Bogate izkušnje na področju vzgoje in izobraževanja ste pridobivali tudi pri delu z vedenjsko najbolj zahtevnimi mladostniki. Kako vam izkušnje iz tistih časov pridejo prav pri današnjem delu in razumevanju vaših dijakov?
Zelo mlada, praktično na začetku svoje profesionalne poti, sem se srečala verjetno z res najzahtevnejšimi mladostniki. Takrat sem to doživljala dovolj čustveno, da me te izkušnje bogatijo še danes. Določene življenjske zgodbe teh mladostnikov ne bom nikoli pozabila in večina ljudi si niti predstavljati ne more, kako težko je biti otrok v družinah, kjer ni topline, ni sprejetosti. Že takrat nisem nikoli obsojala dejanj teh mladostnikov, temveč sem jih poskušala razumeti. Pa se tudi to včasih ni dalo – ker je bilo preveč boleče. Lahko rečem, da sem takrat dozorela v spoznanju, kako krut je lahko svet do posameznikov, še posebej otrok. »Kdor ne more graditi, ruši«, je misel, ki me spremlja še danes.
Delo, ki ga opravljam danes in sem ga pred tem opravljala na Srednji šoli tehniških strok Šiška je drugačno, pa vendar srečujemo tudi mladostnike s podobnimi usodami. Vedenjska neprilagojenost je pri marsikomu, ko pride v srednjo šolo, že kar globoko izražena, tako da se spoprijeti s takšnim izzivom ni lahko, še posebej, če ni podpore pri starših ali pa v inštitucijah, ki se ukvarjajo s tem mladostnikom. Zame je vsak mladostnik pomemben, zato poskušamo narediti največ kar se da.
Srednja šola tehniških strok Šiška šteje več kot 800 dijakov, med katerimi je zagotovo nekaj tudi takšnih, ki bi bili raje kje drugje, kot v šoli. Kaj je bila vaša prva naloga oziroma izziv, ko ste pred petimi leti prevzeli vodenje šole?
Na nek način sem lahko sooblikovala politiko šole že dolgo pred tem, saj sem prej deset let delala kot pomočnica ravnatelja. Šola je zelo kompleksna organizacija, zato je potrebno delovati na več nivojih. Pogosto se govori samo o nekaterih vidikih, tistih, ki izstopajo, bodisi v pozitivni ali pa v negativni smeri. Zagotovo je potrebno najprej poskrbeti za nemoteno delovanje šole – sem spadajo tako organizacijski kot tudi materialni pogoji. Že od urnika, odmorov, interesnih dejavnosti in ne nazadnje od kvalitete pouka je odvisno, kakšen bo utrip šole.
Če pa k temu dodamo še zagotavljanje varnosti, sprejetosti, razumevanja mladostnikov, potem pridemo do tega, da se mladostniki lahko na šoli počutijo dobro. In ko se počutijo dobro, šolo vzamejo za svojo in takrat so k temu pripravljeni prispevati. Več kot je takšnih dijakov, lažje je pomagati tistim dijakom, ki se ne morejo, ne znajo ali pa nočejo vključiti v normalno šolsko delo.
Mladostniki so radi uspešni, nobena šola ni lahka, če je klima v šoli naravnana tako, da daje tudi najzahtevnejšim mladostnikom upanje na uspeh, potem je ekscesnih dogodkov zagotovo manj, kot bi jih bilo, če bi bila klima drugačna.
Pri obisku na vaši šoli je bilo začutiti, da ste vzpostavili učinkovit odnos tudi s tistimi, najbolj zahtevnimi dijaki, ki potrebujejo nekoliko drugačen pristop. Kaj je po vašem mnenju potrebno zato, da se vzpostavi takšen odnos tudi s temi dijaki?
Prijazen pozdrav in nasmeh ne staneta nič, lahko pa zelo polepšata dan. Ko to počneš nekaj časa, se začne to širiti. Na šoli se velika večina zaposlenih tega zaveda. Topla beseda, nasmeh, sprejetost, zaupanje, to zagotovo pomaga dijaku, da se odpre, da razume, da zmore tudi on. Res pa je, da to ni zagotovilo, da ne bo šlo nikoli nič narobe – sobivanje tako velikega števila ljudi prinaša s sabo tudi konfliktne situacije. V končni fazi so konflikti lahko gibalo razvoja, če jih znamo pravilno reševati.
Zaposleni smo se usposabljali na tem področju, uporabljamo smernice za reševanje nasilja in delujemo proaktivno na vseh področjih. Nenasilje je vključeno v učne načrte, obravnava se ga na razrednih urah, za dijake organiziramo delavnice tudi z zunanjimi izvajalci.
Ko pa pride do kakršne koli oblike nasilja, jo obravnavamo z vso resnostjo in toliko časa, da se vse stvari razčistijo – zelo slabo je, da je obravnava nenatančna ali pa, da se kaznuje po krivici. Takrat mladostniku, ki ga je zaneslo, zelo jasno povemo, kje so meje. Vedno delamo tudi s sredino, v kateri je ta mladostnik – običajno je to oddelek.
Mladostnik mora vedeti, da je nasilje izbira in da se ta izbira na naši šoli ne izplača.
Glede na velikost šole in števila dijakov, na kakšen način obvladujete varnost in ostalo problematiko v povezavi s tem?
Najpomembnejša je zagotovo preventiva in klima na šoli. K temu spada tudi zaupanje staršev, vedenje, da se na šolo lahko obrnejo tudi po pomoč, da smo partnerji pri vzgoji.
Kvalitetni izobraževalni programi in zadnje čase omejitve vpisa – kar pomeni, da so si dijaki, ki so vpisani, res želeli priti na to šolo in so se morali za to kar precej potrudi, so tudi pomemben dejavnik. To pomeni tudi, da na šoli praktično ni več dijakov, ki bi se selili iz šole na šolo, povzročali težave in bili učno in vzgojno neuspešni. Ne smemo pozabiti, da je naša šola ena izmed najbolj rastočih šol zadnjega desetletja, kljub temu, da je število dijakov v srednjih šolah in gimnazijah padlo za celo četrtino. Na naši šoli se je število dijakov povečalo za dobro tretjino in smo ena izmed 20 največjih (in po moje) tudi najuspešnejših šol v Sloveniji.
Ali je po vašem mnenju v RS dovolj finančnih sredstev namenjeno šolam, da bi lahko vzpostavile ustrezen sistem varnosti in varovanja?
Varovanje šol delno sofinancira Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Velik del stroškov pa nosijo šole same, dokler poslujejo dobro (imajo vpisanih dovolj dijakov) s tem ni težav, težave pa se na vseh ravneh lahko začnejo, ko začne število dijakov padati pod mejo znosnega poslovanja šol.
Varnost šol pa zagotovo ni povezana samo s fizičnim in tehničnim varovanjem (ki je danes, glede na aktualne razmere, nujno), temveč tudi s kulturo šole in šolsko klimo. Res je, da so določene šole bolj izpostavljene določenemu tipu nasilja, vendar, če poznamo vse vrste nasilja, potem je težko reči, da ga v kakšni šoli ni. Beseda včasih boli bolj kot udarec, zasmehovanje, izločanje, ignoranca prav tako.
Po mojem mnenju je ranjenih mladostnikov več, kot si upamo priznati. Tudi takšnih, ki jim je »vsiljena« odličnost za vsako ceno. Včasih tudi za ceno mladosti in mladega življenja.
Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si
