Ste doktor znanosti s področja psihologije in izredni profesor za forenzično psihologijo. Vaše področje raziskovanja je tudi Ocenjevanje verodostojnosti pričanja očividcev in žrtev kaznivih dejanj. Kateri dejavniki vse vplivajo na očividce in žrtve kaznivih dejanj, da si ti zapomnijo čim več pomembnih podatkov o storilcu oz dogodku?
Navadno si zapomnijo več točnih podatkov tiste priče, ki so med opazovanjem ostale zbrane in osredotočene na dogajanje. Če priče doživijo dogajanje zelo čustveno in so zelo vznemirjene, potem je večja verjetnost, da je njihov opis dogajanja in oseb pomanjkljiv. Pomembni so tudi osebni dejavniki, kot je na primer starost, kjer se netočnosti pogosteje pojavljajo pri otrocih in starejših ljudeh. Tudi poklic in vrsta izobrazbe lahko vplivajo na verodostojnost pridobljenih podatkov, saj npr. ljudje, ki so v tehničnih poklicih lažje in natančneje opišejo in interpretirajo dogajanje ob neki nesreči pri delu s stroji ali orodji.
Otroci težko razlikujejo med tistim, kar se jim je zares zgodilo, in namišljenimi ali sugeriranimi dogodki. Kako je s pričanjem pri otrocih? Kako in kdaj verjeti, kaj se jim je res zgodilo oz da so bili priča kakšnemu dogodku?
Verodostojnost pričanja pri otrocih je odvisna od njihove starosti, intelektualne, socialne, čustvene in moralne zrelosti. Zato je težko dati splošen odgovor. Vsakemu otroku moramo prisluhniti, vzpostaviti z njim empatičen odnos in šele nato lahko presojamo o tem, kaj je in kaj ni videl. Ker pa otroci niso samostojna bitja in so odvisni od skrbnikov, je treba preveriti tudi odnose z njimi in morebitne poskuse vplivanja s strani drugih, ki lahko poskušajo manipulirati z otroki, da bi uresničili lastne motive. Skratka, vsakemu otroku je treba pozorno prisluhniti, njegove izpovedi je treba jemati resno in z razumevanjem, hkrati pa je treba vztrajati v vlogi nepristranskega presojevalca. Otroci lahko prepričljivo lažejo o čemerkoli, obenem pa lahko tudi govorijo resnico.
Kako je mogoče prepoznati nekoga da laže in kako zanesljivi so tovrstni znaki?
Tako laiki kot strokovnjaki (npr. kriminalisti) smo slabi v ugotavljanju laži. Številne raziskave vztrajno kažejo, da smo pri ugotavljanju laži le malenkost boljši od naključnega ugibanja. Strokovnjaki so malo boljši od laikov, a je razlika tako majhna, da so še vedno blizu ugibanja. V laboratorijskem okolju lahko najdemo besedne in nebesedne znake, ki jih povezujemo z laganjem, a znanost do danes ni odkrila nobenega besednega ali nebesednega znaka, ki bi ga lahko uporabili kot pokazatelj laganja. Kot strokovnjaki na tem področju radi rečemo; Ostržkov nos obstaja le v pravljici Carla Collodija, v resničnem življenju ga ni. Seveda pa se predvsem na področju psevdoznanosti razširjajo nepreverjene domneve in miti, ki so izredno trdoživi in obljubljajo hitro ter učinkovito ugotavljanje laži. Tako se za ugotavljanje laganja promovira npr. nevrolingvistično programiranje, mikroobrazni izrazi, analiza vedenja sogovornika, snemanje s termalnimi kamerami, možganski prstni odtisi (MERMER), analiza stresa v glasu in tudi nekatere tehnike analize besednih znakov, kot je na primer Znanstvena analiza vsebine (SCAN). Takšne tehnike so nesprejemljive za resno in odgovorno delo policije in sodišč, saj so bodisi zavrnjene kot neučinkovite s strani znanosti, ali pa nepreverjene. Tehnike ugotavljanja laganja zvečine izvirajo iz ZDA, kjer pogosto pretirano poenostavljajo kompleksne duševne pojave in izumljajo navidezno učinkovite tehnike, ki jih intenzivno tržijo. Ko je tržišče zasičeno, se preselijo drugam. Zaradi finančnih in drugih interesov je psevdoznanost bistveno bolj prodorna kot znanost, zato lahko prodre tudi v policijo in pravosodje.
Zaradi nesprejemljivo nizke točnosti ugotavljanja laganja se metode ugotavljanja laži v preiskovalnih postopkih večine razvitih držav opuščajo. Preiskovalno delo je namreč preveč pomembno, da bi temeljilo na ugibanju in znanstveno nepotrjenih domnevah. Danes so na voljo številne znanstveno preverjene tehnike in metode, ki jih profesionalci lahko uporabijo pri svojem delu, da ugotovijo resnico (npr. tehnika premišljenega soočanja z dokazi, kriterijska vsebinska analiza izjav, pogovorno upravljanje, vzpostavljanje empatičnega odnosa z intervjuvancem itn.). V skupino zanesljivejših metod lahko uvrstimo tudi poligrafiranje, ki pa ga znanost vidi drugače, kot praktiki, ki živijo od njega. Medtem ko uporabniki ali zagovorniki poligrafa napihujejo njegovo točnost čez 90 %, je v znanosti sprejeto mnenje, da njegova točnost znaša približno 75 %. Pri poligrafu so sporne tudi prevare in zavajanja, ki morajo biti uporabljene, da tehnika deluje.
Kakšne so razlike med laiki in strokovnjaki v ugotavljanju laži?
