V Sloveniji ste edina ženska, ki se ukvarja z detektivsko dejavnostjo, in ki se pojavljate v medijih. Ali pojavljanje v medijih osebam, ki se ukvarjate z detektivsko dejavnostjo pri poslu koristi ali nasprotno?
Menim, da nam pojavljanje v medijih koristi, saj smo na ta način bolj prepoznani, na ta način tudi skušamo vplivati na to, da bi bilo javno mnenje o detektivih pozitivno, da bi ljudje spoznali, s čim vsem se ukvarjamo in bi na tak način spremenili filmske predstave o detektivskem delu, predstave o tem, da v večini delamo preko roba zakona, ne izbiramo sredstev, da pridemo do cilja ipd.
Ob tem je gotovo, da ko si enkrat prepoznan v medijih, ne moreš več biti toliko izpostavljen na terenu, čeprav poznam kar nekaj kolegov v tujini, ki so še več v medijih in se glede tega sploh ne obremenjujejo. Konec koncev lahko za potrebe nadzora detektiv svojo podobo hitro in zelo učinkovito preobrazi. Kar se tiče prepoznavnosti pa je še vedno dobro opravljena storitev tista, ki daje dolgoročne rezultate in pravo reklamo – od ust do ust, s priporočili.
Raziskava o percepciji detektivske dejavnosti med ljudmi, ki so jo izvedli leta 2013 v ZDA je pokazala, da je splošna javnost do detektivov dokaj kritična. Ali je bila narejena kakšna tovrstna raziskava tudi v Sloveniji?
Res je, pri tej raziskavi so anketirance spraševali »Kako pogosto detektivi delajo v skladu z veljavno zakonodajo?« in »Katera beseda bi po njihovem najbolj opisala detektiva?« V svetu je znano, da se nekateri preiskovalci radi hvalijo s svojo policijsko preteklostjo, povezavami iz podzemlja ali pa z obveščevalskimi izkušnjami, kar vsekakor ne vpliva pozitivno na našo dejavnost.
Takšne raziskave v Sloveniji ne poznam. Leta 2011 sem opravila raziskavo v zvezi povprečno starostjo detektivov, izobrazbo, predhodnimi delovnimi izkušnjami ipd. in iz tega je nastal zelo zanimiv prispevek. Zelo zanimivi rezultati bi bili, če bi raziskavo o percepciji detektivske dejavnosti med različnimi sloji populacije naredili tudi v Sloveniji.
Precej tovrstnih informacij najdemo v tujini, v državah, kjer imajo dolgo tradicijo detektivske dejavnosti, npr. v Nemčiji, kjer je leta 1861 H. L. Römer v Dresdnu ustanovil „Detektiv- und Rechtsbüro REX.“ Tam skozi zgodovino ugotavljajo, da naj bi na splošno bili detektivi boljši, kot pa je javno mnenje, ki se ga še vedno drži negativna konotacija… Detektivi rešijo veliko primerov uspešno, a vendarle je npr. že iz zapisa v letu 1921 razvidno, da ne samo, da so detektivi na slabem glasu, ampak da imajo pomanjkljivo znanje, ne samo v znanosti, ampak tudi v praksi, so nezanesljivi, vpleteni naj bi bili tudi v različna kazniva dejanja ipd. Skozi zgodovino do današnjih dni tega v detektivski branži nekako niso mogli razrešiti, podobno je v Angliji in tudi drugod. Ravno iz tega razloga si detektivi prizadevamo (vsaj tisti, ki damo kaj na razvoj stroke), da bi vzpostavili enoten evropski sistem pogojev, usposabljanja, licenciranja. V ta namen je bila izoblikovana projektna skupina, del katere sem, vendar po precej obetajočem pričetku pred leti, se je zadeva pravzaprav ustavila, kar pa ne pomeni, da se posamezne države ne prizadevajo tega področja urediti oz. uskladiti. Nemčija in Anglija, ki ju slučajno omenjam, kot razviti državi s tradicijo detektivske dejavnosti, namreč nimata predpisanega pogoja stopnje izobrazbe, niti predpisanega obveznega usposabljanja za ta poklic (usposabljanja seveda obstajajo, vendar neobvezna), tako je torej odločitev biti detektiv, prepuščena posamezniku in ni regulirana s posebnimi predpisi. Pri tem je res, da ne smemo biti črnogledi, kar se tujine tiče, saj, ne glede na to, da morda nima zakonsko reguliranega poklica detektiva, ima pa neprimerljivo tradicijo te dejavnosti.
