Kateri je glavni cilj obrambne politike RS, ko govorimo o uresničevanju ciljev na obrambnem področju?
Najvišji nacionalni razvojno-usmerjevalni dokument s tega področja je Resolucija o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije iz leta 2010. Glavni cilj je zagotavljanje potrebnih obrambnih zmogljivosti države za zagotavljanje nacionalne obrambe v sistemu kolektivne obrambe in varnosti. S prehodom z obvezniške na poklicno vojsko smo sprejeli tudi načelo nadaljnje krepitve kakovosti obrambnih zmogljivosti na račun njihove količine ter prevzemanje sorazmernega deleža bremena pri kolektivni obrambi in varnosti.
Vse to se sliši zelo splošno, vendar je v bistvu zelo konkretno. Pomeni, da je zavezništvo skupek nacionalnih obramb, ne pa njihov nadomestek. Pomeni, da moramo sami zagotavljati večino potrebnih obrambnih zmogljivosti za nacionalno obrambo, vendar so te v sinergiji z nacionalnimi obrambnimi zmogljivostmi drugih članic Nata bolj učinkovite. Pomeni, da nam samostojno ni treba razvijati samo tistih vojaških potencialov, ki bi bili za državo velikosti Slovenije neracionalni, na primer lovskega letalstva. Pomeni, da smo se s prehodom na poklicno vojsko odločili za ukinitev naturalnega davka, ki smo ga plačevali moški z opravljanjem vojaške obveznosti in se od količine preusmerili h kakovosti, ki pa ima sicer drugačno, ampak še vedno svojo ceno. In pomeni, da smo se z vstopom v elitni obrambno-vojaški klub, v Nato, zavezali, da bomo izpolnjevali članske obveznosti, med katere spadata tudi udeležba v mednarodnih operacijah in misijah ter vlaganje 2,0% BDP v razvoj lastnih obrambnih zmogljivosti.
Prvo obveznost izpolnjujemo naravnost zgledno, drugo pa zgolj polovično, zaradi česar imamo na tem področju kot država največji razvojni potencial. Zato je zame trenutni glavni cilj obrambne politike RS čim prej zagotoviti čim večji, vendar postopen premik obrambnih izdatkov proti dvema odstotkoma BDP, kar pa je žal samo nujen ne pa hkrati tudi zadosten pogoj za izboljšanje obrambnih zmogljivosti RS.
Dinamično spreminjanje mednarodnega varnostnega okolja zahteva nenehno dejavnost in prilagodljivost obrambnega sistema. Kako smo uspešni na tem področju?
Imate prav – zelo dinamično dogajanje v mednarodnem varnostnem okolju zahteva zelo dinamično odzivanje. Imamo pa v teh okoliščinah srečo, trikratno srečo.
Prvič, ker smo za enkrat še na dokaj varni oddaljenosti od ključnih kriznih žarišč. Po drugi strani se to lahko spremeni zelo hitro, kar je pokazala nedavna migrantska kriza.
Drugič, v aktualnih prerivanjih na mednarodni sceni smo manj pomemben akter, ki tudi ne pomenimo kakšne posebne ovire za uveljavljanje interesov večjih.
Tretjič, evropski integracijski procesi so še živi, čeprav so v zadnjem obdobju dodobra opešali.
Vseeno pa ne živimo na drugem planetu, zato se mora naš obrambni sistem na spreminjanje mednarodnega varnostnega okolja odzivati in prilagajati. Osebno bi si želel, da bi bila naša dinamika odzivanja in prilagajanja večja in bolj vsebinska. V celotnem obrambnem sistemu smo preveč reaktivni in premalo proaktivni. Nasploh gre za zapleteno dinamiko med Slovensko vojsko, ministrstvom za obrambo in slovensko politiko. Obrambni sistem je zaradi osemletnega enormnega krčenja obrambnega proračuna v vlogi brodolomca – večino stvari dela prav, ampak vseeno ne more upati na preživetje, če ga kdo ne potegne iz vode. V konkretnem primeru to pomeni, da bi morala politika obrambnemu sistemu takoj zagotoviti potrebne vire – kadrovske, materialne in finančne, posebej v okoliščinah aktualnih varnostnih tveganj in groženj, ki se na žalost vztrajno zaostrujejo.
