Namen prispevka je nakazati pomen in prednost uporabe detektivskih poročil v dokazne namene v sodnih postopkih, prerez vrste najaktualnejših postopkov ter pasti, ki se lahko skrivajo v samem procesu dokazovanja z uporabo detektivskih poročil. V članku avtorica povzemam nekaj sodnih odločb, ki nakazujejo prisotnost detektivskega dela v različnih fazah postopka, kar se počasi oblikuje v ustaljeno (tudi sodno) prakso ter pridobiva na dokazni vrednosti v fazi ugotavljanja dejanskega stanja in samega postopka dokazovanja. s pravo mero spoznavnega procesa v pravdi in s pravo mero razčlenjenosti dokazne ocene. T.im. tožnikovo trditveno breme (1. odstavek 7. člena ZPP) je dolžnost tožnika, da v tožbi navede dejstva, na katera opira svoj zahtevek (1. odstavek 180. člena ZPP). Če tega ne stori, je tožba formalno pomanjkljiva, kar lahko v končni posledici pripelje do njega zavrženja (108. člen ZPP). V vsebinskem pogledu pa predstavlja trditveno breme dolžnost tožnika, da navede vsa tista dejstva, ki utemeljujejo zahtevek, oz. da navede tako spodnjo premiso, ki bo na podlagi sklepanja pripeljala do zaključka, ki je enak v tožbenem predlogu predlagani pravni posledici. Vsebinsko trditveno breme je torej predpogoj za utemeljenost tožbenega zahtevka. Pomemben del predstavlja detektivsko poročilo in njegova dokazna vrednost v postopkih pred sodiščem, kar bom avtorica nakazala v nadaljevanju.
V tem prispevku ne želim osvetliti področja vročanja, ki po moji oceni predstavlja signifikanten delež v obsegu detektivskega dela, temveč druga področja sodstva, od katerih izstopajo civilno pravo v smeri delitve skupnega premoženja zakoncev in določanja višine preživnine za preživninskega zavezanca/zavezanko, v skladu z določili Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), kazensko pravo, predvsem na področju pregona kaznivih dejanja na temelju zasebne kazenske tožbe in delovnega prava, v zvezi s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov.
Določena procesna jamstva v smeri obstoja procesnih predpostavk so skupna zgoraj navedenim področjem, na to področje pa kot najpomembnejša podstat sodi ustanovitev pooblastilnega razmerja, saj detektiv ali detektivska agencija pridobi pooblastila in dovolilo za pridobivanje informacij z ustanovitvijo pooblastilnega razmerja.
Opozorila bi na relativno novo odločb (sklep) sodišča, opr. št. Pdp 317/2014 z dne 16.10.2014, ki jo v bistvu povzemam: »detektiv sme pridobivati informacije le na podlagi pisne pogodbe o opravljanju detektivskih storitve s stranko in njenega pisnega pooblastila«. In v nadaljevanju: »Stranka je v dokaznem postopku zatrjevala, da je dala pooblastilo za opravo nadzora bolniškega staleža in vročanje pisemskih pošiljk le detektivski agenciji. Zato je bila le-ta pooblaščena za kontrolo bolniškega staleža in vročanje pisemskih pošiljk.«
Šele s podpisom pooblastila med stranko in detektivom ali detektivsko agencijo, ki opravlja in uporablja osebno zaznavo in tehničnih sredstev, pride do trenutka, ko lahko na temelju uporabe teh sredstev detektiv ali agencija tudi opravlja detektivsko delo. Tukaj želim opozoriti na določilo IV. odstavka 87.člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ob uporabi analogije lahko trdim, da ni sporno, da v tem primeru lahko kdorkoli od zaposlenih detektivov v agenciji opravlja in uporablja osebno zaznavo in tehnična sredstva v zakonski mejah in mejah svojega pooblastil.
