Svojo poklicno pot ste pred 30 leti začeli v Policiji, kjer ste zaposleni še danes. Ali bi glede na svojo prehojeno pot v sistemu nacionalne varnosti lahko danes ocenili, da je bila vaša poklicna odločitev pravilna?
Lahko rečem, da sem svojo poklicno pot pričel že s pričetkom šolanja v takratni Kadetski šoli za miličnike v Tacnu, in sicer leta 1986. V obdobju šolanja smo se miličniki kadeti, podrejali bolj strogi in povsem drugačni disciplini, kot je veljala za druge dijake, ki so srednješolska leta preživljali v šolskih domovih in internatih. Že prvi dan šolanja, smo namreč oblekli kadetsko uniformo, ki smo jo praktično ob zaključku šolanja zamenjali z miličniško. V času šolanja so veljala precej podobna in ostra pravila, kot so bila zapisana v takratnih pravnih aktih, ki so urejali pravila obnašanja in opravljanje nalog v enotah milice. Splošnih učnih predmetov je spremljalo veliko strokovnih, ki so se že v prvem letniku neposredno dotikali sistema nacionalne varnosti, državne ureditve in pravosodnega sistema. Znanja smo pridobivali in interpretirali v obliki teoretičnih in praktičnih metod, določene pravne in strokovne vsebine so se med seboj prepletale in povezovale. Te smo znali na pamet; zelo dobro se spomnim recimo Pravil za izvajanje pooblastil, ko smo vse strani v knjižici znali na pamet. V času šolskih počitnic smo se po zaključku prvega letnika morali obvezno udeležiti vsaj tri tedenske mladinske delovne akcije, po zaključku drugega letnika pa smo v času počitnic izvajali stražarsko službo v okolici šole, po tretjem letniku pa smo opravljali enomesečno prakso na postajah in oddelkih milice. Po zaključenem šolanju smo s takratnim Republiškim sekretariatom za notranje zadeve s 1. julijem sklenili delovno razmerje, ko smo bili napoteni v izbrane ali dodeljene enote. Tukaj se je zaključilo pripravljalno obdobje za uspešno implementacijo v sistem nacionalne varnosti z izredno visoko stopnjo integritete, torej začela se je poklicna pot mnogih (več kot 150) miličnikov. Sam sem se odločil za službovanje na manjšem oddelku milice na Krasu, po dobrih petih letih pa sem izkoristil dano priložnost in se prijavil na izbirni postopek za delo na Centru za varovanje in zaščito Uprave za policijske specialnosti (takratnem Uradu za varnost in zaščito Ministrstva za notranje zadeve). Uspešno sem opravil osnovno usposabljanje in tako pričel opravljati nove naloge na področju varovanja oseb, ki jih opravljam še danes. V tem času sem pridobil veliko novih teoretičnih in praktičnih znanj ter izkušenj. Če se torej po več kot 30 letih predajanja in nabiranja izkušenj v sistemu nacionalne varnosti ozrem nazaj, trdim, da sem se odločil pravilno. Seveda so se v tem obdobju pojavile tudi manjše težave, nesporazumi ali situacije, ko je bilo potrebno poiskati ustrezne pozitivne rešitve, vendar pa nikoli nisem prišel do točke, da bi razmišljal o odhodu iz Policije.
Foto: Policija
Zadnjih 25 let delate v Centru za varovanje in zaščito, ki skrbi za varnost državnikov in za varovanje državnih objektov, kjer ste opravljali različne naloge. Katere strokovne kompetence ste v tem času pridobili pri službovanju?
Po zaključku 6 mesečnega osnovnega usposabljanja sem začel graditi karierno pot v enoti, ki v nacionalnem varnostnem sistemu neposredno skrbi za varnost oseb in objektov. V tem času sem pridobil veliko strokovnega znanja in dragocenih izkušenj na področju varovanja oseb in objektov. Kot »zelenec« sem seveda po opravljenem usposabljanju na samem začetku opravljal naloge varovanja objekta (hotelske sobe, okoliš varovanja …), nato pa me je neposredni vodja pričel postopoma vključevati v manj, kasneje pa tudi bolj zahtevna varovanja oseb. Naloge sem najprej opravljal pod »nadzorom« bolj izkušenega kolega, kasneje pa samostojno pri stalno varovani osebi. Po pridobljenih izkušnjah in »kilometrih« sem nekaj časa opravljal tudi naloge povezane z neposrednim vodenjem varnostne skupine, kasneje pa tudi pripravo, vodenje in izvedbo celotnega varovanja tuje varovane osebe na obisku na območju Slovenije. Po določenem obdobju sem dobil priložnost, da svoja znanja in izkušnje skozi usposabljanja in izpopolnjevanja prenesem na nove kandidate in druge sodelavce, občasno pa seveda tudi še vedno opravljam operativno delo, ki mi nedvomno bistveno pripomore in koristi pri andragoškem delu. S tem tudi pridobivam in gradim kompetence za natančen in poglobljen pristop za izvedbo usposabljanj in opravljanja operativnih nalog s področja varovanja oseb in objektov.
