V Policijski akademiji v Tacnu 21. decembra 2016 ste bili med prejemniki posebnega priznanja za požrtvovalna dejanja, ki sta ga na slovesnem sprejemu podelila generalni direktor policije Marjan Fank in državni sekretar na Ministrstvu za notranje zadeve Boštjan Šefic.
Ali nam poveste kaj se je dogajalo tistega dne, ko ste še z drugim kolegom samoiniciativno, v svojem prostem času odločilno prispevala k prijetju oboroženih storilcev kaznivih dejanj?
Dne 30.5.2016 sem v dopoldanskih urah skupaj s hčerko hodil po Nazorjevi ulici, ko sem opazil dve osebi, ki prihajata proti meni s strani Metalkine stavbe. Ko sem opazil, da sta ti dve osebi v bistvu dva moška (po načinu hoje in po konstituciji) in da nosita enaki črni skodrani lasulji, prav tako sta oba nosila tudi velika sončna očala, sem v trenutku postal pozoren nanju. Obrnil sem se na mojo levo stran, kjer stojijo trgovine na Nazorjevi ulici in med drugim opazil tudi Zlatarno Celje. Ko sem se zopet obrnil proti neznancema v lasulji sem opazil, da pogledujeta proti omenjeni zlatarni, sem predvideval oz. slutil, da nameravata oropati zlatarno. S hčerko sva se umaknila cca 15-20m stran od zlatarne na varno razdaljo in sem poklical 113, da o zadevi obvestim policijo. Med čakanjem prostega operaterja sta neznanca že stopila do zlatarne, si tam nadela še rokavice in se obračala na vse strani. Takrat mi je hodilo po glavi 1000 različnih stvari, saj nisem želel, da bi policiji naznanil rop zlatarne, ker sem samo jaz opazil samo dva sumljiva moška, nihče drug od mimoidočih pa ne.
Ko se mi je oglasil operater na 113 sem se mu predstavil in mu povedal, da dva zamaskirana moška nameravata oropati omenjeno zlatarno. Takrat sta neznanca tudi vstopila v zlatarno, zato sem operaterju na 113 povedal, da gre za rop in naj pošlje patrulje na kraj. Iz zlatarne se je slišalo močno žensko kričanje, nakar so na to postali pozorni tudi drugi mimoidoči in prodajalke iz sosednjih trgovin. Med ropom sem poskušal podati opis neznancev. Ko sta roparja po cca minuti zapustila zlatarno sta odšla v smeri od koder sta prišla, torej proti stavbi Metalke. Ko sem izgubil očesni kontakt za njima, nisem želel, da bi pobegnila, zato sem se obrnil proti prodajalki sadja, opazil, da tudi ona kliče policijo v zvezi ropa, zato sem jo vprašal, če lahko hčerka za trenutek ostane pri njej, da grem za roparjema. Ko sem hčerko pustil pri tej trgovki sem stekel proti Slovenski cesti in nato desno proti Bavarskem dvoru mimo gostilne Šestica, saj sem predvideval, da bi roparja lahko ponovno srečal v bližini Metalkine stavbe. Prav tako se je tudi zgodilo, saj sta mi prekrižala pot cca 20 m pred mano, ko sta se zopet prikazala in hitro prečkala Slovensko cesto ter hodila naprej proti Argentinskemu parku oz. Tivoliju. Ves čas sem bil na zvezi z operaterjem 113 in mu govoril smer bega. Ko sta neznanca prečkala Argentinski park sta zaslišala policijske sirene, katere se jima približujejo, zato sta pospešila s korakom. Sam sem še vedno držal neko varnostno razdaljo, cca 20m, in hodil za njima, saj nisem videl ali sta moška tudi oborožena. Ko sta prečkala Župančičevo cesto sem opazil, da po Župančičevi z moje desne pospešeno pelje policijska patrulja v civilnem avtu, zato sem jim z roko nakazal smer osumljencev tako, da so policisti PP Ljubljana Bežigrad, katerim gre tudi zahvala za uspešno izpeljano prijetje osumljencev ropa, čez cca 50m oba osumljenca tudi uspešno prijeli.