V Sloveniji je bil prvi Zakon o detektivski dejavnosti leta 1994 in z zakonom imamo področje dokaj dolgo in dobro regulirano, čeprav je po novem Zakonu o detektivski dejavnosti iz leta 2011 poleg ostalih pogojev, obvezno še 80 – urno usposabljanje pred pristopom na detektivski izpit. Ne glede na zakonsko regulacijo, pa sem še vedno mnenja, da to ni dovolj. Pripravništvo, ki je predvideno v zakonu, je namreč še vedno mrtva črka na papirju, saj bi za dolgoročno zagotavljanje kakovosti detektivskih storitev nedvomno moralo biti obligatorno 1 – letno pripravništvo, kot ima med drugim to urejeno Hrvaška, kjer je obvezno 1 – letno pripravništvo pri mentorju detektivu, ki mora imeti najmanj 3 leta delovnih izkušenj.
Kako pri izbiri privatnega detektiva ugotoviti, ali je detektiv dober, in ali bomo z njegovo pomočjo uspešno rešili primer, zaradi katerega ga želimo najeti?
Mnogo podjetij se pri naročilu storitve sprašuje le o ceni oz. strošku, ki jim ga bo prinesla. Pa se stranke sprašujejo tudi o kvaliteti dela, ki ga bo potencialni detektiv opravil za njih? Najverjetneje ne. Pa bi se morali.
Cena je pomembna, ampak ne bi smela biti odločujoči faktor: »Poceni« lahko (poudarjam lahko) pomeni tudi iskanje bližnjic, uporabo slabše kvalificiranih ali nekvalificiranih, in še hujše neizurjenih ljudi, površnost in opravljanje dela v t.i. »sivi coni«. Sami ne počnemo ničesar od naštetega, zato tudi nismo najcenejša opcija na trgu.
Naročniki bi morali v prvi vrsti najeti detektiva, ki je strokoven, diskreten, kvalitetno opravlja svojo storitev, je pošten in deluje v skladu s standardi etike in poslovne integritete.
Kako torej ugotoviti, ali je detektiv, ki ga je stranka najela, dober in, ali bo z njegovo pomočjo uspešno rešila primer zaradi katerega ga je najela?
Najbolje je, da mu zastavi stranka nekaj vprašanj, s pomočjo katerih bo ugotovila, ali je izbrani detektiv dober, učinkovit ter strokovno podkovan, da lahko pomaga pri reševanju določenega problema.
»Ali ima detektiv licenco in je škodno zavarovan?«
V Sloveniji lahko detektivsko dejavnost opravlja oseba, ki ima opravljeno ustrezno usposabljanje, detektivski izpit ter veljavno licenco. Detektiv, ki ima veljavno licenco za opravljanje detektivske dejavnosti je v skladu z zakonom obvezno član Detektivske zbornice Republike Slovenije.
Detektiv mora tudi imeti sklenjeno zavarovanje odgovornosti za škodo, ki bi lahko nastala pri njegovem delu. Za sklenjeno zavarovanje odgovornosti za škodo se šteje dokazilo o zavarovanju odgovornosti, sklenjeno v Republiki Sloveniji.
Izbranega detektiva se lahko preveri pri Detektivski zbornici Republike Slovenije (http://www.detektivska-zbornica-rs.si/seznam-detektivov/krajevni-seznam), kjer se nahaja seznam vseh veljavnih detektivskih licenc in tudi tistih, ki so prenehale veljati.
»Za katera področja dela se je detektiv specializiral?«
Če potrebuje stranka detektiva za nadzor delavca, naj najame agencijo, ki je specializirana za nadzor in ima za seboj vrsto uspešno razrešenih primerov. Če potrebuje nekoga za reševanje problemov informacijske varnosti, naj se obrne na strokovnjaka z dovolj znanja in opreme. Primer in težavo mora vsekakor reševati nekdo, ki bo visoko motiviran za razrešitev situacije, specializiran in se bo na svojem področju stalno usposabljal.
Dober detektiv bo priznal svoje omejitve ter stranki predstavil svoje izkušnje z določenim področjem dela. Pomembno je tudi, da stranka izbere detektiva, ki je na svojem področju aktiven strokovnjak, se stalno izobražuje in izpopolnjuje. To pomeni, da dobro pozna aktualno zakonodajo in pravne postopke, potrebne v določenih primerih.
