Za seboj imate 38 let dela v osnovni šoli, kar pomeni, da ste imeli priložnost delati z velikim številom otrok in mladih. Kakšna je po Vaših izkušnjah razlika med otroki nekoč in danes? Katere vedenjske in čustvene razlike opažate?
Moji spomini sežejo v čas, ko sem začela poučevati. Mislim, da so bili učenci takrat veliko bolj osredotočeni na to, kaj in kako bodo dosegli, kot je to v navadi danes.
Če naredim primerjavo, bi rekla, da si otroci danes želijo več pogovorov o sebi kot besed o tem, kako naj dosegajo znanje za ocene. Te niso zmeraj njihov realni svet. Včasih se mi je zdelo drugače. Učili smo se sproti in delovne obveznosti v šoli niso bile tako obremenjene s pričakovanji tolikih ljudi.
Navsezadnje otroke v šoli spremljajo tudi vrstniki in takrat so kakšne preizkušnje toliko zahtevnejše. V preteklosti je bilo več spontane medsebojne pomoči, dandanes takšna dejanja nagrajujemo, saj strpnost, spoštovanje ali sobivanje v ljubezni drugačnosti niso najpomembnejše vrednote odraslih v družbi danes, kjer nas spremlja strah pred lastnim neuspehom pri zastavljenih ciljih.
Kako »varni ste pravzaprav učitelji,-ce«, ki ste izpostavljeni številnim stresnim situacijam ne samo na delovnem mestu, temveč tudi v sistemu, kjer delujete? Kje konkretno čutite nemoč?
Človekovo življenje je podvrženo dandanes večjemu stresu kot nekoč na delovnem mestu. V preteklosti nisem nič manj odgovorno opravljala svojega dela, saj sem sama čutila, kako nezdravo okolje in odnosi vplivajo name.
Učiteljski poklic je zame vedno težji, saj se v odnosu do tega dela kaže velika nestrpnost družbe. Kadar je potrebno najti krivca za nastalo škodo pri vzgoji mladih ljudi, smo običajno na vrsti učiteljice-učitelji, ki prepogosto prevzemamo vlogo tistih, za katere ni dovolj poskrbljeno takrat, kadar potrebujejo pomoč. Tukaj mislim predvsem na mlade družine in starše, ki so prenehali verjeti v pravljice iz naših časov, saj so obremenjeni večkrat s svojimi stiskami za preživetje. K temu sodi tudi skrb za prihodnost otrok in šolanje postane zgolj obveznost, ne da bi se veselili drobnih uspehov ter lastnih zmag kot starši.
Živeti z večnimi občutki krivde je nevarno in nezdravo. K temu pa pripomorejo tudi mediji, ki prepogosto govorijo o spodrsljajih, ne da bi nakazovali tudi rešitve za boljši in varnejši svet, ki bi temeljil na spoštovanju ter dostojanstvu do vseh členov v izobraževalni verigi.
Foto: Irena Oman Purič
Kakšne so Vaše izkušnje z nasiljem oziroma, kako poteka vaše delo učiteljice z otroki na tem področju?
Potem, ko sem zaključila izobraževanje za samopomoč z reikijem, je v moje življenje stopilo veliko knjig s področja, ki me je zanimalo od mladosti. To je bila psihologija. Študiju sem se odpovedala, ker nisem imela dovolj volje in moči, da bi zapustila družino, starše, kraj, kjer sem se rodila.
Moje strahove in bojazni je presegala potem moja hčerka, ki je moja večna učiteljica v odnosu do sebe. Če ne bi imela sama te življenjske izkušnje, kako se včasih preveč odločamo na osnovi želja ter pričakovanj drugih, bi bilo tudi moje ravnanje ter vedenje pri hčerkinih odločitvah veliko bolj stresno zanjo.
Iz novih knjig sem se naučila tudi to, da je v življenju potrebno osmisliti svoje življenje z iskanjem lastne resnice o sebi. Tako se nam odpirajo nove možnosti, da izražamo in bogatimo svoj svet znotraj ter zunaj sebe.
Če bi premišljeno uporabljali čas v druženju z otrokom, bi spoznali, kako veliko bogastvo so otroci, kadar jim znamo prisluhniti. Večina odraslih pa misli le, da se morajo pozornega poslušanja naučiti najprej otroci.
Nekateri otroci so izgubili stisk s svojo pravo naravo, saj jih preveč usmerjamo s svojimi izkušnjami. Dragocene so šele, ko otroku pokažejo nove rešitve, ne da bi nanje pritiskali s svojimi skrbmi. Umirjenost na delovnem mestu in doma je prvi pogoj za srečnejšo generacijo. Do takrat pa bo treba večkrat ugasniti kaj, kar se priklopi na elektriko, da je mir.
Naša prava narava je v sobivanju z našo pravo naravo znotraj in zunaj nas. Kadar človek ni uglašen z njo, postaja nemiren, nezadovoljen ali celo zboli. Njegovi potenciali usahnejo ali se izrazijo na agresiven način, ki ga zaznamo šele, ko so otrokove vedenjske težave zelo velike, ali pa se brezvoljno umikajo svetu.