Razlike so majhne, premajhne. Laiki smo uspešni pri ugotavljanju laži v približno 54 %, strokovnjaki pa v 56 %. Treba je opozoriti, da vrednost 50 % pomeni ugibanje, saj imamo le dva odgovora (laž, resnica). Obstajajo tudi strokovnjaki, npr. Paul Ekman, ki trdijo, da se lahko z uporabo njihovih metod izurimo v odkrivanju laži. Znanost tega ne samo, da ne potrjuje, ampak ugotavlja tudi resne metodološke pomanjkljivosti raziskav, ki naj bi kazale na učinkovitost metod ugotavljanja laži.
Katere tehnike ali metode ugotavljanja laži lahko dokaj upravičljivo uporabimo in katere ne?
Za učinkovito preiskovalno delo je ugotavljanje laži nepotrebno, lahko je celo škodljivo. Treba je namreč upoštevati, da policija pogosto dela s povratniki in osebami, ki ne želijo sodelovati, zato je pomembneje vzpostavljati spoštljiv odnos z intervjuvancem, saj tako pridobimo ne samo več, ampak tudi bolj točne informacije. Sodobni pristopi opravljanja razgovorov z osumljenci, pričami in žrtvami ne vključujejo več uporabe metod ugotavljanja laži. Najbolj priznan, uveljavljen in tudi znanstveno utemeljen pristop so začeli uporabljati v Veliki Britaniji pred približno 25 leti in od takrat so podobni vzniknili tudi v drugih visoko razvitih družbah. Uveljavlja se celo v ZDA, kjer vse do začetkov boja proti terorizmu niso videli potrebe po njegovi uporabi. Seveda pa opazovanje vedenja intervjuvanca še vedno ostaja pomembna aktivnost preiskovalca. A sedaj ne gre več za ugotavljanje laži, gre le za ugotavljanje splošnega duševnega stanja intervjuvanca. Ugotavljamo torej, kako sproščena je oseba ali kdaj se pojavlja vznemirjenost, saj to pomaga pri vzpostavljanju odnosa in pridobivanju operativno pomembnih informacij.
Kakšno je vaše mnenje o uporabi poligrafa za namene zaposlovanja ključnih kadrov v organizacijah?
Menim, da je uporaba poligrafa v takem kontekstu nesprejemljiva in škodljiva z več vidikov. Prvič zato, ker učinkovitost poligrafa ni bila nikoli verodostojno preverjena pri ugotavljanju laganja zaposlenih ali kandidatov za zaposlitve. Poligraf je bil izdelan za ugotavljanje laži osumljencev zločinov, kar pomeni drugačen kontekst uporabe metode. Domneva, da je poligraf enako točen pri ugotavljanju zavajanja zaposlenih, kot je točen pri testiranju osumljencev zločinov, ni znanstveno preverjena.
Drugič, zaradi uporabe poligrafa se opuščajo drugi načini preverjanja kadrov in ker poligraf ni povsem zanesljiv, se s tem povečuje varnostno tveganje organizacij.
Tretjič, uporaba poligrafa ima učinek zastraševanja. Verjetno to ni ravno najboljši način začetka ali vzdrževanja delovnega odnosa med delodajalcem in zaposlenim. Prvi vtis je pomemben in delodajalec kandidatu že takoj na začetku odločno pokaže, da mu ne zaupa, ali da dvomi o njegovih namenih. Dvomim, da to vodi k lojalnosti in predanosti organizaciji.
Četrtič, na splošno je sprejeto mnenje, da je uporaba poligrafa neetična, saj vključuje zavajanje in prevare. Če testirana oseba ne verjame, da je poligraf povsem zanesljivo orodje za ugotavljanje laži, se možnost napake merjenja poveča. Da bi testirana oseba verjela v popolnost poligrafa, poligrafisti uporabljajo tehnike socialnega vplivanja (npr. ustvarjanje vtisa strokovnosti in kompetentosti z obleko, govorjenjem, omenjanjem certifikatov, priznanj ipd.) in uporabljajo trike (npr. uvodno demonstriranje točnosti poligrafa z označenimi kartami in s tehniko, ki je drugačna kot tista, ki je potem uporabljena pri resničnem merjenju).
Petič, znanost meni, da je poligrafiranje neznanstvena metoda, saj so postopki merjenja premalo standardizirani in vpliva subjektivnosti poligrafista ni mogoče izključiti. Informacije s katerimi poligrafist razpolaga, njegova izurjenost, stališča, vrednote, prepričanja in stereotipi, tudi njegov čustveno doživljanje, vse to lahko vpliva na ugotovitve testiranja. Raziskave so to potrdile. Poligrafisti so samo ljudje, ki lahko pomembno vplivajo na usodo drugih ljudi.
Šestič, poligrafija je ločena od znanosti in verjetno tudi zato ne upošteva osnovnih spoznanj znanosti, kot so npr. psihologija, nevrofiziologija, biologija in fiziologija. Poligrafija nima zadovoljivega znanstveno-teoretičnega temelja in le redki zagovorniki poligrafa imajo tudi dovolj metodološkega znanja, da razumejo razliko med znanstveno in psevdoznanstveno metodo. Kot nekdo, ki se trudi biti znanstvenik, ne morem priporočiti poligrafa kot orodja za ugotavljanje laži nikomur in menim, da za to tudi ni potrebe, saj obstajajo drugi načini, ki so etično sprejemljivejši in znanstveno ustreznejši. Pot do resnice je največkrat dolga in zapletena. Z uporabo bližnjic se olajšani oklepamo iluzije o hitrih in preprostih rešitvah, kar največkrat vodi v ustvarjanje subjektivne resnice.
Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si
