Na Filozofski fakulteti ste izredni profesor za področje klinične psihologije. S čim se sploh ukvarja klinična psihologija in kako poteka tovrstna obravnava?
Klinična psihologija je področje uporabne (aplikativne) psihologije, ki temelji na znanstvenih spoznanjih. Med temi je tudi na znanosti o psihološkem ocenjevanju in merjenju (na tej osnovi so narejeni psihološki diagnostični pripomočki oz. »testi«) ter znanosti, ki se ukvarja s samo uporabo znanstvenih spoznanj (prakseologija). Področje klinične psihologije so različne psihološke značilnosti in stanja ljudi, v zvezi s katerimi ti potrebujejo oz. je pri njih dobrodošla strokovna pomoč. Profesionalno področje si klinična psihologija delno deli z drugimi strokami oz. znanstvenimi področji (npr. psihiatrija, nevrologija, onkologija, gerontologija, pediatrija, kognitivna znanost, etika, antropologija in številnimi drugimi).
Strokovnjak, ki se ukvarja s klinično psihologijo je specialist klinične psihologije, krajše klinični psiholog. Specialistično usposabljanje spada na področje zdravstva in traja 5 let.
Klinični psiholog v skladu s znanstveno in sistematično izkustveno evidenco obravnava ljudi z zelo različnimi psihološkimi težavami (npr. psihične ali druge bolezni, poškodbe, osebnostne težave, težave s prilagajanjem na zahtevno okolje ipd.). To se največkrat dogaja v okviru zdravstvenega sistema, izjemoma tudi izven tega. Strokovna pomoč ima namen izboljšanja kvalitete in zadovoljstva z življenjem, izboljšanja funkcionalnosti in prilagojenosti, uspešnejšega spoprijemanja z življenjskimi izzivi in težavami, izobraževanja ipd.
V domeno klinične psihologije spadajo tudi področja, kot so psihološka preventiva, zdravstvena psihologija, nevropsihologija, psihološka rehabilitacija, forenzična psihologija ipd. Ker je kot rečeno predmet klinične psihologije multidisciplinaren, klinični psiholog sodeluje s strokovnjaki z različnih področij (specialisti s področja medicine, npr. psihiatri, nevrologi, …).
Klinično psihologijo je potrebno ločevati od psihiatrije, ki je domena medicinske znanosti, pa tudi od psihološkega svetovanja in psihoterapije, četudi glede slednjega v stroki ni splošnega konsenza.
V času, ko ste še delali v Slovenski vojski, ste se ukvarjali z diagnostiko in svetovanjem. Kakšne so bile pravzaprav vaše delovne naloge?
V času mojega delovanja v okviru SV je bilo v Sloveniji uzakonjeno obvezno služenje vojaškega roka. Tako sem se največ ukvarjal s psihološko obravnavo mladostnikov – vojakov na služenju vojaškega roka. Obravnava je bila v zvezi z različnimi vidiki, npr. stres, prilagojenost, funkcionalnost oz. opravljanje nalog itd. Vsako psihološko svetovanje temelji na spoznavanju in razumevanju problema in terja psihološko diagnostiko in opis oz. formulacijo problema ter konceptualizacijo svetovanja.
Manjši del nalog se je nanašal na izbor (selekcijo), npr. sodelovanje pri izboru za različne specializacije kot so ostrostrelci, delo neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi, »častna četa«, sedaj »Garda – elitna enota SV.
Pomemben del nalog je bilo dnevno sodelovanje s poveljujočimi častniki in podčastniki glede različnih psiholoških vidikov življenja in delovanja enote SV (ocena tveganja glede različnih dejavnosti, ocena stanja enot, preventivno delo, »coaching« (priprava na različne naloge, tako nabornikov kot profesionalcev), tako v vojašnici, kot tudi na terenu.