Vsakdo si želi biti nekje uspešen. Ko najdemo drobno zadovoljstvo pri svoji ustvarjalnosti, nam samozavest zraste in nimamo več potrebe, da bi se primerjali z drugimi. Umetnost ima zame pri tem pomembno mesto in to svojo izkušnjo sem prenašala tudi na mlade tako, da sem jih spodbujala k ustvarjalnosti tudi takrat, ko jim je bilo težko.
Otroke spodbujam k temu, da se izražajo s pisanjem ter ustvarjajo svoje knjižice ali zgodbe o življenjskih resnicah. Veliko se sama naučim ob tem in resnično sem jim hvaležna za zaupanje, saj jih bolje spoznavam in temu lahko prilagodim svoje poučevanje. Včasih je dobro prisluhniti mladim in jim dati prav. Tudi modrost se ne meri samo po letih, ampak po namenu, s katerim jo daruješ.
Svoje izkušnje pri delu z mladimi in pravljicami sem zapisala ter izdala v delovnem gradivu Kako pomagati otroku in se učiti ob njem. Pred tem pa sem se lotila raziskave o dednosti bolezni z analizo nebesnih znamenj s kabalo – na Drevesu življenja. Pri tem sem uporabljala modrost iz domače in tuje literature, da nadgrajujem svoja spoznanja o samopomoči ter krepitvi svojega zdravja. 
Foto: Irena Oman Purič
Varnost v šolah naj bi bila še vedno tabu tema, o kateri se javno premalo govori. Zakaj menite, da je tako?
Tukaj je šola zame podobna akvariju, v katerem se znajde večkrat ali pogosto vsakdo od nas. Nismo pripravljeni povedati kaj svojega ali pa preprosto ne dobimo priložnosti za to.
Temu akvariju z molčečimi ribami se potem pridruži množica, ki ocenjuje trenutno stanje, kako bi spremenilo kaj znotraj akvarija, kjer so male, večje in najmanjše ribice.
Prepogosto pa gledamo samo v problem, ne da bi videli in iskali rešitev širše. Prepustili tudi življenje v šoli toku, ki ga je izbral otrok, da se nauči sebe krotiti takrat, ko se mu drugi posmehujejo ali ga kako drugače prisilijo, da se jim prilagodi. Če družba ne premore trezne presoje o tem, kdaj in kje se sme kaj reči ali podtakniti drugemu, ne moremo tega takoj pričakovati od otrok, ki se prav zaradi večnega kritičnega presojanja odločajo včasih za lažjo pot.
Odločitve prepustijo odraslim in preložijo svoje učenje samospoštovanja za nekaj let ali celo generacij.
V šolah bi morali večkrat govoriti o tem, kaj nam daje življenje in kako spoštovati to, kar imamo in nam je dano, da s tem bogatimo ta svet. Potem se bo vsakdo počutil kot pomemben član, ki je vreden spoštovanja, ne glede na starost ali uspeh, ki ga doživlja po svojih najboljših močeh ta trenutek in zdaj.
Kako naj bi po vašem mnenju delovala varna šola, ki celovito skrbi za varnost na šoli?
Spominjam se generacije, v kateri se je vsakdo odločal za to, kaj želi v življenju postati ob pravem času. Njihova želja je bila tako močna in volja tako velika, da nihče ni podvomil v to, ali mu bo res uspelo, četudi je bil poklic nenavaden za tega ali onega. Nekatere so opravljala običajno bolj dekleta. Takrat sem vedela, da mi ni treba skrbeti zanje. Tudi starši so odhajali nasmejani, saj so zmogli sprejeti, kar so jim ponujali otroci s svojimi odločitvami.
Včasih se ne more z glavo skozi zid, do končnega, predvsem pa pravega cilja, je mogoče priti tudi tako, da si umirjen in ne sodiš otrok po svojem življenju.
Njihove zgodbe so mi resnično segle do srca in varni so se počutili samo zato, ker so nekomu lahko zaupali svoje skrbi. Ko bi jih kdaj še danes posnemali odrasli in znova bolj zaupali nam, ki se trudimo po najboljših močeh osrečiti toliko mladih ljudi, bi se vsi skupaj počutili močnejši, a tudi varni drug z drugim.
Tako pa ti z vsako generacijo oslabi delček srca, ker te še vedno skrbi, kako se bodo znašli mladi v tem negotovem in vedno manj sočutnem svetu, ko so se učili ljubiti svoje življenje od vseh nas.
Varna šola bo znala poskrbeti ne samo za dosežke zunaj nje, ampak bo težila k temu, da se za svoje zdravje trudimo vsi po najboljših močeh s svojimi sposobnostmi in novim znanjem o namenu svojega bivanja. Da pa bi znali slediti času in razvoju, ki ga ta čas prinaša, bi naj usposabljali tako nas učiteljice-učitelje kot mlade, kako obogatiti življenjski prostor in sebe z novimi barvami brezpogojne ljubezni za samopomoč ter sprostitev.
Kdor ve, da je varnost tudi svoboda v izražanju sebe, bo znal k temu spodbujati tudi mlade ljudi in se učiti z njimi.
Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si
