Ste predavateljica na Katedri za obramboslovje Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani od leta 2003. V pedagoškem procesu sodelujte pri predmetih Evropska Varnostna in Obrambna politika, Skupna zunanja in varnostna politika EU, Upravljanje in vodenje ob nesrečah, Vojaška zgodovina in Informatizacija sodobnih oboroženih sil in skupna zunanja in varnostna politika EU. Ste predsednica Slovenskega politološkega društva, zunanja evalvatorka znanstvenih projektov, ki jih v okviru programa Obzorje 2020 finansira EU, bili pa ste tudi predstavnica Slovenije, Natove mednarodne znanstvene evalvatorske skupine (ISEG), ki ocenjuje prijave na program zveze Nato, Znanost za mir in varnost (Science for Peace and Security)
Kakšne so aktivnosti zveze Nato proti državam, ki ne izpolnjuje dogovorjenih zavez na področju obrambne politike? Ali mogoče obstaja seznam držav na tem področju?
Zveza NATO je bila ustanovljena na podlagi Severnoatlantske oz. ti. Washingtonske pogodbe, ki določa vsa »pravila delovanja« celotnega zavezništva. 13. člen določa izstop iz zavezništva, in sicer, da država preneha biti članica eno leto po tem, ko je o nameri za izstop poslala Vladi ZDA. V praksi pa se je v celotni zgodovini zavezništva zgodilo samo enkrat, da je Francija izstopila iz vojaškega dela zveze NATO, oz. iz Natovih združenih poveljniških sil, ostala pa je prisotna v političnih strukturah zavezništva. Od vsake članice se pričakuje, da bo skladno s svojimi zmožnostmi in političnimi odločitvami, prispevala v zavezništvo, torej, da ne bo samo izrabljala pravic in ugodnosti, ki jih je pridobila s članstvom, ampak, da bo tudi izpolnjevala svoje obveznosti. Uradnih oblik aktivnosti proti državam, ki ne izpolnjujejo pričakovanj zavezništva, ne poznamo, v smislu, da bi zavezništvo lahko podvzelo neke ukrepe. Res pa, da za grajo takšnim državam zadostujejo pozivi in izjave najvišjih predstavnikov zavezništva na čelu z generalnim sekretarjem zveze. Seznam držav, ki ne izpolnjujejo vseh obveznosti ne obstaja, obstaja pa primerjalna tabela koliko odstotkov BDP posamezna država članica namenja za obrambo. Povprečje celotnega zavezništva je 2,42% BDP, največ prispevajo ZDA (3,62%), najmanj pa tri evropske države (Slovenija, Španija in Belgija). Glede na to, da je Slovenija ob vstopu v zavezništvo dala obljubo, da bo 2% BDP namenila za obrambo, je popolnoma jasno, da smo z 0,95% BDP v letu 2015, daleč od obljubljenih 2%. Ne gre pa samo za delež BDPja, gre tudi za nekatere druge obljube glede oborožitve in opreme, ki jih je Slovenija dajala zavezništvu in jih ni uresničila. Vse to vedno bolje daje občutek drugim članicam, da se na nas kot na zaveznico ne morejo zanesti.
Kako je z informacijsko tehnologijo, kot odločujočega dejavnika na sodobnem bojišču, bojevališču in vojskovališču? Kako pomembna je danes tovrstna tehnologija na obrambnem področju?
