Ste doktorica znanosti s področja obramboslovja. Izpopolnjevali ste se na Uppsala University, Department of Peace and Conflict Research, Uppsala, Švedska, v Nemčiji na International Center for Conversion (BICC), na Executive Seminar in Defence Decision-Making, The Center for Civil-Military relations, Naval Postgraduate School, Monterey, ZDA.
Kako lahko po vašem mnenju vpliva trenutno stanje v Slovenski vojski na samo vodenje, poveljevanje in bojno moralo znotraj nje?
Za poveljnike so razmere težke, ker nimajo enostavnih vzvodov za motiviranje podrejenih. Že pred leti so podčastniki in častniki izražali zaskrbljenost, ker niso imeli skoraj nobenih materialnih možnosti več, da bi nagrajevali dobro delo. Edino, kar je še ostalo od pozitivnih možnosti motiviranja, je bilo pozivanje k profesionalnosti, k povezovanju, k medsebojnemu zaupanju. Tudi takšen pristop je lahko uspešen (mnoge namreč motivirajo skupnostne potrebe ali karierne potrebe ali kaj drugega nedenarnega), vendar žal Maslovova lestvica potreb – vsaj v določeni meri – še vedno velja in tako »višje«, nematerialne motivacijske oblike lahko dosežejo uspeh le, če so zagotovljene nižje, materialne. Seveda med materialne oblike motiviranja ne sodi samo denar, ampak tudi možnost napredovanja, izobraževanja, koriščenje dopusta ipd., vendar so tudi na teh področjih v Slovenski vojski v zadnjih letih velike omejitve. S poslabševanjem kariernih možnosti seveda pade motiviranost tudi tistim, ki so že višje na hierarhični lestvici in če k temu dodamo še širše nezadovoljstvo z napredovanji, z izobraževanji in usposabljanji, z usklajevanji dela in zahtev-potreb posameznih služb in enot v vojski, dobimo precej nemotivirano celotno strukturo Slovenske vojske. Tudi nemotivirani zaposleni (lahko) še vedno opravljajo svoje delo, vendar se ne trudijo več dosegati najvišjih standardov in še manj zviševati teh standardov. Dodatna nevarnost je iskanje materialnih dobrin in tudi kariernih izzivov izven matične organizacije, torej izven Slovenske vojske. Tako se počasi ruši celotna medsebojna povezanost, celotna organizacijska kohezivnost. Nepovezana oziroma nekohezivna skupina ali organizacija pa ne more, vsaj ne na dolgi rok, dosegati dobrih rezultatov.
Kako je z vodenjem vojaških enot, ki se zelo razlikuje z vodenjem skupin v običajnih poklicih? Kako se lahko čutijo tovrstne razlike v dejanskih situacijah?
Na tem vprašanju imam jaz drugačno stališče od mnogih, ki se ukvarjajo z vodenjem in poveljevanjem v vojski. Študij organizacijskih teorij ter značilnosti in problemov vodenja (angl. leadership) me je namreč pripeljal do ugotovitve, da sta tako menedžment kot vodenje v vseh organizacijah podobna. Zato jaz načeloma ne uporabljam izraza vojaško vodenje, ampak izraz vodenje v vojski. In menim, da če se posameznik nauči določenih načel, kako naj bi opravljal vodstveno delo (poznavanje ciljev oziroma vsebine dokumentov z zapisanimi cilji na vseh organizacijskih ravneh, pravičnost in »nefamiliarnost«, komunikacija oziroma izmenjava informacij navzgor in navzdol, poznavanje različnih stilov vodenja in izbira ustreznega stila vodenja za konkretno skupino in konkretno situacijo ipd.), lahko opravlja delo vodje v vsaki organizaciji. Seveda pa je za vodenje na določenih ravneh tudi nujno, da pozna vsebino dela. Tako si ne predstavljam, da podčastnik in nižji častnik v vojski ne bi poznal dela vojaka (različne taktike, oborožitev in streljanje itd.), visoki častnik pa poleg vsega ostalega, kar je moral poznati v karieri, ko je imel nižje čine, še strateških obrambnih odločitev države. Menim torej, da so vendarle v vodenju tudi specifičnosti, ki jih določa sama vsebina dela neke organizacije in naloge, ki jih ta organizacija opravlja. Klasično za vodenje v vojski tako je, da se strožje kot drugod spoštuje hierarhija in da so zahteve za izpolnjevanje ukazov in povelj zaradi utemeljenosti na vojaški prisegi in nasploh na nacionalni in mednarodni varnosti bolj zavezujoče (čeprav je rezultat težje neposredno preverljiv kot pa v neki gospodarski organizaciji). V dejanskih situacijah se te razlike lahko pokažejo zelo različno – od tega, da so vojaki pod pravim vodstvom zmožni neverjetnih naporov in rezultatov, do tega, da se v vojski večkrat dogajajo hude kršitve človekovih pravic in etike kot v drugih organizacijah.
