Kljub vse večji občutljivosti pri zaznavi spolnega nasilja otrok so ti v sodobni družbi še vedno žrtve spolne zlorabe. Kaj je pokazala raziskava, s katero ste ugotavljali kriminalistične vidike odkrivanja in dokazovanja spolnih zlorab otrok v Sloveniji?
Ugotovitve raziskave so pokazale, da je bilo 84 % prijav spolnih zlorab otrok (oz. kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let) podanih zoper osumljence, ki so otroka poznali pred zlorabo. Sum na spolno zlorabo otroka v družini je bil podan v 39 %. Najpogostejši kraj izvršitve spolnih zlorab otrok so zaprti prostori v domačem okolju. Največ spolnih zlorab otrok se zgodi trikrat ali večkrat. Spolne zlorabe otrok, ki trajajo daljše obdobje, so proces, v katerem storilec v prvi fazi z otrokom naveže stik, nato pa z uporabo različnih strategij doseže njegovo sodelovanje. V drugi fazi se začne spolna zloraba otroka, v tretji fazi pa storilec otroka obveže k ohranjanju skrivnosti. Fizična sila pri spolnih zlorabah otrok, ki trajajo daljše obdobje, skoraj nikoli ni uporabljena, saj se storilci zavedajo, da se v primeru, da kdo na otrokovem telesu opazi poškodbe, zloraba lahko razkrije. Otrokovo ohranjanje skrivnosti zato skušajo doseči z drugačnimi strategijami; npr. zlorabo otroku prikažejo kot del igre; mu rečejo, da je to (zloraba), kar počnejo, izkazovanje ljubezni; otroku povedo, da je sam kriv, da se je zloraba zgodila (ker se ni branil, ker ga je zapeljeval itd.), v nekaterih primerih mu tudi grozijo (če komu poveš, kaj počneva, te mamica ne bo več imela rada; če komu poveš, bom ubil tvojo mačko ipd.). Z namenom pridobitve moči nad otrokom lahko storilci uporabijo tudi več različnih strategij. Njihov cilj je pri otroku doseči občutek dolžnosti, da ohranja skrivnost in ga s tem obvezati, da zlorabe ne razkrije.
Pri odkrivanju spolnih zlorab otrok moramo ločiti med razkritjem zlorabe in prijavo. Razkritje zlorabe še ne pomeni prijave. Rezultati raziskave so pri nekaterih primerih pokazali, da je od razkritja do prijave preteklo tudi več let (v enem primeru 14 let).
Prijave spolnih zlorab otrok so bile na policijo v povprečju podane v 2,1 letih po začetku zlorabe, kar potrjuje ugotovitev, da je večina spolnih zlorab otrok proces, ki traja daljše obdobje. Spolne zlorabe otrok so večinoma prijavile matere žrtve, sledijo centri za socialno delo, očetje in drugi, ki so znake spolne zlorabe zaznali sami, ali jim je o zlorabi povedal otrok. Ugotovitve raziskave namreč kažejo, da je o spolni zlorabi najpogosteje prvi spregovoril otrok. In sicer predvsem v primerih, ko domnevni storilci niso bili člani družine. V teh primerih so otroci o zlorabi najpogosteje povedali staršem, ki so nato podali prijavo na policijo. Odkrivanje spolnih zlorab otrok je najtežje v primerih, kjer se storilec in žrtev predhodno poznata in kadar gre za dolgotrajno zlorabo. Še posebej, če otroka zlorablja član družine. V tem primeru lahko znake spolne zlorabe prepoznajo predvsem pozorni odrasli, ki imajo stike z zlorabljenim otrokom (nezlorabljajoči člani družine, sorodniki, vzgojitelji/učitelji, varuške itd.).
Katera starostna skupina otrok so najbolj pogosto žrtve spolnega nasilja?
