Dolga leta ste bili zaposleni na Ministrstvu za notranje zadeve oz. v policiji. Ali je po vašem mnenju v Sloveniji zakonodaja na področju zasebnega varovanja ustrezno urejena?
Res je moja prava poklicna pot se je začela leta 1983, ko sem se zaposlil v Ministrstvu za notranje zadeve, Policiji. Moja poklicna pot me je vodila po različnih resursih, kjer sem pridobil veliko znanja in izkušenj. Leta 2008 pa sem svoje delo nadaljeval prav na področju reguliranih dejavnosti, kot so zasebno varovanje, detektivska dejavnost in varnosti na smučiščih in sicer v Sektorju za zasebno varstvo in občinska redarstva, Direktoratu za policijo in druge varnostne naloge, MNZ. Naloge, ki sem jih opravljal so zajemale tudi sistemsko normativno dejavnost s področja zasebnega varovanja, detektivske dejavnosti, varnosti na smučiščih in občinskega redarstva (pripravljalec Zakona o zasebnem varovanju, Zakona o detektivski dejavnosti več podzakonskih predpisov z navedenih področij, priprava raznih analiz, poročil, odredb in Uredb). Na področju višješolskega izobraževanja sem od vsega začetka aktivno sodeloval pri pripravi programa inženir varovanja. Za razumevanje varnosti in sam pomen varnosti sem sodeloval tudi v pripravi Zakona o zasebnem varovanju in Zakona o detektivski dejavnosti s komentarjem, ki ju je izdala leta 2012 GV Založba v Ljubljani.
Lahko rečem, da je zakonodaja na področju zasebnega varovanja dobra, čeprav vsi vemo, da ima vsak zakon lahko tudi pomanjkljivosti. Najslabše je, ko se v zakonu iščejo le napake in predlagajo takojšnje spremembe brez kakršnih koli razlogov. Tudi na področju zasebnega varovanja je bilo tako, saj so bile težnje po spremembi zakona že leto dni po njegovi veljavi. Do sprememb ni prišlo, kar je seveda pokazatelj, da je zakon dober le izvajati ga je potrebno. Po primerjavi sistemov regulacije področja zasebnega varovanja tudi v drugih primerljivih državah je mogoče reči, da so ti dokaj diferencirani, pri čemer je potrebno poudariti, da je bil že Zakon o zasebnem varovanju iz leta 2003 moderen zakon, ki je bil evropskim državam pa tudi državam nekdanje Jugoslavije, ki pripravljajo zakonodajo s področja zasebnega varstva, za vzor.
Že mednarodnopravna primerjava dejavnosti zasebnega varovanja je zakonodajnopravne ureditve združila v štiri osnovne glavne kategorije oziroma zahteve:
- obveznost varovanja posameznikovih človekovih pravic, vzdrževanje državnega monopola nad uporabo sile in definicija javno-zasebne dejavnosti na področju varovanja;
- določitev zahtev oziroma omejitev v javnem interesu, kot so zadržki in primernost za delo posameznikov in družb v dejavnosti zasebnega varovanja, obveznost zavarovanja dejavnosti in ter kontrole nadzora nad uporabo ukrepov in orožja;
- določitev standardov oziroma zahtev zaradi »odstranitve tako imenovanih kavbojskih podjetij« iz dejavnosti zasebnega varovanja;
- določitev minimalnih etičnih in kakovostnih standardov v dejavnosti zasebnega varovanja, organiziranje usposabljanja in izpopolnjevanja ter določitev ustreznih pogojev za delo varnostnega osebja.
Iz obširne raziskave, ki jo je leta 2008 opravil – CoESS (Združenje evropskih varnostnih služb) in obsega primerjalno ureditev v 34 državah (27 članicah EU in ostalih drugih državah Evrope), izhaja, da imajo v 90 odstotkih za področje zasebnega varovanja sprejeto posebno zakonodajo. Glede na navedeno je področje zasebnega varovanja ena od dejavnosti, ki mora biti regulirana, saj varnostno osebje s svojimi ukrepi posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznikov.
Za zagotavljanje varovanja ljudi in premoženja organizacije v glavnem koristijo zunanje zasebno-varnostne družbe. Kako se naj po vašem mnenju naročniki varovanja lotijo izbora dobre zasebno-varnostne družbe?
