Kateri so največji in glavni izzivi, s katerimi se kot šola soočate pri vašem delu?
Poslanstvo OŠ Ljubo Šercer je vzgajanje in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami, pri čemer v ospredje postavljamo napredek vsakega posameznika ob upoštevanju njegovih značilnosti, medsebojno spoštovanje, dobro počutje na šoli in podporo pri vključevanju v širše in ožje socialno okolje z jasnim ciljem – učence opremiti z znanji za čim bolj samostojno življenje, uspešno nadaljevanje izobraževanja in kasnejšo zaposlitev. Pri zagotavljanju optimalnega razvoja posameznika moramo upoštevati razvojne zakonitosti pri telesnem, spoznavnem, čustvenem, moralnem, duhovnem in socialnem razvoju.
Šola je prostor posebnega družbenega pomena. V njej učenci preživijo velik del svojega časa. Da bi lahko vzgajali in izobraževali, se moramo tako zaposleni kot tudi učenci počutiti varne. Varnost je ena izmed osnovnih človekovih potreb in pogoj za kvalitetno izvedbo vzgojno-izobraževalnega dela oz. delovnega procesa zaposlenih. Vsi si želimo, da bi bile šole varen kraj. Varne šole pa se žal ne zgodijo kar tako. Za to smo odgovorni zaposleni na šoli, starši in učenci. Pri tem gre za celovit pristop, ki odvrača in preprečuje vsa tveganja, ki ogrožajo varnost v šolah in šolskem okolišu.
Zaposleni šole zaznavamo, da se spreminjajo družbene vrednote, saj postajajo ljudje vse bolj nestrpni, neučakani. Vse več nasilja opažamo na TV, spletnih omrežjih, omenjene vsebine so vse bolj dostopne tudi učencem. Ker naši učenci težje prepoznajo in razumevajo dogodke, socialne interakcije, resničnost oz. verodostojnost informacij, postaja pojasnjevanje le-teh naša vsakdanja naloga in skrb. V naša izobraževalna programa se zadnja leta usmerja vedno več učencev s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, ki nimajo zadosti varovalnih dejavnikov v svojem primarnem in širšem socialnem okolju. Sami ne zmorejo kontrolirati vedenja in čustvovanja. Pomembno je, da zaposleni pri delu z njimi upoštevamo delovanje bioloških, psiholoških, socialnih in okoljskih dejavnikov. Le-ti medsebojno neustrezno zadovoljujejo psihosocialne potrebe, doživljanje travmatskih izkušenj, šibkosti v delovanju živčnega sistema, slabo kontrolo impulzov, pomanjkanje strategij spoprijemanja, nizek socialni kapital in druge neugodne vplive. Omenjeni dejavniki v kombinaciji ali posamično sprožajo, vzdržujejo in oblikujejo otrokove čustvene in vedenjske odzive in vplivajo na njegovo psihosocialno delovanje. Na drugi strani imamo učence, ki se s tem ne znajo soočati in doživljajo njihovo vedenje kot ogrožanje lastne varnosti in varnosti drugih. Zadovoljevanje potreb učencev s težavami v vedenju in čustvovanju kot tudi učencev z drugimi primanjkljaji, ovirami in motnjami je vsekakor vsakodnevni izziv.
Strategije izboljšanja varnosti in doseganja spodbudnega učnega okolja so pomembneje povezane z vizijo naše šole. Postati in ostati želimo šola, ki bo s celostnim strokovnim pristopom v ospredje postavljala posameznika in njegov razvoj, zagotavljala enake možnosti izobraževanja in doseganja znanja ter v sodelovanju z ostalimi institucijami v širšem in ožjem okolju ustvarjala vsebinsko bogato, varno in spodbudno okolje, ki bo učencem omogočalo razvoj v pozitivne, zadovoljne, sprejete in dejavne člane družbe.
Vzgoja in izobraževanje otrok s specifičnimi učnimi težavami ter otrok z lažjo, zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju že samo po sebi sodi med večje strokovne in družbene izzive, saj so tovrstni otroci del naše lokalne in širše skupnosti. Kaj je po vašem mnenju in izkušnjah, ki jih imate, najbolj pomembno pri delu s takšnimi otroci?
