Ste policist, ki svoje delo uspešno, z veseljem in ponosom opravlja že vrsto let. Povejte nam, kakšen je po vašem mnenju dober policist.
Nekaj več kot petnajst let je, od kar sem se zaposlil v Policiji. Začel sem na Postaji mejne policije Fernetiči, od koder sem se preselil na Postajo mejne policije Škofije, od tam pa na Policijsko postajo Koper. Od leta 2005 delam na Policijski postaji Celje. In četudi sem v vseh teh letih v okviru policijske postaje občasno opravljal različna dela in naloge, recimo naloge policista v prometni patrulji, dežurnega policista na policijski postaji, policista kriminalista, policista kolesarja, predstavlja rdečo nit mojega službovanja vendarle delo v policijski patrulji, ki se primarno in pretežno ukvarja z varovanjem in vzpostavljanjem javnega reda in miru ter preprečevanjem, odkrivanjem in preiskovanjem kaznivih dejanj. V tem času sem doživel najrazličnejše dogodke, ki so v meni vzbujali vseh vrst čustev. Čustva sem sproti vrednotil, jih topil v misli in ideje, po poti izkustva pač, jih primerjal z izkušnjami, z doživljajskim svetom kolegov in kolegic, kolikor mi je bil pač dostopen, ob tem pa sem, odkar vem zase, rad veliko bral. To mi je omogočilo vstop v spoznavni svet ljudi, ki jih nisem poznal in ki bi mi sicer ostal tuj, znano pa je, da gre pri branju za vstopanje v svetove posebej pronicljivih in občutljivih ljudi, ki marsikdaj določajo smer, po kateri bi se družba v imenu človečnosti morala gibati. In seveda je vmes mineval še čas, tisti čas, ki ga izraelski pisatelj Amos Oz označi kot cvrčanje neznane substance v epruveti, ki je kot tako žareče, usodno in na koncu smrtonosno, človeku pa tak čas ponudi priliko za osebnostno zorenje, ki v kombinaciji z vpetostjo policistovega lika v širše družbene zakonitosti pravzaprav pomeni, da tisto,kar razumemo pod besedno sintezo dober policist, nikdar ni stalno in enoznačno.
Zato bi v odgovoru na vaše vprašanje, kdo je dober policist, rekel takole: dober policist je tisti, čigar osebnostna in poklicna integriteta sta stopljeni v polju pripadnosti ideji policijskega poslanstva, ki sloni na benevolentnem zasledovanju splošne javne koristi, javnega dobrega v vseh njegovih praktičnih implikacijah. Ne govorim o policiji kot taki, ki ji teorije družbenih sistemov določajo različne vloge, temveč o posamezniku, policistu torej in njegovem notranjem ustroju, ki definira, zakaj in kako opravlja ta poklic. Gre za to, da policist danes ni več samo dejavnik javnega reda in miru, temveč je znotraj dispozitiva razvoja zahodnih družb, ki ga ponudi že Jacques Ranciere, mnogo več. To od njega terja vsaj osnovno razumevanje različnih ved, od psihologije in sociologije do zdravstva in, jasno, prava, pri katerem smo pa, to odločno trdim, na svojem področju strokovnjaki. In na koncu moram poudariti, da vse to znanje brez človečnosti, ki sloni na empatiji oziroma metapatiji, ni nič. Ne želimo biti roboti. Ne moremo biti, če smo tu za ljudi. Branimo svobodo in dostojanstvo ljudi, a je tudi jasno, da tu ne gre za svobodo lisice v kurniku, kakor je napisal Stephane Hessel v Dvignite se. Ko ne gre drugače, mora biti policist zakonit, strokoven in odločen.
Če bi morali izbrati eno stvar, ki vam je pri delu v največji izziv, in eno, ki vas najbolj osrečuje, kateri bi bili in zakaj?
Veste, težko je govoriti o enem samem izzivu. Policijsko delo je preveč kompleksno in zahtevno, od človeka veliko terja, a je hkrati nagrajujoče. Seveda ne govorim v materialnem smislu. Policistov dan ni nikdar drugemu dnevu enak. Ko oblečeš uniformo in sediš na odpravi na delo, nikdar ne veš, kako bo videti dan, preden se boš odpravil domov. Najbolj črne scenarije puščam ob strani. In morda je v tem največji izziv. Da bi ves čas dosegal tako stopnjo znanja na eni strani in dnevnega razpoloženja na drugi, in pod dnevnim razpoloženjem razumem prej omenjeno empatičnost, ob tem pa še voljo in energijo, ko bi bilo mogoče srečanje vseh teh dejavnikov v tisti točki profesionalizma, preko katerega bi bil vsak dan vsakemu izzivu kos na način, s katerim bi bili zadovoljni ljudje. Ne vsi, vseh ni mogoče doseči, večino pa. Če pa govoriva o osebnem zadovoljstvu pri opravljanju tega poklica, ga pa že od nekdaj največ začutim, ko človeku, ki ima občutek ogroženosti, na dom prinesem občutek varnosti. Takrat lahko vidiš olajšanje v človekovih očeh. Ni treba hvaležnosti. Ni treba velikih besed.
