Pred dnevi ste se udeležili 52. Münchenske varnostne konference v bavarski prestolnici, ki je najpomembnejša varnostna konferenca na svetu. Letos je bila konferenca osredotočena na globalne varnostne izzive in njihove odseve na varnost v Evropi. Kakšni so vaši vtisi po konferenci oz ali se resnično kaže na končanje sovražnosti v Siriji?
Gre za najpomembnejšo varnostno konferenco na svetu, ki je bila letos osredotočena na globalne varnostne izzive in njihove odseve na varnost v Evropi (konflikt na Bližnjem vzhodu s poudarkom na Siriji, migrantska problematika in njen učinek na razmere v EU). Posebna pozornost razprave je bila posvečena evroatlantskim povezavam kot garantu stabilnosti v Jugovzhodni in Vzhodni Evropi. Prepričan sem, da je dogovor o končanju sovražnosti v Siriji, ki je bil sklenjen na pogovorih predstavnikov 17 držav v Münchnu, majhen košček v mozaiku. Za trajnejšo rešitev in dosego miru na Bližnjem vzhodu pa je potrebno podpreti mirovna pogajanja in čeprav je bilo iskanje rešitve sirskega konflikta večkrat neuspešno, nikoli ne smemo obupati. Prav v zadnjem času smo priča, upam si reči, napredku. V Siriji naj bi v kratkem začela veljati prekinitev ognja med sirskimi vladnimi silami in opozicijskimi uporniki in zato upam, da bo to preboj v skoraj pet let trajajoči državljanski vojni, ki je zahtevala najmanj 250.000 življenj in na milijone Sircev pregnalo v beg. Nadaljevanje mirovnega procesa je nujno za končanje vojne v Siriji, vendar pa je pot dolga , potrebno bo doseči dogovor tudi za politični proces v Siriji in zbližati si nasprotujoča si stališča med sirsko vlado in opozicijo.
Na konferenci ste sodeloval tudi v panelni razpravi z naslovom “Naproti tesnejšemu evroatlantskemu povezovanju”. Kako pomembne so po vašem mnenju evroatlantske povezave kot garant stabilnosti v Jugovzhodni in Vzhodni Evropi?
Prizadevanje za mednarodni mir in stabilnost je pomembno in osrednja krizna vprašanja sodobnosti in najpomembnejše politične izzive današnjega sveta, nam povedo, da je potreba po evroatlantskem partnerstvu oz partnerstvu in povezovanju nasploh nujna. Pomembna je vključitev držav Jugovzhodne Evrope v Evropsko unijo. Evropska perspektiva je prvi pogoj za mir. Drugi pa je medsebojno zaupanje za zagotovitev enotnosti, potrebne za udejanjanje evropske perspektive. Za zagotovitev boljše prihodnosti si moramo med seboj pomagati.
Na srečanju procesa Brdo Brioni konec lanskega leta, ste govorili o varnostnih dilemah v regiji. Ali nas lahko skrbi za mir in varnost, namreč Hrvaška in Srbija v zadnjem obdobju veliko stavita na oboroževanje varnostnih in obrambnih struktur?
Pomembno je nadaljevati s političnim dialogom in regionalnim sodelovanjem, kar sta temeljni vsebini tudi iniciative Brdo Brijuni Process. Med sosednjimi državami in za reševanje odprtih vprašanj potrebujemo vsestranski dialog. Tak dialog je nujen, da bi se ustvarilo ozračje zaupanja, ki je potrebno za reševanje vseh nerešenih vprašanj.
V letu 2015 ste organizirali Konferenco Slovenija 2030 z naslovom »Prihodnost miru in varnosti«. Na konferenci je bilo izpostavljeno tudi vprašanje, Ali obstoječa mednarodna politična in varnostna arhitektura omogoča mirno reševanje konfliktov in učinkovito soočanje s starimi in novimi globalnimi varnostnimi izzivi? Kakšno je vaše mnenje o tem vprašanju?
V okviru konference Slovenija 2030 o prihodnosti nacionalne varnosti in potrebnih posodobitev njenega sistema je bilo iz razprave jasno, da visoka varnost Slovenije ni samoumevna in da je potrebno vanjo vlagati glede na razpoložljive možnosti države. Bistven se mi je zdel poudarek, da je potrebno modernizirati sedanji koncept obrambne organiziranosti, doktrine, strukture in sestave Slovenske vojske. Prav bi bilo, da imamo vsaj elementarne smernice te modernizacije jasno pred očmi še pred načrtovano spremembo zakonodaje na tem področju. Ta dognanja bi nam koristila tudi v naši aktivni vlogi kot članici zavezništva NATO.
Kako kot vrhovni poveljnik obrambnih sil RS gledate na to, da se premalo finančnih sredstev vlaga v opremo in za delovanje Slovenske vojske?
Znašli smo se v položaju, ko se finančna sredstva za Slovensko vojsko in za varnostni sistem naše države v celoti znižujejo. Nezadostna je višina sredstev za modernizacijo, za usposabljanje posameznikov in enot, za vzdrževanje vojaške tehnike in za popolnjenost enot. Na drugi strani pa se varnostna tveganja povečujejo, naloge vojski se zaradi tega dodajajo, njena struktura in razpoložljivi viri pa ostajajo na istem nivoju. Kot predsednik republike in kot vrhovni poveljnik obrambnih sil sem v skladu s svojimi ustavnimi pooblastili dolžan storiti vse, da bo Slovenija ostala ena najbolj varnih držav na svetu. Glede pripravljenosti Slovenske vojske se ni mogoče pa tudi ni pošteno zanašati samo na človeški faktor. Potrebno je zagotoviti tudi opremo in pogoje za njihovo usposobljenost, zato ocenjujem, da je nastopil čas za oblikovanje političnega soglasja o zagotovitvi najbolj potrebnih proračunskih sredstev za uspešno delo Slovenske vojske in varnostnega sistema nasploh. Glede varnosti naše države se ne smemo zanašati na današnje stanje, temveč se moramo glede varnosti zanesti na sistem tudi v primeru večjih varnostnih tveganj v prihodnosti. Izražam vse priznanje slovenskim vojakom in policistom, ki svoje naloge uspešno in odgovorno opravljajo na misijah v tujini kot tudi vsem, ki zagotavljajo tako varnostno kot tudi humanitarno poslanstvo v domovini. Ne glede na trenutno finančno stanje pričakujem, da bodo zaposleni v nacionalnovarnostnem sistemu opravili svojo dolžnost v skladu s poslanstvom svoje organizacije. Naloga slovenske politike pa je, da v teh zahtevnih okoliščinah posodablja tudi nacionalnovarnostni sistem, vključno s Slovensko vojsko. To pa zahteva tudi primerna proračunska sredstva.
Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si