Po izobrazbi ste pravnik, bili ste direktor Slovenske obveščevalno-varnostne agencije, dolga leta ste bili zaposleni v Policiji, kako danes ocenjujete varnostne razmere v Evropi v luči vojne v Ukrajini?
Vojaški spopad med ukrajinskimi branilci in ruskimi napadalci, ki v intenzivni obliki poteka nekaj manj kot leto dni, njegove korenine pa segajo vse tja v leto 2014, seveda posredno vpliva na več vidikov varnosti v Evropi, v verigi vzrokov in posledic pa praktično na varnost velikega dela sveta. Bojna konfrontacija je sicer geografsko omejena na dve vojskujoči se strani, v širšem smislu pa so v konflikt vpletene številne države in mednarodne politično-varnostne zveze držav, med katerimi se zaradi podpore eni ali drugi strani generirajo vedno nove in bolj ali manj jasno izražene tenzije. Prav to daje tej vojni potencial, da lahko preraste v vojno večjih razmer. Ker se je demokratični del Evrope odločno postavil na stran branilcev in to ne zgolj deklaratorno, temveč tudi v obliki zagotavljanja vojno-materialne, humanitarne in finančne pomoči, proti napadalcu pa je uvedel vrsto ekonomskih ukrepov, to za seboj nujno potegne določene posledice. Te so se v začetku kazale v povečanem strahu Evropejcev pred širšim spopadom in s pritokom beguncev iz vojnih območij, po uvedbi ekonomskih sankcij in vojni podpori Ukrajini pa so nastopili še protiukrepi ruske strani. Deloma se je Evropa sama odpovedala trgovanju z Rusijo, predvsem na energetskem področju, deloma pa je tudi Rusija izstopila iz ekonomskih povezav z zahodom. Ko si svet in Evropa še nista opomogla od globalnih ekonomskih posledic pandemije, je že nastopil nov posledični val zaradi vojne v Ukrajini. Ocenjujem, da je v tem trenutku to tudi največji praktični problem v Evropi – ekonomska varnost znatnega dela Evropejcev je precej slabša, kot je bila pred vojno, nevarnost pa se manifestira skozi rast cen, inflacijo, težave pri oskrbi z osnovnimi življenjskimi dobrinami in občasnimi motnjami pri oskrbi z energenti. Slovenija glede tega ni nikakršna izjema, ker pa naša država predstavlja majhno gospodarstvo, ki je zelo odvisno od povezav z nekaterimi velikimi ekonomijami, predvsem z nemško, vsak majhen pretres pri partnerjih pri nas sproža amplificirane posledice. Begunski val iz Ukrajine se je že umiril in tudi sicer ni kritično prizadel Slovenije, je pa naša država povečano izpostavljena iregularnim, predvsem ekonomsko motiviranim migracijam iz drugih delov sveta. Javno-varnostni kazalniki (kriminal, prekrški, drugi varnostni dogodki) ne kažejo poslabšanih varnostnih razmer, ki bi jih bilo mogoče neposredno pripisati vojnim razmeram v Ukrajini. Čeprav nisem zasledil nobenih javno verificiranih informacij o izpostavljenosti naše države elementom hibridnega vojskovanja, pa sem prepričan, da slednje poteka tudi v našem fizičnem in kibernetskem prostoru. Ruske obveščevalno-varnostne strukture že vse od post-carske države v svetu prednjačijo v sferi tako imenovanih aktivnih ukrepov. Ti poleg specialnih in prikritih operacij vojaškega in ofenzivno-obveščevalnega karakterja zajemajo predvsem kibernetske prodore in napade, širjenje propagande in prirejanje ter lažiranje novic. Nenazadnje so ruske službe svojo supremacijo na tem področju potrdile z aktivnim vpletanjem v ameriške predsedniške volitve leta 2016 in (ne povsem potrjeno) v britanski proces izstopa iz EU istega leta. Čeprav težko zaznaven, se v globinah kibernetskega sveta odvija spopad svetovnih razsežnosti. Z varnostnega vidika je bil zanimiv tudi odhod tisočev mladih ruskih moških, vojnih obveznikov, ki so dejansko (ali domnevno) bežali iz Rusije zaradi mobilizacije. Podobno, kot je leta 2015 in 2016 ISIS izkoristil migrantski val za infiltracijo svojih borcev v Evropo, kar se je izkazalo ob kasnejših terorističnih napadih, je tudi Rusija v val tistih, ki so se v tujino umaknili pred mobilizacijo, zanesljivo infiltrirala tudi svoje agente. Čas bo pokazal, ali bodo poleg klasičnega vohunjenja in podobnih nenasilnih subverzivnih dejavnosti posegli tudi po nasilnih sredstvih (sabotaže, atentati in podobno).