Foto: Policija
Pri vašem diplomskem delu ste analizirali primerjavo taktike osebnega varovanja med francoskimi in slovenskimi varnostnimi organi, do kakšnega spoznanja ste pri tem prišli?
Pravzaprav sem pri vseh taktikah, ki sem jih lahko primerjal prišel do spoznanja, da so v osnovi popolnoma enake. Namen je, da se z ustreznim številom varnostnega osebja, taktičnimi položaji in zaščitno opremo, v danih okoliščinah in razmerah, vzdržuje sprejemljivo raven varnega okolja za varovano osebo. Razlike so, vendar so manjše, pa vendarle strokovnjaku opazne. Nastanejo lahko zaradi preteklih izkušenj, razpoložljivih kadrov, opreme in orožja, ter organiziranosti služb. Nujno pa je poznavanje teh razlik, saj moramo varnostni organi na domačih tleh ali v tujini med seboj sodelovati tudi na tem področju. Dober telesni stražar mora namreč prepoznati razliko tudi med strokovnim in nestrokovnim delom svojega tujega kolega. Na podlagi prepoznave se bo lažje odločil, ali mu bo v tujini, kjer nima pravice izvajati policijskih pooblastil, prepustil in zaupal, da le-ta opravlja svoje delo.
Ste avtor priročnika Taktika osebnega varovanja, kaj je po vašem mnenju najbolj pomembno pri izvajanju osebnega varovanja?
Pri izvajanju nalog s področja osebnega varovanja je v izvedbenem smislu najbolj pomembno kvalitetno timsko delo. Seveda pa to ne pride samo po sebi, temveč mora med vsemi člani vladati visoka stopnja medsebojnega zaupanja in strokovnosti. Vse to ne pride samo po sebi, temveč se ti odnosi gradijo med procesom usposabljanja in izpopolnjevanja, v največji meri pa med pridobivanjem izkušenj. Dejstvo je, da tudi pri samem izvajanju varovanja lahko pride do napak in drugih nepravilnosti, ki jih je potrebno takoj po opravljenem varovanju temeljito analizirati in poiskati konstruktivne rešitve. Rešitve pa so lahko enostavne ali pa bolj zapletene, ko je potrebno spremeniti določene pristope, izvedbe in seveda morda tudi procese usposabljanja in izpopolnjevanja. Eden od pomembnih segmentov je tudi izredno dobro poznavanje svojega dela in nalog, torej biti strokoven, dosleden in natančen, odlično fizično pripravljen in nenazadnje sposoben obvladovati stresne situacije.
Foto: Policija
Ste vodja in izvajalec na mnogih usposabljanjih z domačimi in tujimi varnostnimi organi na področju taktike in vožnje. Kaj je po vašem mnenju najbolj pomemben del usposabljanja za voznike, ki so del ekipe za varovanje državnikov oz. nasploh pri varovanju oseb?