Nekoliko imam to svoje stališče o sorodnosti menedžmenta in vodenja v vseh organizacijah tudi konkretno empirično dokazano. Študentom ene od preteklih generacij sem namreč kot študijsko obveznost naložila, da se o določenem organizacijskem in vodstvenem vprašanju (planiranje, odločanje, motiviranje, vodstveni stil…) pogovorijo vsak z enim vodjem v neki civilni organizaciji in enim vodjem v Slovenski vojski. Študenti sami so skoraj v vseh primerih presenečeno ugotavljali, da so v intervjujih dobili od oseb iz različnih organizacij zelo podobne odgovore.
Izvajanje evropske varnostne in obrambne politike bi lahko vplivalo na prihodnost in s tem povezano zagotavljanje varnosti tako v Evropi, kot v svetu. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Z evropsko varnostno in obrambno politiko sem se največ ukvarjala na področju operacij, tako vojaških kot policijskih. Ko je Evropska unija leta 2003 pričela s konkretnim vzpostavljanjem in izvajanjem operacij (vojaška misija Artemis v Kongu, policijska misija v Bosni in Hercegovini – EUPM, vojaška misija Concordia v Makedoniji) se je zdelo, da smo dobili nekoliko neorganiziranega, a vendarle še enega resnega in poštenega upravljalca mednarodnega miru in varnosti. Se je pa kmalu pokazalo, da deklarativna zavezanost Evropske unije mednarodni varnostni skrbi – v skladu s takrat njeno novo varnostno strategijo, ne pomeni enostavne naloge. Pomembno vlogo igrajo politični interesi držav članic EU, hkratno članstvo večine držav v EU in Natu, sekundarnost obrambne in varnostne politike napram gospodarski(m) agendi/agendam in interesom ipd. Begunska in migracijska kriza je zato precej brutalno opomnila predvsem Bruselj, da bi bilo treba biti vseskozi aktiven tudi na področju varnosti. Kot vidimo, so se v tej krizi tako članice kot celotna EU odločile predvsem braniti svoje lastne okope, širši varnostni problemi, ki so to krizo povzročili, pa ostajajo odprti oziroma jih po svojih močeh (ali željah) občasno rešujejo drugi mednarodni akterji.
Osebno sicer menim, da moramo tudi na te operacije, ki jih je EU uspela organizirati (nekaj več kot 30 na različnih koncih sveta, z različno strukturo in zelo različnimi nalogami oziroma mandati) gledati kot na pozitiven prispevek k mednarodni varnosti in miru.
Vaše raziskovalno delo sega tudi na področje mladih do vojaškega poklica. Kakšen je danes odnos in stališče slovenske mladine do vojaškega poklica?
