Naslovna fotografija: Bruno Toič, MORS
Svojo osnovno vojaško izobrazbo ste pridobili leta 1984 na šoli za rezervne častnike zračne obrambe, nekdanje skupne države Jugoslavije, medtem ko ste prve poveljniške izkušnje pridobivali leta 1985 kot poveljnik voda zračne obrambe. Kako se spominjate tistih časov in zakaj ste se odločili za vojaški poklic?
Moje prvo srečanje z vojsko je bilo že pred tem. V času srednje šole sem bil mladinec prostovoljec v Teritorialni obrambi, kot smo takrat temu rekli. Odlična usposabljanja za mlade so bila organizirana. V mladosti sem se veliko ukvarjal s športom in veliko bral. Verjetno se s tem rodiš in mene so zanimale predvsem pustolovske, zgodovinske in vojaške teme. Navduševal sem se nad tem, da bi šel v srednjo vojaško šolo, in to v mornarico, a sem danes kar zadovoljen, da se takrat to ni zgodilo. Potem pač usoda naredi svoje. Vojaški rok sem služil v Zadru in Pulju ter postal rezervni častnik. Odločil sem se za študij obramboslovja in potem je prišla vojna. Ker sem imel razpored v JLA, sem se moral prostovoljno javiti v vrste Teritorialne obrambe. Takoj po koncu oboroženih spopadov sem začel delati v takratni Teritorialni obrambi. Zamisel nove suverene države je bila, da bo začela takoj graditi svojo poklicno vojsko. Čeprav je bilo nekaj zapletov z birokracijo in sem pol leta svojega dela »položil na oltar domovine«, sem od takrat dalje pravzaprav poklicni vojak.
Začetki ustvarjanja nove Slovenske vojske so bili predvsem polni entuziazma, velike motiviranosti, predanosti in domoljubja. Bili so tudi časi različnih pogledov in perspektiv ter konceptualnih zamisli. Takrat smo pri vsakem pokrajinskem štabu formirali vod stalne sestave in jaz sem poveljeval protiterorističnemu oddelku ter kasneje oddelku vojaške policije. Leta 1994 sem se pridružil skupini, ki je formirala 74. oklepnomehanizirani bataljon v Mariboru. Leta 1995 sem se prvič konkretno srečal z mednarodnim vojaškim okoljem, ko je Slovenska vojska prvič sodelovala na veliki mednarodni vojaški vaji v Louisiani v ZDA. Veliko srečo sem imel, da sem bil v vojski vedno tam, kjer se je kaj novega dogajalo. Tako sem bil potem v skupini, ki je postavila na noge 10. bataljon za mednarodno sodelovanje in s tem neposredno zraven, ko smo se pripravljali ter izvajali prve mednarodne operacije. Bil sem zraven tam, kjer je bilo ključno na taktičnem nivoju za doseganje povezljivosti z Natom in poveljeval bataljonski vaji, s katero se je končal proces naše vojaške integracije v zavezništvo. Leta 2006 sem na misijo peljal največjo enoto Slovenske vojske, prvič v operaciji poveljeval tudi enoti zavezniške vojske in v svojem območju odgovornosti ter podobno. Skratka, če se ozrem v preteklost, si moram priznati, da sem imel zelo pestro in zanimivo vojaško kariero. Za občutek, kako to izgleda po tridesetih letih, povem, da sem v tujini na misijah, šolanjih in delu preživel skoraj sedem let, če bi seštel še krajše mednarodne vaje, pa še dobro leto ali dve več, da sem recimo skupaj preživel skoraj leto in pol na našem osrednjem vadišču na Počku. Za vse to sem tudi zelo hvaležen Slovenski vojski. Veliko sem se naučil, videl kar veliko sveta, delal s čudovitimi ljudmi, s katerimi smo skupaj šli tudi skozi težke preizkušnje, ki so med nami stkale neločljive vezi.
Foto: Bruno Toič, MORS
Po izobrazbi ste magister znanosti strateškega upravljanja z viri, ki ste jo pridobili na Univerzi nacionalne obrambe ZDA, National Defense University, Washington D. C. Ali nam poveste, za kakšno vrsto izobraževanja gre, in zakaj ste se odločili zanj?
Delo v vojski pomeni tudi nenehno dodatno usposabljanje in izobraževanje. Ob vseh različnih tečajih in seminarjih sem tako opravil Poveljniško štabno šolanje v Sloveniji in v Kansasu v ZDA. V ZDA sem tudi magistriral na National Defense University iz strateškega upravljanja z viri. Izobraževanje v institucijah, ki imajo svetovni renome, je seveda neprecenljivo. Poveljniško štabna šola mi je dala potrebna znanja, da sem lahko tudi s strokovno avtoriteto suvereno poveljeval obema bataljonoma, znanja na NDU pa potrebno strokovno podlago za delo na operativnem in strateškem nivoju ali za to, da sem lahko uspešno dobra tri leta delal tudi v vojaškem vrhu zavezništva na področjih načrtovanja in obrambne politike. Druga pomembna pozitivna izkušnja pri takšnih izobraževanjih je, da se tam srečaš s častniki in generali iz veliko držav z vseh koncev sveta. Te vezi potem ostanejo in tudi danes kaj mnogo lažje naredim na mednarodnem področju preprosto zato, ker poznam sogovornika.
