Ste ravnateljica OŠ Martina Krpana Ljubljana, katero obiskuje 350 učencev. Ali nam lahko poveste, kako je biti danes ravnateljica osnovne šole, glede na to, da smo starši postali kar zahtevni in v določenih primerih tudi nasilni, določene vrednote v družbi pa so izgubile svoj pomen?
Delovno mesto ravnateljice je zelo odgovorno mesto, saj moraš poskrbeti za varno, zdravo in ustvarjalno okolje za učence ter zaposlene. Ravnatelj ni samo pedagoški vodja, vse bolj se ukvarjamo tudi z pravnimi, ekonomskimi in drugimi znanji, skratka menagmentom. Sem sodi tudi sodelovanje s starši. Večina staršev ima še vedno primeren odnos do šole, peščica pa je glasnih. To so ponavadi tisti, ki kritizirajo. Nekako se je zabrisala meja v odnosu šola-dom. Ne motijo me kritike na račun šole, saj so lahko upravičene in konstruktivne, moti pa me kritizerstvo, ki izhaja iz neosnovanih pripomb brez argumentov ali predlogov za izboljšanje. Žal, so mnoge osnovne človeške vrednote izgubile svoj pomen.
Foto: arhiv OŠ MK
V slovenskih šolah je po raziskavah kar visoka stopnja medvrstniškega nasilja, kjer naj bi prevladovalo predvsem psihično nasilje medtem, ko niso zanemarljivi tudi primeri fizičnega nasilja. Kakšne izkušnje imate na vaši šoli s tovrstnim nasiljem in kako se soočate z njim?
Ko omenim, da delam v Fužinah, si mnogi še vedno predstavljajo Fužine kot geto, polno nasilja. Še zdaleč ni tako. Enako velja za šolo. Medvrstniško nasilje zaznavamo, tako kot ga vse šole, vendar ga nimamo veliko. Pohvala gre našim svetovalnim delavkam, ki skupaj z učitelji in policijsko postajo Moste veliko delajo na različnih preventivnih projektih v zvezi z nasiljem. Zelo hitro se odzovemo na pripombe otrok, staršev ali opažanj učiteljev. Oblikovali smo tudi prostovoljsko delo, kjer starejši učenci poskrbijo za mlajše in tako povezujemo generacije med seboj ter tako zmanjšujemo kakršnokoli obliko nasilja. Udeležujemo se različnih projektov, natečajev, ki delujejo preventivno na to temo.
Opažamo, da se na področju varnosti mora prvo zgoditi nekaj hudega, da se zadeve začnejo premikati v pravo smer. Običajno to pomeni, da prvo potrebujemo “žrtve”, da začnemo izvajati preventivne in ostale potrebne ukrepe, s katerimi bi lahko preprečili marsikateri neljubi dogodek. Kot ravnateljica nosite veliko odgovornost tudi na področju varnosti in varovanja otrok in zaposlenih v šoli. Kako na vaši šoli obvladujete vsa varnostna tveganja, ki so značilna v šolskem prostoru?
Kot sem že omenila veliko delamo na preventivi, so pa tudi drugi »prijemi«, ki so tako vpeti v vsakodnevno delo, da jih niti več ne zaznamo kot dodatne aktivnosti, npr. dežurstvo učiteljev po hodnikih, dodatna spremstva na dejavnostih, delavnice na razrednih urah na to temo, individualne govorilne ure za starše, sodelovanje svetovalnih delavk in učiteljev s starši, vključevanje CSD in drugih društev, ki se ukvarjajo z otroki v Fužinah. Trudimo se, da je šolski prostor, varen prostor za vse.
Varnost v šolah je izjemnega družbenega pomena. Varna šola naj bi bila tista, ki se sistematično in celovito ukvarja z varnostno problematiko, ima sprejeto varnostno politiko in potrebne mehanizme za obvladovanje varnostnih tveganj ter staršem in javnosti ob koncu šolskega leta javno predstavi varnostno problematiko in izvedene ukrepe. Kakšno je vaše mnenje, ali vodstva šol res skrbi, da bi v javnosti šola dobila sloves ne varne šole, če bi celovito predstavile varnostne dogodke in z njimi povezano problematiko ter izvedene ukrepe?
Pomisleki ravnateljev so upravičeni, saj je v teh časih staršem resnično pomemben videz in uspehi oz. ugled šole. Menijo, da uspešne šole nimajo varnostne problematike. Tudi, če se omenja, kaj vse naredimo za varnost otrok, slišijo samo tisto kaj je bilo narobe. Žal. Zatiskanje oči pred resničnostjo je velik problem. Pravimo, da vse več staršev svoje otroke zavija v vatko in jim ne privzgoji samostojnosti oz. ne pusti odrasti. Tako se za njih ves čas bojijo, saj otroci veščin varovanja samega sebe nimajo.
Ali menite, da bi zaposlovanje strokovnjakov za varnost v šolah, ki bi zraven varnostne problematike v šoli, skrbeli tudi za ozaveščanje in izobraževanje mladih o varnostni kulturi, prispevalo k izboljšanju varnosti v šolah?
Za enkrat ne vidim potrebe po taki zaposlitvi. Menim, da se naši strokovni delavci zelo trudijo na tem področju, se tudi izobražujejo in sodelujejo v različnih projektih. So pa strokovnjaki za varnost doprinos in dodatna vrednost pri ozaveščanju mladih, če se jih povabi kot predavatelje ali na delavnice o varnosti. Mladi veliko raje prisluhnejo zunanjim izvajalcem kot učiteljem, ki jih poznajo.
Vaša šola se je udeležila natečaja Ivko išče prijatelje in varne zgodbe, ki ga je v šolskem letu 2014/15 organiziral IVK Inštitut za varnostno kulturo. V kategoriji naj risba ste imeli zmagovalko in finalista, ki sta sodelovala tudi pri nastajanju knjige STOP NASILJU!-prava izbira. Za izjemno prizadevnost v natečaju pa je nagrado prejela tudi učiteljica, koordinatorka vaše šole. Ali se šola rada odziva na tovrstne natečaje in projekte povezane s problematiko varnosti in nasilja?
Seveda, saj je to del naše preventive. Tudi preko natečajev se učenci izobražujejo in ozavestijo različno problematiko. Za nekatere so to nova spoznanja, za nekatere pa celo rešitev, saj spoznajo, da v nesreči niso sami, ampak se jim lahko pomaga.
Vesela sem, da imam v kolektivu osebe, ki razumejo, da poleg svojega dela namenijo čas tudi aktivnostim, ki so posvečene ozaveščanju in vzgoji mladih na drugačen način.
Pripravil: Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si
