V Slovenski vojski ste že od njenega začetka, kako se je sploh začela vaša kariera?
Po desetdnevni vojni v Sloveniji, v kateri sem sodeloval, sem dobil pošto s SV, če sem se pripravljen zaposliti. Seveda sem priložnost »zagrabil« z obema rokama in se podal v nove avanture. Čeprav, če sem čisto iskren, sem ob odhodu iz JLA sam pri sebi sklenil, da nikoli več ne grem v tank. No, pa poglejte kje sem danes. Že 25 let je tank del mene in lahko, kot starejši tankisti sedaj rečem: »Ni mi žal. Prvih 10 let službe v SV smo preživeli s kolegi tankisti S 54. OKB (Oklepni bataljon) na Vrhniki v vojašnici na Raskovcu. Veliko prečudovitih trenutkov s sodelavci prve in druge tankovske čete iz Vrhnike. Prav tako je bilo veliko dela na tankih. Od barvanja tankov v nove bojne barve slovenske vojske, pomoči mehanikom pri vzdrževanju tehnike, streljanj na osrednjem vadbišču Poček, do raznovrstnih drugih usposabljanj na tehniki ter na drugih področjih, ki se tičejo službe v SV. V takšnem tempu je nekako minilo prvih 10 let na Vrhniki.
Po desetih letih službovanja na Vrhniki se je morala tankovska enota 54. OKB-ja leta 2002 preseliti v Pivko. Zakaj in kako? Pač tako v tej službi je. Enota v Pivki se je združila z bivšim 44. OKMB in tako je nastal 45. OKB. V teh letih smo se z novimi sodelavci dodobra spoznali in se seveda zelo spoprijateljili.
V 45. OKB so v začetku postavljanja enote prihajali novi ljudje, lahko bi temu rekel »mlada moč« – novi tankisti. Tem fantom smo mi predali naše znanje in izkušnje. Tako smo leta 2005 s tankovsko četo odšli na Madžarsko na poligon Varpalota. Tam smo izvedli streljanje tankovske čete v napadu. Enkratna izkušnja za vse tankovske posadke in seveda tudi za naše mehanike in logistiko. S tega terena smo prišli z novimi izkušnjami in s prepričanjem, da smo našim novim sodelavcem predali ogromno znanja. A kaj kmalu je udarilo kot strela iz jasnega. Naši novi tankisti so prav kmalu po vrnitvi morali zapustiti našo enoto, “ker so jih krvavo potrebovali drugje”. Pač tako je v vojski.
Vojaški rok ste služili še v nekdanji bivši državi, kjer ste pridobili osnovno znanje strelca oz. namerilec na tanku M-84, kar opravljate še danes. Kako se spominjate teh prvih začetkov v Slovenski vojski?
Kako se jih spominjam? Imam jih v res zelo lepem spominu. Nova služba, novi sodelavci, vse novo. Kot sem že omenil je bilo res veliko dela na tehniki, saj je bilo potrebno tanke, ki so bili še v vrhniški vojašnici, mi smo ji takrat rekli spodnja vojašnica, pripraviti za premik v vojašnico na Raskovcu. Tanke je bilo potrebno izprazniti, saj so bili še napolnjeni s strelivom, ki ga je bivša vojska ob odhodu pustila v tankih. Nič kaj prijetno opravilo, zaradi tega, ker res nismo bili prepričani, da ni bilo slučajno kaj še nastavljenega iz strani bivše vojske.
Ko smo tanke končno pripravili za premik v vojašnico na Raskovcu, smo jih samohodno zvozili v njihov novi dom. Po tem premiku se je pričelo tanke pripravljati za barvanje v nove barve slovenske vojske. Vzporedno z vsem delom na tehniki, je potekalo še usposabljanje nabornikov za pridobitev veda namerilca na tanku M-84 in usposabljanje za naziv »voznik tanka.« Med vsemi temi usposabljanji smo imeli še različne vaje, od vaje Pivka 93, bojnih zmožnosti, usposabljanje takratne specialne enote MORIS za pridobitev veda oklepnih enot in posledično z njimi tudi teren z bojnim streljanjem, dnevi odprtih vrat do testiranj novih olj za tanke, novih sistemov na tanku EFCS, kateri je proizvod Fotone in ga je bilo potrebno zamenjati, ker se ni dobilo rezervnih delov iz bivše Jugoslavije, v kateri je takrat potekala vojna.
S tankom M-84 ste se usposabljali tudi na podvodnih vožnjah na poligonu, ali nam lahko kaj več poveste o tem?
Vsa usposabljanja oziroma priprave za praktični del podvodne vožnje smo opravili v matični enoti v Skopju. Prvi del je potekal v komori in bazenu. Bazen smo imeli v vojašnici, kjer smo vadili postopke v primeru, da bi prišlo do neljubega dogodka, kot je na primer, da tank ostane v vodi.
