Zasebno varovanje ima v slovenskem prostoru poseben pomen, zato mora biti nadzor nad njegovim izvajanjem profesionalen, zakonit in dosleden (Kovačič, 2007). Poseben pomen gre pripisovati zato, ker s svojim delovanjem prispeva k zagotavljanju notranje varnosti države. Eden izmed ciljev države je spodbuditi in vzpostaviti različne oblike strokovnega nadzora, s čimer je mogoče prispevati k višji stopnji legitimnosti in kredibilnosti zasebnega varovanja v Republiki Sloveniji.
Gospodarske družbe in ostale organizacije zasebnega in javnega prava, se v več kot polovici primerov(1) odločajo za pogodbeni prenos in skrb za interno varnost na zunanjega izvajalca varovanja – outsorcing. Na ta način glavni management prenese operativno odgovornost in skrb za interno varnost na izvajalca medtem, ko sam še vedno nosi najvišjo odgovornost. Na prvi pogled s t.i. kombinacijo “win win”, obe strani pridobita, naročnik zmanjša stroške in se osredotoči na osnovno dejavnost medtem, ko izvajalec proda varnostne storitve. Naročniki pa se morajo pri tem zavedati, da uvajanje outsorcinga pomeni tudi določeno tveganje, saj ne vedo, kdo bo pri njih dejansko izvajal varovanje, kako/če sploh je varnostno osebje preverjeno, iz kakšnega socialnega in kulturnega okolja prihaja, kakšne so njegove delovne izkušnje, ali ima izvajalec profesionalno organiziran interni nadzor itd (Čaleta, 2013). Pri tem nikakor ne smemo pozabiti, da ima varnostnik dostop do večine varovanih prostorov in s tem do premoženja, dokumentacije, informacij, skratka do vitalnih točk poslovanja naročnika.
Glede na omenjena dejstva se mora v procesih zagotavljanja korporativne varnosti, naročnik zavedati, da brez lastnega ali najetega zunanjega nadzora, ni mogoče obvladovati vsa tveganja, ki jih v tem pogledu prinaša outsorcing. V okoljih, kjer se management zaveda tovrstnih tveganj in ki je naklonjen k odkrivanju in odpravljanju ugotovljenih nepravilnosti, ima vzpostavljen ustrezen sistem nadzora. Pri tem se je potrebno zavedati, da nadzor prinaša tudi določene ugotovitve, kar posledično ustvarja dodatno delo in skrbi za management, saj je napake in nepravilnosti potrebno odpravljati oziroma se z njimi ukvarjati, kar pa marsikomu ni ravno všeč.
Medsebojna pogodba med izvajalcem in naročnikom mora vsebovati določene nadzorne mehanizme, katerih se naročnik lahko poslužuje, saj so zanj pomembni. Tako lahko ugotavlja ali ima kakovostne storitve ali plačuje zgolj ”papirnato varnost”. Poleg izvajalcev, ki z nizkimi cenami in vprašljivo kvaliteto ”uničujejo” zasebno varovanje, so tudi naročniki soodgovorni za stanje na tem področju. Naročniki imajo prvič premalo znanja in drugič, se v glavnem odločajo za najnižjo ceno, pri čemer se ne zavedajo, da je lahko na koncu cena, ki jo plačajo veliko večja. Glede na raziskavo je mogoče ugotoviti, da je nadzor naročnikov šibak ali ga sploh ni (Vršec, 2010).
Vprašljiva kakovost varovanja in pomanjkanje sistemskega nadzora za obvladovanje tveganj, vpliva na (ne)uspešnost poslovanja naročnika. Tovrstno zavedanje se pogosto pojavi takrat, ko nastopijo težave, ki so zanj lahko usodne. Tveganja, ki jih prinaša vprašljivo varovanje, katerega rezultati so lahko usodni škodni dogodki, v vseh primerih ni mogoče nadomestiti z denarjem. Tukaj imam v mislih predvsem konec poslovanja, izguba ugleda, iznos zaupnih podatkov, informacij in dokumentov, da ne govorimo o izgubi človeških življenj. V nekaterih panogah je (ne)uspešnost poslovanja naročnika lahko tudi v soodvisnosti z izvajanjem varovanja in s tega vidika pri izboru usodno pomembna strateška odločitev managementa.
