Že v vsakdanjih situacijah lahko opazimo, da se nekateri posamezniki hitro razjezijo in se ob frustraciji obnašajo agresivno, drugi se umaknejo, tretji se ne odzivajo. Zakaj se pojavijo take razlike v vedenju in odzivih na frustracije ali stresne dogodke? Eden izmed dejavnikov so gotovo pretekle učne izkušnje.
Človek se zelo dobro uči in hkrati ohranja vedenjske vzorce, ki so zanj delovali v preteklosti. Ta učni proces pa se začne dogajati že zgodaj v otroštvu. Otroci namreč opazujejo in tako prevzemajo vedenje svojih staršev, skrbnikov, vrstnikov ter ostalih pomembnih ljudi v njihovem okolju. To imenujemo modelno učenje ali učenje z opazovanjem. Vedenjski vzorec otrok prevzame tako, da določeno stvar, osebo ali dejanje opazuje, ter ga kasneje tudi sam posname.
Elementi modelnega učenja so :
- Pozornost (pozornost na vedenje modela)
- Zapomnitev (posameznik si informacije zapomni, ima sposobnosti, da to shrani v spomin)
- Izvajanje (ponavljanje vedenja, posnemanje, telesna zmožnost, da dejanje ponovi)
- Motivacija (pripravljenost za posnemanje, kjer imajo velik vpliv pričakovane posledice)
Ena od teorij pojasnjuje, da se agresivna oseba večino svojih vedenjskih vzorcev nauči že v zgodnjem otroštvu. Tako naj bi k razvoju agresije pripomoglo to, da ima otrok veliko priložnosti za opazovanje takega vedenja ali je pogosto on sam, kot žrtev, vključen v agresivno vedenje.
Ko je otrokovo vedenje kakorkoli okrepljeno ali nagrajeno z dodatno pohvalo ali spodbudo iz strani pomembnih drugih (torej modela samega), se pri tem še dodatno poveča verjetnost, da se bo vedenje v prihodnosti pojavilo. Pomembno vlogo igra tudi model sam – le ta je lahko družinski član, pripadnik subkulture/vrstnik ali pa nek simbolični model, ki ga lahko predstavljajo mediji, revije ter video igrice.
Kasneje je ena od teorij celo nadgradila že zgoraj opisano in se posvetila celotnemu kriminalnemu vedenju in temu, da se tega lahko naučimo že v otroštvu. Oseba naj bi se večkrat posluževala kriminalnih dejanj, ker je pogosteje slišala za opredelitve, kjer kršitev zakona pogosteje prinaša pozitivne posledice, kot negativne. To pa naj bi slišala od pomembnih drugih, staršev, vrstnikov.
Pomembno je dodati, da zgolj izpostavljenost agresivnim modelom ne zagotavlja, da bo opazovalec kasneje dejansko izvedel isto dejanje. Različni pogoji oziroma varovalni dejavniki lahko preprečijo tak način učenja, lahko se zgodi, da posameznik modela ne želi posnemati. Prav tako na agresivno vedenje vplivajo neprijetna čustva, kot so strah, razočaranje, žalost, frustracija ter tudi hormoni, uživanje prepovedanih substanc ali alkohola.
Ne glede na vse se je pomembno zavedati, da imajo otroci zelo dobre sposobnosti opazovanja in je to nekaj, kar je zelo pomembno upoštevati pri raziskovanju agresije ali kriminalnega vedenja.
Bandura, A. (1976). Social learning analysis of aggression.
Bartol, C. R., & Bartol, A. M. (2014). Criminal behavior: A psychological approach (p. 672). Upper Saddle River, NJ: Pearson.
Rowell Huesmann, L. (1988). An information processing model for the development of aggression. Aggressive behavior, 14(1), 13-24.
Pripravila: Laura Bavdek, psihologinja
Uvodna fotografija: Pixabay