Le na temelju pooblastilnega razmerja zbrani dokazni material (detektivsko poročilo), v smislu zakonito pridobljenih dokazov, pomeni dokaz v postopku pred sodiščem, na katerega stranka lahko opira svojo trditveno in dokazno podlago ter predstavlja dokazni predlog z zaslišanje detektiva kot priče na sodišču. Pri tem naj citiram Odločbo opr. št. Psp 449/2013, ki se opredeljuje do instituta izvedene priče, katere status po mnenju avtorice uživa tudi detektiv, zaslišan v sodnem postopku. Citiram: »Za izvedeno pričo je pomembno, da ima pravilno zaznavanje dejstev tudi posebno strokovno znanje, glede na naravo izvedene priče in (pričakovan) pomen njene izpovedi (op. avtorja članka: smiselno povzeta odločba, ki se sicer nanaša na drugo vrsto izvedene priče). Institut izvedene priče se lahko uporabi zlasti takrat, ko je njena izpovedba vezana na strokovna vprašanja in kot takšna namenjena razjasnitvi strokovnega vprašanja…Nujno pa je potrebno izpostaviti, da ZPP tega instituta ne pozna (le priča in le izvedenec), gre za vsebinsko težo takšne izpovedbe osebe, ki določeno področje strokovno obvladuje, ni pa z odredbo sodišča postavljen za izvedenca v postopku pred sodiščem…
Ugotovljena dejstva in okoliščine, dokumentirana v skladu s pravili detektivske stroke, je dokaz v postopku, ki temelji na zakonito opravljenih postopkih pridobivanja informacij, v nasprotnem primeru gre za nezakonito pridobljen dokaz s poseganje v ustavno pravno kategorijo varovanja osebnostnih pravic – rezultat je ali zavrnitev takšnega dokaznega predloga ali celo kazenski postopek v smeri obstoja nekaterih kaznivih dejanj (neupravičeno slikovno snemanje…poseganje v integriteto….), zagotovo pa bi drugačen, nezakonit način pridobivanja dokazov lahko ogrozil obstoj samega kazenskega postopka.
Potrebno je opozoriti na mejo, na kateri zbiranje informacij z uporabo tehničnih sredstev preide v kaznivo dejanja, saj gre lahko za poseg v osebnost osebe ter njeno osebno podobo, kot gradnik osebnosti, ki je del zasebnosti/ kjer je oseba upravičeno pričakovala zasebnost, s tem pa je detektiv neupravičeno vdrl v zasebnost…./ Zasebnost, kot jo v svojih odločbah pojmuje tudi Ustavno sodišče, naj bi bila varovana sfera posameznikovega življenja, ki drugih ne zadeva in glede katere se prizadeti sam odloči, ali bo iz nje izstopil ali ne. Oseba nikoli v zgoraj opisanih okoliščinah ni po lastni volji »izstopila« iz te varovane sfere…/
Nezakonitost pridobljenega dokaza pa je izjemno široko področje tako pravne teorije kot samega procesiranja na sodišču, zato bi izpostavila le temeljno. Človekove pravice in temeljne svoboščine so rezultat dolgoletnega razvoja človeške družbe in so danes temelj vsake pravne države. Republika Slovenija jih ureja v Ustavi RS, torej v najvišjem pravnem aktu znotraj države. Kot ustavna kategorija uživajo pravice in temeljne svoboščine različne oblike pravnega varstva človekovih pravic. Kršitve človekovih pravic so najpogosteje sankcionirane v okviru kazenske zakonodaje, kjer je vsak neupravičen poseg v človekove pravice opredeljen kot kaznivo dejanje in kot takšen sankcioniran znotraj kazenskega postopka. Če je bil s kršitvijo temeljnih človekovih pravic pridobljen kakšen dokaz, mora biti le-ta v skladu z ekskluzijo oziroma institutom izločitve nedovoljenih dokazov, izločen iz kazenskega spisa, saj se sodna odločba ne sme opirati na tako pridobljene dokaze. Predmet izločitve pa niso le dokazi, pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic, temveč tudi dokazi, pridobljeni s kršitvijo določb Zakona o kazenskem postopku, za katere omenjeni zakon tako določa, ter vsi dokazi, pridobljeni na osnovi nedovoljenih dokazov. S tem je naš zakon uzakonil t.i. doktrino sadežev zastrupljenega drevesa. S tako strogo sankcijo, kot je izločitev, želi zakon čim bolj pravno izenačiti razmerje med državo in osumljencem oziroma obdolžencem, s čimer se želi vzpostaviti enakopraven odnos in postaviti temelje za pošten pravni postopek, v katerem bodo v celoti spoštovane pravice osumljenca oziroma obdolženca. Npr.: že sama izvedba nedovoljenega dokaza in ne šele (in samo) uporaba takega dokaza v sodbi (ponovna) kršitev človekove pravice. Če so nekomu nedovoljeno prisluškovali /ali ga slikovno snemali…/, je predvajanje takega posnetka na obravnavi ponovna kršitev komunikacijske zasebnosti.