Dober voznik pozna vsa načela defenzivne vožnje in jih dosledno upošteva. Sprejema spoznanje, da je poznavanje in upoštevanje teh načel šele vstopnica za izvajanje načel taktične vožnje. Voznik, ki vozi varovano osebo, vrednostno pošiljko, tovor ali denar ni na običajni vožnji ali izletu, temveč je tudi njegovo življenje, zaradi izvedbe naloge, potencialno ogroženo. Popolna seznanitev z nalogo, relacijami, poznavanje vozila in druge lastnosti, mu bistveno dvignejo stopnjo predvidevanja in pripravljenosti za izvedbo ustrezne reakcije. Ob prepoznavanju potencialno nevarnih situacij in razmer v prometu mora namreč znati sprejemati hitre in pravilne odločitve. Razmere v prometu se namreč odvijajo in v primerjavi s sprehodom z varovano osebo, zgodijo hitro. Pri hitrosti potovanja 50 km/h voznik v eni sekundi prevozi približno 14 m, torej višja kot je hitrost, manj je časa za prepoznavo, odločitev in izvedbo ustrezne reakcije. Ob tem pa je potrebno upoštevati tudi, da je počasen ali mirujoč objekt najlažja tarča. Dober voznik mora torej znati prilagoditi hitrost in način vožnje, tako, da upošteva načela defenzivne in taktične vožnje in v nobenem primeru ne ogroža sebe, varovane osebe ali drugih udeležencev v prometu. Vsak trenutek mora biti pripravljen ustrezno reagirati, da ob morebitnem napadu oz. zasedi izvede evakuacijo na varno mesto. Tudi pri vožnji z vozilom v koloni s spremstvom ali samo s spremljevalnim vozilom je bistveno timsko delo, visoka stopnja medsebojnega zaupanja in odlična sposobnost koordinacije z vozilom v prostoru. Ob manjših premikih in manevriranju, predvsem po prihodih in pripravi vozil za odhod, mora biti sposoben hitro, brez morebitne povzročene škode ali poškodb, spremeniti položaj vozila. Poškodba ali drug neljub dogodek lahko resno ogrozi ali celo onemogoči nadaljevanje opravljanje nalog varovanja, čemur pa lahko sledi najmanj protokolarni zaplet, v najhujših primerih pa tudi ogrozi varnost osebe.
Foto: Policija
Kot licencirani učitelj smučanja se pod vašim vodstvom usposabljate skozi celo zimsko sezono, pri čemer ste na tem področju eni izmed prvih varnostnih organov, ki ste izdelali in uporabljate posebno taktiko pri varovanju oseb na smučiščih. Ali nam lahko poveste kaj več o tem?
Varovane osebe se lahko v prostem času ukvarjajo z mnogimi in raznovrstnimi aktivnostmi, ki pa se lahko izvajajo v zasebnih ali javnih prostorih in površinah. Ni potrebno posebej poudarjati, da javna površina, ki je dostopna vsakomur, predstavlja višjo stopnjo tveganja za varnost varovane osebe. Smučanje je ena od aktivnosti, ki se izvaja na javnih, odprtih površinah, dejavnikov tveganja pa je bistveno več, kot bi jih lahko našteli v primerjavi s sprehodom v parku. Že samo smučanje, zaradi povečane hitrosti gibanja in posledično povečanih sil, ki delujejo na telo, predstavlja povišano stopnjo tveganja. Seveda so ti parametri v neposredni povezavi z znanjem, sposobnostmi in telesnimi lastnostmi varovane osebe, na kar običajno varnostniki ne moremo neposredno vplivati. Temu tveganju pa lahko dodamo še vremenske razmere v srednje ali visokogorju, snežna podlaga, žičniške naprave in infrastruktura smučišča, upravljalčevo izvajanje varnostnih ukrepov na smučišču in nenazadnje še število drugih smučarjev in oseb na smučišču. Upoštevajoč vsa ta dejstva, razmere in okoliščine smo, v sodelovanju s Smučarsko zvezo Slovenije, pred slabimi 20. leti pristopili k izdelavi in razvoju taktike osebnega varovanja varovane osebe med smučanjem na smučišču. Varovanje osebe med smučanjem zajema predhodna opravila, izvajanje pooblastil in varnostnih ukrepov, ter taktične postavitve varnostnikov med smučanjem. Poleg poznavanja vremenskih razmer, snežnih podlag, varnosti na smučiščih, različnih žičniških naprav, prve pomoči, taktičnih položajev in drugih vsebin, se vse začne pri temeljih alpske šole smučanja. Znanje smučanja tistega, ki skrbi za varnost varovane osebe na smučišču mora biti primerljiva vsaj znanju, ki ga ima učitelj alpskega smučanja. Zato izredno velik poudarek med usposabljanjem dajemo izvedbi končnih storitev šole alpskega smučanja, ki morajo postati praktično avtomatizem za strokovno in varno opravljeno varovanje. Tako tudi zagotavljamo, da se tisti, ki varuje varovano osebo med smučanjem, zaradi pomanjkanja ali neustreznega znanja ne poškoduje ali celo ogroža in poškoduje varovano osebo. Tovrstna usposabljanja torej izvajamo skozi celo zimsko sezono, ne ozirajoč se na vreme in snežne razmere.
P. D. E: info@varensvet.si