Potrebno je poudariti, da je zasebno varovanje regulirana gospodarska dejavnost, ki je namenjena varovanju ljudi in premoženja. Dejavnost se regulira v javnem interesu zaradi razlogov varovanja javnega reda, javne varnosti, varstva naročnikov, tretjih oseb in varnostnega osebja, ki neposredno opravlja dejavnost. S tem namenom so v zakonu določeni taki pogoji in posamezne določbe, ki ustrezajo tem merilom. Izvajalci zasebnega varovanja, tako imetniki licenc kot tudi varnostno osebje, ne smejo povzročati situacij, zaradi katerih bi bili ogroženi javni red in javna varnost, naročniki ali tretje osebe. Z naročnikom storitve mora biti obvezno sklenjena pisna pogodba v skladu z določili zakona, naročniki pa so obvezani, da sklenejo pogodbo za varovanje z imetnikom tiste licence, glede na to, kakršno obliko varovanja želijo. Če npr. želijo varovati prireditve v gostinskih lokalih, morajo skleniti pogodbo o varovanju z imetnikom licence za varovanje prireditev v gostinskih lokalih, saj so zanjo določeni posebni pogoji, če pa želijo varovati »običajne« javne prireditve, pa pogodbo sklenejo z imetnikom licence za varovanje javnih zbiranj. Enako velja za vsako drugo posamezno obliko varovanja. Določeno je, da mora biti pogodba pisna, iz nje pa jasno razvidna oblika in obseg varovanja. Če gre za večstranske pogodbe, mora biti to razvidno iz pogodbe ali iz dodatka, sklenjenega k pogodbi. Pogodba, ki ni sklenjena v skladu s tem zakonom, je nična. S takšnimi določili se zagotavlja transparentnost dela imetnikov licenc, varuje pa se tudi naročnik, saj je jasno, kdo bo zanj opravil določeno storitev. Pred izbiro zasebno varnostne službe se seveda naročnik lahko posvetuje s stokovnjakom in pridobi potrebne informaije za optimalno rešitev naročniškega razmerja in tudi podatke o varnostni službi. Na tem mestu je potrebno poudariti, da ni nujno, da je najnižja cena tudi pogoj dobre storitve zasebnega varovanja. Z izbiro varnostne službe moramo biti previdni, pridobiti njihove komptence in obvezno opraviti z njimi razgovor pred sklenitvijo pogodbe.
Ali se večjim organizacijam bolje izplača, da imajo lastno službo varovanja ali zunanje najeto varovanje? Katere so torej prednosti in slabosti internega varovanja?
Primerljive države v EU ne opredeljujejo posebej internega varovanja, temveč na različne načine dopuščajo, da vse družbe same zaposlijo usposobljeno varnostno osebje za lastno varovanje, na trgu pa to lahko opravljajo samo imetniki licenc. Nekatere države pa pod pojmom interno varovanje razumejo varovanje z osebjem, ki za to ni usposobljeno. Velika Britanija se za to začasno ni odločila, pripravila pa je o tej problematiki obsežno študijo, katere izsledki so bili upoštevani tudi pri pripravi slovenskega zakona. Ne glede na pogoj, ki določa obvezno licenco za opravljanje zasebnega varovanja, pa zakon omogoča, da gospodarske družbe, samostojni podjetniki posamezniki, državni organi, javne agencije ter druge pravne in fizične osebe lahko organizirajo interno varovanje svojih objektov kot neprofitno dejavnost za lastne potrebe. Pred tem se morajo izvajalci internega varovanja registrirati pri pristojnem organu. Pristojni organ po tem zakonu je ministrstvo, pristojno za notranje zadeve. V posebnem členu so določeni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da subjekt lahko zaposli varnostno osebje in opravlja lastno varovanje.
Neposredno varovanje opravlja varnostno osebje, ki je v delovnem razmerju pri izvajalcu internega varovanja in mora izpolnjevati enake pogoje kot varnostno osebje pri imetnikih licenc – edina razlika je v pogojih, ki jih mora (oziroma mu jih ni treba) izpolnjevati izvajalec internega varovanja – v primeru, da to izvaja zase, v svojih lastnih prostorih in če ne gre za obvezno organiziranje varovanja, kjer se zahtevajo višji standardi – enaki kot so določeni za imetnike licenc – takoj ko gre za nudenje zasebnega varovanja drugim, varovanje objektov, za katere je obvezno organiziranje varovanja ali varovanje na javnih krajih, mora za to subjekt imeti licenco (na primer izvzeti so trgovski centri, lokali, prireditve, poslovne stavbe z več uporabniki …). Poleg splošne omejitve, da je interno varovanje namenjeno varovanju ljudi in premoženja na objektih izvajalca internega varovanja, pa interno varovanje ne more biti organizirano pri tistih, za katere je s tem zakonom ali z uredbo, ki ureja obvezno organiziranje varovanja, določena obveznost varovanja, ali na objektih in območjih, ki so brezpogojno ali pod določenimi pogoji dostopni vsakomur. Zakon veže te kraje na opredelitev javnega kraja, ki je kot pojem urejen v zakonu, ki ureja varstvo javnega reda in miru. Na podlagi tega je javni kraj vsak prostor, ki je brezpogojno ali pod določenimi pogoji dostopen vsakomur.