Poklic policista in nasploh delo v policiji postaja v današnjih razmerah izjemno zahtevno in nevarno. Kako ob tem ohranjate zbranost v postopkih, ki so nevarna za vaše zdravje in življenje?
Delam na splošni policijski postaji, na kateri policisti vsakodnevno obravnavamo različna kazniva dejanja, prav tako tudi zadeve v povezavi s kršitvami javnega reda in miru, prometnimi kršitvami, kršitvami v povezavi s tujci itd. Policisti imamo stik z ljudmi različnih karakterjev, kateri imajo tudi različne probleme. Želim povedati, da se tudi navaden postopek, npr., ko policist opravlja redno kontrolo prometa, lahko spremeni v nevaren postopek, saj človeka ne poznaš, prav tako tudi ne poznaš njegovih namer. To pa lahko vidimo tudi pri nedavnih dogodkih, pri katerih smo žal izgubili tudi kolege policiste, ki so opravljali vsakodnevne naloge policista in želeli pomagati drugim ljudem, in kateri so se želeli po končani službi vrniti k svojim družinam. Prav zbranost in strokovnost sta tista, ki ju policist v službi ne sme zanemariti, kajti vsaka rutina lahko postane še kako nevarna.
Zakonodaja teoretično ščiti policiste pred fizičnimi napadi in tovrstnimi grožnjami, vendar je na terenu drugače, ko govorimo o fizični varnosti. Kako se tega zavedate in ali kaj tudi sami storite za svojo fizično varnost v smislu dodatnega usposabljanja?
Zakonodaja ščiti policiste pred fizičnimi napadi in tovrstnimi grožnjami, vendar takrat, ko se o zakonodaji pogovarjamo, je za policista lahko žal že prepozno, saj postane pred tem nekakšna žrtev. Na terenu ne deluješ sam, ampak s partnerjem s katerim se skozi čas zelo dobro spoznaš. Pri tem je pomembno, da si partnerja zelo zaupata in dodobra poznata. Sam se zavedam, da lahko med postopkom pride do kakršnihkoli težav ali kot ste prej omenili fizičnega napada na policista, zato mora policist zaupati svojemu partnerju, saj ima na koncu koncev na kraju le njega, kateri mu »krije hrbet«. V smislu preventive in odvrnitve od teh težav imamo znotraj policije vsakomesečno organizirano izobraževanje kot teoretični in praktični del v smislu samoobrambe, katero izvedejo policisti inštruktorji. Med svojim delom na terenu sem spoznal, da bi bilo smiselno takšen način izobraževanja, vsaj praktični del samoobrambe izvajati bolj pogosto, da bi bil policist na terenu lahko še bolj samozavesten in bolj strokoven. Na terenu govori vsak postopek zase, zato moramo vsakič sproti poskrbeti, da postopek zaključimo varno zase in za ostale, kateri so v njem udeleženi.
Katero področje dela v policiji vas veseli, in ki bi ga želeli opravljati v prihodnosti?
Pri vsakem delu, katerega dobim v obravnavo poskušam biti strokoven in pravičen. Najbolj mi ležijo preiskovanja različnih kaznivih dejanj, vendar drugih področij kot policist ne smem zanemarjati. O moji prihodnosti v policiji, ne bi rad govoril.
Imate kakšne hobije, s katerimi (po)skrbite za svoje mentalno zdravje?
Ko dobim kakšno pozitivno povratno informacijo od človeka, kateremu sem pomagal, mu svetoval ali ga nekam usmeril, se spomnim na dni, ko sem želel postati policist.
Za svoje mentalno in fizično zdravje poskrbim tako, da sem v prostem času čim več športno aktiven ter tako, da se s sodelavci vsakodnevno, največkrat s svojim partnerjem v patrulji, pogovarjam o delu, saj le tako del doživetega stresa v službi, dam ven iz sebe.
Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si
