OŠ Miška Kranjca Ljubljana ste vodili med letoma 2010 – 2015. Ali nam lahko poveste, kako je bilo voditi šolo in po čem si boste to obdobje še posebej zapomnili?
Lahko rečem, da sem celo svoje življenje posvetila izobraževanju – od sedmega leta, ko sem kot učenka vstopila v osnovno šolo, skozi gimnazijo, študij.. potem pa skoraj 40 let delovanja na različnih področjih izobraževanja (in vzgoje). Zadnjih pet let in pol pa tudi kot ravnateljica. Z besedo – spoznala sem dobre in tiste manj dobre plati (in pasti) našega šolstva, kot tudi odgovore, ki so se s časom spreminjali, čeprav so vprašanja ostajala enaka.
Najbrž mi bo najbolj ostalo v spominu, poleg tega, da so se ministri za področje izobraževanja (pre)pogosto menjavali, kar je vnašalo nemir v pedagoško delo, in ob vsem administrativnem delu in omejitvah, ki jih je s sabo prinesel ZUJF in nova šolska zakonodaja, nenehna skrb za vnašanje sodobnih vsebin in pedagoških prijemov po eni strani in zagotavljanje pogojev za napredovanje VSEH učencev na šoli. Staršev in njihovih pričakovanj pa nalašč ne omenjam. Pogoji za napredovanje so globoko povezani z ustvarjanjem občutka varnosti za vsakega posameznega otroka.
V času ekonomske krize, ki je dosegla svoj vrhunec v času mojega ravnateljevanja, je varnost za marsikaterega učenca pomenila tudi socialno varnost. Ogromno energije je bilo vložene v reševanje socialnih stisk marsikaterega otroka in tudi družin in lahko z vso odgovornostjo rečem, da smo v tem času na tem, izjemno delikatnem področju, bili več kot uspešni.
Šola spada med večje osnovne šole v Ljubljani, saj jo obiskuje 450 učencev. Ali nam lahko zaupate, kako ste se soočali z izzivi na področju zagotavljanja varnosti in medvrstniškega nasilja ter katere oblike nasilja ste najbolj pogosto obravnavali?
Varnost na šoli zajema različna področja: od fizične varnosti (kako in po kateri strani hodimo po centralnem stopnišču, kako se obnašamo v telovadnici, garderobah, ko čakamo v vrsti v jedilnici, med šolskimi odmori, ob odhodu iz šole…), do varnosti pri pouku, kar pomeni, da učence ni strah vprašati, podati tudi napačni odgovor v trenutku, ko razmišlja in sodeluje, da se upa stopiti do učitelja in zaprositi za pomoč. Oboje zahteva jasno vodenje, zastavljanje ciljev in tudi aktivno sodelovanje vseh strokovnih delavcev.
Samo področje medvrstniškega nasilja je postalo manj opazno ali manj vidno, ker je iz fizičnega (dobro se spominjam pretepov izpred 20-30 let!) preraslo v bolj ‘subtilno’ a prav nič manj agresivno in boleče ter izredno napadalno verbalno nasilje. Ne morete verjeti, da so deklice, stare 11 – 12 let že znale narediti ‘fake’ profil na Facebooku in ga uporabiti za nadlegovanje sošolke. Pošiljanje sms sporočil z žaljivo vsebino, ki se veže ali na fizične značilnosti posameznika, ime, družinske člane ali nacionalnost, ni bila nobena redkost.
Da bi zmanjšali možnosti za tovrstna početja smo popolnoma prepovedali uporabo mobilnih telefonov v šoli in med šolskimi dejavnostmi. Zgodilo pa se je, da so se tovrstne nesprejemljive aktivnosti sedaj dogajale v popoldanskem času. Prenesle pa so se in se zrcalile na odnose dopoldan – v času, ko so učenci bili skupaj, v šoli (‘playground issues’). Starši pa so od nas pričakovali, da tovrstne težave rešujemo v šoli, kot da to z njimi nima nobene zveze in niso želeli prevzemati nobene odgovornosti!
Glede na rastočo problematiko spletnega nasilja ali nasilja s pomočjo sodobne tehnologije, smo kot šola redno izvajali dodatna izobraževanja s tega področja – tako v obliki delavnic za učence kot nazornih predavanj za starše. Seveda, velikokrat sem tudi sama stopila v razred, ko je bilo potrebno takoj odreagirati in se z učenci pogovoriti. Velikokrat so do mene stopili starši, ki so opozarjali, da gre za bullying, a sami niso vedeli kaj in kako ravnati. Še bolj pogosto, žal, so videli svojega otroka le kot žrtev in niso bili pripravljeni razumeti, da je del odgovornosti tudi na njihovem otroku in tudi na njih, kot starših.