»Kako detektiv poroča? Kakšna so njegova poročila in drugi pisni izdelki?«
Iz strokovnih poročil detektiva in drugih pisnih izdelkov lahko veliko razberete o tem, kako resno detektiv jemlje svoje delo. Strokovno poročilo je izdelek, ki ga bo stranka prejela po zaključku preiskave in se ga lahko uporabi v morebitnih nadaljnjih postopkih. So poročilu dodane še video vsebine in slikovno gradivo kot dodaten dokazni material? Je poročilo napisano strokovno, brez slovničnih napak? Je pregledno in vsebuje vse potrebne elemente in informacije, da bo v postopku obveljalo kot dokazno gradivo? Če je odgovor pritrdilen, pomeni, da detektiv svoje delo in primer jemlje resno.
»Ali je detektiv dosegljiv 24/7/365?«
Detektivsko delo je fleksibilno in ne more biti odmerjeno z osem urnim delavnikom. Prednost, da lahko detektiva v primeru urgentne zadeve stranka pokliče kadarkoli, ta pa se z interventno ekipo odzove v najkrajšem možnem času, je dodana vrednost, od katere je odvisno, ali bo primer rešen v korist stranke ali ne.
Kako je lahko delo detektiva koristno v predkazenskem in kazenskem postopku?
V globalu je najbolj smotrna primerjava poklica detektiva je s poklicem odvetnika ali pravnika. Kar se tiče predkazenskega in kazenskega postopka, bi detektivi lahko opravljali funkcijo pomočnika tožilca ali sodnika, ki bi ga pooblastil za določeno zadevo.
Detektiv je lahko v predkazenskem postopku ključnega pomena, saj so informacije in dokazno gradivo, ki ga zbere, lahko zelo pomembne pri odkrivanju kaznivega dejanja. Njegovi podatki pa so lahko ključni tudi kasneje preiskovalnemu sodniku ali pa sodniku na glavni obravnavi.
Avstrijski detektiv navaja primer, ko je stranka angažirala detektiva, ker državni tožilec ni imel nobenih ključnih dokazov za pregon, pri čemer je z opazovanjem detektiv ugotovil, da je svak stranke hotel namerno odtujiti strankino premoženje s pomočjo ponarejenega pooblastila.
Po tem vzoru bi se lahko zgledovala tudi Slovenija, ki bi lahko torej za vsak posamezen primer dodelila eksplicitna pooblastila detektivu, ki bi pomagal državnim organom v konkretni zadevi kot strokovni pomočnik. Ta posebna pooblastila bi lahko dobili le nekateri detektivi, ki so zaupanja vredni, za vsak posamezni primer, ko bi se potrebovala strokovna pomoč detektiva.
Vsekakor sem mnenja, da bi detektiv lahko uspešno opravljal dejavnost tudi na področju kazenskega postopka, kakor imajo to urejeno ponekod v tujini. Detektiv oziroma preiskovalec dela za eno ali drugo stran ali za odvetnika, v kazenskem postopku. Avstrijskim detektivom dovoljuje njihov zakon pridobivanje dokazov v kazenskih postopkih. Detektivi seveda pri tem nimajo specifičnih upravičenj, da bi se jih lahko smatralo konkurente državnim organom. Tudi na tem področju deluje detektiv kot pomočnik stranke in lahko prispeva pomembne dokaze, ki lahko delujejo dopolnilno ali korektivno na policijsko preiskavo.
Uvesti bi bilo potrebno institut »pooblaščenega« detektiva, ki bi pomagal državi pri preiskovanju konkretnega primera, prepričana sem namreč, da je nekaj detektivov v Sloveniji, ki imajo dober potencial, da bi lahko pripomogli s svojem delu državnim organom in tudi zmanjšali stroške. To področje pa bi moralo biti ustrezno pravno regulirano. Seveda pa bi bili ti detektivi podvrženi še večjemu nadzoru s strani države, kot so to sedaj.
Država je s prenosom dela pooblastil, prenesla nekaj nalog na področje zasebnega varovanja in občinskega redarstva, zakaj se ne bi zgledovala po tem področju tudi na detektivski, poizvedovalni, preiskovalni dejavnosti. Roko na srce, so detektivi bolj izobraženi, kakor varnostniki in občinski redarji, vendar pa bomo v prihodnosti zagotovo morali še bolj delati na razvoju strokovne usposobljenosti.
Ste mnenja, da bi moral trend v detektivski branži nujno iti v smer uvedbe obveznega instituta pripravništva. Ali v vašem podjetju sledite tovrstnemu trendu?