V svetu je zaznavna zelo pospešena oboroževalna tekma, to je mogoče zaznati tudi v naši širši regiji jugovzhodne Evrope, Slovenija pa je glede investicij v obrambne zmogljivosti čisto zadnja med članicami Nata in EU. To ni ravno indikator uspešnega prilagajanja sodobnim varnostnim tveganjem in grožnjam.
Kateri so sodobni viri ogrožanja in tveganja za nacionalno varnost in kateri so tradicionalni?
Tradicionalno smo razlikovali predvsem med vojaškimi in nevojaškimi ter notranjimi in zunanjimi glede na državne meje. Za sodobne vire varnostnih tveganj in groženj pa velja, da so vse bolj kompleksni in nepredvidljivi. Zelo popularna je postala besedna zveza hibridne grožnje, s katero se skuša opisati to, da so sodobni viri ogrožanja praviloma zelo raznoliki in prepleteni ter zato še toliko težje obvladljivi.
Vse skupaj je povezano z negativnimi učinki procesa globalizacije. Na primer globalno segrevanje povečuje razširjenost in intenzivnost naravnih nesreč, te povzročajo in usmerjajo migrantske tokove, katerih posledica so nato medetnična, medkulturna in medreligijska trenja ter konflikti, ki praviloma prerastejo v državljanske in meddržavne vojne. In to je še dokaj čista vzročno-posledična logika, ki pa jo pogosto dopolnjujejo in nadgrajujejo negativni vplivi nedržavnih in kriminalnih akterjev.
V samem jedru sodobnih varnostnih tveganj in groženj je zato preoblikovanje svetovnih interesnih in vplivnih območij, povezanih z rivalstvom za dostop do vse bolj omejenih virov. Pri tem so v uporabi klasična diplomatska, ekonomska in vojaška sredstva, ter vse bolj tudi instrumentarij specialnega vojskovanja oziroma posrednega nastopanja, v katerem prihaja v ospredje tudi (zlo)raba kibernetskih zmogljivosti.
Kakšni so načrti za prihodnost obrambnega sistema in kam bo usmerjena pozornost, glede na to, da RS ni neposredno vojaško ogrožena?
Vidite, s tem vprašanjem in trditvijo, da RS ni neposredno vojaško ogrožena, ste zadeli bistvo problema. Zato ker je logika neposredne vojaške ogroženosti logika nekega drugega časa in prostora, logika sveta, ki ga ni več. Danes namreč ni več nujno, da so na meji naše države tanki neke druge sovražne države, da bi bila naša suverenost in samobitnost ogrožena. Bistveno bolj boleče smo lahko prizadeti s serijo terorističnih napadov ali pa dobro usmerjenim kibernetskim napadom na ključno infrastrukturo.
Poleg tega smo v zavezništvu Nato in EU, in če so druge države članice izpostavljene vojaškemu ogrožanju, smo temu izpostavljeni tudi mi, mogoče v manjši meri, pa vendarle, pač skladno z načelom uravnotežene delitve bremen in tveganj.
Glede načrtov za prihodnost obrambnega sistema pa sprašujete v najbolj neprimernem trenutku. Zato ker smo v lanskem letu ravno zaključili Strateški pregled obrambe, ki na podlagi ugotovitev o neskladnosti med dejanskim stanjem in potrebami predvideva, da bomo v letošnjem letu preoblikovali ključne razvojno-usmerjevalne dokumente na obrambnem področju kot so Resolucija o strategiji nacionalne varnosti, Obrambna strategija, Resolucija o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja SV ter Srednjeročni obrambni program 2018-2023.
Ključno je, da bodo prenovljeni dokumenti dovolj neposredno naslavljali spremembe v varnostnem okolju in ponudili ustrezne rešitve za dopolnitev in nadgradnjo obsega, strukture, organiziranosti in delovanje obrambnega sistema RS.
Zavedati se moramo, da je konec relativno velike stabilnosti in predvidljivosti varnostnega okolja, zaradi česar bodo morale biti zmogljivosti našega obrambnega sistema bolj odzivne, bolj obsežne, bolj robustne, bolj rešpektabilne in bolj žilave.