Pri svojem poklicu se dnevno srečujete s stresnimi situacijami. Kako se osebno soočate s stresom? Kako zelo pomembno se vam za policista zdi ta sposobnost soočanja s stresom?
Stres je seveda velik problem. Nekako pride to s tem poklicem. Potrebno je vedeti, sploh pri moji obliki policijskega dela, da je vsakdan redko sestavljen iz tistega, kar razumemo pod oznako normalnost. Pretežno gre za ukvarjanje z odkloni, z deviantnimi ravnanji. Nevarnost, ki smo ji pri tem izpostavljeni policisti, leži v popačenju percepcije, v izhodišču katere je človek kot dobro bitje. Deviantna ravnanja nosijo v sebi zlo intenco, ki si za namen vzame v policistu spodkopati ravno prepričanje, da je človek kot tak dobro bitje. Že v tem je skrit stres. Če človek, hote ali nehote, za izhodišče vzame temo, se je težko smejati. K temu dodajam vse ostale oblike, ki policista pehajo v naročje stresa. Ena od teh je neposredna nevarnost za lastno življenje ali zdravje. Četudi sem sam že doživel resno grožnjo mojemu zdravju pri opravljanju službenih nalog, pa lahko mirno rečem, da sem še srečen. Moji kolegi umirajo. In ko se mora človek posloviti od iluzije absolutne varnosti, je to zanj stresno. Ko si mora priznati, da ne more kontrolirati in nadzorovati sveta na način, da sam ne bi utrpel resne škode. Ko si mora priznati, da je nasilje pogosto iracionalno in ga kot takega ni mogoče ne predvideti, ne preprečiti, njegove posledice pa so lahko uničujoče. Potem so tu realne danosti tega poklica. S tem mislim na velik obseg administrativnih del, ki v kombinaciji s kadrovskim deficitom pomeni precejšnje breme za policiste. Obstajajo neke raziskave, ki kažejo, da se je štirideset odstotkov zaposlenih v policiji že soočilo s sindromom izgorelosti. To je problem, ki ga vodstvo policije ne more rešiti, če ne naleti na razumevanje tistih, ki vodijo to družbo. In vodstvo policije je problem prepoznalo, to moram reči. Sistemsko je urejena psihološka pomoč in podpora. Izvajajo se večdnevni seminarji o obvladovanju stresa, ki se jih udeležujejo zaposleni, in razne druge delavnice. Ostane nam pa seveda še nezdrav življenjski slog, neredna prehrana, nestalen bioritem, premalo gibanja itd. Vse to je stres, ki ga je treba najprej prepoznati in potem nagovoriti. Stres ima dokazane škodljive učinke na zdravje, da o kvaliteti bivanja, na katero prav tako neposredno vpliva, niti ne govorim. Meni pomaga gibanje v naravi. V vseh letnih časih se lotevam vzponov v visokogorju, tečem, kolesarim. Pred dnevi nas je nekaj policistov kolesarilo iz Celja v Izolo, recimo. In seveda veliko berem. Leposlovje, filozofijo, psihologijo. Vse. In najpomembneje, preživljanje časa s tistimi, ki jih imam rad. Njihova bližina. S tem se uravnovesim. Ne dovolim, da bi tema prevladala. Tema je pomanjkanje svetlobe. Svetloba pa je povsod okrog, le videti jo je treba. Včasih si je treba to dovoliti. In s svetlobo vstopi v človekovo življenje lepota.
Veliko izkušenj imate predvsem z intervencijami s področja družinskega nasilja, kjer ste še posebno uspešen. Nam lahko opišete specifike takega nasilja in največje izzive, s katerimi se policist sreča pri taki vrsti intervencije?
