Na Večeru ste zaposleni kot specializirana novinarka za področje črne kronike, ki pokriva področja kriminala, dela sodišč, policije, notranjega ministrstva, pravosodnega ministrstva, Komisije za preprečevanje korupcije, Zavodov za prestajanje zaporne kazni, vzgojnih domov, Prevzgojnega zavoda Radeče itd. Glede na to, da že več kot dve desetletji aktivno spremljate omenjena področja, imate zelo dober pregled nad dogajanjem. Kaj menite, kakšna je dinamika varnosti v Sloveniji, kako se spreminja in v katero smer gre?
Varnost je dobrina za katero si moramo vsi prizadevati, ker varnost ni samoumevna. Res je, da se dinamika varnosti v zadnjem času, ob prehajanju migracijskih tokov skozi Slovenijo, spreminja, vendar menim, da smo kljub temu še vedno varna država. Po podatkih policije smo še vedno oaza miru v Evropi, na to naj bi kazali tudi kazalci kriminalitete, ki so za določena kazniva dejanja v porastu, za druga v padcu. S to mojo trditvijo se zanesljivo ne bodo strinjali tisti, ki so bili žrtve kaznivega dejanja, ali pa so to bili njihovi prijatelji, svojci, pa četudi je šlo le za manjše kaznivo dejanje, kot je na primer kraja kolesa. Zato je lahko občutek varnosti zelo individualen, oseben. Kljub temu menim, da dokler se lahko mirno, tudi zvečer, sprehajamo po glavnem mestu, Ljubljani, in drugih mestih – razen seveda takrat, ko so posamezniki žrtve nasilnih kaznivih dejanj, ko ljudje postanejo žrtve ulični tatov, roparjev ali drugih kaznivih dejanj – lahko imamo občutek varnosti v naši državi. Kot pa sem dejala že uvodoma, varnost ni samoumevna, zato moramo tudi sami skrbeti zanjo, npr. v avtomobilu ne puščamo na vidnih mestih dragocenih stvari, poskrbimo za varnost našega doma ter drugo.
Zelo dobro poznate področje prestajanja zaporne kazni (penologija), saj ste s tega področja doktorirali. Večkrat tudi obiskujete Zavode za prestajanje zaporne kazni in Prevzgojni zavod Radeče, in se pogovarjate z zaprtimi osebami in zaposlenimi. Izdali ste tudi knjigo, ki je prva tovrstna knjiga v Sloveniji s področja prestajanja zaporne kazni, z naslovom Utrinki za rešetkami. Kakšne so po vašem mnenju razmere v slovenskih zaporih, koliko nasilja je in katere oblike prevladujejo?
V svoji prvi knjigi – nastala je iz mojega doktorata, leta 2008 pa jo je izdala časopisna hiša Večer, kjer sem zaposlena – govori tudi o nasilju v slovenskih zaporih. Moja raziskava je pokazala, da je še vedno največ verbalnega, psihičnega nasilja med slovenskimi obsojenci, manj pa je fizičnega. Vendar to ne pomeni, da fizičnega ni, vedno se namreč dogaja skrito očem zaposlenih. In tudi med obsojenci velja pravilo, čeprav vidijo nasilne obsojence, ki maltretirajo ali tepejo druge – ne vidim in ne slišim, tako se namreč imenuje to nenapisano pravilo med zaprtimi osebami. Tisti, ki bi nasilje prijavil zaposlenim namreč prav dobro ve, da bo lahko kasneje sam postal žrtev nasilneža, ki ga je prijavil. To pogosto velja tudi za žrtve; raje molčijo, kot pa bi prijavile, da se je nad njim izvajalo nasilje. Sicer pa je fizičnega nasilja na srečo malo v naših zaporih; menim da gre zasluga za to zaposlenim, predvsem pravosodnim policistom, ki 24 ur dnevno preživijo med zaprtimi osebami in lahko opazijo že manjše napetosti med obsojenci in lahko takoj ukrepajo. Vsega nasilja pa se žal ne da preprečiti. Vendar ob razkritem nasilju med obsojenci v zaporu, se žrtev in nasilneža loči, da se nasilje ne bi več stopnjevalo, nasilnega pa se prijavili policiji, da izpelje postopek z njim.