Interni nadzor v zasebno-varnostni družbi
Zasebno varnostne službe bi morale imeti vzpostavljen sistematičen in učinkovit sistem internega nadzora, ki bi s svojim delom skrbel predvsem za: opozarjanje zunanjega izgleda in urejenosti varnostnega osebja; izvajanje nadzora nad zakonitostjo in strokovnostjo dela; vzdrževanje profesionalnega in humanega odnosa do zaposlenih; spodbujanje zaposlenih k odličnosti; vzdrževanje kontaktov z naročniki in ostalimi udeleženci ter s svojim pristopom, komunikacijo in zunanjim videzom prispevati k ugledu varnostne službe in poklica nasploh (Kovačič, 2007).
Interni nadzor pomaga izvajalcu varovanja pri spremljanju dela in ugotavljanju ali varovanje poteka zakonito, v skladu z zasebno varnostno stroko, poklicno etiko in z navodili naročnika. Pri tem gre za izvajanje notranjega nadzora nad opravljanjem nalog varnostnega osebja pri naročniku varovanja. Nadzor je oziroma bi moral biti podaljšana roka glavnega managementa z integriteto, ki z zaposlenimi vodi ustrezen socialni dialog. Za naročnike in za njihovo varnost bi morala biti pomembna tudi organizacijska klima pri izvajalcu varovanja, kajti ta vpliva na (ne)profesionalno izvajanja varovanja. Še tako dober interni nadzor ne bo mogel vplivati na profesionalnost oziroma kakovost varovanja, če ne bodo urejeni temeljni pogoji in odnosi na relaciji management-varnostno osebje. Za primer, kjer ima glavni management v zasebno varnostni družbi 10-krat višjo plačo od varnostnega osebja, ki je na minimalni plači, ne moremo govoriti o urejenih temeljnih pogojih. V teh primerih je tudi iz strani naročnika iluzorno pričakovati, da bo varnostno osebje profesionalno izvajalo naloge varovanja. Z neurejenimi odnosi in pogoji tudi ni mogoče doseči ustrezne pripadnosti podjetju, ki je v varnostni službi še kako pomembna.
Pogostost in obseg izvajanja nadzora je odvisen od ocenjene stopnje tveganja varovanja oziroma zahtevnosti varovanega objekta. Možnost in način izvajanja nadzora mora biti obvezna sestavina pogodbe med naročnikom in izvajalcem, z natančno določenimi pravicami naročnika in obveznostmi izvajalca. Izvajalec varovanja mora naročniku zagotoviti ažurno in transparentno obveščanje in poročanje ugotovitev internega nadzora ter izdelavo mesečnih in letnih poročil o izvedenih nadzorih na vseh nivojih. Poročilo mora vsebovati tudi ukrepe, ki jih je izvajalec izvedel v primeru ugotovljenih nepravilnosti.
Obstaja sicer dilema, ali je mogoče nadzirati samega sebe in nato naročnika obveščati o ugotovitvah, ki bi za izvajalca lahko predstavljalo prekinitev pogodbe o varovanju. Izvajalec mora zagotoviti lasten ali pogodbeni nadzor, ki se izvaja z varnostniki nadzorniki in varnostnimi menedžerji. Gre za osebe, ki morajo biti strokovno usposobljene za opravljanje nadzora in sicer po programu, ki ga določi pristojni minister. ”Med naročnikom in izvajalcem varovanja bi moral biti profesionalen odnos, ki bi zagotavljal obojestransko odgovornost za nedoslednosti in kršitve pogodbe” (Vršec, 2010).
