Na področju notranjih zadev ste opravljali različne naloge in funkcije. Katera je tista funkcija, ki ste jo še posebej radi opravljali oz vam je bila pisana na kožo?
Svojo poklicno pot v organih za notranje zadeve sem pričel kot mlad miličnik na Prometni postaji milice v Ljubljani, nadaljeval na Prometni postaji milice v Mariboru, po študiju na Višji upravni šoli sem bil premeščen kot pomočnik komandirja na Mejno postajo milice Šentilj in kmalu za tem sem bil imenovan za komandirja Postaje milice Ptuj. V času imenovanja, to je bilo 1. aprila 1976, sem bil najmlajši komandir postaje milice v takratni Socialistični republiki Sloveniji in SFRJ. Čez slabo leto je bil na enako funkcijo, vendar v manjšem kraju, imenovan še mlajši kolega. Po opravljanju komandirske funkcije, sem bil premeščen v Inšpektorat milice UJV Maribor in nato za načelnika Inšpektorata milice v Ljubljano – mesto. To je bil velik izziv in obdobje intenzivnega zorenja v strokovnem pomenu besede. Po dobrih treh letih načelnikovanja sem postal pomočnik dekana na takratni Višji šoli za notranje zadeve, po dveh letih pa sem bil imenovan za dekana Višje šole za notranje zadeve. V tem obdobju, skoraj sedemletnega dela v takratni najvišji izobraževalni instituciji v organih za notranje zadeve, sem dodobra spoznal tudi akademsko sfero, saj je bila višja šola polnopravna članica Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani (danes Univerza v Ljubljani). Kasneje me je pot zanesla v Ministrstvo za notranje zadeve, kjer sem opravljal nalogo pomočnika ministra za notranje zadeve in namestnika poveljnika milice (od oktobra 1991 policije). V tistih burnih letih osamosvojitve sem aktivno sodeloval v razširjeni republiški koordinaciji, v času spopadov pa tudi v glavnem poveljstvu M-TO. Sodeloval sem na pogajanjih za prekinitev sovražnosti 3.7.1991 v Zagrebu (dr. D. Plut, M. Bogataj in B. Žnidarič), nato na Brionskih pogajanjih 7.7.1991 in celotno poletje 1991 v t.i. Bogatajevi komisiji, ki je usklajevala podrobnosti glede odhoda Jugoslovanske ljudske armade iz Slovenije. Zaključno dejanje osamosvojitve Republike Slovenije in vzpostavitve notranje in zunanje suverenosti slovenskega naroda in države Republike Slovenije je bilo moje poveljevanje poveljstvu za načrtovanje in izvajanje operativne akcije odhoda JLA iz Slovenije skozi Luko Koper v času od 20. do 25. oktobra 1991. Po letu 1994, ko sem bil imenovan za državnega sekretarja v Ministrstvu za obrambo, se nisem več vračal na operativne funkcije v Ministrstvo za notranje zadeve.
Težko bi opredelil najljubšo funkcijo. Pa vendarle mogoče dve, ki sta mi omogočili preizkus in nadaljnji razvoj vodstvenih sposobnosti. To je bila komandirska funkcija na Ptuju, kjer sem spoznal delovanje družbenih struktur na lokalni ravni in se preizkusil sam kot neposredni vodja postaje milice I. kategorije s petimi oddelki. Druga je bila zahtevnejša in delikatnejša zaradi prisotnosti republiških in zveznih funkcionarjev z vsemi svojimi varnostnimi zahtevami in mnogokrat človeškimi muhami. Funkcija načelnika inšpektorata milice v Ljubljani je bila nova potrditev in nadgradnja strokovnega znanja in človeške zrelosti.
Kako ocenjujete današnje razmere v slovenski policiji in na področju nacionalne varnosti?
Današnja policija je kadrovsko podhranjena, slabo plačana in ne uživa zasluženega ugleda v družbi. Davnega leta 1994 sem objavil v reviji Policija dva članka, v katerih sem opozarjal na nevarnosti sesutja dobrega policijskega sistema, ki smo ga v Sloveniji gradili več desetletij. Najprej smo se odpovedali konceptu splošne ljudske obrambe (SLO) in družbeni samozaščiti (DS), češ, da je to bila zabloda prejšnjega socialističnega političnega sistema. V resnici smo se odpovedali preventivni dejavnosti policije in drugih družbenih struktur ter vsesplošni pripravljenosti prebivalstva na naravne in civilizacijske nesreče. Še en primer nestrokovnega in politično populističnega ravnanja nestrokovnih nosilcev strokovnih funkcij v organih državne uprave in politike v naši novi državi. Če je bil morda moteč marksistični koncept oboroženega ljudstva, bi bilo smiselno in zelo enostavno poimenovati takšno zatečeno organiziranost, usposobljenost in pripravljenost ljudskih množic za samozaščitne in varnostne funkcije z angleškim nazivom, kar je danes moderno, misleč pri tem na vlogo Bobija v angleški lokalni skupnosti.
