Danijel Kovač, štabni praporščak, glavni podčastnik Slovenske vojske, Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije

Vojaško poklicno pot ste začeli po odsluženem vojaškem roku kot kandidat za vojaka v 1. specialni brigadi MORiS leta 1994. Kako se spominjate tistih časov in od kje želja po vojaškem poklicu?

Res je, svojo poklicno pot sem začel davnega leta 1994, tako, da sem oddal prošnjo za zaposlitev, takoj po odsluženem vojaškem roku. Na to, da sem začel svojo poklicno pot kot kandidat za vojaka v takratni 1. specialni brigadi MORiS sem zelo ponosen. Že biti nekaj posebnega kot pripadnik specialnih sil, je tisto kar si kot posameznik le želiš. Seveda je bilo potrebno opraviti ustrezne zdravniške preglede, fizična testiranja na Fakulteti za šport in predvsem preiti skozi pomemben intervju. Glede prvega dela si nisem delal skrbi, saj sem se aktivno ukvarjal s športom že od osnovne šole naprej. Nekaj časa sem veslal, tekal na smučeh, kasneje bil aktiven kolesar, obiskoval fitnes ipd. Intervju je bil prav tako zanimiv, a v kolikor želiš postati vojak, zelo preprost. Vojak pa sem želel postati od otroštva. Čemu tako, še sam nimam pravega odgovora. Vem le, da sem se že kot majhen v peskovniku igral z vojaškimi figurami, gledal vojaške filme in kasneje bil prisoten na vsaki vojaški predstavitvi še takratne vojske skupne države.

Po opravljenih testiranjih in obvestilu o izboru sem bil napoten na osnovno 9 – mesečno usposabljanje, na katerem smo se srečali kandidati z povsem različnimi interesi, fizično pripravljenostjo ter predvsem različnimi osebnostmi. Na koncu usposabljanja smo ponosni ugotovili, da smo iz tako raznolikih posameznikov postali pravi tovariši, prijatelji. Iz skupine individualistov smo postali nezlomljiva kohezivna skupina.

Foto: SV

Zraven številnih prejetih priznanj v mednarodnem okolju, ali nam lahko zaupate katero vam je še posebej pomembno?

Največjo težo oziroma pomen mi predstavljata dva življenjska dosežka. Kot prvi, opravljeno usposabljanje v ZDA, angl. Ranger School ter drugi – nominacija in uvrstitev med najboljše 3 kandidate za dolžnost glavnega podčastnika Natovega poveljstva za operacije.

Pomembnost dokončanja Ranger šole se je izražala skozi testiranja moje osebnosti, sposobnosti vodenja, ne zgolj mojih kompetenc, temveč tudi karakterja. Šola mi je dala potrditev, da delam v karieri prav in pravilno. Dala mi je samozavest in zaupanje v samega sebe, v svoje odločitve, ter me naučila kako pomemben je moralni pogum, v kolikor želiš voditi ljudi. Mnogo ljudi pomotoma Ranger šoli pripisuje pomen tečaja za specialce, vendar temu ni tako. Šola je pravi test osebnosti, vodenja in delovanja v okolju, ki je največkrat približek vojne. Cilj tečaja je posameznika usposobiti za vodenje voda v boju. Žal je 60 % kandidatov tečaja neuspešnih, kar je razumljivo glede na težavnost tečaja.

Največji osebni dosežek v karieri pa je bila zame nominacija oziroma uvrstitev med najboljše tri kandidate za dolžnost glavnega podčastnika Natovega poveljstva za operacije (angl. Allied Command Operations), v letu 2021. To poveljstvo je odgovorno za načrtovanje in izvedbo vseh Natovih vojaških operacij. Za dolžnost nas je kandidiralo 12 kandidatov, glavnih podčastnikov oboroženih sil in zvrsti, iz dvanajstih držav Nata in dva iz Natovih poveljstev v Neaplju in Izmirju.

V izjemno čast mi je bilo povabilo generala Woltersa, takratnega poveljnika Natovega poveljstva za operacije (angl. Suppreme Allied Commander Europe), na intervju, na katerem sva v krajšem pogovoru izmenjala mnenja glede aktualne problematike tistega obdobja.

Med nominiranci je bil izbran kolega CWO Kevin Mathers, vendar mi je kljub vsemu že sama nominacija v vrh tako pomembnega kroga Natovega poveljstva za operacije, izredno veliko pomenila in sem izjemno ponosen, da je kot glavnemu podčastniku naše države to prvič uspelo prav meni.

Foto: osebni arhiv

Leta 2019, torej po 25 letih službovanja v vojaškem poklicu ste bili imenovani tudi v mednarodno dvorano slavnih Podčastniške akademije kopenske vojske ZDA. Ali nam lahko kaj več poveste o tem in o Podčastniški akademiji kopenske vojske ZDA?