Nadzor naročnikov nad izvajalcem varovanja-outsorcingom
Gospodarske družbe in ostale organizacije zasebnega in javnega prava imajo različne možnosti izvajanja strokovnega nadzora nad izvajalcem. Učinkovit nadzor je eden izmed osnovnih pogojev za ugotavljanje (ne)izpolnjevanja pogodbenih obveznosti izvajalca ter njegovo (ne)etično delovanje. Nadzor je mogoče izvajati interno in sicer z lastnim strokovnjakom za varnost, ki je usposobljen za izvajanje nadzora nad izvajalcem. Kljub temu ima naročnik možnost, da najame zunanje strokovnjake, ki opravijo nepristranski nadzor nad delom izvajalca. Takšne možnosti ima seveda naročnik tudi v primeru, ko nima zaposlenega strokovnjaka za varnost ali druge osebe, ki bi bila usposobljena za izvajanje nadzora. V obeh primerih je smiselno prepustiti nadzor zunanjim strokovnjakom, ki objektivno analizirajo varnostno situacijo in izdajo strokovno mnenje. Skrb in nadzor nad zagotavljanjem varnosti, kot odgovornosti glavnega managementa vpliva na izboljšanje kakovosti varovanja, kar pomeni možnosti zmanjševanja škode v poslovanju.
Pogostost in obseg izvajanja nadzora je odvisen od ocenjene stopnje tveganja varovanja in zahtevnosti varovanega objekta. Nadzor se lahko izvaja kot sprotno nadziranje, kot posamezno presojo ali kot kombinacijo obeh. Prednost sprotnega nadzora je predvsem v hitrejšem odkrivanju pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti. Pri tem gre lahko za enkraten nadzor ali za njegovo permanentno izvajanje. V primeru, da naročnik izbere zunanji strokovni nadzor, bo po ugotovljenih in odpravljenih nepravilnostih pridobil certifikat inštitucije, ki je nadzor izvajala. Nadzor je tako namenjen ugotavljanju uresničevanja obstoječih pogodbenih obveznosti, ki jih je potrebno ustrezno prilagajati spremembam in razmeram v poslovnem okolju. Glavni management naročnika s tem pokaže svojo veliko odgovornost in skrb za varnost ljudi in premoženja v svojem poslovnem okolju. Način izvajanja nadzora mora biti sestavni del ustrezno strukturirane pogodbe. To pomeni, da mora biti pogodba zelo natančno definirana. Osnovni namen nadzora nad izvajalcem je, ali se varovanje izvaja zakonito, strokovno in kakovostno ter ali je v skladu s pogodbenimi obveznostmi. Naročniki, ki nimajo internega nadzora oziroma se ne poslužujejo zunanjih strokovnjakov za izvajanje nadzora, so bolj podvrženi varnostnim tveganjem. ”Glede na dejansko stanje v Republiki Sloveniji je nadzor s strani naročnikov varnostnih storitev najšibkejši člen v sistemu nadzora nad zasebnim varovanjem. Nadzor se skorajda ne izvaja, tam kjer se, je nesistematičen, površen in ne daje nobenih rezultatov z vidika odgovornosti izvajalca za kršitve (Vršec, 2010).”
Za naročnike zasebnega varovanja, bi moral biti sistematičen nadzor nad delom izvajalcev tako pomemben, kot sama kvaliteta izvajanja varovanja. Zunanji nadzor je eden izmed možnosti, ki naročniku daje informacijo o tem ali je njegovo premoženje in interna varnost ”v pravih rokah”. Nadzor lahko pokaže na mnoge pomanjkljivosti, ki bi se sicer pokazale pri dogodkih, ko jih ne bi bilo več mogoče preprečiti. V nasprotnem primeru lahko nadzor ovrže vse sume o vprašljivem izvajanju varovanja, kar naročniku daje strokovno potrditev medtem, ko izvajalcu referenčno vrednost. Za glavni management gospodarskih družb in ostalih organizacij bi moral biti nadzor nad izvajalcem varovanja – outsorcingom, osnovni standard v poslovanju.