Mogoče sem res na področju nasilja v družini še posebno angažiran. Da, družinsko nasilje je res specifično. Prvič je specifično v tem, da se dogaja za štirimi zidovi in ga je kot takega težje odkriti. In drugič je specifično v tem, da se nasilje, ki že po definiciji kot argument, kot sredstvo komunikacije uporablja silo, izvaja v družini, kjer potekajo procesi primarne socializacije. Ko iz družine izganjamo silo kot argument pozicije moči, ker je to nekaj, kar krati pravico do osnovnega človeškega dostojanstva, s tem ne preprečujemo samo možnosti, da bi bili otroci v kritičnih fazah svojega razvoja prikrajšani za ljubezen, toplino in bližino, ki je esencialna zato, da bi zmogli kasneje postati zrel in odgovoren del družbe, čeprav odsotnost nasilja seveda še ne pomeni bližine in topline, temveč s tem preprečujemo tudi možnost, da bi otrok nasilje kot tako razumel kot dopustno. In gre za to, da se ima vsakdo pravico, znotraj nekih postulatov, v polnosti izživeti kot posameznik, kot živo bitje, zato so posegi v njegov življenjski prostor nedopustni. Sploh pa posegi, ki temeljijo na uporabi sile. Trdno sem prepričan, da nasilje v družini samo po sebi ne more več ostati skrito, če v praksi udejanimo ničelno toleranco. V zvezi s tem smo na dobri, pravi poti, nismo pa še čisto tam, kjer bi želeli biti. Še vedno se prevečkrat zgodi, da pridemo zaradi klica na anonimni telefon v stanovanjski blok, potem pa tam nihče ničesar ni slišal. Nikoli. Razumem strah ljudi, vendar je treba ta strah presegati, sicer obstaja nevarnost, da se z zapiranjem za zidove našega sveta zapiramo tudi pred življenjem. In s človekovimi pravicami je tako, kot lepo pokaže Ortega v Uporu množic. Gre za to, da danes s pridom koristimo človekove pravice, ki so se kot take oblikovale skozi zgodovino, a je treba za njihov obstoj, za njihov nadaljnji razvoj, v njihovem izvajanju aktivno participirati, saj se sicer pojavi nevarnost erozije, njihovega sesedanja vase. Seveda je pa res, da si mora v prvi vrsti žrtev želeti naše pomoči, da bi ji mi lahko pomagali. Obravnaval sem veliko primerov nasilja v družini in lahko rečem, da žrtve pri odločanju o tem, ali bodo spregovorile z nami, ali ne, vodi dvoje. Prvič to, ali ji zmoremo ponuditi nek subjektiven občutek varnosti, in drugič, iz načina, kako verbalno in neverbalno komuniciramo z njo, pa bo ocenila, ali ji pomagamo, ker tako velevajo pravila službe ali zato, ker verjamemo v to, kar počnemo. Za prvo je izredno pomemben že sam prihod na kraj, ki mora biti odločen in energičen, storilcu pa ne sme biti niti v enem samem trenutku dopuščeno, da vodi postopek na kraju. Ko bomo žrtev umaknili v varno okolje, bomo pa seveda drugačni. Cel nabor aktivnosti je, ki jih izvedemo, da bi prišli do žrtve, do njenega notranjega sveta. In vendar vedno znova pri določenem odstotku ne pridemo mimo tistega zidu. To ima nekaj za opraviti s časovno dinamiko nasilja v družini. Znotraj te dinamike so faze, v katerih je nagovor žrtve preprosto neuspešen. Veste, obravnava nasilja v družini zahteva veliko od vseh deležnikov, do uspeha pa vodi samo sinergijska vsota posamičnih učinkov različnih institucij. Delati je potrebno z obema, nasilnežem in žrtvijo. Cilj mora biti človeka vredno življenje. Za oba.
Imate kakšne napotke za nas državljane, na kakšen način lahko v takih primerih najbolj pomagamo?
Meni se zdi bistveno, da v praksi udejanjamo ničelno toleranco do nasilja. Nasilje ne sme ostati za štirimi zidovi. Na voljo je več institucij, ki jih lahko obveščate o nasilju v družini, v taki ali drugačni obliki, vendar je najbolj pomembno, da v sebi dosežemo tisto stopnjo zavesti, ko bomo kakršnokoli nasilje v družini razumeli kot nedopustno. To sega do gostilniških pogovorov za točilnim pultom, ko reče en prijatelj drugemu, prav si naredil, da si ji eno pripeljal, jaz bi ji tudi. Ali stavkov v stilu, kako se pa ta obnaša, nič čudnega, da jo je kdaj naropotal. Ko enkrat v sebi ozavestimo ničelno toleranco, moramo zbrati pogum, da ne ostajamo ob strani, ko izvemo za nasilje v družini, četudi proti temu govori vrsta racionalnih argumentov. Pogum je krepost vztrajanja v nemožnem, piše Alain Badiou. Ampak s tem ustvarjamo možnost za neko drugo realnost.
Ste tudi kandidat za policijskega zaupnika. Nam lahko zaupate, zakaj ste se odločil za ta korak? Kako pomembno vlogo igrajo po vašem mnenju policisti zaupniki in psihologi v policiji?