Že omenjene hibridne grožnje zahtevajo hibridne odgovore. Zato bomo morali v RS vešče kombinirati nekatere tradicionalne rešitve, kot so na primer vojaška strateška rezerva, prostovoljno služenje vojaškega roka, vojaška teritorialna poveljstva in teritorialna obramba ter sodobne rešitve, kot so na primer poklicna vojska, pogodbena rezerva, specialne sile in kibernetska obramba.
Nekatere države ponovno uvajajo obvezno služenje vojaškega roka. Kakšna so stališča do tega vprašanja in možnosti za ponovno uvedbo tudi v Sloveniji?
Pri vsakem obujanju koncepta splošne vojaške obveznosti v mirnodobnih razmerah gre za povsem legitimen politični spin posameznih političnih strank. Kakšen bo končni rezultat v posameznih državah pa je odvisno od družbenega dialoga med političnimi strankami, obrambno-vojaško stroko in javnostjo, ki se bo na koncu opredmetil v obliki politične odločitve vladajoče koalicije. Pri nas čudi edino to, da pri argumentiranju ideje o ponovnem uvajanju obveznega služenja vojaškega roka v ospredju niso varnostni razlogi, ampak potreba mlade naučiti samostojnosti in discipline in razlikovanja med nadrejenostjo in podrejenostjo.
Menim, da za uvajanje obveznega služenja vojaškega roka v Sloveniji trenutno še ni realne potrebe. Ker pa se splošni varnostni trendi v mednarodni skupnosti poslabšujejo, ne bi bilo napak, če bi se bolj celovito in odgovorno pripravljali na obdobje, ko bo treba nacionalno varnost naše države in vrednote zahodnega sveta zagotavljati tudi z bolj neposredno uporabo realnih vojaških zmogljivosti. Imamo sicer koncept in doktrino vojaške strateške rezerve, ki predvideva tudi reaktiviranje vseh sestavin vojaške obveznosti, vključno z obveznim služenjem vojaškega roka, vendar nimamo ustrezno širokih in trdnih temeljev, na katere bi lahko postavili predvidenih dodatnih do 25.000 vojakov. Nimamo več sistema pravočasnih in celovitih obrambnih priprav države in družbe, v katerem bi bilo treba zagotoviti tudi dodatna strelišča in vadišča, ustrezne rezerve orožja, streliva, MES, uniform, zaščitnih sredstev, suhih dnevnih obrokov …
Sicer pa že sama ponovna uvedba obveznega služenja vojaškega roka zahteva popolno spremembo sistema vojske, kar ob dodatnem podčastniškem in častniškem kadru zahteva tudi ponovno vzpostavitev bistveno večjih namestitvenih kapacitet v vojašnicah, tuširnic, kuhinj, vse to je bilo ob prehodu na poklicno vojsko namreč opuščeno ali vsaj močno zmanjšano.
V samostojni državi smo postopno povsem zanemarili celovito in načrtno nacionalnovarnostno vzgojo in usposabljanje mladine kot dela državljanske vzgoje. Imamo državo, v njej je vse več imigrantov, sramujemo se pa izvajati državljansko vzgojo, ki bi morala zagotavljati, da so vsi državljani vsaj na minimalnem skupnem družbenem imenovalcu.
Res je, še vedno izvajamo tudi prostovoljno služenje vojaškega roka, tako imenovani PSVR, vendar se je vanj pripravljeno vključiti daleč premajhno število mladih, v povprečju nekaj deset letno. In namesto da sedaj porabljamo čas in energijo za razprave o obveznem služenju vojaškega roka, bi morali predvsem dopolniti in nadgraditi sistem PSVR, ga narediti bolj atraktivnega za mlade. Vidite, nadgradnja PSVR in uvedba državljanske vzgoje se mi zdita v tem trenutku bolj potrebna in pomembna, kot ponovna uvedba obveznega služenja vojaškega roka.
PRIPRAVILA: Andrej Kovačič, IVK inštitut / Varensvet, Carmen Kos, Kabinet načelnika Generalštaba Slovenske vojske /Oddelek za stike z javnostmi