Pred približno dvema letoma so se dekleta naše šole zmenila za pretep z dijakinjami ene srednjih šol (verbalne grožnje in nestrpnost ter dogovor prek spleta). Do pretepa je resnično prišlo, tudi do ene resnejše poškodbe. Pri reševanju smo sodelovali tako s policijo, starši, svetovalno službo, učitelji srednje šole, ki je bila vpletena, se veliko pogovarjali z vpletenimi učenci. Najbolj pri vsem tem je bilo boleče dejstvo, da so za uro in kraj pretepa (zvečer, pred šolo!) vedeli mnogi učenci in prav nihče od njih ni stopil do kogarkoli od nas na šoli, ali zaupal staršem, kaj se bo zgodilo. Žalostno.
Kako pomemben je šolski kolektiv, da lahko ravnatelj/ica vodi šolo v skladu s svojimi prepričanji in vizijo, ter na drugi strani s pričakovanji staršev?
Starši so postali zelo zahtevni – ko gre za pravice njihovih otrok. Žal, prevečkrat vidijo samo lastnega otroka in njegove probleme ali težave in se težko vživijo v realno situacijo, da je njihov otrok del skupine, ki ima in potrebuje določeno dinamiko, da lahko dobro funkcionira. Prav tako je vse preveč zanikanja (‘moj otrok je žrtev in nikoli ničesar kriv’).
Bilo mi je očitano, da se preveč ukvarjamo z ‘krivci’ in premalo z žrtvami (verbalno, virtualno in tudi fizično nasilje). Morda delno tudi drži, ampak drži z razlogom. Če želimo in moramo odpravljati težave, se moramo osredotočiti na vir težav in iskati rešitve. Če se negativna ravnanja zmanjšajo ali, če imamo dovolj sreče in uspeha pri delu vseh strokovnih delavcev in svetovalne službe, tudi izkoreninijo, je tudi težava, ki jih je imela žrtev, odpravljena.
Za uspešnost takšnega pristopa, ki pelje šolo v varno in otroku prijazno delovno okolje, je nujno absolutno zaupanje in usklajeno in dosledno ravnanje vseh deležnikov – učiteljev, vodstva, svetovalnih delavcev in, seveda, staršev oziroma skrbnikov otroka. Doslednost je najtrši oreh!
Foto: osebni arhiv
Kakšno toleranco je imela šola do nasilja? Ali ste v vašem mandatu morali prešolati kakšnega učenca?
Šola tako na deklarativni ravni kot tudi v praksi ima ničelno toleranco do kakršnega koli nasilja. Ponavljam besedo doslednost, in dodajam vztrajnost, strokovnost in sodelovanje vseh vpletenih pri reševanju tovrstnih težav. Kaže, da smo na tem področju bili zelo uspešni, ker ni bilo potrebe po tem, da bi kakšnega učenca prešolali.
Vendar smo pred dvema letoma izrabili možnost, ki nam jo ponuja zakonodaja in smo ‘premešali’ dva, takrat 6. razreda. Čutili smo, da je potrebno učence in oddelke sestaviti na novo, ker je v obeh razredih vladala zelo negativna klima, bilo je veliko verbalnih in tudi drugače izraženih odklonilnih dejanj, ki so spravljali otroke v zadrego, ustvarjali slabo počutje in občutek zaničevanja in pri marsikaterem učencu tudi bolezenska stanja psihične narave (hiperventilacija, izostajanje od pouka). Čeprav ta poteza ni bila pri vseh starših sprejeta z odobravanjem (ena učenka je tudi zamenjala šolo), po enem letu smo lahko ugotovili pozitivne spremembe v obeh oddelkih ter več sodelovanja in manj neustreznega ravnanja in medvrstniškega nasilja (bullying).
Anketa, ki smo jo junija 2015 izvedli z učenci 6., 7. in 8. razreda, kaže zelo veliko stopnjo občutka varnosti učencev na šoli (78% se počuti varno ali zelo dobro). Po drugi strani je nekaj več kot 50% učencev povedalo, da so, ali so bili žrtve verbalnega nasilja.
Kako ste se soočali z učenci, s posebnimi potrebami, ki so potrebovali dodatno pomoč, zaradi možnih izbruhov nasilja?
