»Učitelju izredna odpoved zaradi domnevne spolne zlorabe učenk«, »Obsojen na sedem let, ker je 1370-krat spolno zlorabil hčer« in »Ljubljančan nagovarjal mladoletnice k spolnim dejanjem« so le eni izmed številnih naslovov, ki dnevno polnijo slovenske medije in javnost opozarjajo na razširjenost spolne zlorabe otrok. Pa vendar lahko, če podrobneje pogledamo naslove, opazimo, da le ti v veliki večini govorijo o ženskih žrtvah otroških spolnih zlorab. Kaj nam torej to pove – so žrtve v veliki večini deklice ali se resnica skriva kje drugje?
Statistika zlorabljenih otrok v Sloveniji
Slika 1: Spolne zlorabe nad otroci v Sloveniji med letoma 1978 in 2013.
Če si pobliže pogledamo pridobljene prijave spolnih zlorab otrok v Sloveniji in jih primerjamo glede na spol, lahko hitro zaključimo, da je spolnih zlorab nad deklicami veliko več kot nad dečki. Leta 2010 je bilo zabeleženih skupno 181 prijav, med njimi je bilo 160 takšnih, med katerimi so bile žrtve deklice, in le 21 tistih, kjer so bili žrtve dečki. Leto poprej je slika zelo podobna – 164 skupnih prijav, med njimi 150 tistih z deklicami in zgolj 14 z dečki. Vsako leto števila ostajajo precej podobna, lahko bi rekli, da je v Sloveniji prijav, kjer so žrtve deklice, letno okoli 90%, se pravi, da dečki kot žrtve vsako leto znova predstavljajo (navidezno) manjšino (Frangež, 2012). Zlorabljeni otroci so torej tako dečki kot deklice, vendar je prepričanje, da je deklic med zlorabljenimi še vedno velika večina, močno prisotno. Takšno prepričanje imajo tudi številni strokovnjaki, med njimi Baker in Duncan (1985), ki sta v svoji raziskavi v Veliki Britaniji zajela več kot 2000 mladostnikov, med njimi jih je bilo 10% spolno zlorabljenih, od tega je bilo skoraj za polovico več deklet kot dečkov. Raziskav, ki to tezo potrjujejo, je ogromno, je pa res, da so po večini vse starejše. Novejši trendi namreč kažejo, da vendar vse skupaj ni tako preprosto, kot se zdi. Ker je bilo o zlorabah deklic narejenih že zelo veliko raziskav, se jim v tem članku ne bom toliko posvečala in tako pozornost raje namenila tisti drugi strani zgodbe, ki je v primerjavi z deklicami še vedno zelo skrita in zamolčana – posvetila se bom zlorabljenim dečkom. Pri njih je namreč stvar nekoliko kompleksnejša. Holmes (1998) je že več kot desetimi leti v svoji metaanalizi, kjer je primerjal 166 različnih raziskav zlorabljenih otrok, ugotovil, da je število dečkov, ki so utrpeli zlorabe, zelo podcenjeno, dejansko stanje pa precej hujše, kot si predstavljamo, in da je spolna zloraba dečkov v sedanji družbi predvsem nekaj, kar je še vedno zelo zamolčano in spregledano.