Izhajajoč iz nemških izkušenj, ki si sem jih nabiral v Wiesbadnu in drugih večjih mestih v Zvezni deželi Hessen, v letih 1993/1994, sem svaril pred ukinitvijo javno uveljavljenega in priznanega izobraževalnega sistema, ki smo ga imeli od leta 1967 (kadetska šola za miličnike, višja šola za notranje zadeve) in umika policije iz lokalnega okolja, češ sedaj smo sodobno tehnično opremljeni in lahko obvladujemo operativne in druge naloge ter varnostne razmere iz centrov. Zgodilo se je nasprotno. Osebno ocenjujem, da so današnji policisti veliko slabše strokovno usposobljeni od tistih, ki sem jih na različnih ravneh delovanja vodil v letih 1976 do 1994.
Ker smo se z vstopom v NATO in EU ter v druge mednarodne asociacije prostovoljno odrekli delu državne suverenosti, to nedvomno vpliva tudi na oblikovanje in delovanje nacionalnega varnostnega sistema. Torej, naš nacionalni varnostni sistem je del širšega mednarodnega sistema. Ali je dovolj učinkovit in zanesljiv, v službi lastnega ljudstva, bo kmalu pokazal čas. Množice migrantov so prava priložnost za preizkus dobre koordinacije vseh varnostnih služb in struktur v državi, in širše se ve. To je obdobje resnega preizkusa strokovnih zmogljivosti in operativnosti pri identifikaciji elementov ogrožanja nacionalne varnosti ter priložnost za učinkovito ukrepanje zoper nosilce teroristih in drugih kriminalnih aktivnosti in dejanj.
Bili ste tudi dekan Višje šole za notranje zadeve, danes Fakultete za varnostne vede, ki je najbolj pomembna izobraževalna institucija na področju varstvoslovja v državi. Kako se spominjate tistih časov?
Kot sem že omenil, sem bil v letih 1984 do 1986 prodekan in nato od 1996 do 1991 dekan Višje šole za notranje zadeve, ki je preraščala v visoko šolo in nato v Fakulteto za varnostne zadeve. Mogoče zgleda to delo na videz lagodno, pa temu ni tako. Lotevali smo se organizacije mednarodnih simpozijev, evalvacij in razširitev študijskih programov, mednarodnega in medrepubliškega sodelovanja znotraj SFRJ s podobnimi višjimi šolami in Fakulteto za kriminalistične znanosti v Zagrebu. Zlasti pa je bilo zanimivo in zelo koristno sodelovanje s Pravno fakulteto UL, ki nam je zagotavljala izvedbo dobršnega dela študijskega programa in hkrati neposredno prehodnost naših diplomantov v 3. letnik študija na Pravni fakulteti. Kot dekan sem bil tudi član rektorjevega kolegija več kot štiri leta. Zares lepa izkušnja, ko namreč operativec po prepričanju in duši spozna druge dimenzije, zlasti visoko zahtevnega intelektualnega dela. Zelo koristna in dragocena izkušnja za vse življenje.
Nekaj časa ste bili zaposleni tudi na področju zavarovalništva, kjer ste se ukvarjali s prevarami in goljufijami. Koliko po vašem mnenju izgubijo slovenske zavarovalnice prihodka z naslova neučinkovitega obvladovanja tovrstnih tveganj?