Pri tem je detektivom zagotovo v pomoč Sodba opr. št. Pdp 1171/2001, kjer sodstvo jasno zavzame stališče pri iskanju ravnovesja med ustavno pravico delodajalca pri pridobitvi dokazov in ustavno pravico delavca do zasebnosti; pri medsebojnem tehtanju teh dveh ustavnih pravic je Višje sodišče zaključilo, da dokaz delodajalca, pridobljen s pomočjo detektiva, ne pomeni posega v ustavno pravico do zasebnosti.
Področje, kjer (nepričakovano) glavnina pripravljalnih dejanj pred vložitvijo tožbe temelji (tudi) na detektivskem poročilu, je delitev skupnega premoženja zakoncev, pridobljenega v času trajanja zakonske zveze. Pri tem se avtorica ne želim spuščati v polemiziranje vzrokov, povod in posledic, želim nakazati le osnovne smernice pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja, kar je seveda trditvena podlaga pri pripravi tovrstne tožbe. Tožba na ugotovitev obsega in določenega deleža na skupnem premoženju predstavlja zahtevo po ugotovitvi obstoja celotnega pravnega razmerja med zakoncema. Presega namreč dajatvene zahtevke, ki bi ju zakonca lahko imela drug proti drugemu, odločitev pa je potrebna tudi za delitev tega premoženja v nepravdnem postopku. Tudi denarnih sredstev v takem postopku ni moč obravnavati kot posamično generično stvar, temveč kot del celotnega skupnega premoženja. Enako velja za avtomobil ali nepremičnino, katere prodaja ima sicer res za posledico tožnikovo upravičenje, da v primeru, da je bila izvedena brez njegovega soglasja, od drugega zakonca zahteva povrnitev njene vrednosti v denarju, vendar pa je tako zahtevo mogoče izpolniti tudi v obliki drugega premoženja, ki se deli. Ko eden od razvezanih zakoncev po razpadu življenjske skupnosti brez soglasja drugega zakonca odsvoji del ali celoto njunega skupnega premoženja, spor o slednjem oziroma njegovi razdelitvi ne izgubi pravne narave spornega razmerja z materialnopravno podlago v 58. in 59. členu ZZZDR.
Življenjske situacije pa (včasih) vodijo v aktivno odkrivanje dejanskega obsega skupnega premoženja, saj žal ni nenavadno, da eden od zakoncev ne ve za število in številke transakcijskih računov drugega od zakoncev, kupljene nepremičnine v času trajanja zakonske zveze, zamotane povezave kapitalskih družb v lasti ali so lasti enega od njiju…zato je že v fazi pred vložitvijo predmetne tožbe mogoče zavarovati skupno premoženje zakoncev s pomočjo instituta začasne odredbe v zavarovanje, če tožnik s tem podatkom (celoten obseg skupnega premoženja) seveda sploh razpolaga…in na tej točki se detektivovo delo, ob upoštevanju že nakazanih procesnih predpostavk, izkaže za še kako potrebno… zato želim v nadaljevanju povzeti stališče sodne prakse, saj nemalokrat ni jasno, kaj vse obsega skupno premoženje zakoncev. Citiram: »Povsem jasno je torej, da ugotavljanje obsega in deležev na skupnem premoženju ni odvisno od njegove sestave, prav tako pa ni namenjeno zgolj povsem konkretnim in že izoblikovanim pravnim zahtevkom. Gre namreč za razmerje, razrešitev katerega predstavlja tako abstraktni kot konkretni pravni interes že sam po sebi, odreka pravnega varstva pa bi v takem primeru pomenila tudi neupravičen poseg v tiste nepravne interese, v interesu katerih je področna zakonodaja sploh bila sprejeta.« Pravni interes za ugotovitev obstoja celotnega pravnega razmerja glede delitve skupnega premoženja zakoncev tako seže preko dajatvenih zahtevkov, ki bi jih kateri izmed zakoncev imel nasproti drugemu. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) že v 1. členu kot eno izmed področij, ki jih ureja, navaja tudi zakonsko zvezo. Slednja je s prvim odstavkom 3. člena definirana kot z zakonom urejena življenjska skupnost moža in žene, njeni natančnejši umestitvi v pravni koordinacijski sistem pa so namenjene predvsem določbe drugega dela omenjenega zakona. Tá razmerij, ki nastopijo med zakoncema, ne obravnava zgolj z osebnega, nepremoženjskega vidika, temveč tudi premoženjskega, med pomembnejšimi pravnimi posledicami sklenitve zakonske zveze pa je tako vsekakor vzpostavitev režima skupnega premoženja. Drugi odstavek 51. člena ZZZDR določa, da je skupno premoženje vso premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze. Kljub temu pa se je zakonodajalec ob sprejemanju družinske zakonodaje zavedal, da nič ne ostane večno zláto, niti dandanašnje zakonske zveze. 58. člen zato določa možnost delitve takega premoženja, temu sledeči členi pa tudi sam način in premoženjske deleže, ki po delitvi pripadajo vsakemu od razvezanih zakoncev.