Res je, pomen in vloga informacijske tehnologije na sodobnem vojskovališču se je v zadnjih letih, desetletjih izjemno povečala. In sicer do te mere, da v določenih primerih lahko rečemo, da ima odločilno vlogo. Ne gre samo za to, da so sodobni oborožitveni sistemi odvisni od informacijske tehnologije, ampak gre tudi za to, da se je vojskovanje/bojevanje preneslo v novo dimenzijo, v kibernetski prostor. Posamezne države tako poleg treh osnovnih dimenzij vojskovanja (kopno, zrak in morje) identificirajo še četrto dimenzijo, kibernetsko, in razvijajo in prilagajajo temeljne dokumente in delovanje lastnih sil tudi za to dimenzijo. Res pa se pri tem porajajo vprašanja, kakšne sile so najbolj primerne za delovanje v kibernetskem prostoru in ali je npr. vojska sploh primerna za delovanje proti kibernetskemu kriminalu. Posamezne države so različno organizirale lastno delovanje v kibernetskem prostoru. Tako so nekatere države, kot npr. Kitajska, za kibernetsko vojskovanje ustanovile posebne vojaške enote, ki so izvedle nekaj hekerskih napadov za ameriška podjetja, vladne institucije,.. Nedvomno je ranljivost posamezne države od tovrstnih napadov odvisna od stopnje razvoja in uporabe informacijske tehnologije. Države, katerih delovanje je bolj odvisno od informacijske tehnologije, države, ki so na teh področjih naprednejše, ki imajo razvito e-upravo, so bolj ranljive za tovrstne grožnje. Zelo dober primer je Estonija in kibernetski napad leta 2007, ki je ohromil delovanje celotnega državnega aparata. V nekateri drugi državi, ki ni v tolikšni meri odvisna od informacijske tehnologije, kibernetski napad ne bi povzročil takšnih posledic.
Zdi se, da se evropska celina v zadnjem času sooča s številnimi grožnjami, izmed katerih najbolj izstopa grožnja mednarodnega terorizma. Katere so po vašem mnenju še druge grožnje sodobni evropski varnosti?
Res je, zdi se kot da se evropska celina, in z njo celotna Evropska unija, v zadnjem obdobju sooča s številnimi izrazitimi grožnjami in izzivi. Čeprav se največ govori o grožnji mednarodnega terorizma, pa lahko identificiramo tudi druge grožnje. Če smo po letu 1995 in po sklenitvi Daytonskega mirovnega sporazuma, ki je končal oborožene spopade na ozemlju Bosne in Hercegovine, verjeli, da ponovitev takšnih dogodkov ni več mogoča, pa so ravno razmere v Ukrajini in ravnanje Rusije dokazali, da temu ni tako. Prav nasprotno, vse bolj se zdi, da Evropa in z njo tudi svet, drvita v novo hladno vojno, ki lahko povzroči neposredni oboroženi spopad med Rusijo in »ostalimi«. Poleg oboroženih spopadov na evropskih tleh ali na njenih zunanjih mejah je nedvomno med sodobne varnostne izzive, s katerimi se sooča Evropa danes, mogoče umestiti tudi oborožene spopade, ki sicer ne potekajo neposredno v evropski soseščini, pa vendar učinki in posledice prehajajo tudi na evropsko ozemlje.
Poleg oboroženih spopadov v drugih delih sveta pa grožnjo evropski varnosti predstavljajo tudi nekateri aktivni konflikti, odloženi konflikti, zamrznjeni konflikti in latentni konflikti na ozemlju EU in v njeni neposredni bližini. Ena izmed značilnosti sodobnih groženj je v njihovi medsebojni prepletenosti oz. v prelivanju njihovih posledic. Oboroženi spopadi v drugih delih sveta večajo število beguncev, ki prihajajo v Evropo, po drugi strani pa krepijo delovanje različnih terorističnih skupin. Teroristične skupine za svoje delovanje uporabljajo zelo različne metode, od tistih tradicionalnih do zelo sodobnih, kot so npr. kibernetske grožnje. Lahko rečemo, da gre za večdimenzionalno dimenzijo sodobnih groženj. Kibernetska dimenzija je tudi ena izmed teh. Vsem tem grožnjam pa lahko dodamo tudi organizirani čezmejni kriminal in pa vprašanja okoljske varnosti. Sestavni del okoljske varnosti oz. podskupina okoljskih groženj, ki so lahko posledica podnebnih sprememb ali pa naravnih procesov (kot so npr. potresi), so naravne nesreče. Naravne nesreče niso nekaj novega, pa vendar se od začetka tisočletja povečuje njihova pogostost, obseg in intenziteta. Tveganje naravnih nesreč v EU se razlikuje glede na geografske značilnosti in podnebje. Južne države članice so bolj izpostavljene gozdnim požarom in potresom, medtem ko severnim bolj grozijo poplave in hude snežne padavine. Nekatere naravne nesreče zadnjih let pa kažejo tudi na to, da to »pravilo« ne velja več, kar je nedvomno povezano s podnebnimi spremembami.