Zlorabljeni dečki v veliki večini o svojih izkušnjah ne govorijo tako, kot je to značilno za dekleta. Razlogi za to so številni. Kot prvo so storilci takšnih kaznivih dejanj, sploh pri dečkih, večinoma moški, kar pa pomeni, da je bil spolni odnos v bistvu, kljub temu, da spada pod pedofilni spolni odnos, hkrati tudi homoseksualen. Le – ta pa je v moderni družbi še vedno precej obsojan. Istospolnim posameznikom se, sploh vrstniki, lahko večkrat posmehujejo, starši jih obsojajo in jih nočejo sprejeti in ravno zaradi strahu pred takšnim etiketiranjem zlorabljeni dečki molčijo, saj se jim zdi, da je lažje živeti v tišini, kot z nenehnim posmehovanjem in osamljenostjo (Holmes, 1998). Zato je takšne zlorabe še težje prepoznati, lahko se celo zgodi, da storilec svoje dejanje prizna, pa žrtev vse skupaj zanika. Tak primer se je lani zgodil tudi na mariborskem sodišču, saj je očim policiji priznal, da je spolno zlorablja svojega sina, pa vendar je sin vse zanikal in trdil, da očim laže in tako je storilec ostal na prostosti (osebna komunikacija, 2013). Kot naslednje, se mi zdi zelo pomembno, da se ozremo na kulturo, v kateri smo, saj le ta spodbuja spolnost mlajših moških s starejšimi ženskami, globalno so takšne ženske dobile mednarodno oznako »milf«, ki v prevodu pomeni »mama, s katero bi rad imel spolni odnos«. Tako je spolni odnos s starejšo žensko v zahodni kulturi nekaj, s čimer se dečki in mladi fantje pravzaprav hvalijo in jim je v ponos. To pa lahko zelo preprosto izkoristijo starejše ženske, ki jih otroci privlačijo in s tem celo mislijo, da so jim naredile uslugo, kar ni za storilce takšnih dejanj nič neobičajnega (May-Chahal in Herczog, 2003). Holmes (1998) je v že omenjeni raziskavi ugotovil tudi to, da ljudje deklicam prej verjamejo, da so bile zlorabljene, kot dečkom, in da le – te včasih ob priznanju, da so bili zlorabljeni, obsodijo, da lažejo. Razlog za to naj bi bilo prepričanje, da so deklice bolj ranljive in šibke kot dečki, prav tako pa do pomislekov pride v primerih, ko je storilec ženska, saj ljudje (predvsem v zahodni družbi) težko verjamejo, da je ženska, ki velja za nežno in ranljivo, zmožna mlade fante prisiliti v spolni odnos, ki spada pod fizično nasilje, ki pa ga kapitalistična zahodna družba v svojem kolektivnem razmišljanju navadno pripisuje moškemu in ne ženski.
Če torej povzamem, statistični podatki spolnih zlorab otrok zelo verjetno niso odraz realnosti, saj gre tu za beleženje števila prijavljenih zlorab, ne pa za dejansko statistiko zlorab, ki so se zgodile. Veliko spolnih zlorab otrok je namreč zamolčanih in ravno tu, v tišini, naj bi bilo največ dečkov. Razlogi za to so številni, vsi pa imajo skupnega imenovalca – kulturo, v kateri živimo. Nestrpnost do drugačnosti in spolna diskriminacija sta namreč glavna razloga za tišino zlorabljenih dečkov. Strah pred obsojanjem in etiketiranjem tako prevečkrat izpodrineta pogum, ki bi ga deček potreboval, da bi o zlorabi spregovoril. Ravno zaradi tega je nujno potrebno, da smo na znake spolne zlorabe pri dečkih še toliko bolj pozorni, saj obstaja zelo velika verjetnost, da o svoji zlorabi sami ne bodo nikoli spregovorili. Da pa bi bolje razumeli in prepoznali takšne znake, je nujno potrebno dodatno raziskovanje s tega področja, saj je raziskav, ki bi bile usmerjena v dečke, več kot premalo. Menim, da se bo zaradi zgoraj omenjenih razlogov ob dodatnem raziskovanju v prihodnosti pokazalo, da spolne zlorabe dečkov na žalost še zdaleč niso tako maloštevilne, kot se zdi.
Viri
- Baker, A. W. in Duncan, S. P. (1985). Child sexual abuse — a study of prevalence in Great Britain. Child Abuse and Neglect, 9, 457 – 467.
- Frangež, D. (2012). Kriminalistični vidiki odkrivanja in dokazovanja spolnih zlorab otrok (Doktorska disertacija). Maribor: Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede.
- Holmes, W. C. (1985). Sexual abuse of boys. The Journal of the American Medical Association, 21, 19-35.
- May-Chahal, C. in Herczog, M. (2003). Child sexual abuse in Europe. Strasbourg: Council of Europe Publishing.
- Združenje proti spolnemu zlorabljanju. (2014). Statistika – Kaznivo dejanje spolni napad na osebo, mlajšo od 15 let. Pridobljeno na http://www.spolna-zloraba.si/?p=683.
Avtorica: Petra Brne E: info@varensvet.si