Zaključek
Glede na bolj ali manj znana dejstva menim, da je prišel čas, da naročniki zasebnega varovanja spremenijo svojo miselnost. Pogosto je namreč slišati, da jih ne zanima s kom in kako bo izvajalec izvajal varovanje, koliko je plačano varnostno osebje, ki skrbi za varnost njegovega premoženja, temveč le pričakuje, da bo to opravljeno v skladu s sklenjeno pogodbo. Glede na to, da je varnost ena izmed komponent obstoja in uspešnosti poslovanja poslovnih subjektov, je to vsekakor premalo. Zaradi omenjenega potrebujejo naročniki nad izvajalci, ki skrbijo za varnost, kot vitalne točke poslovanja tudi ustrezen nadzor. Pri tem je zanimivo dejstvo, da gospodarske družbe in ostale organizacije zasebnega in javnega prava, redko zaposlujejo strokovnjake za varnost, ki bi bili med drugim usposobljeni tudi za izvajanje nadzora nad izvajalcem varovanja. Prav tako se naročniki premalo poslužujejo zunanjih strokovnjakov za izvajanje strokovnega nadzora. Seveda se ne smemo izogniti povezanosti nizke cene in vprašljive kakovosti varovanja, pri čemer je nadzor še toliko bolj potreben.
Zanimiv je tudi podatek ene izmed raziskav Šretl in Vršec iz leta 2010 o merjenju zadovoljstva naročnikov z varnostnimi storitvami, ki pravi, da so naročniki v glavnem zadovoljni z izvajalcem varovanja. Nadzor nad osebami, ki skrbijo za varnost je tako pomembna dejavnost, ki je ni dobro prepuščati naključjem. To velja še predvsem zaradi dejstva, da kar 61,5 % varnostnikom delo predstavlja le nek izhod v sili, s čimer rešujejo svoj trenutni ekonomski položaj in da je njihova fluktuacija velika (Makše in Čas, 2009).
Menim, da se lahko s skupnim izvajanjem nadzora s strani naročnikov oziroma najetih strokovnjakov in internega nadzora izvajalca, pozitivno pripomore k dvigu kakovosti varovanja. Dobrodošle in pozitivne so tudi možnosti sodelovanja na več nivojih in sicer, kot skupni nadzor inšpektorata RS za notranje zadeve, Zbornice RS za razvoj zasebnega varovanja in naročnika z lastnimi ali zunanjimi strokovnjaki za varnost. Tovrstni nadzori bi zagotovo pokazali ali so naročniki dejansko lahko zadovoljni z izvajalcem varovanja. Torej obstajajo veliki izzivi za prihodnost, pri čemer bi omenjene možnosti sodelovanja sigurno prispevale k višji stopnji legitimnosti in kredibilnosti zasebnega varovanja v Republiki Sloveniji. Za naročnike pa bi moral biti vsekakor pomemben celovit nadzor, ki bi zajemal tudi področje tehničnega varovanja. To področje bi moralo biti pomembno tudi za zavarovalnice(2), kjer bi se izvajal nadzor, ali so izvajalci tudi dejansko montirali ustrezno certificirane komponente(3) v protivlomne in ostale sisteme.
Viri
- Čaleta, D. (2013). Procesi outsorcinga in dejavniki izbora zunanjih izvajalcev – dileme in izzivi. Inštitut za korporativne varnostne študije. ICS Ljubljana.
- Vršec, Mir. (2010), Nadzor nad zasebnim varovanjem – dileme in izzivi. Dnevi zasebnega varovanja, Bled.
Strategija na področju zasebnega varstva (2010). Ministrstvo za notranje zadeve RS. - Makše K. in Čas T. (2009). Varnostnik – poklic ali zgolj izhod v sili. Univerza v Mariboru. Fakulteta za varnostne vede, Ljubljana.
- Kovačič, A., (2007). Zunanji in notranji nadzor v zasebno varnostni družbi. Diplomsko delo. Ljubljana. Fakulteta za varnostne vede.
- http://www.ics-institut.com/
- http://www.zrszv.si/
- http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r00/predpis_ZAKO5760.html
[1] Analiza slovenskih podjetij je pokazala, da se v 55 % odločajo za outsorcing varovanja (Kavčič, K., 2007 v Čaleta. D., 2013).
[2] Zavarovalnice zavarujejo premoženje in ostale odgovornosti uporabnika oziroma izvajalca varovanja.
[3] Senzorji in ostale komponente pri izvajanju tehničnega varovanja se lahko zelo razlikujejo glede na kvaliteto in ceno ter s tem posledično na njihovo zanesljivost v delovanju.
Prispevek je bil objavljen v reviji Korporativna varnost, št. 3, marec 2013. Izdajatelj revije je ICS Ljubljana.
Avtor: Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si