Med drugimi ste izdali tudi knjigo, Zakaj sta morala umreti ta dva otroka. O čem pišete v tej knjigi in kje ste dobili povod, da ste se lotili njenega pisanja?
Knjiga je nastala zato, da bi z njo opozorila na določene napake, ki so se dogajale v državnih ustanovah (psihiatrija, centri za socialno delo….), da se je mama dveh majhnih otrok podala na pot zločina. Če bi ukrepali prej, mami pomagali, verjamem, da do tragičnega dogodka ne bi prišlo. Žal pa sta morala umreti bratec in sestrica, mama pa v ženskem zaporu na Igu prestaja 20 letno zaporno kazen. To je bil tudi prvi tovrstni primer v Sloveniji, ko je mama vzela življenje svojima otrokoma.
Od leta 2007 ste ambasadorka Zavoda Varna pot, ki pomaga žrtvam prometnih nesreč, napisali pa ste tudi knjigo z naslovom, Neviden svet žrtev prometnih nesreč. Ali po vašem mnenju v Sloveniji naredimo dovolj za izboljšanje prometne varnosti oz gremo v pravo smer?
V Sloveniji absolutno premalo naredimo na področju varnosti v cestnem prometu. Kljub temu, da tudi v Sloveniji razpolagamo z raziskavo EuroRap – pri nas je glavni nosilec projekta AMZS, so pa k njemu pristopili še drugi partnerji – v kateri so natančno navedeni cestni odseki, ki bi jih bilo potrebno z manjšimi popravki popraviti, da se na njih ne bi več dogajale prometne nesreče, država ne ukrepa, je gluha. Kaj se je zgodilo lani, ko smo imeli julija 26 mrtvih na naših cestah (leta 2014 v istem obdobju 7)? Sklican je bil sicer nujni sestanek resornih ministrstev in Agencije za varnost v cestnem prometu (AVP), vendar razen policije, ki lahko vsak dan pokaže, kako skrbi za varnost na naših cestah, drugi niso imeli predlogov, kako bi lahko takoj ukrepali, vsaj na določenih delih slovenskih cest, da se nesreče tam ne bi ponavljale. In tako se znova ni zgodilo nič. Potem sem se zgrozila pred dnevi, ko je direktor AVP Igor Velov dejal, da je kljub 120 mrtvim v lanskem letu (2014 jih je na naših cestah umrlo 108), zelo zadovoljen z varnostno problematiko na naših cestah. Pa kako je lahko nekdo zadovoljen ob 120 mrtvih? Se zaveda, da ne govorimo le o 120 tragično preminulih, da so tukaj še prizadete njihove družine, prijatelji, sodelavci? Ravno zaradi tega, da bi ljudje videli kako je tistim, ki so se v prometni nesreči poškodovali in njihovo življenje je po nesreči popolnoma obrnjeno na glavo, ali tistim svojcem, prijateljem, ki so v nesreči izgubili njim drago osebo, sem napisala knjigo o žrtvah prometnih nesreč. Menim, da bi ta knjiga v kateri so pretresljive zgodbe ljudi, ki so preživeli nesrečo ali svojcev v nesrečah umrlih, morala biti obvezno gradivo v šolah, na določenih fakultetah, v avto šolah, za kandidate za voznike ter drugje. Predvsem pa si bi jo morali prebrati tisti, ki so v Sloveniji zadolženi za prometno varnost, sodniki, tožilci. V bistvu vsi, ki smo udeleženci v prometu. Ko preberete to knjigo, nikoli več ne morete biti isti, ko sedete za volan svojega avtomobila ali na motor.
Od začetka leta 2014 se izobražujete na področju družinskih in sistemskih postavitev po metodi Berta Hellingerja oziroma Jan Jakoba Sterma, ter obiskujete intenzivni trening za moderatorje organizacijskih sistemskih postavitev pri Nataši Čebulj. Ali nam lahko kaj več poveste o tem?
