Pred upokojitvijo ste bili direktor Policijske akademije, ali nam predstavite vašo poklicno pot in delovanje na področju notranje varnosti?
Moja poklicna pot se je zaključila prav tam, kjer se je pričela. To je v Tacnu, kjer je najprej delovala Šola za miličnike kadete, ki pa se je tekom let preoblikovala v Izobraževalni center ONZ in kasneje Policijsko akademijo. Kot mlad miličnik sem najprej služboval na Gorenjskem, nato pa v Ljubljani. Po zaključeni Višji šoli za notranje zadeve sem se vrnil v Tacen, kjer sem opravil vse kvalifikacije za poklic vzgojitelja in to delo tudi opravljal vse do osamosvojitvene vojne. Nato sem na Ljubljanski pravni fakulteti zaključil redni univerzitetni študij in se zaposlil v Upravi kriminalistične službe na MNZ. Nekaj časa pa sem še predaval predmet Kazensko pravo v Tacnu. V Upravi kriminalistične službe (kasneje) Policije sem se najprej ukvarjal z izobraževanjem, izpopolnjevanjem in usposabljanjem vseh struktur zaposlenih v kriminalistični službi in kasneje tudi v Policiji s področja kriminalitete. Vse od osnovnega kriminalističnega tečaja za novo zaposlene kriminaliste, do visoko specializiranih izpopolnjevanj iz različnih področij kriminalističnega dela. Skupaj s kolegi iz tujine DEA, ILEA, CPOLA in drugimi smo organizirali tudi več skupnih tečajev iz različnih področij organiziranega kriminala. Prav tako pa sem v projektu Twinning , ki ga je Slovenija izvajala skupaj s Španskimi in Italijanskimi kolegi s področja preiskovanja organiziranega kriminala, vodil tretjo komponento izobraževanje in usposabljanje na tem področju. Tu se je šlo predvsem za vzpostavitev sistema izpopolnjevanj in usposabljanj ter vsebinsko pripravo programov za preiskovalce.
Prav tako sem se v Upravi kriminalistične policije ukvarjal s postavljanjem organizacijske strukture, kadrovanjem, opremo, financiranjem, skratka skoraj z vsem, razen same operative. No, kasneje pa sem bil premeščen nazaj v Policijsko akademijo. Tam sem nadaljeval svoje delo s področja izobraževanja, izpopolnjevanj in usposabljanj. Vodil sem tudi delovno skupino za celovito prenovo osnovnega izobraževanja za poklic policista. Projekt smo uspešno zaključili z javno veljavnim programom za policiste » Višji policist«. Tako so policisti po srednji šoli in dvoletnem šolanju v Tacnu poleg policijskih znanj pridobili tudi javno veljavno VI. stopnjo izobrazbe. Ja in kot ste v uvodu namignili, tu se je moja poklicna kariera (predvsem po zaslugi ZUJF- a) končala.
Foto: osebni arhiv
Varnostne razmere v Svetu in Evropi, kamor sodi tudi Slovenija, ki je relativno še varna država se spreminjajo. Kako danes gledate na stanje, glede na razmere izpred toliko let, ko ste bili še zaposleni v sistemu notranje varnosti?
Ja, če mislite predvsem na notranjo varnost, varnost občanov, državljanov (pa če ne upoštevamo izrednih dogodkov, kot so bile na primer demonstracije v Ljubljani in podobno) in občutek varnosti, potem se strinjam z vašo oceno. Res živimo v relativno varni državi. Tudi s tem povezan občutek varnosti v mestih in večjih naseljih ob vsakem obdobju dneva je dober. Kar sprehodite se po mestu v poznih večernih urah, pa boste občutili prav sproščeno vzdušje. Mogoče včasih celo preveč. In ravno ta nepazljivost, razposajenost včasih generira zaplete oz. različne ekscese.
Mislim, da se v tem pogledu varnostna situacija ni bistveno spremenila od prejšnjih časov. Tudi statistični podatki policije o stanju kriminalitete, predvsem premoženjske, bistveno ne odstopajo od preteklih let.
Sicer podrobne statistike ne poznam, vendar pa kot spremljam zadeve v javnih medijih, pa se mi zdi, da je v porastu nasilje v šolah, ali pa o tem bolj in več javno govorimo. Kar je še posebej zaskrbljujoče za mene kot občana pa je vse več nasilnih obračunavanj med različnimi tolpami. Učinki in posledice organiziranega kriminala, pa lahko že čutimo v vsakodnevnem življenju (razpečevanje drog, ekstremno nasilje, prostitucija). Mislim, da se bo z razvojem družbe in tehnologije pojavilo tudi vse več problemov na področju kibernetske kriminalitete, oziroma s tem povezane varnosti.
