Štipendija Evropske unije vam je omogočila nekajtedenski študijski dopust v Izraelu, kot ste zapisali v svoji doktorski disertaciji. Kako ste izkoristili čas, ki ste ga preživeli tam in kakšen vtis na vas vam je pustila dežela, kjer imajo varnostne strukture zelo veliko izkušenj s terorizmom?
Bivanje v Izraelu mi je, zanimivo, omogočilo predvsem fizični in duševni mir – mir, ki je ravno na Bližnjem vzhodu tako krhek. Ko si vpet v vsakdanje dogajanje na fakulteti in izven službeno socialno dogajanje, težko najdeš čas, predvsem pa koncentracijo, ki je potrebna za razmišljanje in pisanje doktorske disertacije.
Izrael je proizvedel več zgodovine, kot jo je sposoben prebaviti, če si to prispodobo izposodim od Winstona Churchilla, ki je s temi besedami označil območje Balkana; pomislite samo na Jeruzalem, ki je sveti kraj treh religij – judovske, krščanske in islamske. Največji vtis je name naredilo dejstvo, da prebivalci Tel Aviva, enega najbolj liberalnih mest na svetu, vsaj navzven – in to govorim za večino, ne za vse Izraelce – živijo povsem običajno življenje – zahajajo v bare, hodijo v službe, popoldneve preživljajo na plaži – navkljub dejstvu, da praktično streljaj vstran, na palestinskih ozemljih (Gaza in Zahodni breg), vlada povsem drugi svet, nepredušno zaprt, obdan z visokim zidom, kjer vladajo revščina, za človeka nedostojne življenjske razmere, predvsem pa tesnoba in strah. Ta ravnodušnost in nezanimanje večine Izraelcev za zadeve ‘za zidom’ sta me na nek način pretresla. Slabi pogoji ‘za zidom’ so plodna tla za radikalizacijo, ki pri nekaterih Palestincih vodi tudi v to, da so za (domnevno) višje cilje pripravljeni žrtvovati življenje in se razstreliti. In to je začaran krog, ki pa ga vodijo Izraelci: na vsak samomorilski napad (teh je v zadnjem obdobju sicer bistveno manj, kot jih je bilo pred leti) ali na raketo, ki prileti s palestinskih ozemelj, izraelske oborožene sile odgovorijo silovito, nesorazmerno in se množično maščujejo vsem Palestincem.
Ko vidiš bedo in ujetost ljudi na palestinskih ozemljih, ki sem jih prav tako obiskal, ti hitro postane jasno, zakaj so nekateri Palestinci pripravljeni zastaviti življenje. Tu je seveda v igri še ideološki in religiozni faktor, na katerega igrajo nekateri palestinski voditelji, ki rekrutirajo mlade napadalce, ti voditelji pa se npr. nikoli ne žrtvujejo za (domnevno) višje cilje. O tem, kaj pa je terorizem, pa se da dolgo razpredati in za nekoga je nekdo borec za svobodo, za drugega terorist.
Verjetno je samomorilski napadalec, ki se razstreli na avtobusni postaji in v smrt s sabo odpelje 10 ljudi (civilistov), res lahko označen za terorista, saj je to naredil zaradi nekega političnega cilja. Seveda se o napadalcih v Bruslju in Parizu lahko hitro strinjamo, da so bili teroristi. Kako pa bomo okarakterizirali, ko eskadrilja lovskih letal poruši bolnišnico, šole, stanovanjska območja in pri tem res morda ubije nekaj tistih, ki so izstreljevali rakete, kot t. i. kolateralno škodo pa še 100 civilistov, tudi žensk in otrok? Ni tudi to terorizem, morda državni terorizem? Kaj pa so potem napadi brezpilotnih letal, ki sejejo smrt v Pakistanu in Afganistanu in so neredko žrtve civilisti (ne pozabimo, da se je število teh napadov povečalo ravno v obdobju predsedovanja Nobelovega nagrajenca Baracka Obame)? Z označevanjem dejanj kot terorističnih in ljudi kot teroristov sem sam zelo previden, saj je ta označba običajno vrednostno pogojena.
Foto: Elena Šterpin Zupančič, Jeruzalem
Foto: Elena Šterpin Zupančič, t. i. varnostni zid na meji med Izraelom in palestinskimi ozemlji
Obiskali ste tudi Kostariko, ter zapisali, da jo zaradi posebnega pristopa k svoji zunanji in obrambni politiki oz. preprečevanju konfliktov velja omeniti le v oklepaju. Kaj ste pravzaprav mislili s tem?
Kostarika je zanimiv primer države, ki je sklenila politično-varnostni dogovor z ZDA in si posledično l. 1948 lahko ‘privoščila’ ukinitev vojske. Ker je država imela močnega ‘patrona’, ki je de facto upravljal državo, je bila Kostarika v obdobju, ko so druge države Srednje Amerike krvavele v državljanskih vojnah (Gvatemala, Salvador, Nikaragva), relativno mirno območje. Zato sem zapisal, da je imela poseben pristop k preprečevanju oboroženih konfliktov, saj si je (morda sicer faustovsko?) kupila mir.