Pomembno je povedati, da so za spolno zlorabo ranljivi vsi otroci, vseh starosti in obeh spolov, ne glede na raso, vero, socialni ali ekonomski status in ne glede na to, s kom in kje živijo. Ugotovitve raziskave kažejo, da je bilo ob začetku spolne zlorabe največ otrok starih med 7 in 14 let. Spolno zlorabljeni pa so tudi mlajši otroci (tudi dojenčki).
Kakšen je profil storilcev spolne zlorabe otrok?
Storilci so lahko moški in ženske vseh starosti, ne glede na raso, vero, socialni in ekonomski status, izobrazbo, zaposlitev in družbeni ugled.
Rezultati raziskave kažejo, da so bili osumljenci večinoma moški. Ob začetku zlorabe so bili v povprečju stari nekaj čez 34 let. Prisotnost alkohola in prepovedanih drog je bila zabeležena v redkih primerih. Večina jih predhodno ni bilo viktimiziranih. Povratnikov je bilo okoli 10 %. Pedofilska nagnjenja so redkeje prisotna. V primerih, ki so bili analizirani v raziskavi, jih je izvedenec potrdil v dveh primerih. Enako ugotavljajo tudi tuji raziskovalci (npr. Smallbone, Marshall in Wortley, 2008), ki navajajo, da večina storilcev prvič zlorabi otroka šele po svojem tridesetem letu starosti. Pri teh letih ima večina prost dostop do otroka, bodisi zaradi starševskih dolžnosti, dela, ki ga opravljajo, ali prijateljevanja z ljudmi, ki imajo otroke. Otroke spolno zlorabijo predvsem zato, ker so otroci zaradi svoje nemoči, odvisnosti od odraslih, nedozorelosti, nepoznavanja in nerazumevanja spolnosti ter svojih pravic primerne žrtve. Zaradi naučenosti, da odraslim zaupajo in jih ubogajo, so namreč lažje obvladljivi kot odrasle žrtve.
Kako poteka preiskovanje in dokazovanje spolnih zlorab otrok?
Preiskovanje spolnih zlorab otrok je zelo zahtevno, saj dokazovanje večinoma temelji na osebnih dokazih. Materialni dokazi so zelo redko prisotni. Razlogi za njihovo odsotnost so večinoma v načinu izvršitve kaznivega dejanja (spolne zlorabe otrok so večinoma proces, ki traja daljše obdobje; fizična sila je redko uporabljena), pozni prijavi (tovrstna kazniva dejanja večinoma niso prijavljena takoj po storitvi) in kraju storitve (večina se jih zgodi v zaprtih prostorih v domačem okolju, kar še dodatno otežuje odkrivanje, preiskovanje in dokazovanje).
Preiskovanje in dokazovanje spolnih zlorab otrok je najtežje v primerih, v katerih je spolna zloraba otroka potekala dlje časa in je osumljeni otroka poznal pred zlorabo (še posebej če gre za sum spolne zlorabe otroka v družini). V kazenskem postopku je najpomembnejše potrditi verodostojnost žrtvine izpovedi. Pri tem se ugotavlja, kakšna je žrtvina izpoved ob večkratnem zaslišanju. Pomembno je, da je o pomembnih okoliščinah stalno enaka. Pri tem je treba omeniti tendence, da se zaslišanje otroka snema (npr. v otroku prijazni sobi), videoposnetek pa je v kasnejših fazah postopka uporabljen kot dokaz. V Sloveniji se otroku prijazne sobe kljub dostopnosti v vseh regijah v praksi še vedno premalo uporabljajo.
Ugotovitve raziskave nadalje kažejo, da se v postopku dokazovanja pridobijo tudi izpovedi oseb, ki potrjujejo žrtvino izpoved (npr. izpoved sosede, ki je videla, da je žrtev v času, ko naj bi se kaznivo dejanje zgodilo, jokala; ali izpoved šolske svetovalne delavke, ki se ji je otrok zaupal). Pri tem je ključno poskrbeti, da se priče v postopku ne umaknejo, zato jih je treba ozavestiti o obravnavi na sodišču in jim povedati, kakšen pomen ima njihovo pričanje.