Pogoj za imenovanje v mednarodno dvorano slavnih je končana Podčastniška akademija kopenske vojske ZDA, na kateri je potrebno doseči nadpovprečne rezultate, ter biti v nacionalnem sistemu na najvišji podčastniški dolžnosti. Predlog poda pisarna vojaškega sodelovanja v sodelovanju z veleposlaništvom ZDA v Republiki Sloveniji. Predlog se po natančno določenem postopku posreduje akademiji, ki odloči ali je sprejemljiv.

Podčastniška akademija kopenske vojske ZDA je institucija, ki izvaja izobraževanja in usposabljanja podčastnikov na različnih ravneh. Tako izvaja tudi najvišjo obliko, Visoki tečaj za podčastnike (angl. Sergeant Major Course), ki skupaj s pripravami traja skoraj 1 leto. Na tem tečaju je poudarek na voditeljstvu, izvajanju kompleksnih taktičnih operacij in sodelovanju pri odločanju na taktično – operativni in strateški ravni v več domenskem okolju bojišča. Končni produkt je širše in kritično razmišljujoč višji in visoki podčastnik, ki vpliva na delo in razvoj enote in je kot tak soustvarjalec vojaške profesije. Cilj je razviti podčastnika, ki je zmožen delovati in vzpostaviti uspešen odnos med častnikom in podčastnikom ter v vlogi enotovnega podčastnika uspešen poveljniški tim.

Foto: osebni arhiv

Vaše strokovne teme, ki jih preučujete so vodenje v operativnem okolju prihodnost? Prav tako je zelo zanimiva tema Vojaško voditeljstvo prihodnosti, o čemer boste predavali tudi na 6. Dnevih nacionalne varnosti 12. oktobra 2022 v Ljubljani. Ali nam lahko poveste kaj več o tem in kako naj bi izgledalo vojaško voditeljstvo prihodnosti?

Zmeraj sem zastopal mnenje, da se voditeljstva ne moreš naučiti, temveč se ga lahko le učiš. Danes živimo v obdobju kompleksnih in moralno spornih problemov. Težava je, da teh problemov ni več mogoče reševati na tradicionalen način, temveč jih je potrebno reševati z uporabo najnaprednejših dognanj. Ti problemi danes postajajo težavni za reševanje tudi za najbolj sposobne voditelje, kateri prav tako ugotavljajo, da so njihove obstoječe veščine zastarele.

Za osnovna izhodišča operativnega okolja prihodnosti nam tako lahko služijo pojmi kot so kompleksnost, negotovost, hibridno okolje, tehnologija, umetna inteligenca, kritično razmišljanje itd.

V vojaškem kontekstu je bilo vodenje vedno obravnavano tradicionalno, v domeni posameznika, v kontekstu vplivanja na posameznika ali skupino s ciljem doseganja določenega cilja. Iz tega razloga je to privedlo do voditelja posameznika, junaka, ki je sledil določenim modelom vodenja in ne do voditelja, ki je bil del sistema vodij in podrejenih. Voditelji, danes soočeni z veliko kompleksnostjo operativnega okolja, lahko zelo hitro postanejo preobremenjeni in posledično sprejemajo neracionalne odločitve. Ne glede na to, da ali si to priznajo ali ne. Zato je v prihodnosti čas za drugačno vrsto voditelja.

Prav tako je pomembno zavedanje organizacije kot celote, da v kolikor vodenje na vseh ravneh ne bo doseglo ustrezne ravni učinkovitosti, organizacija ne bo delovala. V kontekstu vojaške organizacije in njenih dejavnosti to pomeni, da bodo glede kompleksnosti operativnega okolja prihodnosti, te dejavnosti zahtevale sistemski pristop k vodenju, ki bo standardiziran, s ciljem povečanja njegove učinkovitosti. Tak pristop mora upoštevati vse vodje, tako po vertikali kot horizontali. Hierarhično pomeni, da se vodje obravnava istočasno kot vodje, sledilce in sodelavce.

Pri vsem tem ne smemo zanemariti vpliva tehnologije v odnosu do reševanja problemov in zmožnosti človeka. Zavedati se moramo, da tudi kritično razmišljanje v prihodnosti ne bo več zadostilo potrebe po reševanju kompleksnih problemov, saj bodo obseg, velikost , raznolikost, verodostojnost in predvsem hitrost podatkov kmalu presegli človeške zmožnosti. Tukaj bo imela velik vpliv umetna inteligenca, ki bo ključno orodje v procesu odločanju. Vse skupaj bo imelo vpliv na organizacijsko kulturo organizacije.

Voditelj bo v prihodnosti soočen z velikim številom novih veščin, znanj in talentov, poznati bo moral širši nabor stilov vodenja, imeti bo moral zelo dobro tehnično znanje in predvsem bo moral, v vojaškem kontekstu, znati združevati tehnično znanje in veščine bojevanja. Moral bo biti sposoben udejanjati strateške odločitve na najnižji ravni vodenja. Ob vsem tem, v kolikor bo želel biti učinkovit in posledično tudi organizacija, se bo moral soočati z izzivi kot so odpor do sprememb, sprejemanjem in zaupanjem v nove tehnologije in predvsem strahu pred neuspehom.