Foto: Tadej Krese, Slovenska vojska
Od začetka vojaške kariere do danes ste opravljali številne naloge v obrambnem sistemu. Ali nam zaupate, v kateri vlogi ste se najbolje počutili, da bi lahko rekli, da vam je poklicno in osebnostno najbolje ustrezala?
Vedno so najlepši spomini na poveljniške čase. Če omenim samo večje enote: poveljeval sem 20. bataljonu v Celju pa 10. bataljonu v Ljubljani, poveljeval sem 1. brigadi in danes poveljujem silam Slovenske vojske, poveljeval sem tudi bataljonu na misiji na Kosovu in ne verjamem, da je kdo drug poveljeval več vajam in taktičnim vajam z bojnim streljanjem. Poveljniška dolžnost je zahtevna in odgovorna, če jo opravljaš, kot je treba. Je pa tudi lepa, zanimiva in seveda zelo čustveno močna. Če bi res moral izbrati prav eno dolžnost, bi se odločil za čas poveljevanja 10. bataljonu. Takrat smo najprej šli skozi izjemno intenziven operativni cikel, ki smo ga končali z veliko taktično vajo z bojnim streljanjem na Madžarskem in kot bataljon odšli še na misijo na Kosovo. Kot poveljnik bataljona sem preživel 90 dni na terenih, potem smo šli za mesec dni na vajo na Madžarsko in za pol leta na Kosovo. Enota in odnosi, ki smo jih izgradili takrat, bodo zame vedno ostali standard, ki bi si ga želel dosegati z enotami Slovenske vojske še danes. Žal je situacija takšna, kasneje so bili pogoji za naše delo toliko slabši, da to še vedno ostaja samo cilj. Morda pa se bo zgodilo že naslednje leto, ko upam, da bomo znova vzpostavili pogoje za takšna usposabljanja in vaje.
Foto: Luka Mitrović, Slovenska vojska
Med pripadniki Slovenske vojske veljate za zelo priljubljenega poveljnika. Kakšne lastnosti mora po vašem mnenju imeti dober vojaški poveljnik?
Če tako mislite, je to zame največji kompliment. V vojski se ne da voditi drugače kot s primerom. Dober poveljnik mora biti najprej sposoben vzpostaviti neposreden in iskren odnos z ljudmi. Poznati mora vojake – kako razmišljajo, kaj čutijo, kaj potrebujejo, kaj si želijo. Vojaška avtoriteta mora temeljiti na vojaški stroki in sposobnosti vodenja v izvajanju vojaških nalog. Tukaj gre za kombinacijo znanj in veščin, je na eni strani znanost in v veliki meri tudi umetnost. Poveljnik mora imeti jasno vizijo, znati mora vizualizirati, kako bo cilje dosegel, to mora znati jasno razložiti in potem voditi podrejene do teh ciljev. Kar se mi pa zdi ključno, je to, da je poveljnik najprej lojalen do svojih podrejenih, da stori prav vse, kar je v njegovi moči, da zagotovi najboljše pogoje za njihovo življenje in delo v miru ter najboljše pogoje za njihovo preživetje na bojišču. Samo tak poveljnik lahko potem računa na to, da mu bodo vojaki lojalnost vračali s tem, da mu bodo sledili.
Foto: Luka Mitrović, Slovenska vojska
Med številnimi priznanji in odlikovanji ste prejeli tudi legijo za zasluge v stopnji častnika oboroženih sil ZDA. Za kakšno vrsto priznanja gre?
V svoji karieri sem veliko delal v mednarodnem vojaškem okolju, tako sem prejel tudi nekaj medalj tujih oboroženih sil ali medalj različnih misij. Legija za zasluge v stopnji častnika je vojaško odlikovanje oboroženih sil ZDA, ki se podeljuje za zasluge v sklopu sodelovanja z zavezniškimi enotami. Medaljo sem prejel zaradi vzpostavitve odličnega sodelovanja s pripadniki 173. zračnodesantne brigade kopenske vojske ZDA s sedežem v Vicenci v Italiji, ki predstavlja strateško zračno premično odzivno silo evropskega poveljstva ameriške vojske. V času ko sem poveljeval 1. brigadi Slovenske vojske, smo sodelovanje dvignili na tak nivo, da so bili pozitivni učinki očitni za obe strani. To sodelovanje je postalo tradicionalno in traja še danes. Tudi danes vaje in usposabljanja, ki jih Slovenska vojska izvaja skupaj z ameriškimi padalci, sodijo med najbolj kakovostne.
