Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) s sodbami ugotavlja kršitve človekovih pravic iz Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih zagrešijo države podpisnice konvencij. Glede česa se konkretno lahko pritožimo?
Pritožbo na Evropsko sodišče lahko vloži vsak posameznik ali pravna oseba, ki meni, da je žrtev kršitve pravic iz Evropske konvencije o človekovih pravicah in svoboščinah. Evropske konvencije o človekovih pravicah in svoboščinah zlasti varuje naslednje pravice:
- pravico do življenja;
- pravico do poštenega sojenja v civilnih in kazenskih zadevah;
- pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja;
- svobodo izražanja;
- svobodo mišljenja, vesti in vere;
- pravico do učinkovitega pravnega sredstva;
- pravico do mirnega uživanja posesti in
- pravico voliti in biti voljen.
Sama pritožba se torej mora nanašati na eno od navedenih pravic, določenih v Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Pritožnik lahko vloži pritožbo proti eni ali več državam, ki jih Konvencija o človekovih pravicah zavezuje in katere so seveda po njegovem mnenju kršile EKČP. Pritožbo na Evropsko sodišče je možno vložiti šele potem, ko oseba izčrpa vsa domača pravna sredstva, ter v roku 6 mesecev od datuma prejetja takšne končne odločitve.
O sami evropski pritožbi odloča Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), katero s sodbo ugotavlja morebitne kršitve človekovih pravic iz Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ki jih zagrešijo države podpisnice konvencije. Uradna jezika ESČP sta angleščina in francoščina, vendar so lahko pritožbe napisane v kateremkoli uradnem jeziku držav članic Sveta Evrope, torej tudi v slovenščini.
Evropsko Sodišče je torej tisto, ki uveljavlja Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Njegova naloga je zato zagotoviti, da države spoštujejo pravice in jamstva, določena v Konvenciji. V cilju navedenega sodišče proučuje pritožbe (oziroma «vloge»), ki so jih vložili posamezniki, včasih pa tudi države. Kadar Sodišče ugotovi, da je država članica kršila eno ali več teh pravic in jamstev, izreče sodbo. Sodbe so zavezujoče, zadevne države jih morajo spoštovati.
Pri tem je potrebno izrecno poudariti, da pa ESČP ni v funkciji kakršnegakoli Višjega sodišča, ki bi odločalo o pritožbah zoper odločitve najvišjih državnih sodišč – tu mislim zoper odločitve Ustavnega sodišča posamezne države, in zato kot tako ne more odpravljati ali spreminjati vsebinskih odločitev slovenskih sodišč, temveč zgolj ugotavlja ali je bila podana kršitev temeljnih pravic in svoboščin ali ne.
Sodišče torej nima pooblastil, da bi lahko ovrglo odločbe sodišč posamezne države ali razveljavilo njene zakone.
Koliko pritožb na leto vložijo slovenski državljani in za katere zadeve najbolj pogosto?
Do sprejetja Zakon o varstvu pravice do sojenja v brez nepotrebnega odlašanja je bilo največ pritožb iz Slovenije vloženih prav gotovo zaradi sojenja v nerazumnem roku.
Danes pa je največ pritožb vloženih zaradi kršitve pravice do poštenega sojenja in sicer tako v civilnih kot kazenskih zadevah. Po podatkih evropskega sodišča je Sodišče od svoje ustanovitve v približno polovici primerov ugotovilo kršitev 6. člena Konvencije, ki zadeva pravičnost in trajanje postopkov. 58 % kršitev ugotovljenih s strani Sodišča, se namreč nanaša na 6. člen (pravica do poštenega sojenja) ali 1. člen Protokola št. 1 (varstvo lastnine). V približno 11 % je Sodišče ugotovilo hudo kršitev 2. in 3. člena Konvencije (pravica do življenja ter prepoved mučenja in nečloveškega ravnanja.
Vsako leto naj bi bilo vloženih več kot 50.000 novih pritožb.
Kaj lahko državljan, ki vloži pritožbo pričakuje od ESČP, če ta ugotovi kršitev?
Če Sodišče ugotovi kršitev lahko dosodi “pravično zadoščenje”, to je določen znesek nadomestila za posamezne vrste škode. Seveda je v pritožbi potrebno podati ustrezen zahtevek za pravično zadoščenje. Sodišče lahko od zadevne države zahteva tudi, da povrne stroške, ki jih je imela oseba s predstavitvijo zadeve – torej materialne stroške vložitve pritožbe, stroške odvetnika….
V primeru da Sodišče ugotovi, da kršitve ni bilo, vlagatelju pritožbe ni potrebno plačati nobenih dodatnih stroškov, tu mislim stroškov, ki jih je imela tožena država .
Pritožnik v primeru dobljene tožbe torej pridobi denarni znesek oziroma odškodnino. Hkrati pa je lahko državi poleg denarne kazni naloženo, da mora odpraviti pomanjkljivosti zakonodaje in določeno pravno ureditev.
Katere so najbolj odmevne sodbe, ki so jih slovenski državljani dobili na Evropskem sodišču za človekove pravice?
Ena najodmevnejših primerov proti Sloveniji je sodba Lukenda, s katero je ESČP ugotovilo sistemski problem slovenskega sodstva glede sojenja v razumnem roku (kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP).
Prav za odpravo omenjenega problema je Slovenija sprožila Projekt Lukenda, ter nato tudi sprejela Zakon o varstvu pravice do sojenja v razumnem roku, ki je na novo uredil pravna sredstva, s katerimi je mogoče zagotoviti učinkovito skrajšanje sodnih postopkov pred slovenskimi sodišči.
Zelo odmeven je tudi primer izbrisanih fizičnih oseb iz registra stalnih prebivalcev. Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice je s sodbo z dne 26. junija 2012 potrdil, da je Republika Slovenija kršila pravice izbrisanih, in sicer 8. člen (pravica do varstva zasebnega in družinskega življenja) in 13. člen (pravica do učinkovitega pravnega sredstva) Evropske konvencije o človekovih pravicah. S tem je potrdil prvostopenjsko sodbo, poleg tega pa je ugotovil tudi kršitev 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (prepoved diskriminacije), saj so bili izbrisani kot nekdanji državljani SFRJ obravnavani manj ugodno kot tisti, ki so imeli status tujca. Na podlagi sodbe Evropskega sodišča je bil v Sloveniji decembra 2013 sprejet Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva na podlagi katerega lahko vsi upravičenci v treh letih vložijo zahtevke ali tožbe za odškodnino za izbrisane.
Znan je tudi primer Suhodolc proti Sloveniji, kjer se je pritožnik pritožil, da so bili domači postopki nepošteni, saj Okrajno sodišče v prekrškovnem postopku ni opravilo zaslišanja in v tej zvezi ni podalo nobene obrazložitve. Predvsem ni obrazložilo, zakaj zaslišanje prič, ki ga je pritožnik predlagal, ni bilo potrebno. Sodišče je navedlo, da je pravica do ustne obravnave eden izmed temeljnih elementov pravice do poštenega sojenja (fair trial). ESČP je posebej poudarilo pomen ustne in javne obravnave v kazenskih zadevah, kjer mora biti praviloma na prvi stopnji določena pristojnost sodišča, ki v celoti izpolnjuje zahteve 6. člena EKČP. Po stališču ESČP je posameznik upravičen, da svojo zadevo ustno predstavi pred sodiščem, med drugim z možnostjo, da predloži dokaze za lastno obrambo, da se seznani z dokazi zoper sebe in da se zaslišijo ali navzkrižno zaslišijo priče.
Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si