Kakšno vlogo pa ima obveščevalna dejavnost in delo obveščevalnih služb v današnjih razmerah, ko 1200 km stran poteka vojna?
Obveščevalna dejavnost je vedno bila in vedno bo pomemben dejavnik zagotavljanja nacionalne varnosti. Skozi preventivno funkcijo zgodnjega zaznavanja je branik pred tujimi političnimi, vojaškimi, ekonomskimi in varnostnimi grožnjami naši državi, omogoča pa tudi uresničevanje naših interesov v odnosu do drugih držav. Sova in Obveščevalno varnostna služba Ministrstva za obrambo, razmere v Ukrajini in posledice vojne zanesljivo spremljata kot eno glavnih nacionalnih prioritet, o svojih ugotovitvah pa obveščata nosilce političnega odločanja v državi. Ker so naši obveščevalni potenciali v primerjavi z večjimi državami v smislu razpoložljivih virov relativno nizki, si težko predstavljam kako izrazito dramatično angažiranje naših služb v bližini vojnih žarišč ali v centrih političnih in vojaških aktivnosti agresorske strani. Domnevam pa, da naše službe veliko pozornosti posvečajo protiobveščevalni in varnostni dejavnosti v tesnem sodelovanju s partnerskimi službami v okviru skupnih varnostnih povezav. Prav te povezave nam lahko potencialno zagotovijo pravočasne, točne in kakovostne informacije potrebne za sprejemanje političnih odločitev. Ekonomsko in politično močne države v obveščevalno-varnostni proces povezan z vojno v Ukrajini vlagajo znaten del svojih virov, občasno pa je mogoče zaznati, da so pri tem tudi zelo uspešne. Brez prikrite sodobne obveščevalne podpore zaveznikov bi šlo ukrajinski strani v tej vojni znatno slabše. Kaj vse se dejansko dogaja v sivi in črni sferi obveščevalnih operacij bomo izvedeli šele po takem ali drugačnem zaključku konflikta. Zaključek pa s časom vedno nastopi.
Izredno stanje v državi je situacija, v kateri je vlada pooblaščena, da lahko zaradi varnosti in zaščite svojih državljanov oblikuje politike, ki jih običajno ne bi smela izvajati. V katerih konkretnih primerih lahko vlada sprejme izredno stanje?
Slovenska vlada izrednega stanja ne more uveljaviti. V skladu z našo ustavo se lahko izredno stanje razglasi kadar »velika in splošna nevarnost ogroža obstoj države«, o razglasitvi izrednega stanja, nujnih ukrepih in njihovi odpravi pa na predlog vlade odloča državni zbor. Če se državni zbor ne more sestati, odloča o razglasitvi izrednega stanja predsednik republike, vendar mora odločitev dati v potrditev državnemu zboru takoj, ko se ta lahko sestane. Besedilo ustave kot pogoj za uvedbo izrednega stanja precej nejasno določa, da mora za tak ukrep obstajati dejanska in trenutna grožnja »velikih in splošnih« razsežnosti, ki lahko ob uresničitvi ogrozi obstoj države kot skupnosti teritorija in ljudi, ki na njem živijo. Za razliko od nekaterih tujih ustavnih ureditev pri nas nimamo posebnega zakona, ki bi podrobneje določal izredno stanje, neposredno vojno nevarnost, vojno, oborožen prevrat, ter izredno stanje povzročeno z naravnimi in drugimi katastrofami. V vseh citiranih primerih lahko na celotnem ozemlju države ali zgolj na njenem omejenem delu nastopijo izredne razmere, ki v večji ali manjši meri ogrožajo vse ljudi na tem območju in vse družbene ekonomske ter politične procese kar lahko potencialno privede do razpada državnega ustroja. Posamezne države zelo različno urejajo nacionalna krizna stanja in jih tudi različno uveljavljajo. Države z nerazvito demokracijo ali z diktaturo odločno hitreje razglasijo izredno stanje v katerem suspendirajo ali omejijo človekove pravice in svoboščine. V razglašenem izrednem stanju je tudi v skladu z mednarodnim pravom mogoče omejiti ali suspendirati določene človekove pravice in svoboščine, a le ob upoštevanju načel zakonitosti, razglasitve, obveščanja, časovne omejitve, izjemne grožnje, sorazmernosti, nediskriminacije, ter združljivosti, skladnosti in komplementarnosti različnih norm mednarodnega prava. Bistvo razglašenega izrednega stanja je v tem, da se vsi postopki sprejemanja odločitev, ki sicer zahtevajo parlamentarni postopek, zaradi izredne nujnosti odločanja prenesejo na vlado, ta pa sprejema uredbe z zakonsko močjo, ki jih razglasi predsednik republike. Še vedno pa obstaja zaveza, da mora parlament vladne uredbe takoj, ko je to mogoče, potrditi ali zavrniti. Če jih zavrne, se stanje vrne quo ante (kot je bilo prej).