Določanje obsega premoženja v postopkih, opredeljenih z ZZZDR, je ključnega pomena tudi v smislu določila 123. člena navedenega zakona, ki opredeljuje dolžnost preživljanja staršev, ki so dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj ter, upoštevajoč določilo 129. člena ZZZDR se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Pogosto pa je precejšnja uganka, kakšne so materialne in pridobitne zmožnosti preživninskega zavezanca, saj bivši zakonec (praviloma) nima popolnoma nobenega vpogleda v premoženjske razmere drugega starša, ki ga zavezuje dolžnost preživljanja mld. otroka. Takšni podatki praviloma niso javno dostopni, je pa potrebno poudariti, da je tudi življenjski stil preživninskega zavezanca okoliščina, pomembna v fazi odločanja sodišča o višini preživnine. Povzemam obrazložitev VSL sodbe opr. št. IV Cp 339/2012, ki je v točki 17 obrazložitve jasno decidirano: »O zmožnostih tožene stranke je prvostopenjsko sodišče ugotovilo vrsto dejstev.« »Pomembno je, kaj je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Ugotovilo je, da je toženec edini družbenik AA, d.o.o.. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je to podjetje imelo v lasti več nepremičnin. Posebej povedno je bilo, da je imelo v lasti med drugim tudi motorno jahto, kar za opravljanje dejavnosti družbe ni bilo nujno potrebno premoženje. Poleg tega je to podjetje bilo družbenik v drugih družbah in je imelo v lasti tudi nekaj dragih osebnih vozil.« in v nadaljevanju obrazložitve iste sodne odločbe: »Prvostopenjsko sodišče je pri svoji oceni premoženjskih zmožnosti zavezanca izhajalo iz zgodovinskih podatkov, to je podatkov iz preteklosti. Ti se niso nanašali le na plačo. Kakšno plačo je tožena stranka prejemala v preteklosti, in še zlasti v letu X, je le del večje celote in je za samo oceno zmožnosti zavezanca postranskega pomena. Poslovna dejavnost doživlja padce in vzpone, zato je pri določitvi premoženjske zmožnosti tožene stranke upoštevati povprečje za daljše časovno obdobje in ne le zadnji tekoči podatek.«
Takšne okoliščine, kot so navedene, predvsem pa dejstva, podprta z dokazi, zbranimi na zakonit način in povzeta v detektivskem poročilu, so pogosto ključna v smeri ugotavljanja pravilnega in popolnega dejanskega stanja, potrebnega za odločitev v pravdnih postopkih v zvezi z določanjem višine preživnine.