Absolutno! Sama sem z detektivsko dejavnostjo pričela pred 10 leti… diplomirala, opravila detektivski izpit, ki je bil sicer zahteven, a vendarle, na trg sem samostojno kot detektivka stopila brez kakršnih koli praktičnih izkušenj. Že drži, da moraš za ta poklic imeti tudi prirojeno žilico, ampak ostalo je kot kjerkoli drugje, tako, da dela vaja mojstra, če dela mojster vajo… Po nekih raziskavah, naj bi imel človek najmanj 10.000 ur vaje za sabo, da bi bil v nečem dober. Torej, v številkah, če vzamemo 8 – urni delavnik, opravimo na leto 1920 ur, kar pomeni, da opravimo zgoraj navedeno kvoto ur v približno 5,2 letih!
Kako je pridobivanje izkušenj pomembno šele na detektivskem področju, ki je zelo široko! Vsekakor nabiranje izkušenj mladim kandidatom, detektivom ne bi smelo biti prepuščeno samim sebi, govorim iz izkušenj. Sama sem imela pri tem srečo, da sem se povezala s starejšimi kolegi, ki me sicer niso posebej mentorirali, ampak so mi dali delo, sama pa sem se s sodelovanje tudi lahko učila od njih. Kar se mi je zdelo v redu, sem uporabila, kar se mi ni zdelo tako v redu, sem spremenila, naredila drugače, ob tem pa sem se stalno dodatno izobraževala in usposabljala. Lahko bi rekla, da sem s pravo predispozicijo do tega dela bila še ob pravem času na pravem mestu.
Sedaj so mladi, kljub 80 – urnem usposabljanju, po mojem mnenju, še vedno samouki, zadev se naučijo po svoje, kar ni nujno, da je pravilno, prav tako pa je na trgu za stranke tveganje, da najamejo takšnega, neizkušenega detektiva brez mentorstva, saj je vprašljivo, kako bo rešil primer oz. ali ga sploh bo, pri tem pa bo tudi sam tvegal, da se znajde v odškodninskem ali kazenskem pregonu.
V našem podjetju, ne da sledimo trendu pripravništva, ampak smo ga postavili, saj smo prvi, ki smo v podjetje vpeljali sistem pripravništva. Ponosna sem na to, čeprav sem bolj človek, ki vidi, kaj je še za izboljšati, kot to, kaj smo dosegli, sem pa prepričana, da je sistem pripravništva edini pravi za učinkovito učenje tega poklica. Poleg tega za študente že šesto leto organizirano tudi obvezno prakso, za kar smo sestavili poseben program, pri katerem je poudarek na praksi. V tem sklopu napravimo simulirane primere, ki jih študentje nato rešijo.
Kako se povezujete s kolegi iz tujine, in koliko je to pomembno pri vašem delu?
S kolegi in kolegicami iz tujine smo precej povezani. Včlanjeni smo v nekaj večjih in znanih detektivskih združenj po svetu. To mi je pomembno predvsem zaradi izmenjave izkušenj in zaradi strokovne podpore ter tudi zaradi reševanja primerov v tujini.
Številne dosedanje afere, ki so bile povezane z vohunjenjem ameriške agencije za nacionalno varnost NSA, so pokazale, da lahko njeni agenti brez večjih težav vdrejo v skorajda vse pametne mobilne telefone. Kako se pred tovrstno obliko vohunjenja lahko zavarujemo?
Pred sodobnim vohunjenjem obveščevalno-varnostnih služb se je izjemno težko oz. nemogoče zavarovati. Sponzorirano je s strani držav, ki v opremo in kader investirajo milijonske zneske.
V kolikor bi bili na radarju varnostno-obveščevalne službe, so vaše možnosti pri uporabi vsakdanje tehnologije zelo omejene. Obveščevalci dandanes razpolagajo z zelo sofisticiranimi orodji, s pomočjo katerih izkoriščajo še neodkrite varnostne luknje v popularni programski opremi. Podatke prav tako nemalokrat pridobijo na drugi mestih (operaterji, mednarodna vozlišča).
Kako pa se zavarujemo proti vsesplošnemu zbiranju informacij? V kolikor želimo zaščititi našo komunikacijo, lahko uporabimo (odprtokodne) aplikacije, ki omogočajo šifriranje tekstovnih sporočil in pogovorov, prav tako pa vsebin pogovorov ne shranjujejo na centralnih strežnikih. Tak primer brezplačne aplikacije je Signal Private Messenger (https://whispersystems.org/).
Obenem velja poudariti, da je zaščita/šifriranje vaše komunikacije le en korak k večji varnosti pri uporabi mobilnih naprav. Poskrbeti moramo tudi za šifriranje pomembnih podatkov na telefonu, pozorni moramo biti pri nameščanju mobilnih aplikacij (nameščajte le preverjene), seznanjeni moramo biti z oblikami najpogostejših spletnih prevar, ipd.
Pripravil: Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si