Vsak učenec naše šole ima izdelan individualiziran program. Pri načrtovanju sodelujejo vsi, ki ga obravnavajo, pa tudi starši in učenec. Učence spodbujamo, da v skladu s svojimi sposobnostmi sodelujejo pri oblikovanju individualiziranega programa. Ob tem se zavedamo, da je odkrivanje šibkih področij posameznika oz. priznavanje težav prvi korak pri odpravljanju le-teh. Ko to spoznajo, lahko načrtujejo, na kakšen način jih bodo odpravili in kdo jim lahko pri tem pomaga. Pri učencih želimo spodbujati določeno mero samokritičnosti in razvijati občutek sprejemanja odgovornosti in doživljanja uspeha. Naučiti jih želimo, da spoznajo, da vsak trud prinese rezultat, da postajajo čim bolj samostojni, da izdelajo model reševanja in soočanja z izzivi ter to uporabijo kasneje v življenju (prepoznava izziva, izdelovanje načinov, strategij reševanja, samokritičnost, uspeh). Vloga strokovnih delavcev je, da jih spodbujamo in usmerjamo, zagotavljamo celovit pristop in obravnavo, ki posledično oblikuje spodbudno in varno učno okolje. Skupaj raziskujemo in razvijamo njihova močna področja na različnih področjih. Dajemo jim možnosti in priložnosti, da poskušajo doseči boljše rezultate.
Ko govorimo o fizični in psihološki varnosti zaposlenih in otrok s specifičnimi učnimi težavami ter otrok z lažjo, zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju, kakšni so izzivi na tem področju in kako se pri vas zavedate te odgovornosti in se soočate z njimi?
Popolne varnosti ni mogoče zagotoviti, zato so izzivi pri zagotavljanju le-te vsakodnevni. Kljub temu se moramo zavedati, da smo zanjo odgovorni vsi: lokalna skupnost, vzgojno izobraževalni zavod, starši oz. skrbniki in ne nazadnje tudi učenci. Naša naloga je, da nenehno opazujemo dogajanje okoli sebe, sprejemamo ukrepe in aktivnosti, da bi storili vse, da omogočimo varno in spodbudno učno okolje. Tveganja za dogodke, ki ogrožajo varnost učencev in zaposlenih, moramo zmanjšati na najnižjo možno raven. Zato si ne zatiskamo oči in ne prelagamo odgovornosti na druge. Vsi potrebujemo podporo in vzajemno sodelovanje, zato je multidisciplinarno sodelovanje neizbežno. Ob vsaki priložnosti opozarjamo, da je potrebno k reševanju vedenjskih težav posameznikov pristopati hitro in timsko. Delovati moramo odgovorno in v korist vseh, tudi tistih, ki dogajanja le opazujemo in nehote vplivajo vedenjski/čustveni odkloni tudi nanje. Dejstvo, da so ustanovljeni strokovni centri, ki naj bi pomagali in svetovali pri delu z učenci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, ni dovolj. Nemalokrat se zaposleni znajdemo v situacijah, ko je potrebno hitro reševanje dogodka, a ostanemo sami v stiski in nemočnem položaju. Zato se bomo tudi v prihodnje zavzemali, da se omenjene potrebe rešujejo na državni ravni (sistemsko), da bi zagotovili pravočasno strokovno pomoč.
V našem vzgojno-izobraževalnem zavodu omogočamo vsem učencem dovolj varno in spodbudno učno okolje. V šoli ne dopuščamo nasilja. Med učenci ne dovolimo ustrahovanja, trpinčenja, žaljenja, spletnega in drugih oblik nasilja. Ob kakršnem koli nasilju se takoj odzovemo in ukrepamo. Učencem omogočamo razvijanje in krepitev pozitivne samopodobe, pri čemer izhajamo iz otrokovega močnega področja. Učni proces prilagajamo stopnji razvoja in predznanju posameznika. V veliki meri skrbimo za zdravje vseh vključenih, tako učencev kot tudi zaposlenih. Prizadevamo si za kulturo komunikacije, s starši sodelujemo na zelo različne načine. Z različnimi dejavnostmi krepimo zdrave in dobre medsebojne odnose. Učence vzgajamo v spoštljive in odgovorne državljane. Spodbujmo jih pri sprejemnaju odločitev in k samostojnemu izražanju svojega mnenja. Učitelji skozi svojo avtonomnost udejanjajo različne vzgojne in stretegije poučevanja. Pri delu z učenci v ospredje postavljamo empatijo in skrb za vsakega posameznika. Pri poučevanju izhajamo iz posameznika in vedno znova in znova iščemo poti in načine, da je na koncu uspeh zagotovljen.