Ob začetkih proučevanja mladih do vojaškega poklica na našem raziskovalnem centru sem bila še študentka. Takrat, še v t.i. starem sistemu, je bilo problematično predvsem upadanje interesa za šolanje na vojaških akademijah JLA med Slovenci in moji starejši kolegi so raziskovali ta fenomen. In prav zanimivo je, da nam šolanje oziroma nedorečenost sistema pridobivanja in izobraževanja častnikov povzroča probleme tudi danes, ko imamo slovensko vojsko. Kasneje so kolegi na raziskovalnem centru raziskavo o interesu mladih za vojaški poklic obudili, pri čemer so njeno vsebino osredotočili na zainteresiranost mladih tako za služenje vojaškega roka kot za poklicno delo v Slovenski vojski v različnih oblikah (vojaki, podčastniki, častniki, civilni strokovnjaki). Ker sem se za kariero raziskovalca (ki se je mnogo kasneje spremenila tudi v kariero pedagoga) odločila zaradi interesa za proučevanje vojske ter njenih značilnosti in problemov, je bilo seveda samoumevno, da me zanima tudi proučevanje interesa različnih populacij za vojaški poklic in tudi ostale oblike vojaških služb (tako smo, na primer, pred nekaj leti intenzivno raziskovali tudi pogodbeno rezervo Slovenske vojske).
Naši zadnji podatki o interesu srednješolcev za vojaški poklic so žal že precej stari, saj je precejšen upad tako raziskovalnih sredstev kot sredstev za obrambo v Sloveniji pripeljal do tega, da na obrambnem področju izvajamo le še redke empirične raziskave. Podatki iz zadnje raziskave »Slovenska mladina in vojaški poklic« iz leta 2006 kažejo, da je bilo približno 24 % (28 % fantov in 17 % deklet) anketirancev iz slovenskih srednjih šol zainteresiranih, da bi se zaposlili v Slovenski vojski, največ pa jih je zanimala služba častnika. Ta delež zainteresiranih se skozi leta zelo malo spreminja. Tako da bi morda lahko celo govorili o nekakšnem pravilu, da je v družbi okrog 20 % ljudi zainteresiranih za vojaško službo. Zanimivo je, da sem na ta podatek o 20 % najprej naletela v ameriških virih, kasneje se je pa potrdil tudi na slovenskem primeru. Prav zanimalo bi me izvedeti, ali bi tudi nova raziskava med slovenskimi srednješolci pokazala podoben odstotek zainteresiranih.
V sosednji Hrvaški razmišljajo, da bi ponovno uvedli obvezno služenje vojaškega roka. Ali menite, da bi v Sloveniji morali tudi razmišljati o tovrstni potezi?
Tudi v Sloveniji večkrat slišimo, da bi bilo dobro ponovno uvesti služenje vojaškega roka ali pa kakšno drugačno obvezujočo državljansko aktivnost za vse mlade. Seveda imajo vlade držav pravico in možnost, da same odločajo, na kakšen način bodo oblikovale svoje oborožene sile, menim pa, da nagle spremembe načina popolnjevanja vsekakor niso primerne. Nikakor pa se takšne odločitve ne smejo sprejemati samo iz političnih razlogov, ampak je treba opraviti korenito analizo vzrokov in še bolj posledic iz različnih zornih kotov. K uvedbi povsem poklicne vojske v Sloveniji je pripeljala vrsta razlogov – od demokratičnih (kamor štejem pravico do ugovora vesti, na primer) in zdravstvenih (vedno večji del populacije je bil nezmožen za služenje vojaškega roka) do političnih (kjer vidim željo biti podoben nekaterim razvitim zahodnim vojskam, kot sta angleška in ameriška). Vprašanje je, ali so sedaj ti vzroki odpadli in bi bilo dejansko mogoče uvesti nazaj vojaško obveznost tudi v mirnem času. Moje osebno prepričanje je, da naj bodo v (plačani) vojaški službi le tisti, ki jim je vojaško delo všeč in v njem vidijo nek smisel, ostali pa lahko prispevajo v družbo tudi na drugačen način. Seveda pa tukaj nastopi pesimizem, ko je jasno, da je čistega interesa za prispevanje k družbi (vključno s prispevanjem k varnosti) med ljudmi bolj malo. Na žalost nas šele kakšni hudi dogodki spomnijo, da je varnost pomembna dobrina, pa tudi, da je za dosego pomembnih družbenih ciljev potrebno skupno delovanje.
Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si