Pred prihodom v Zavarovalnico Triglav, d.d., sem polni mandat opravljal funkcijo državnega sekretarja v Ministrstvu za obrambo. Zopet novo področje delovanja, povsem nov resor z meni manj znanimi nalogami in pristojnostmi. Bil sem koordinator civilnega dela ministrstva in dalj časa tudi področja civilne zaščite. Zelo širok spekter delovanja. Zanimivo mi je bilo rudi neposredno sodelovanje v vladnih odborih ter občasno nadomeščanje ministra za obrambo na sejah Vlade republike Slovenije in sejah Državnega zbora. Imel sem veliko stikov s tujimi predstavniki ministrstev za obrambo in tujih vojska, tako v Sloveniji kakor tudi v tujini. Ker je bil moj mandat vezan na mandat ministra, sva bila z ministrom Titom Turnškom v paketu nekrivdno razrešena zaradi t.i. objektivne odgovornosti. To je bila usodna prelomnica na moji poklicni poti, saj se od tistega trenutka nisem dal več zvabiti na politične funkcije, čeprav sem svoje delo, tako v Ministrstvu za notranje zadeve kakor tudi v Ministrstvu za obrambo, dojemal zgolj in izključno visoko strokovno. Očitno so drugi, tisti, ki so imeli politično moč, menili drugače.
Tudi v Zavarovalnici Triglav, d.d. sem opravljal različna dela, od operativnih do vodstvenih. Navajen dela v državni upravi, zapletenih birokratskih postopkov, mnogih soglasij in odobritev, sem potreboval kar nekaj časa, da sem se privadil logiki neposrednega stika s strankami in neposredno ustvarjati dohodek za podjetje. Krajši čas sem vodil tudi oddelek za regrese oz. bil odgovoren za ta oddelek in interno službo za poizvedovanje. V nekem članku, opirajoč se na podatke Evropskega zavarovalnega združenja, sem izračunal, da slovenske zavarovalnice izgubijo letno z zavarovalniškimi goljufijami od 5 do 12% pobrane premije. To je veliko denarja. In če predpostavljamo, da so zavarovalnice praviloma delniške družbe, ki ustvarjajo dobiček, takšna izguba vpliva na rast premij v prihodnje.
Ali je kateri projekt, ki ga v vaši karieri niste uspeli realizirati in bi bil po vašem mnenju koristen?
Ker sem od leta 1979, ko sem začel predavati na Srednji strokovni šoli za miličnike, v oddelku v Mariboru, ves čas, z izjemo 1984 do 1991, opravljal po dva različna posla hkrati, sem se pozno odločil za doktorat, kar je pozneje vplivalo na moj zastoj v razvoju pedagoško-znanstvene kariere. Vendar to nima usodnega vpliva na moje zadovoljstvo s svojo poklicno in življenjsko potjo. Z gotovostjo trdim, da sem ponosen na prehojeno poklicno in življenjsko pot, na družino in mnoga prijateljstva. V prostem času in s svojim denarjem skušam ustvarjalno delovati na humanitarnem področju, saj sem že skoraj 20 let član Lions kluba Ljubljana Forum, s tem pa tudi največje humanitarne organizacije na svetu.
V zadnjih mesecih se Evropa sooča z velikimi izzivi, in sicer kako uspešno prebroditi krizo migracijskih tokov. Veliko je tudi špekulacij o tem, da so pristojne službe in države že leta 2013 vedele, kaj se pripravlja. Kaj menite vi, ali se resnično ni dalo narediti kaj, da bi bile danes razmere bolj obvladljive?
Dobro vprašanje, ki bi ga bilo treba zastaviti komu drugemu. Na to vprašanje lahko odgovorim le z vprašanji: »Le komu je bilo v interesu destabilizirati Bližnji vzhod? Le do kdaj bomo sodelovali v izvažanju demokracije zahodnega tipa v države in širša območja drugačnega stila življenja, s povsem drugačno kulturo, religijo in družbeno ureditvijo, z uporabo vojaške in politične sile? Zakaj neposredni povzročitelji tega gorja, ki je prizadelo milijone nesrečnih ljudi, ne prevzamejo aktivne vloge pri reševanju nastale situacije? Zakaj morajo evropske države plačati račun za druge? In nenazadnje, ali se Lampedusa ne dogaja že nekaj let? In kaj smo se ostali Evropejci naučili iz tega?«
Danes se srečujemo s tragedijo cele generacije in s človeškega vidika je nastala nepopravljiva škoda. Tako materialna, kulturološka, ekološka in zlasti civilizacijska. Pa ne le v državah Bližnjega vzhoda, temveč tudi v večini evropskih držav, skozi katere te množice nesrečnih ljudi potujejo, da ne špekuliram s potencialnimi nevarnostmi, s katerimi se bodo srečevali Evropejci v državah gostiteljicah. Kako so usposobljene in koordinirane aktivnosti varnostnih in drugih služb evropskih držav, ne glede na članstvo v EU, bo kmalu pokazal čas. Kljub vsemu izrečenemu, moramo zreti v prihodnost z optimizmom.
Pripravil: Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si