Seveda pa bi bilo naivno trditi, da je Kostarika zato območje, ki ga ne pestijo drugi varnostni problemi; nasprotno, velike težave ima z organiziranim kriminalom, trgovino z mamili, pouličnimi tolpami itd. Kot primer naj navedem to, da me je receptor v hotelu, ko sem rekel, da grem samo denar dvignit na bankomat (ura je bila okrog osem zvečer), debelo pogledal in povprašal po zdravju, četudi je bil bankomat kakih 150 metrov od hotela. Ko pade mrak – to velja tudi za druge države Srednje Amerike – se, razen nekaterih izjem, ni priporočljivo zadrževati zunaj. No, ker sem denar nujno potreboval, sem vseeno tekel do bankomata, pri tem pa gledal naokoli. Nič se ni zgodilo, ostal pa je občutek ogroženosti, ki ne izgine. Ali je bil upravičen ali ne, pa težko rečem.
Pri varnosti je vedno tako: nekaterim se zdi ogrožajoče marsikaj, drugim pa tudi še tako nevarna situacija ne. Tu smo seveda že na polju psihologije, ki na to ponuja vrsto zanimivih odgovorov. V zadnjem obdobju me psihološke teme v povezavi z obramboslovjem in mednarodnimi odnosi še najbolj privlačijo: npr. zakaj nekaterim ljudem določene reči okoli sebe zaznavajo kot ogrožajoče (in npr. podpirajo več sredstev za varnostne zadeve), drugi pa ne? Morda lahko teorija stilov navezanosti (attachment theory) tu kaj pomaga z odgovori; če posplošim, govori o tem, da ima način, kako varen se je počutil otrok v zavetju staršev, vpliv na to, kako posameznik dojema okolico (ali so starši lepo skrbeli zanj in se je lahko razvil v samozavestnega otroka, ki v svet pogumno vstopa, ali pa so bili starši npr. fizično ali čustveno odsotni in je zanj okolje pomenilo grožnjo, saj ni mogel razviti primarnega občutka varnosti). A moram še nekaj reči preštudirati na to temo, preden bi si upal bolj definitivno govoriti o tem.
Foto: Rok Zupančič, Vojaška baza izraelskih letalskih sil Hacerim v okolici Beršebe
Tudi Gruzija in Armenija sta državi, ki ste ju obiskali. Kako bi tam ocenili varnostno situacijo?
Kavkaz me je od nekdaj privlačil, verjetno že iz časov, ko smo prebirali legendarne zgodbe ruskih klasikov o tem delu sveta. Čeprav takrat še morda nismo dobro razumeli veličine Tolstojevega Kavkaškega ujetnika ali pa njegovega Hadži Murata, se je že v srednji šoli v nas zasejalo seme o Kavkazu kot nečem neobvladljivem, divjem (seveda je tovrsten pogled precej orientalističen v Saidovem smislu, da so ‘oni’ negacije tega, kar smo ‘mi’).
Študij obramboslovja in kasneje še mednarodnih odnosov pa je predvsem v okviru projektnih in seminarskih nalog ponudil možnost poglobitve poznavanja tega območja (predmetov, ki bi obravnavali ta območja, žal nimamo, saj nimamo specializiranih strokovnjakov). In potem je logično, da te dežele, ko imaš možnost, tudi obiščeš. V varnostnem smislu so države zanimive zato, ker se tam spopadajo za prevlado velesile; če malo posplošimo, je Armenija precej naklonjena Ruski federaciji, Gruzija pa zahodu. Azerbajdžan je morda še najbolj samosvoj, ker je tudi najbogatejša država in si to lahko privošči. Se pa v tem delu sveta razmere zelo hitro spremenijo; spomnite se ruske vojaške operacije proti Gruziji l. 2008, ki je dodobra zamajala mednarodno skupnost. Pa nedavno eskalacijo konflikta v Gorskem Karabahu, spornem območju med Armenijo in Azerbajdžanom, ki danes skuša funkcionirati kot samostojna država, ki pa je nepriznana v mednarodni skupnosti. Takšno stanje bo, predvidevam (čeprav se napovedim izogibam), trajalo še nekaj časa, saj se Ruska federacija ne bo odrekla vplivu nad območjem, ki ga pojmuje kot ‘bližnje zarubežje’ (bližnja tujina), zahodu (ZDA in Natov dežnik) pa tudi gódi, da ima vzvode za vpliv na dogajanje na Kavkazu oz. v neposredni bližini Ruske federacije. V zadnjih letih pa je vse bolj aktivna tudi Kitajska in razmere so čedalje bolj kompleksne (čeprav so pravilno trdili, da so bile kompleksne, že pred 20 leti).
Foto: Rok Zupančič, Vojaški naborniki v samostanu Gandzasar v Gorskem Karabahu
Zadnja leta je vaše raziskovalno delo zaznamovala tudi novonastala država Kosovo, ki ste jo, kot pravite plaho obiskali. Kako je pravzaprav tam, glede na objave medijev pred meseci, da se srbski specialci z nabojem v ceveh pripravljajo na prihod teroristov iz Albanije?