Del nalog je bil tudi izobraževalne narave (predavanja, delavnice). Sam sem deloval tudi raziskovalno (npr. v zvezi s področjem dejavnikov prilagajanja nabornikov na življenje v SV). Šlo je za pestro in zanimivo delo. Na začetku tega dela kariere je bil psiholog v enoti civilna oseba, kasneje pa vojaška oseba – častnik. Takrat v prehodni fazi, se je še ločevalo med nazivnimi in osebnimi čini. Sedaj pa je psiholog v SV največkrat vojaška oseba, ki je razporejena v hierarhične razrede (ne čine, kot je to značilno za poveljujoči kader).
V Slovenski vojski ste bili tudi namestnik vodje psihološke službe. S kakšnimi nalogami se je soočala služba v času vaše vloge namestnika službe?
V okviru Generalštaba SV je šlo za spremljanje, načrtovanje in usklajevanje dela psihološke službe, seveda v okviru smernic vojaškega poveljstva. Delo je bilo v primerjavi z delom v vojaški enoti manj praktično in bolj administrativno.
V večji meri je šlo tudi za spremljanje dela psiholoških in sorodnih služb drugih vojska ter za sodelovanje z njimi. V večji meri je šlo za spremljanje razvoja oz. stanja same psihološke stroke na različnih področjih. V marsičem je namreč vojaška psihologija določena bolj s področjem aplikacije kot s samimi metodami, npr. načeloma se klinična psihologija v vojski ne razlikuje od siceršnje klinične psihologije. To sicer velja za večje vojaške sisteme, ki so pravzaprav zaradi svoje velikosti »sistemi znotraj sistema« oz. paralelni sistemi. Na več področjih so postopki in znanja enaka, dodane pa so lahko specifičnosti. Zato mora psiholog v vojski dobro poznati sam sistem, način življenja ipd.
Foto: osebni arhiv
Ali je psihološko testiranje kandidatov za delo v SV in v varnostnih strukturah zanesljivo oz koliko, da se naredi pravilna selekcija?
Gre za dokaj ključno vprašanje, s katerimi so se vedno znova trudili v vseh vojskah. Psiholog mora poznati psihološke vidike selekcije (npr. značilnosti psihodiagnostičnih sredstev, ki jih namerava uporabiti). Mora pa kreativno in utemeljeno znati tudi aplicirati ustrezna znanja in postopke, ki so za vsakokratno definirano nalogo specifični. Pravzaprav načeloma ni rigidnih in v naprej določenih postopkov, so pa standardna izhodišča selekcije. Vedeti je potrebno, kakšna je dovoljena stopnja napake za vsakokratni izbor. S samo selekcijo tega ne moremo popolnoma zagotoviti. Tudi, selekcijski postopki so lahko različno konceptualizirani (npr. iščemo želene lastnosti in se zanašamo na informacije o povezanosti uspešnosti izvajanja nalog s prediktorji). Lahko pa poznamo izključitvene kriterije, kjer zmanjšujemo verjetnost napak, ne pa višje uspešnosti dela ipd. Torej poznati moramo potrebne, želene in neželene lastnosti glede na kriterije dela. Za to so potrebne raziskave.
Na splošno gledano je za manj specifične naloge primerno postopno napredovanje, kjer npr. lahko član elitne enote postane nekdo, ki se je že izkazal kot nadpovprečno primeren oz. uspešen pri izvajanju manj specializiranih nalog.
Prav tako je ključen del zagotavljanja uspešnosti primeren trening in primerna logistika. Še tako nadarjenemu pilotu ne zadošča, če je njegov trening neustrezen ali nezadosten.
Kakšno je vaše mnenje oz. mnenje stroke, glede vračanja vojakov v normalno civilno življenje, iz vojnih območij, kjer so bojno delovali, torej bili soočeni v situacijah, kjer gre za preživetje?