Delovnopravno področje, največ v smislu zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov (kršitev navodil izbranega in osebnega zdravnika v času bolniškega staleža delavca) kot področje individualnega delovnega prava, ki ureja sklenitev pravice in dolžnosti strank v delovnem razmerju, je po mojih izkušnjah v tem trenutku področje, kjer je prisotnost detektivskega dela ključnega pomena pri zbiranju informacij in dokazov v fazi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, primarno zaradi kršitve navodil osebnega in izbranega zdravnika v času bolniškega staleža delavca. Pridobivanje dokazov na temelju lastne zaznave ter uporabe tehničnih sredstev v okviru dovoljenega poseganja v ustavno zavarovano pravico do zasebnosti posameznika je nujno atomizirati na najmanjše gradnike. V dokaznem postopku, kjer je mogoče zoper vsako dejansko ugotovitev je vselej naperjati nove in nove skeptistične ugovore, je detektivsko delo pravzaprav »kirurško« natančno, saj izjemne malenkosti odločajo o izidu pravdnega postopka v delovnopravnih sporih. Le v razmislek, povzetek dveh odločb sodišča, kjer gre pravzaprav za identično dejansko stanje, vsebinsko pa diametralno nasprotujoči si odločbi sodišča, navajam: »Tožnik ni imel dovoljenja osebne zdravnice za udeležbo na atletskih igrah, ki se jih je udeležil kot aktivni tekmovalec in pri tem zapustil kraj bivanja. Tudi če bi tožnik osebno zdravnico obvestil o nameravani udeležbi na igrah, mu ta dovoljenja ne bi dala. Po določbi 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ) mora osebni zdravnik, imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija zavarovancu dati navodila o ravnanju v času bolniškega staleža. Delavec se mora držati navodil zdravnika, zato da bo zdravljenje čim krajše in v skladu s predpisano terapijo in se vzdržati vseh ravnanj, ki bi lahko vplivala na podaljševanje zdravljenja oziroma poslabšanje zdravstvenega stanja in s tem na delovno zmožnost delavca. Delavec krši svoje pogodbene obveznosti, če zlorablja odsotnost z dela zaradi bolezni. POZZ nalagajo delavcu obveznost predhodne odobritve osebnega zdravnika za zapustitev kraja bivanja. Ker tožnik za udeležbo na atletskih igrah ni imel izrecnega dovoljenja osebne zdravnice, je podan razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 8. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. – sodba Pdp 813/2013«… in: «Zgolj zato, ker se je tožnik udeležil atletskih iger v kraju, ki je oddaljen od njegovega bivališča manj kot pol ure vožnje in za ta odhod ni imel izrecne (predhodne) odobritve osebne zdravnice, še ni mogoče zaključiti, da je zlorabil bolniški stalež. Za ravnanje delavca v bolniškem staležu resda velja poseben režim, vendar pa to ne pomeni, da vsaka krajša odsotnost z doma pomeni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Neživljenjsko je pričakovati od delavca, ki je v bolniškem staležu, da bo za vsak krajši opravek izven kraja bivanja klical svojega osebnega zdravnika in ga prosili za dovoljenje za odhod, še posebej glede na to, da mu je osebna zdravnica svetovala čim več razgibavanja po umiritvi akutnega bolezenskega stanja zaradi prvo obravnavane diagnoze (bolečin v vratu) ter mu je zaradi drugo obravnavanega bolezenskega stanja svetovala čim več gibanja v naravi in vključevanje v družabno življenje. – sodba in sklep Pdp 202/2013«.
V prispevku sem v razmislek odprla več pomembnih tematskih sklopov z gledišča dokazovanja v civilnih in kazenskih postopkih s pomočjo detektivskih poročil, sestavljenih na zakonitih metodah detektivskega dela ter zaslišanja detektiva, avtorja takšnega poročila, kot (izvedene) priče v postopkih pred sodiščem. Zaradi dokazne vrednosti in teže, ki jo takšno poročilo ima, pa je seveda zaveza na strani detektiva v smeri zakonitosti ter popolnosti in pravilnosti opravljenega dela še toliko strožja.
O avtorici: – odvetnica Pia Barbara Hrovat, samostojna odvetniška pisarna;
- 1997 – 2000 strokovna sodelavka oddelka za gospodarsko sodstvo
- v letih 2000 – 2008 sodnica na oddelku za kazensko sodstvo
- 2008 – 2011 samostojna pravna svetovalka
- pooblaščenka mladoletnih žrtev kaznivih dejanj
- predavateljica na povabilo Varuha človekovih pravic
Uporabljena literatura: – ZZZDR, Uradni list RS, št. 69/2004 z dne 24. 6. 2004
- ZPP, Uradni list RS 73/2007 z dne 13. 8. 2007
- Sodna praksa
- ZKP, Uradni list RS, št. 32/2012 z dne 4. 5. 2012
Prispevek je bil objavljen v reviji Pod lupo 2015. Izdajatelj revije je Detektivsko varnostna agencija d.o.o.