No, nekaj je poročanje tabloidnih in senzacionalističnih časopisov, ki jih v Srbiji ne manjka, nekaj pa je realnost. Srbija se je Kosovu de facto odrekla, saj se zaveda, da ni več načina – v teh okoliščinah, kar se lahko sicer čez čas spremeni – da bi Kosovo prišlo nazaj pod njeno okrilje. Razmere na Kosovu so dejansko gledano precej stabilne, saj je tam razmeroma malo vplivnih akterjev, ki bi bili danes pripravljeni poseči po orožju za spremembo situacije. In pa mednarodna skupnost je še vedno zelo navzoča s svojimi strokovnjaki oz. silami (EULEX, KFOR, OVSE, OZN itd.), kar je na nek način porok stabilnosti. Izjema so seveda sporadični incidenti, do katerih prihaja; nekateri imajo medetnično osnovo, drugi so povsem kriminalne narave. Sicer je Kosovo razmeroma slabo stoječe v gospodarskem smislu, brezposelnost je med 30 do 45 odstotkov, zato je velika želja številnih oditi v tujino. Vse več Srbov, ki so ostali na Kosovu, je presodilo, da se jim vendarle bolj splača integrirati v novo državo – četudi je ne marajo in je nikoli ne bodo priznali za svoje – kot pa vztrajati na idejah iz drugega časa, da je »Kosovo vedno bilo in vedno bo srbsko«. V smislu medetničnih ali celo meddržavnih spopadov se mi zdi Kosovo razmeroma stabilno, za zdaj, se pa to lahko ob dogodkih, ki smo jim priča v zadnjih letih, tudi hitro spremeni (vzpon skrajnodesničarskih idej po Evropi, tudi v Srbiji, ki so izključevalna in delijo ljudi po osnovi mi-oni …).
Foto: Rok Zupančič, grob Jaserja Arafata v Ramali, Zahodni breg
Ali nam lahko poveste še kaj o obsežnem mednarodnem projektu IECEU (www.ieceu-project.com), ki ste ga vodili na FDV, in o projektu KOSNORTH, ki ga zdaj izvajate na Univerzi v Gradcu?
Projekt IECEU je dva milijona evrov vreden mednarodni raziskovalni projekt, ki ga financira EU v okviru raziskovalnega programa 0bzorje 2020 (Horizon 2020). V projektu IECEU sodeluje 10 partnerjev iz vse Evrope, sam pa sem vodil raziskovalno skupino Fakultete za družbene vede. Namen projekta je, če posplošim, z znanstvenimi metodami ugotoviti, kaj deluje in kaj ne v civilnih misijah in vojaških operacijah, ki jih EU izvaja v okviru Skupne varnostne in obrambne politike. Naša skupina je bila primarno zadolžena za raziskavo misij in operacij na Balkanu (EULEX–Kosovo in EUFOR Althea–Bosna in Hercegovina) in po prvih odzivih koordinatorjev iz Finske in EU nas je približno deset kolegov s FDV, slovenskega Centra za evropsko prihodnost in finske Nacionalne obrambne univerze (FINCENT) to za nas najpomembnejšo nalogo uspešno opravilo.
Septembra letos pa sem začel na univerzi v avstrijskem Gradcu, kjer sem zdaj tudi zaposlen, delati na individualnem raziskovalnem projektu KOSNORTH, ki se tudi ukvarja s Kosovom in ga financira Evropska raziskovalna agencija v okviru programa Marie Sklodowska-Curie za odličnost v znanosti. V vsebinskem smislu je ta projekt nadaljevanje ukvarjanja s Kosovom, ukvarja pa se s spremembo družbenih odnosov med kosovskimi Srbi po l. 2013 in normativno močjo EU na severnem Kosovu. Če se malo pošalim, me je s Kosovom – kot vidite, zadnjih šest let se praktično ukvarjam v glavnem s Kosovom – usodno, v pozitivnem smislu seveda, »zaznamoval« prof. dr. Anton Grizold, mentor pri moji doktorski disertaciji. Namreč, ko sva l. 2010 diskutirala o tem, kaj naj bi bila tema mojega doktorata, se je med tremi možnostmi, ki sem mu jih predstavil, on najbolj ogrel ravno za Kosovo (meni so bile takrat vse tri približno enako ljube, s tem, da je bila Kosovo najmanj ‘eksotična’). Kdo ve, s čim bi se ukvarjal danes, če bi prof. Grizold takrat predlagal katero od preostalih tem. Za konec torej hudomušen nasvet za vse, ki jih zanima raziskovalna sfera: pazite, kaj razmišljate, še bolj pa, o čem se pogovarjate z mentorjem. Kot Eaglesi in Hotel California: You can check-out any time you like, but you can never leave!
Foto: Elena Šterpin Zupančič, Jeruzalem
Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si