Začel bom pri izolskem streljanju. Ko so začele prihajati prve vesti, zmedene in nepopolne, celo nasprotujoče, sem bil za volanom intervencijskega vozila. Popoldne je minilo v zbiranju informacij. Ko sem odšel zvečer domov, je bilo že vse jasno. Bila je topla noč. Sprehodil sem se do jase na obronku gozda, nedaleč nad hišo. Ko sem strmel v temo, sem pomislil na kolega, ki je preminil. Nisem ga poznal. Toda del najinega notranjega sveta je bil enak. Del najinih čustvovanj in misli, tisti, ki zadeva pripadnost poklicu, ki sva ga opravljala, je bil ali enak, ali pa vsaj podoben. In sem začutil bolečino izgube. Nič vedeti o nekom, pa vseeno začutiti izgubo, v tem je misterij povezanosti, ki vam ga ne more dati vsak poklic. Napad na enega izmed nas je napad na vsakega izmed nas. Tako preprosto je to, povedano v jeziku pripadnosti, ki je vezivno tkivo med posamezniki, ki nosijo to uniformo. Žalosti pa je treba dati prosto pot, da se izteče. Treba jo je nagovoriti. To je vodstvo policije prepoznalo in leta 2009 ustanovilo skupino za psihološko pomoč in podporo, sestavljeno iz psihologov in policijskih zaupnikov. Prostovoljcev, ki jih psihologi usposobijo za to, da lahko kolegom nudijo razbremenilne pogovore, skupinske ali individualne, ob doživetih travmatičnih dogodkih ali osebnih stiskah. Včasih doma, z najbližjimi, o vsem ni mogoče govoriti. Človeku pa dobro dene, ko govori o bolečini. Zato je ta projekt zelo pomemben. Zelo. Od lanskega novembra sem kandidat za policijskega zaupnika. Udeležujem se intervizij in usposabljanj. Pod nadzorom psihologov delam z ljudmi. Skupina je sestavljena iz petindvajsetih sodelavcev in moram reči, da so to krasni, topli, empatični ljudje. Gre za to, da življenje nikomur ne prihrani svojega deleža težav oziroma stisk, človeku v stiski pa je mogoče pomagati samo tako, kakor je nekoč lepo povedal tržaški pisatelj Boris Pahor, da mu prisluhneš in mu s tem pokloniš bližino. Nič se ne primeri samo nam, posameznikom. Svet je že tako dolgo, da je bilo že vse doživeto in preživeto. Človek v ničemer ne bi smel ostati sam.
Pišete tudi svoj blog, kjer skušate širši javnosti skozi svoje oči subjektivno predstaviti različne plati življenja policista, vaš članek lahko najdemo tudi v Sobotni prilogi Dela. Kaj vam pomeni pisanje? Lahko v prihodnosti pričakujemo tudi kakšno knjigo?
Res je, pišem blog. Razlogov za to je več. Pisanje bloga je moj način vztrajanja, spet po Badiouju, pri nemoči v nemožnem, če je zanj nemoč v možnem služenje dobrinam. Ni mi všeč smer, po kateri hodimo kot družba. Blog je moj način pozivanja k premisleku. To je eno. Potem je tu motiv prebijanja stereotipov. Policisti po večini nismo tisto, za kar nas ima javnost. Tretji motiv leži v prebijanju stigme, v katero smo bili s kolegi dolgo časa oviti, ki leži v prepričanju, da smo policisti in policistke jekleni ljudje,ki se nas ne sme nič dotakniti. Jedro vsega je človek in njegova človečnost. Življenje pač včasih boli. Zadnji motiv leži pa v tem, da ima pisanje meni samemu močne katarzične učinke. Blog je konglomerat vsega tega. Res je tudi, da sem lani napisal prispevek za Sobotno prilogo Dela z naslovom Kdor bi bil policist iz materialnih razlogov, naj izbere drug poklic. Ker gre za edicijo z velikim intelektualnim razponom in dometom, ki stoji na dolgoletni tradiciji, sem bil na vabilo ponosen. Razumel sem ga kot priznanje, da sem v smislu osebnostnega razvoja na pravi poti. Vem pa, da je cilj še daleč in da pravzaprav nikdar ne bo dosežen. Ker, saj veste, cilj je pot. Za knjigo bi mogoče našel motiv, časa pa trenutno ne. Mogoče kdaj v prihodnosti, čeprav skušam živeti v tu, danes in v tem trenutku. Iz mojega zornega kota je prihodnost abstraktna, kot kakšen negotov obet. Svojih upov ne bi rad preveč odlagal v njeno naročje.
Je še kaj, kar bi želeli dodati?
Mogoče še samo to, da je v Policiji veliko ljudi, ki bi ustrezali definiciji dobrega policista, kakor sem jo postavil na začetku.
Petra Brne E: info@varensvet.si