Prednosti uvedbe internega varovanja:
- sorazmernost pri zakonodaji in določanju pogojev,
- možnost varovanja lastnih objektov s strokovno usposobljenim osebjem,
- večja lojalnost varnostnega osebja,
- dobro poznavanje zgradb, lokacije, osebja,
- neposredna odgovornost lastnemu vodstvu,
- neposreden interni nadzor,
- ugodnosti, ki jih občutijo varnostniki (praviloma boljši delovni pogoji, višja plača, manj bojazni za izgubo delovnega mesta),
- možnost direktnega neposrednega zaposlovanja varnostnega osebja tudi v državnih organih (tudi za ministrstva),
- varnostnik je deficitarni poklic,
- možnost prezaposlovanja oseb na manj zahtevna dela (tudi zaradi podaljševanja delovne dobe).
Med slabosti bi lahko omenili:
- višje stroške varovanja,
- večje možnosti nastanka “familiarnih” za pretesne odnose med varnostnim osebjem in zaposlenimi in ter s tem povezano težje ukrepanje varnostnikov proti lastnim sodelavcem,
- preveč rutinsko delo varnostnikov,
- napake pri kadrovanju, češ “za varnostnika je primeren kdorkoli”.
Ali po vašem mnenju naročniki varovanja izvajajo ustrezen nadzor nad delom varnostnih služb?
Kvaliteto in strokovnost izvajanja zasbnega varovanja lahko zagotavlja še nadzor naročnika in nadzor javnosti, predvsem v zvezi z zasebnim varovanjem. Slednjega se morajo naročniki več posluževati, saj bodo s tem odpravljene nepravilnosti pri varovanju in zagotovljeno spoštovanje pogodbenega razmerja. Sam menim, da se naročniki premalo posložujejo nadzora nad izvajanjem zasebnega varovanja kot to omogoča sam zakon. Potrebno se je zavedati, da naročniki storitve plačujejo in zato naj preverjajo spoštovanje opravljenih storitev sklenjenih s pogodbo.
Varnost v šolah in drugih vzgojno-izobraževalnih zavodih je na preizkušnji, kar pomeni, da bomo morali v prihodnosti temu področju nameniti več pozornosti. Kako lahko po vašem mnenju varnostnik pripomore k boljši varnosti v šoli oz. ali sploh varnostnik v šoli?
Potrebno se je zavedati, da izobraževalne ustanove poleg primarne vloge izobraževanja postajajo tudi vedenjsko nadzorstvena institucija, ki jo ogrožajo različni dejavniki.
Razlogi, ki v veliki meri vplivajo na samo varnost šol so prav gotovo:
- upad socialnega standarda (nezaposlenost);
- dejavniki stresnega življenja;
- kriza vrednot (nizka morala);
- nestabilnost gospodarstva, državnega sistema;
- nizka varnostna kultura
Zato mora biti varnost šole skupna odgovornost vseh nas predvsem:
- odgovornost za otroke;
- odgovornost za varno delovno okolje za zaposlene;
- odgovornost za šolo – nepremičnine in podatke (osebne…);
- odgovornost za varno življenje v bivalnem okolju učiteljev, vzgojiteljev (varnost družinskih članov).
Da bi vse to lahko dosegli bi morali:
- dvigniti raven zavedanja obstoja varnostnih tveganj in spreminjajočega se varnostnega okolja;
- spodbuditi razmišljanje o pomenu krepitve varnostne ozaveščenosti;
- spodbuditi razmišljanje o ustreznem samozaščitnem vedenju v šoli;
- dvigniti raven zavedanja, da imajo tudi najmanjše spremembe velike učinke.
To pa so tisti učinki, ki bi zagotovili varnost v izobraževalnih ustanovah. Prav gotovo je zagotavljanje varnosti z varnostnim osebjem prednost predvsem na tistih ustanovah, ki se problemi pojavljajo. Potrebno se je zavedati, da so varnostniki ustrezno usposobljeni tudi za izvajanje ukrepov kot so ugotavljanje istovetnosti, izrekanje opozoril pod določenimi razlogi pa seveda lahko uporabijo tudi fizično silo. Menin, da bi šole morale same zaznati negativne pojave in za zagotovitev varnosti vseh poskrbeti za varovanje z zato ustrezno usposobljenim kadrom.
Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si