Marca 2020 ste znova prevzeli poveljevanje silam Slovenske vojske, ko ste dejali, da boste delovanje sil organizirali tako, da bo omogočalo učinkovito, vzdržno in pričakovano podporo državi pri preprečevanju širjenja novega virusa in obvladovanju nastale situacije. Kako ste po slabem letu dni zadovoljni z vašim delom in realizacijo vaše napovedi?
Okoliščine, v katerih sem lani začel delati, res niso bile ugodne, predvsem zaradi pandemije. Takrat smo na hitro ocenili situacijo in danes bi že lahko ocenil, da dobro. Moje prve usmeritve so bile, da moramo v silah Slovenske vojske najprej poskrbeti za lastno zdravje in zdravje v družinah, da moramo vzdrževati potrebne zmogljivosti tako za podporo drugim državnim organom pri upravljanju s krizo kot tudi za osnovne bojne zmogljivosti ter da moramo poskrbeti tudi za operativnost na vseh misijah. Izhajal sem iz izhodišča, da je Slovenska vojska najmočnejša organizirana sila, ki jo ima država, in da v trenutkih, ko je kriza kazala že znake kompleksne krize, v nobenem primeru ne smemo pozabiti na svoje temeljno poslanstvo, se pravi vodenje oboroženega boja v obrambi domovine. Prav tako smo bili pripravljeni vskočiti, kadarkoli se je pokazalo, da nas kdo potrebuje. Tradicionalno smo seveda na prvem mestu sodelovali in pomagali Civilni zaščiti. Glede zdravja smo prvi val odlično prebrodili, drugega opazno slabše. Vendar smo vse bistvene naloge izvedli, ne samo, da smo ohranjali skozi vso krizo svoje zmogljivosti, ampak smo preko vaje Preskok 20 celo dvignili njihovo operativnost, sodelovali in podpirali smo druge državne organe, uspešno nadaljevali delo na vseh misijah in podobno.
Foto: Rajko Petek, Slovenska vojska
Glede na vaše več kot tridesetletne izkušnje z delom v obrambnem sistemu ter številnih vojaških misijah in izobraževanjih doma in v tujini ste pridobili zelo širok vpogled v delovanje različnih obrambnih sistemov in vojsk. Kakšen model obrambnega sistema in vojske bi po vašem mnenju potrebovala Republika Slovenija za njeno najučinkovitejše delovanje?
Obrambno načrtovanje in delovanje obrambnega sistema sicer nista temi, s katerimi bi se kot poveljnik sil Slovenske vojske ukvarjal oziroma bil za njih pristojen. Zdi se mi pa pomembno omeniti, da imam velika pričakovanja od procesa pisanja Vojaške strategije, ki ga je pred nekaj meseci pognal načelnik generalštaba. Smatram, da bo ta dokument zajel slovensko vojaško strateško misel, pomagal tudi drugim bolje razumeti vojaški vidik globalnih strateških trendov, oblik vojaških groženj, mesta, vloge in poslanstva obrambnih sil Republike Slovenije, vlogo vojske kot ključnega dela instrumenta vojaške moči države in kot takega tudi v odnosu do drugih deležnikov obrambno-varnostnega sistema pri zagotavljanju celovitega pristopa. Prav tako bo po mojem prepričanju Vojaška strategija pojasnila dinamiko nacionalne in kolektivne obrambe, jasno opredelila vojaški geopolitični položaj in s tem na nek način izboljšala temelje, na katerih se bo, ob drugih vojaškostrateških dokumentih, lahko še bolj kakovostno srednje- in dolgoročno načrtovalo prihodnji razvoj. S tem in preko tega se bo potem tudi lažje prišlo do optimalnih sistemskih rešitev.
Kje se brigadir Miha Škerbinc vidi čez deset let?
Verjamem, da bi čez deset let že moral biti upokojenec z izkušnjami (smeh). Ne vem in nikoli nisem vedel. Razvoj Slovenske vojske je bil tak, da sem se v karieri zelo hitro odvadil razmišljati o svojem kariernem razvoju. Vedno sem sprejemal dolžnosti kot izzive in večina jih je prišla zelo spontano, kot posledica potreb vojske ali kot posledica kakšnih drugih, manj vojaških razlogov. Verjamem, da zaradi vrste stvari, med katere sodi tudi moj značaj, Slovenski vojski ne bi koristil kot načelnik generalštaba, zato svojo trenutno dolžnost vidim kot vrh svoje vojaške kariere. Če bi se danes odločal, kaj bom delal po upokojitvi, bi seveda rekel, da bom užival prosti čas z družino ter se pretežno ukvarjal z ribolovom in lovom. Kolikor pa se poznam, težko verjamem, da tako tudi bo.
A. K. E: info@varensvet.si