Imeli smo tudi vožnjo tanka po vojašnici pod zaprtimi pokrovi in z zastrtimi periskopi, kar pomeni da ne vidiš nič ven in voznik vozi samo po kompasu po dani trasi, ki naj bi bila dolga okoli 1000 metrov. Po vseh teh usposabljanjih smo odšli na poligon Manjača, kjer je potekal praktični del. Tank so pripravili mojstri iz delavnic preden se je posadka odpravila v jezero. Opravili smo več voženj po jezeru, kar pomeni to, da opraviš tri prehode jezera s tankom, naslednji prehod v katerem je voznik že pod vodo, in globoki prehod pet metrov pod vodo, kjer je celoten tank pod vodo.
No in prav pri zadnjem globokem prehodu jezera je prišlo do napake pri pripravi tanka. Tako je sledilo, da smo ostali sredi jezera z ugasnjenim motorjem. To se je zgodilo leta 1990, konec meseca aprila.
Po pripovedovanju kolegov, ki so bili na obali je zavladala totalna panika. Mi v tanku smo bili res mirni in brez panike, ker nekako pričakuješ, da bodo tank potegnili na obalo. Poveljnik tanka je vozniku ukazal, da naj poskusi spraviti motor v pogon, a to mu seveda ni uspelo. Tudi pri prvem poskusu potega tanka iz jezera se je jeklena pletenica zlomila, zopet je bila tukaj napaka, ki se je zgodila pri pripravi tanka, saj se na tank nastavi cev preko katere dobi posadka zrak za preživetje. Na cevi sta nastavljena dva plovca, ki sta bila prav tako nastavljena narobe in je tako potapljač »zajlo« zapel za zadnji del tanka, enostavno odtrgala. Po posvetovanju med poveljnikom tanka in vodjo usposabljanja, da poskušajo tank še enkrat potegniti na obalo, se je poveljnik odločil, da tank potopimo in poskusimo priti ven. Ni nam ostalo drugega kot, da tank potopimo in se potrudim priti ven živi. V tanku ima vsak član posadke kisikovo jeklenko, v kateri je kisika za 20 minut. Tank se je na srečo hitro polnil z vodo tako, da je to zadostovalo, da smo vsi trije prišli ven živi in zdravi. Problem pri takem potopu tanka bi lahko nastal za namerilca in poveljnika, če bi voznika zajela panika in bi začel odpirati pokrov. S tem bi prišlo do prevelikega udara pritiska iz jezera v zgornji del kupole, pri katerem bi voznik preživel, poveljnik in namerilec pa bi potegnila »ta kratko«. Tank so potem šele popoldan povlekli iz jezera.
Kje pa danes potekajo vaša usposabljanja v Slovenski vojski?
Večinoma naša terenska usposabljanja potekajo na osrednjem vadbišču Poček in v Nemčiji na poligonu Hohenfels. Določena usposabljanja imamo tudi na računalniški konzoli TOME. Drugače pa imamo kar precej dela z vzdrževalnimi deli na tankih, torej rednih servisov in drugih individualnih usposabljanj.
V Nemčiji ste izvajali razna usposabljanja z Ameriško vojsko in njihovimi tankisti, nemškim oklepnimi enotami, angleškimi oklepnimi enotami, kjer so bili vsi presenečeni, kaj zmore vaš tank. Zakaj je pravzaprav šlo?
Od leta 2015 smo na tem poligonu izvedli že vrsto usposabljanj z drugimi vojskami, za kar smo uporabili naše tanke M-84 in s tem dokazali, da še vedno niti tanki, niti mi nismo za »v staro šaro«. Vsi (ameriški vojaki, nemške oklepne enote, angleške oklepne enote…) s katerimi smo v Nemčiji izvajali razna usposabljanja, so bili presenečeni kaj naš tank zmore. Vedno nam pokažejo spoštovanje nad našo usposobljenostjo. Tako kot sem napisal niti naša “zverina” ki premore 41 ton in ima moč 780 konjskih moči ni za v staro šaro, pa seveda niti mi še nismo za tja.
Se zavedamo, da se v Nemčiji z vsem prej omenjenimi enotami bojujemo preko sistema Mails. To pomeni, da se bojujemo z laserji, ki so nameščeni na tank in senzorji ki pokažejo, če je tank izločen iz boja, ko je zadet iz strani nasprotnika. Velikokrat, ko jim pred vsemi temi tereni pokažemo naš tank, imamo občutek, da te gledajo tako iz viška, ker pač imajo boljšo tehnologijo v tankih. Mi pa si med sabo vedno rečemo: »Se vidimo v boksih«, to je na poligonu, kjer jim pokažemo kaj zmore naša »zverinica.« Tam, kjer se mi vozimo z našimi tanki, oni lahko le sanjajo, da bi se tam lahko peljali. Po takih »kozjih stezicah« gre lahko samo naša »zverina«. Mi pridemo od tam, kjer nas najmanj pričakujejo in jim damo za misliti. Zgodilo se je že tudi, da so nas iz vaje umaknili, da je nasprotnik lahko sploh napredoval. S takimi sodelavci tankisti kot jih premore naša enota, lahko rečem, da grem kamor koli in kadar koli. Smo kolektiv, ki se spoštuje in si med seboj vedno pomaga.
Fotografije: osebni arhiv
PRIPRAVILA: Andrej Kovačič, IVK inštitut / Varensvet, Carmen Kos, Kabinet načelnika Generalštaba Slovenske vojske /Oddelek za stike z javnostmi