Po drugi strani pa moramo ugotoviti, da se je varnost na določenih področjih bistveno, bistveno izboljšala. Tu imam v mislih predvsem varnost na področju cestnega prometa. V tem času se je število mrtvih iz pred desetih let do danes letno zmanjšalo iz par sto na par deset. To je rezultat sistemskega pristopa na vseh nivojih tega področja. Vse od vzgoje staršev, v vrtcih, šolah, do tehničnih in zakonskih rešitev. Tudi fizično in tehnično varovanje premoženja je bistveno prispevalo k boljšemu stanju na tem področju.
Vendar pa kljub vsemu, sem še vedno prepričan, da se večino državljanov Slovenije počuti varno v naši deželici. In to je bistvo, za vse ostalo pa so pristojni organi pregona.
Foto: osebni arhiv
Zagotavljanje varnosti spada med najvišje izzive t. i. sodobnega časa. Kakšno vlogo bi po vašem mnenju moralo danes imeti institucionalno in neformalno zagotavljanje varnosti?
Tu se povsem strinjam z vami, da varnost postaja čedalje bolj iskana in cenjena dobrina. Vloga institucionalnega zagotavljanja varnosti se mi zdi povsem jasna. Imamo postavljen sistem organov in institucij, ki imajo tudi jasno določene (kompetence) pristojnosti. Vse od policije, in drugih institucij, ki so po svoji naravi, vsebini in v okviru zakonskih pooblastil dolžni zagotavljati varnost. Mislim, da tudi z nedržavnimi institucijami (zasebnimi varnostnimi službami in redarstvi) ne bi smelo biti nobenih težav. Če se bodo vsi deležniki v institucionalnem (tudi nedržavni) varnostnem sistemu držali svojih pristojnosti, pooblastil, med seboj sodelovali in spremljali svoja področja, potem bomo verjetno uspešnejši pri obvladovanju teh izzivov. Tesno sodelovanje med vsemi akterji na tem področju in korektna izmenjava informacij je bistvenega pomena pri zagotavljanju varnosti. Seveda pa v ta kontekst spadajo tudi vse neformalne oblike zagotavljanja varnosti. Sem gre prištevati tudi določena društva v javnem interesu, kot so gasilci, gorski reševalci, jamski reševalci, vodniki planinskih psov, psov za reševanj izpod ruševin in seveda vsak posameznik. Bistveno pri tem je le, da vsi skupaj zasledujemo enoten cilj in to je zagotoviti vse pogoje za varno bivanje, delo in življenje v naši državi.
Foto: osebni arhiv
Zagotavljanje varnega, nenasilnega in učinkovitega vzgojno izobraževalnega okolja mora biti cilj skupnosti za varno prihodnost. Ali se po vašem mnenju v Sloveniji dovolj učinkovito lotevamo zagotavljanja varnosti v vzgojno izobraževalnih okoljih, torej šolah in vrtcih?
Ja, to je zelo zanimivo, večplastno in tudi težko vprašanje. Že v začetku intervjuja sem izpostavil, da se je nasilje v šolah povečalo, kar sem razbral iz spremljanja javnih medijev. Na tej točki pa se je potrebno najprej vprašati, ali se je dejansko to nasilje povečalo, ali pa smo v družbi začeli o tem več govoriti in se pogovarjati. Drugo vprašanje pa je, kaj so vzroki za takšne trende oziroma takšno stanje. Ali je to odraz stanja duha in vrednot v naši družbi, in je to vzorec vedenja za naše šolarje, ali pa zaposleni v izobraževalnih institucijah mižijo na oba očesa in se ukvarjajo samo z »izobraževanjem«. Ko bomo dobili iskrene odgovore na ta vprašanja in dileme, potem bomo lažje zagrabili »bika za roge« in se stvari lotili na pravem koncu.
Osebno pa mislim, da vsi ti trije dejavniki vplivajo na zagotavljanje varnega, nenasilnega in učinkovitega vzgojno izobraževalnega okolja. O tej problematiki se moramo odkrito, pošteno in strokovno pogovarjati na vseh nivojih. Tako starši doma s svojimi otroci in učitelji, kot učitelji s starši, otroci in strokovnimi sodelavci, kot tudi strokovni delavci na šolah s starši, učitelji, učenci in pristojnimi na višjih instancah. Le takšen pristop nam bo prinesel celovito sliko na tem področju, da bomo lahko pravilno in pravočasno ukrepali.