Bert Hellinger je lani decembra praznoval 90 rojstni dan in je avtor metode sistemske postavitve družine, ki so jo drugi strokovnjaki integrirali na področje organizacij. To metodo – gre za fenomenološko metodo – mnoga evropska in svetovna podjetja, preko kvalificiranih moderatorjev, s pridom izkoriščajo za boljše delovanje svojih podjetij. Pri nas še ni tako znana, zato je Nataša Čebulj lani ustanovila Inštitut za sistemske postavitve in prva v državi začela izobraževati moderatorje sistemskih postavitev v organizacijah in podjetjih. Izobraževanje sem lani novembra skupaj s petnajstimi kolegi uspešno končala, zdaj imam že svoje delavnice. Kmalu bo končala izobraževanje druga skupina moderatorjev. Gre za metodo, ki res lahko pomaga izboljšanje delovanja v organizacijah in podjetjih, zato je naš cilj, da čim več ljudi v Sloveniji spozna to metodo. Osnovno izhodišče metode je, da čez čas vsaka skupina ali organizacija, razvija svoje vzorce in načine delovanja, ki vplivajo na misli in vedenje vseh svojih članov. Ti osnovni vedenjski vzorci in kultura delovanja pogosto zmanjšujejo vitalnost delovnih funkcij in procesov organizacije in tako zavirajo produktivnost in uspeh ali se celo oddaljijo od osnovne vizije organizacije oziroma podjetja. Podjetja, organizacije s tem porabijo velike količine truda in energije, saj je dinamični razvoj izven nadzora ali znanja posameznikov. Metoda tako omogoča rešitve posameznikom in organizacijam – kako preseči ovire in doseči uspeh posameznika, tima, organizacije, podjetja, projekta… Organizacijska sistemska postavitev omogoči oceno trenutnega položaja in nakaže učinek alternativnih možnosti in rešitev. Tako lahko prepoznamo potenciale in ovire za uspešnost tima, organizacije, podjetja in najdemo najustreznejšo rešitev.
Predavate tudi na brezplačnih delavnicah na Tednu vseživljenjskega učenja, ki ga organizira Andragoški center. Ena izmed tem je, Moj otrok ima težave – prestopniki, odvisnosti, bolezni. Kaj bi svetovali staršem, ki se srečujejo s tovrstno problematiko?
Na Tednu vseživljenjskega učenja sem že dve leti – letos bom znova – skupaj z Natašo Čebulj in nekaterimi kolegicami predstavljala metodo sistemske postavitve, ki jo lahko pravzaprav uporabimo tudi v vsakdanjem življenju. Lanskoletna tema so bile delo s prestopniki, z odvisneži, boleznijo, letos bo verjetno kaj drugega. Ciljna skupina so bili zaposleni v organizacijah, zavodih, ki delajo s tovrstno problematiko, vabljeni pa so bili tudi vsi tisti, ki jih zanima delovanje omenjene metode. Na predavanjih so se namreč lahko seznanili na praktičnih primerih kako metoda deluje. Metodo smo na primer predstavili tudi dijakom, študentom, ki se ne znajo odločiti v katero srednjo šolo ali na fakulteto bi se radi vpisali; bili so presenečeni, kako so z njeno pomočjo prišli do zanje najboljše rešitve. V odnose starši in otroci na teh delavnicah nismo posegali, ker tukaj gre za družinske odnose, ki pa so stvar družinskih sistemskih postavitev, ki jih je naprej razvil Bert Hellinger. Da postaneš moderator družinskih sistemskih postavitev je potrebnih več let šolanja pri Hellingerju ali njegovih učencih z njegovo licenco, kot je na primer Nataša Čebulj. Zato se mi zdi zelo pomembno, da si moderatorji, ki delamo po metodi Berta Hellingerja, pridobimo ustrezno strokovno znanje in licenco Inštituta Berta Hellingerja.
Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si