Ali lahko vlada sprejme izredne razmere v državi v primeru atentata na najvišje predstavnike države?
Vlada lahko zgolj ugotovi, da zaradi atentata na enega ali na več najvišjih predstavnikov države »obstajajo izredne razmere«, česar pa ne smemo enačiti z izrednim stanjem. Glede na našo ustavno ureditev si težko predstavljam, da bi v primeru posamičnega političnega atentata državni zbor, ki je pristojen sprejeti tako odločitev to tudi dejansko storil. Drugače bi bilo na primer v hipotetičnem primeru, ko bi zaradi terorističnega ali podobnega dejanja izgubili celoten vladni zbor, s tem pa tudi vrh ene od treh vej oblasti. Ker ustava po mojem mnenju ni dovolj odločna, bi bilo potrebno to področje bolj jasno urediti, bojim pa se, da brez spremembe ustavnih določb o izrednem stanju to ne bo mogoče, saj ne vsebujejo klavzule, po kateri bi bilo dovoljeno to področje podrobneje urediti z zakonom.
Obveščevalne službe naj bi posredno imele zelo pomembno vlogo pri varovanju najvišjih predstavnikov države. Od česa je po vašem mnenju odvisno, da pride sploh do atentata na predsednika vlade ali države?
Varovanje najvišjih predstavnikov državnih oblasti je v državah z demokratično ureditvijo različno pravno regulirano. Ponekod za vse vidike varnosti politikov skrbijo primarno obveščevalno-varnostne službe, sekundarno pa tudi druge varnostne sile. Pri nas je varovanje političnih predstavnikov države z zakonom poverjeno policiji, ta pa pri tem sodeluje tudi s Sovo in OVS. Ti dve službi vsaka v okviru svojih precej omejenih pristojnosti policijo informirata o morebitnih varnostnih grožnjah, katerim so izpostavljene varovane osebe, predvsem v tujini. Atentati na visoke politične predstavnike so lahko zelo različno motivirani. Največkrat gre za motive politične, ideološke, religiozne ali podobne narave, v državah z visoko stopnjo korupcije in organizirane kriminalitete pa so atentati na predstavnike oblasti pogosto tudi posledica njihove odločitve, da bodo odločno ukrepali proti nosilcem kriminalne dejavnosti, ki ogroža nacionalno varnost. Taki predstavniki oblasti zaradi svojih namer in doslednega ukrepanja ne ogrožajo samo osebne varnosti pripadnikov prikritih koruptivnih in kriminalnih omrežij, temveč predvsem njihove ekonomske interese in premoženje. Obveščevalno-varnostne in policijske službe morajo poleg neposrednega fizičnega in tehničnega varovanja ves čas proaktivno in preventivno zbirati informacije s katerimi pravočasno identificirajo potencialne grožnje, jih analizirajo in vrednotijo, ter na tej podlagi ukrepajo še preden pride do incidenta. V trenutnem času menim, da visoki slovenski politični predstavniki doma niso posebej ogroženi, vendar nikoli ni mogoče povsem izključiti akcij različno, včasih tudi patološko motiviranih »volkov samotarjev«.
Foto: Urša Vidrih/DZ
A. K. Email: info@varensvet.si