Pošteno pa se moramo povprašati tudi po vzgoji staršev in stanju duha ter vrednot v družbi. S slabimi zgledi, poudarjanjem egoizma in materializma ne bomo pripomogli k zastavljenem cilju. Še posebej pa se mora tega zavedati osebje v vrtcih in šolah. Po mojem mnenju sta vzgoja in izobraževanje neločljivi komponenti v izobraževalnem procesu, oziroma pri formiranju osebnosti otrok in mladine. Ni dovolj, da se otroci naučijo računati, brati in pisati, ampak se morajo tudi socializirati, spoštovati, sodelovati, si pomagati, biti empatični. Prevelik poudarek na tekmovalnosti v šolah, lahko privede do egoizma in do odtujenosti med učenci, to pa je odlično okolje za nasilje in druge negativne pojave.
V bistvu se bojim, da pri reševanju te problematike nismo dovolj učinkoviti. Kot lahko opazimo, prihaja do nasilja v šolah kljub prisotnosti varnostnikov in dežurnih učiteljev. Torej bo potrebno spremeniti pristop in odpravljati vzroke za nastanek teh izgredov.
Foto: osebni arhiv
Glede na vašo aktivno vlogo, ki jo imate kot vodnik planinske zveze Slovenije, kako smo v Sloveniji na področju varnosti v gorah?
Naše gore so čudovite, zato vsako leto v vseh letnih časih privabijo mnogo obiskovalcev. Vendar pa so tudi nepredvidljive in skrivajo veliko pasti. Vodniki radi poudarjamo, da se planinska tura prične in zaključi v dolini. S tem želimo povedati, da nevarnosti prežijo skozi vso pot. Ko dosežemo vrh, je to šele pol poti. Sledi še spust, ki pa je včasih celo zahtevnejši od samega vzpona. Organizirani in kvalitetno vodeni pohodi v gore so relativno varni. Za to poskrbimo vodniki PZS in gorski vodniki. Dobro izbrana tura, priprava pohodnikov, primerna oprema, primerna fizična kondicija in upoštevanje vremenskih razmer so glavni dejavniki, ki zagotavljajo varno gibanje v gorah.
Večji problem nastane pri individualnih odpravah v gore. Tu pogosto opažamo neprimerno fizično pripravljenost, neprimerno opremo, nepoznavanje ravnanja s to opremo, nepoznavanje ture, neupoštevanje vremenskih razmer in splošno pomanjkanje znanja o varnem gibanju v gorah. Poseben problem predstavljajo tudi t.i. instagram planinci, ki na instagramu in drugih socialnih omrežjih objavljajo svoje podvige, ki pa dostikrat niso najbolj varni. Seveda gre pri tem za določeno izzivanje in zavajanje o realnem stanju svojih sledilcev.
Na varnost v gorah pa zelo vplivajo tudi urejene, vzdrževane in obnovljene planinske poti. V Sloveniji imamo sicer Zakon o planinskih poteh, vendar je bil v delu, ki je določal financiranje planinskih poti invaliden. Nikjer ni bil določen sistemski vir financiranja. To se je v prejšnjem sklicu DZ uredilo z amandmajem k tem zakonu, ki ga je vložila poslanka Mateja Udovč. S tem amandmajem se je sistemski vir financiranja, urejanja, obnove in vzdrževanja planinskih poti prenesel na ministrstvo, ki je zadolženo za turizem. Tako, da lahko tudi v bodoče pričakujemo urejene in varne planinske poti. Za realizacijo pa sta zadolžena Planinska zveza Slovenije in pristojno ministrstvo.
Varnost v naših gorah je dobra, ni pa absolutna. Gorništvo, planinstvo in alpinizem so le dejavnosti s povečanim tveganjem, zato jih moramo tako tudi jemati. Za slabo luč na varnost v gorah pa poskrbijo največkrat neodgovorni posamezniki, ki se ne gibljejo znotraj splošno znanih pravil oziroma zakonitosti. Ti povzročajo dodatne obremenitve reševalcem in povzročajo zmedo med ostalimi ljubitelji gora.
Ob upoštevanju vseh dejavnikov ocenjujem, da je stanje varnosti v naših gorah zelo dobro. Pridite v naše gore, tam prav lepo je.
K. K. E: info@varensvet.si
