V slovenski vojski ste se zaposlili leta 2009, kako se je pravzaprav začela vaša vojaška kariera?
Moja vojaška kariera se je začela junija leta 2008, ko sem služil prostovoljni vojaški rok v Novem mestu. Tukaj sem prvič »zadihal« vojaški način življenja, kar me je napolnilo s posebno energijo za naprej. Decembra, leta 2009 sem podpisal pogodbo z MORS-om za poklicno/profesionalno služenje v Slovenski vojski. Želja, da bi postal vojak izhaja sicer že od malih nog, ko smo kot otroci gledali vojaške filme, kjer pogumni in spretni vojaki premagajo nasprotno stran. Moja prva enota je bila v Mariboru, v takratnem 74.MOTB, kjer sem začel najprej v motorizirani četi in na koncu nadaljeval kot perspektivni kader v izvidniškem vodu. Tam me je čakalo veliko dela in napornega usposabljanja, ki pa mi ni predstavljalo večjih težav, saj sem se odločil za poklic vojaka.
Foto: Maja Remic (s prejemniki priznanja v Državnem svetu na 2. Dnevu nacionalne varnosti 2017)
Foto: Maja Remic (z ministrico za obrambo Andrejo Katič na 2. Dnevu nacionalne varnosti 2017)
Foto: osebni arhiv (Prosti čas – vzpon na Mangart po ferati (via Ferata Italiana)
Danes opravljate dolžnost kot vojak specialist operater za zveze in informatiko. Ali je bila to vaša želja, da delate na tem področju?
Imam se za radovedno osebo in v življenju me zanima zelo veliko stvari. Med njimi je tudi področje zvez in informatike, saj sodoben kibernetski prostor in informatika dobivata na vedno večjem pomenu. Zavedam se, da danes ni dovolj, da si močan le na enem področju, temveč moraš razvijati potencial in sposobnosti tudi na drugih, da lahko napreduješ kot celovita oseba.
Foto: osebni arhiv (Igre z žogo z lokalnimi otroci)
V letu 2016 ste bili napoteni na mednarodno operacijo EUTM v Mali, kakšna je bila vaša naloga?
Na mednarodno misijo v EUTM Mali sem bil kot inštruktor napoten dvakrat in sicer leta 2015 in 2016. Zaradi kompleksnosti misije in okolja sem opravljal več nalog, med drugim sem pripadnike Malijskih oboroženih sil poučeval in usposabljal na področju taktike, oborožitve, topografije, zvez, sanitete in artilerije. Preko dinamičnega dela (usposabljanja), kjer je potrebno veliko improvizacije, sem jim predajal svoje znanje in izkušnje, ki bi jim kasneje lahko prišle prav v boju proti upornikom na severu Malija.
Foto: osebni arhiv (Usposabljanje malijske vojske – premikanje po zemljišču)
Foto: osebni arhiv (Usposabljanje malijske vojske – premikanje po zemljišču s pripadnikom italijanske vojske)
Foto: osebni arhiv (Usposabljanje malijske vojske boja v naseljenem območju s pripadnikom italijanske vojske)
Na tej misiji ste s svojim delovanjem pustili velik pečat, saj ste izpostavili svoje življenje, ko ste posredovali ob napadu skrajnežev na osebje Združenih narodov v vojaški bazi. Kako se spominjate tega dogodka in kaj se je pravzaprav dogajalo?
Iskreno rečeno, dogodka se spominjam zelo dobro. To ni »vsakdanji« dogodek ampak trenutek, ki ti pusti nek pečat za celo življenje. Sam sem bil na tej misiji pridodan španski inštruktorski ekipi artilerijcem. Z njimi sem delal slab mesec dni pred dogodkom tako, da smo se uspeli že malo spoznati med seboj. Dogodek se je zgodil 21. marca, ob naši vrnitvi v bazo MHQ misije EUTM, v glavnem mestu Malija, Bamako. Ob prihodu v bazo so nas presenetili streli na bazo. Mirna kri in trezna glava v kriznem trenutku sta mi omogočili, da sem se zavestno podal v reševalno akcijo pripadnikov EUTM, ki so bili v tem trenutku na športni rekreaciji. Ko švigajo mimo tebe krogle, je važno, da ne zmrzneš ter ravnaš čim bolj umirjeno, saj je vsak nadaljnji korak izredno pomemben. Preko telefona sem sporočil poveljniku slovenskega kontingenta, ki je bil takrat oddaljen od mesta napada, da smo napadeni s ciljem, da so se lahko pripravili na morebitne nadaljnje ukrepe. Sam sem medtem pomagal vsakemu od šestih pripadnikov mednarodnih sil posebej, da so se varno izmaknili sovražnemu ognju v prostore notranje baze. Nato sem pomagal tudi pripadnikom za varovanje baze in jim prinesel oborožitev, da smo skupaj začeli vzpostavljati obrambo baze. Sam sem še stekel s pripadnikom nemških oboroženih sil na glavna vrata, kjer se je vse skupaj pričelo. Ko sem se približeval napadalcu, ki je ležal mrtev na tleh, sem obvestil nadrejene, da bi bilo zelo pomembno pregledati nahrbtnik, ki je ležal ob napadalcu, saj je obstajala možnost, da je vseboval eksplozivna sredstva. Na moj predlog so se odzvali z aktivacijo državnih pirotehnikov in pirotehnikov OZN. Ob pregledu nahrbtnika so odkrili ročne bombe, okvirje za avtomatsko puško in nekaj ostalih predmetov. Ob vrnitvi v prostore baze sem preveril, če so vsi v redu, pomagal pri konsolidaciji ter organizaciji znotraj baze.
Foto: osebni arhiv (Razgledna točka nad glavnim mestom Malija – Bamako – izvidovanje območja)
Ali nam zaupate, kakšni so vaši načrti za prihodnost na poklicnem področju?
Trenutno se šolam na Šoli za podčastnike v Novem mestu. Šolanje bi rad uspešno zaključil in nabral čim več znanja ter izkušenj, ki bi jih lahko prenašal tudi med svoje sodelavce. Prav tako nisem oseba, ki počiva na lastnih lovorikah in se že veselim novih izzivov, ki me čakajo v bodoče. Delo v vojski je zmeraj dinamično, kar ustreza mojemu aktivnemu slogu življenja. Vsekakor me čakajo usposabljanja in tečaji, v katere bom vložil maksimalen trud, da bo potem tak tudi »izkupiček«. Tudi moje predhodno delo dokazuje, da se trdo delo splača, zato bi rad nadaljeval še naprej s takšno delovno zavzetostjo.
PRIPRAVILA: Andrej Kovačič, IVK inštitut / Varensvet, Carmen Kos, Kabinet načelnika Generalštaba Slovenske vojske /Oddelek za stike z javnostmi
