodovino. Res pa je, da so težave z izražanjem čustev, kar ni samo težava med mladimi, temveč tudi ostalimi Slovenkami in Slovenci. In ker domoljubje je čustvo, je tu nekaj težav. Vsekakor pa moramo mlade spodbujati h argumentirani kritičnosti in s tem gradnji sprememb v naši družbi in državi.
Ali ima domoljubje kakšne korelacije z socialnim oz. ekonomskim statusom v družbi?
Do neke mere, čeprav menim, da smo domoljubni vsi. Nedvomno pa je razočaranost nad državo, posledično pa žal tudi nad domovino, večje med tistimi, ki živijo v težkih razmerah. Še posebej, če so te razmere pogojene s slabim delovanjem nekaterih državnih sistemov in so posredno zanje odgovorni odločevalci. Sicer pa se uspehov Slovenk in Slovencev veselim vsi, ne oziraje se na socialno-ekonomski status. Spomin naj samo na primer Planice in podobnih dogodkov.
Vaše področje so tudi civilno vojaški odnosi. Koliko je še vojska lahko avtonomna v demokratičnih družbah?
Vojska pravzaprav ne more in ne sme biti avtonomna v demokratičnih družbah. Avtonomnost vojske pomeni veliko nevarnost za demokracijo. Civilni nadzor nad vojsko je nujen in zapovedan. Tako, kot se odločajo politične elite, tako se godi tudi vojski. Res pa je, da se vse bolj zdi, da so (pre)številne odločitve političnih elit vse težje razumljive in pomenijo načenjanja sposobnosti obrambnih sistemov ter s tem vojske. Tudi skozi prizmo civilno vojaških odnosov je naborniški sistem bil dodana vrednost. Vključevanje nabornikov v življenje vojske je pomenilo vzpostavljanje vezi med vojsko in civilno družbo. Veste, vojska ni nekaj, kar ne potrebujemo, kar samo porablja proračunski denar, temveč je pomemben sistem, ki prispeva k stabilnosti države in občutku varnosti njenih državljank in državljanov. Poklicno popolnjevanje oziroma zamrznitev naborništva je pomenilo pretrganje vezi med civilno družbo in vojsko. Zdi se, da Ministrstvo za obrambo ne zna vzpostaviti prave komunikacije do civilne družbe, kar se seveda izkazuje najprej v nepoznavanju delovanju sistema, nato pa v neargumentirani kritičnosti, ki se jo tako ali drugače popularizira. Posledica je zniževanje sredstev in vsaj po mojem popolnoma nestrokovne, da ne rečem banalne razprave o ukinitvi oboroženih sil. Tisti, ki te predloge ponujajo ali ne poznajo delovanje sodobnih družb, se ne zavedajo varnostne arhitekture in nesramno podcenjujejo geopolitične smernice, ki definirajo tudi mednarodne odnose. Zato trdim: če bi civilno okolje imelo več vedenja in razumevanja na področju delovanja obrambnih sistemov, torej tudi vojske, potem bi bilo vse bistveno drugače. To pa me vrne na izhodišče o nizki varnosti kulturi in nizki stopnji znanj na tem področju med državljankami in državljani.
Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si