Za obsodilno sodbo so pomembni predvsem žrtvina izpoved o spolni zlorabi, izvedensko mnenje, v katerem izvedenec poda mnenje, ali je otrok doživel spolno zlorabo, in prisotnost materialnih, osebnih in posrednih dokazov. Na rezultat sojenja obtoženčevo priznanje in otrokova starost nimata vpliva, pomemben vpliv pa imata izvedensko mnenje in suverenost pričanja izvedenca na sodišču. Še posebej v primerih, pri katerih ni drugih dokazov in je treba ugotoviti, ali je otrok doživel spolno zlorabo. Pomembna je tudi vztrajnost sodnikov, ki morajo dobro preučiti različna mnenja izvedencev, žrtve, obdolženca in drugih ter svoje delo kakovostno opravljati tudi v primerih, ki trajajo več let.
Na kakšen način se lahko otroci uprejo spolnim zlorabam odraslih?
Vsi otroci imajo pravico do varnega življenja. Odgovornost za kaznivo dejanje je zato vedno na strani osebe, ki otroka zlorabi. Od otroka zato ne moremo in ne smemo pričakovati, da bi se moral, ali da se mora zlorabam upreti. Otrok se ni dolžen braniti. Prav tako zaradi svoje nedozorelosti ne more razumeti dejanj, ki jih je zoper njega usmeril storilec. Otroka zato ne sprašujemo, ali se je storilcu uprl, oz. ali se je med kaznivim dejanjem branil. Če mu zastavljamo takšna vprašanja, mu (četudi nehote) nalagamo/utrjujemo občutek odgovornosti in krivde, zakaj tega ni storil in s tem poglabljamo njegovo travmo. Krivdo mu v mnogih primerih kot del strategije ohranjanja skrivnosti namreč naloži in utrdi že storilec. Otrok zato potrebuje veliko poguma in moči, da spregovori o spolni zlorabi. Ob izpovedi in razkritju mu je treba nuditi veliko podpore in razumevanja. Razgovor z njim pa naj bi opravili predvsem usposobljeni strokovnjaki, ki poznajo značilnosti spolnih zlorab otrok, razumejo odnos, ki se ustvari med storilcem in žrtvijo ter znajo vprašanja pravilno formulirati in jih sočutno zastavljati.
Za spolne zlorabe so ranljivi vsi otroci. Nekateri primeri iz prakse sicer kažejo, da storilci pogosteje izberejo tistega otroka, ki mu po njihovi oceni »nekaj manjka«, je bolj ranljiv ali lažje obvladljiv. Pogosteje izberejo otroka, ki je osamljen, morda celo zapostavljen od družine, sošolcev, vrstnikov, ima nizko samozavest in slabo samopodobo. Približajo se mu tako, da mu z različnimi pristopi pokažejo pripravljenost, da mu to pomanjkljivost nadomestijo. Za večjo varnost otrok bi tako kazalo otroke okrepiti v njihovi samozavesti, odločnosti in zadovoljstvu, jih poučiti o njihovih pravicah in dolžnostih ter jim omogočiti odraščanje v veselem, prijetnem in varnem okolju.
Vsi (odrasli), ki prihajajo v stik z otrokom, pa so tisti, ki pri otroku lahko zaznajo spremenjeno vedenje ali druge znake, ki med možnimi vzroki lahko nakazujejo tudi na (spolno) zlorabo. Pri tem je treba opozoriti, da je pomembno vzrok poiskati mirno in preudarno, saj vsa spremenjena vedenja in drugi opaženi znaki pri otroku ne pomenijo, da je otrok spolno zlorabljen. Pomenijo pa, da se otroku dogaja nekaj, zaradi česar potrebuje našo pozornost in morda tudi pomoč.
Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si