Usklajevanje zahtev družine in dela v vojaškem poklicu zahteva veliko naporov. Ali obstajajo kakšne raziskave, koliko družin dejansko sploh preživi tovrstne napore in usklajevanja?
Urejene družinske razmere so pogoj uspešnega “delovanja” vsakega posameznika v vsakdanjem življenju, kar nedvomno velja tudi za tiste posameznike, ki so se odločili za poklicno kariero v oboroženih silah. Zaradi specifičnosti vojaške organizacije in vojaškega dela se ne samo poklicni vojaki, ampak tudi njihove družine znajdejo v posebnem položaju in so se prisiljene soočati z vsemi zahtevami in težavnostmi, ki jih vojaška organizacija postavlja svojim pripadnikom. Od družin samih se pričakuje, da bodo one tiste, ki se bodo prilagajale potrebam in zahtevam vojaškega načina življenja, kajti vojaška organizacija sama tega ne bo storila, saj se družinam lahko prilagodi samo do določene stopnje, tako da jim npr. ponudi različne programe za pomoč in podporo. Vsaka institucija in skupina ima do svojih pripadnikov nekatera pričakovanja in določene zahteve, pa vendar lahko rečemo, da je vojaška organizacija v zahtevah do svojih pripadnikov in s tem posredno tudi do njihovih družinskih članov izjemna: neredni delovni urniki, nepredvidljive delovne naloge, pogoste selitve, daljša odsotnost od doma in družine, delo v življenjsko nevarnih razmerah, če omenim samo nekatere. Po drugi strani pa ima tudi družina do svojih članov velike zahteve. Od njih se pričakuje, da so čustveno predani družini, da do drugih družinskih članov izražajo ljubezen, da se identificirajo z družino kot celoto in da izpolnjujejo svoje vloge, ki se prepletajo z drugimi družbenimi skupinami.
S problematiko vojaških družin so se največ ukvarjali v oboroženih silah Združenih držav Amerike. Raziskovali so učinke večmesečnih ločitev od družine tako na pripadnika, kot na partnerja, ki je ostal doma; učinke in posledice na otroke različnih starost. Dejstvo je, da na družinske razmere vpliva več različnih dejavnikov in nemogoče je reči, da se je nekdo ločil samo zaradi vojaške službe. Domneva se lahko, da je med pripadniki oboroženih sil, ki so večkrat odsotni od doma, tudi več ločitev, pa vendar znanstvenih raziskav, ki bi potrdile to domnevo, ne poznam.
Sodelovali ste pri strokovni redakciji in prevodu priročnika Parlamentarni nadzor nad varnostnim sektorjem, DCAF. Ali nam lahko kaj več poveste o tem priročniku?
Ženevski center za demokratični nadzor nad oboroženimi silami (DCAF) je leta 2006, skupaj z Državnim zborom Slovenije, izdal priročnik Parlamentarni nadzor nad varnostnim sektorjem, ki je bil prvotno namenjen parlamentarcem oz. članom parlamentov po svetu o tem kako čim bolj učinkovito izvajati civilni nadzor nad varnostnim sektorjem (vojska, policija, obveščevalne službe). Ravno civilni nadzor nad varnostnim sektorjem je eden izmed temeljev demokratičnih sistemov. Država brez političnega in predvsem parlamentarnega nadzora nad oboroženimi silami in varnostnim sektorjem nasploh, lahko v najboljšem primeru velja za nedovršeno demokracijo ali demokracijo v nastajanju. Oborožene sile oz. celoten varnostni sektor mora delovati v skladu z zakonodajo in drugimi podzakonskimi pravili in navodili, ki jih posreduje politična oblast. Politika je ustvarjalka varnostnih politik, zato varnostnim strukturam posreduje zahteve in nadzira njihovo izvrševanje. In temu je bil namenjen ta priročnik. Izobraziti slovenske poslance in tudi strokovno javnost kako je primerno izvajati parlamentarni nadzor nad varnostnim sektorjem, katerih temeljnih načel in pravil se je potrebno držati in spoštovati.
Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si