Tudi na naši šoli je vsako leto nekaj takšnih, resnično posebnih otrok, ki potrebujejo prav posebno pozornost in poseben tretma. Poleg tistih, ki so identificirani kot otroci z ADHD sindromom, največjo nevarnost predstavljajo otroci z različnimi oblikami (širok spekter) Aspergerjevega sindroma. Takšni otroci, ki so po eni strani lahko izjemno nadarjeni in inteligentni, predstavljajo ‘tempirano bombo’. Nikoli se ne ve, kdaj in kaj bo sprožilo izjemno močno agresivno reakcijo. V takšnem trenutku predstavljajo realno grožnjo sebi in tudi vsem okoli sebe. Za delo s takšnimi otroci je nujno potreben dolgotrajen interdisciplinaren pristop, torej sodelovanje vseh strokovnih delavcev, specialnih pedagogov, zdravnika, pedopsihijatra in – seveda – staršev. Šola v takšnem primeru mora imeti izdelan protokol, kako reagirati, na koga se obrniti, da zaščiti tako učenca, kot tudi učitelja in vse ostale otroke v razredu. Ker so takšni otroci lahko tudi suicidalni, smo na okna morali namestiti, sicer estetsko zelo lepo oblikovane, zaščitne rešetke, da bi otroku preprečili morebiten skok z okna tretjega nadstropja.
Moram poudariti, da je pedagoško delo v oddelku s takšnim otrokom izjemno naporno, učitelj se fokusira na prilagajanje dela, da bi omilil možnosti agresivnega izbruha, pri tem so pa vsi ostali učenci precej prikrajšani in to iz ure v uro, iz dneva v dan. Vsak otrok, tudi otrok s tovrstnimi težavami, ima ustavno pravico do šolanja. Zato se mi pri tem vedno zastavlja vprašanje, kje se začne ali konča pravica enega otroka in začne pravica drugega ali drugih otrok? Odgovora ni. In prav takšne dileme ostajajo odprte in postavljajo dvom o t.i. ‘inkluzivni pedagogiki’, ki je del šolskega vsakdana.
Ali ste evidentirali tudi kakšno fizično ali drugo obliko nasilje nad učitelji s strani staršev, učencev?
V današnjem času je ‘miniranje’ ure in ignorantsko obnašanje učencev med poukom najbolj razširjena oblika agresije nad učiteljem, ki jo izvajajo učenci. Fizične agresije s strani učencev nad učitelji na naši šoli sicer ni.
Pred približno 25 leti sem osebno bila napadena (poskus) s strani učenca zaključnega razreda, ker sem mu ob koncu leta zaključila prav dobro iz angleščine. Fant je menil, da zna za pet. Pred zbornico me je poskušal udariti, kar je drugi učenec preprečil. In tukaj se je zadeva končala.
Danes pa se zaradi domnevno neupravičeno nizke ocene (lahko je tudi 4 iz likovne umetnosti) starši obrnejo direktno na Inšpektorat na šolstvo, Informacijskega pooblaščenca in Ministrstvo. Potem pa steče postopek, ki traja nekaj mesecev in črpa čas in energijo. Tudi to predstavlja sodobno agresivno obnašanje.
Zaradi ponavljanja razreda pa mi je oče dečka, ki je ponavljal, verbalno grozil (‘preganjal te bom do konca tvojega življenja’). Čeprav so takšne in podobne besede bile izrečene v afektu, sem morala grožnjo prijaviti policiji.
Ali menite, da je nasilja in ogrožanja varnosti v šolah več, kot je bilo včasih? V primeru da, kakšni so po vašem mnenju razlogi za takšno stanje?
Nisem prepričana, da je nasilnega obnašanja več ali manj – vsekakor se je oblika nasilja bistveno spremenila. Postala je bolj prikrita, podtalna, verbalna in zahrbtna. Temu je dodobra pripomoglo splošno stanje v družbi, nemoč ločevanja svobode govora od sovražnega govora, nestrpnost, ki jo dodatno krepijo sodobni mediji, kjer ni omejitev in do katerih imajo otroci samoumevni dostop v vsakem trenutku.
Po drugi strani smo šole precej omejene, ko gre za izrekanje ukrepov. Vse preveč se poudarjajo pravice in pozabljajo dolžnosti. Ne samo učencev – tudi pravice staršev postajajo bolj pomembne kot dolžnosti, ki jih imajo do šolanja lastnega otroka.
Pred mesecem ste se upokojili. Ali nam lahko zaupate, kakšne načrte imate za prihodnost?
Počutim se dobro. Zavedam se, da je, če se želim še naprej počutiti dobro, moram biti fizično in intelektualno aktivna (mens sana in corpore sano).
Ta hip imam še vedno občutek, da sem na dopustu. Na aktivnem dopustu. Že prvi dan po upokojitvi sem začela s plavanjem v Tivoliju. Sprejela sem že nekaj ponudb za prevajanje – sedaj bo dovolj časa tudi za to. Rada bi se naučila vsaj malo španščino, še več brala, potovala – svet je velik. Imela bom več časa za prijatelje – in moje čudovite vnuke.
Upokojitev je korak, ki odpira mnoge možnosti. Z eno bistveno razliko – lahko neham hiteti in se zjutraj zbujam brez budilke. Čudovito.
Pripravil: Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si