Otroci se k vam vozijo tudi iz krajev, ki so do šole oddaljeni kakšno uro vožnje. Kateri so tisti izzivi, povezani z varnostjo na tej poti, ki bi jih še posebej lahko izpostavili?
Našo šolo obiskujejo učenci iz drugih občin, katere zagotavljajo in organizirajo prevoz otrok v šolo in domov. Nekateri učenci se vozijo v eno smer več kot eno uro vožnje. Nekateri izmed njih so dolgotrajno bolni (epileptični napadi, hiperaktivni), z avtističnimi motnjami – z zmernimi primanjkljaji v socialni komunikaciji in socialni interakciji ter z zmernimi primanjkljaji na področju vedenja, interesov in aktivnosti, s čustvenimi in vedenjskimi težavami, z lažjo oz. zmerno motnjo v duševnem razvoju. Starost otrok oz. učencev, ki potrebujejo tovrstni prevoz, je med 6 in 25 let. Čas vožnje je zanje izjemno dolg in iluzorno je pričakovati, da bodo sledili pravilom lepega vedenja brez dodatne pomoči odrasle osebe. Hkrati se lahko pojavijo nenadne zdravstvene težave, ki posledično vplivajo na varno vožnjo. Zato se nam toliko bolj pomembno zdi dejstvo, da je v času njihovega prevoza v šolo prisotna osebna, ki zna in zmore usmerjati pozornost otrok ter skrbeti za varnost v času prevoza.
Čeprav šola ni organizator omenjenega prevoza, se zavedamo odgovornosti, da na navedene težave opozarjamo tiste, ki prevoz organizirajo, in pomagamo pri skupnem iskanju rešitev. Kako pomembno vlogo ima spremljevalec v času prevoza nam je uspelo prepričati organizatorje prevoza. V letu 2022 so učenci deležni spremstva ves čas poti. Občutek varnosti se odraža tudi v počutju učencev, ki prihajajo k pouku bolj sproščeni, pomirjeni in zadovoljni, kar se zagotovo odraža pri samem vzgojno-izobraževalnem delu. Spremljevalec je zagotovo izboljšal varnost tako učencev kot tudi drugih udeležencev v prometu.
Prostorski in okoljski vidiki šole za otroke s specifičnimi učnimi težavami ter otrok z lažjo, zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju so verjetno zelo pomembni za delo. Kakšni bi po vašem mnenju le-ti morali biti, da bi bilo delo s takšnimi otroki čim bolj učinkovito in kar se da varno?
Šola je prostor, v katerem otroci preživijo precejšen del svojega časa. Da bi delo potekalo kakovostno in tudi varno, je vsekakor pomembno, da so zagotovljeni dobri prostorski pogoji. Le-teh mora biti dovolj. Ključno vlogo pri zagotavljanju varnosti je dejstvo, da so vsi prostori v eni stavbi. S prehajanjem med dvema ali več stavbami se povečujejo tveganja. Prehajanje med stavbami pomeni tudi dodatno spremstvo in stalno prisotnost dodatne odrasle osebe.
Prostori morajo biti dovolj veliki in svetli, da zagotavljajo dovolj osebnega prostora posameznikom, in hkrati tudi omogočajo različne oblike dela (npr. po skupinah, v parih…). Vse več učencev potrebuje miren kotiček za umik, kjer se lahko umiri ali pa dela individualno z manj motečimi zunanjimi dražljaji.
Glede na specifiko učencev bi šole za otroke s posebnimi potrebami nujno potrebovale dvigalo. Izobražujemo namreč tudi gibalno ovirane učence.
Pomemben vpliv na počutje in vsestranski prostor ima tudi umestitev šole v okolje, kjer je čim manj hrupa in čim več naravnega okolja. Učenci potrebujejo prostor za gibanje in igro ter izvajanje pouka v učilnici in na prostem.
Varensvet.si E: info@varensvet.si