Pri vračanju vojakov moramo upoštevati več dejavnikov. Naloge vojakov, četudi na vojnih področjih so lahko zelo različne. Tudi misije so lahko glede namena zelo različne (peace keeping, peace forcing, bojne naloge ipd.). Stopnja ogroženosti osebja je tako zelo različna. Najprej, pomembna je preventiva na vseh področjih (dober in ustrezen trening, primerno in pravočasno informiranje). Ključna je dobra logistika. Recimo, policisti in vojaki v kontekstu aktualne migrantske krize, kar se psiholoških dejavnikov tiče, veliko bolj potrebujejo dobro organiziranost, informiranost, logistiko, podporo ipd. kot pa psihološko svetovanje. Večina ob doživetju težkih (napor, stres, utrujenost različnih vrst) ne potrebuje strokovne psihološke pomoči. Potrebuje pa konstantno spremljanje psihološke službe, da ukrepa takrat in tam, kjer je to potrebno.
Če so vojaki bojno delovali to vsekakor ne pomeni avtomatsko, da so travmatizirani. Je pa pomembno, da se odkrije tiste, ki to so, kajti ti potrebujejo takojšnjo oz. hitro pomoč po vrnitvi domov, izven bojnih območij.
Na področju samih bojnih operacij je ključna povezanost s sovojaki. Tudi, če so poškodovani oz. jih je treba začasno premestiti v zaledje, je ključna ohranitev stika s svojo enoto. Prekinitev tega lahko pomeni novo travmo zaradi odtegnitve ključnega zaščitnega dejavnika pred poškodbo zaradi pretiranega stresa, to je socialna mreža. Tudi v teh primerih (bojne razmere) je ključno informiranje in logistika ter pripravljenost.
Vrnitev iz bojnih okolij je potrebno natančno načrtovati. Glede tega poseben vidik predstavljajo družine vojakov, ki so področje, za katerega je potrebno posebej skrbeti, kajti izkušnje kažejo, da imajo vojaki na misijah težave na področju družinskega življenja. Potrebna je načrtna reintegracija v domače okolje na vseh področjih.
Poleg nujne ohranitve ključnih socialnih stikov oz »vzdrževanja socialne mreže« je potrebno spremljati tudi stopnjo t.i. disociacije (stopnjo »odklopljenosti«, npr. depersonalizacija, derealizacija, amnezije, »fuge« ipd.). Ta je eden od dveh ključnih dejavnikov za nastanek potravmatske stresne motnje, ki je huda in če je kronificirana nepovratna psiho-nevrološko-socialna motnja (pri čemer so celo morfološko spremenjeni deli centralnega živčnega sistema, npr. zmanjšani volumen hipokampusa). Če gre za disociativne simptome, ki so po svoji naravi zaščitne, je treba po vrnitvi disociacijo reducirati. Za to je potrebno spremljanje in pomoč kliničnega psihologa oz. psihoterapevta.
Ali si lahko posameznik sam pomaga in kako, če/ki je doživel hujšo travmatično izkušnjo na delovnem mestu ali v zasebnem življenju?
Človek je v osnovi, v najbolj temeljnem bistvu socialno bitje. Tudi in še posebej v času najhujših preizkušenj, kot tudi v razvojnopsihološkem smislu. Psihološki razvoj poteka v celotnem življenjskem toku. Kar se psihološkega razvoja (in socializacije, kulturalizacije ipd.) tiče, ni bistvo le v zgodnjih življenjskih obdobjih, ampak v vseživljenjskem procesu.
Druga zgodba je, ko gre za psihološke poškodbe oz. posledico hudih preobremenitev sposobnosti soočanja s stresom (med njimi recimo za potravmatsko stresno motnjo ali za osebnostno motnjo ali kaj drugega). Takrat je nujna oz. neizogibna pomoč strokovno usposobljenega osebja. Človek za zdrav razvoj potrebuje ustrezne, tako emocionalno podporne kot strukturirane in predvidljive odnose. To rezultira v solidnih sposobnostih za soočanje z življenjskimi okoliščinami. Kadar pride do psiholoških poškodb pa je, kot ponavljam, potrebna specializirana pomoč. V veliki večini primerov pa navkljub preobremenitvi s stresom strokovna pomoč ni potrebna, eventuelno je potrebno strokovno spremljanje vojakov.
Pripravil: Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si
