Uvod
Kot vzrok za slabo stanje v slovenskem gospodarstvu se v javnosti najpogosteje opisuje svetovna gospodarska kriza, ki da je povzročila propad mnogih podjetij in otežila poslovanje gospodarskim subjektom. Vse bolj aktivni in uspešni organi pregona kriminalitete tudi na področju gospodarske kriminalitete in sodni organi pa lahko v prihodnje »dokažejo«, da do propada mnogih podjetij ni prišlo zaradi gospodarske krize, temveč je posledica nezakonitih ravnanj menedžerjev, direktorjev, lastnikov podjetij, bankirjev, skorumpiranih politikov in uradnikov. Čeprav so odkrili stranpoti, odkrili in sankcionirali nekatere, ki so hodili po nedovoljeni poti, pa stranpoti ostajajo. »In dokler je hoja po stranpoti dobičkonosna bo obiskana«. In tu čaka veliko izzivov tudi za raziskovalce na področju sociologije, kriminalitete, organizacijske deviantnosti, organizacijskega vedenja in menedžmenta, da skušajo pojasniti privlačnost stranpoti in postaviti ukrepe, s katerimi bodo postale neprivlačne in prenevarne za hojo.
O vzrokih in pogledih na organizacijsko kriminaliteto, belo-ovratniško kriminaliteto, gospodarsko kriminaliteto, ali kakor koli jo drugače še poimenujejo, je bilo od kar je Sutherland (1949) objavil delo White Collar Crime veliko napisanega, opravljene pa so bile tudi mnoge raziskave. V tem prispevku bom vzrok obravnaval z vidika Mertonove teorije anomije in pritiska, ki pojasnjujeta kriminaliteto kot posledico družbenega pritiska k doseganju družbeno željenih ciljev.
Ko govorimo o konceptu korporacijske kriminalitete sledimo definiciji Braithwaita, ki jo opredeli kot »ravnanje organizacije ali delovanje zaposlenega v imenu organizacije, ki je prepovedano in kaznovano z zakonom« (Braihwaite, 1984, str. 6), s tem, da to ne zajema zgolj dejanj prepovedanih z kazenskim zakonom, temveč tudi s civilno zakonodajo in upravno zakonodajo (Passas, 1990).
Anomija
Emile Durkheim (1984; cit. v Zoghbi & Espino, 2007, 847) je opisal organizacijsko anomijo kot stanje breznormnosti, pomanjkanje solidarnosti in regulativ v socialni strukturi in generalno pomankanje povezanosti med ljudmi in skupinami, stanje v katerem so norme, ki regulirajo vedenje posameznika razbite ali nimajo vpliva. Passas (1990) pravi, da je centralna teza teorije anomije, da prepad med družbenimi cilji in institucionalnimi potmi, ki so ljudem na voljo za doseganje teh ciljev, zmanjšuje zavezanost prevladujočim družbenim standardom, kar vodi v deviantno vedenje in zato meni, da lahko pričakujemo višjo stopnjo deviantnosti v anomičnem okolju, v katerem obstaja višja stopnja negotovosti in zmede o tem, kaj je sprejemljivo in kaj ni sprejemljivo.
Merton (1957) v teoriji anomije in pritiska skuša pojasniti zakaj se določene kulture, skupine ali posamezniki pogosteje vedejo nesocialno ali nezakonito. Družbene institucije članom družbe določajo in sporočajo, kaj je normalno vedenje, ki je po Mertonu (1957, str. 132) »psihološko« sprejemljivo, če že ni družbeno dovoljeno. Večina ljudi se vede večinoma v skladu s pričakovanji družbe. Na člane družbe pa delujejo tudi pričakovanja družbe povezane z »ameriškimi sanjami«, ki lahko vodijo tudi v nekonformno vedenje. Mertonova centralna hipoteza o deviantnem vedenju in kriminaliteti trdi, da je kriminaliteta funkcija prevelike pomembnosti ciljev, ki jih predstavljajo ameriške sanje, v povezavi z razhajanjem med družbeno željenimi cilji in sredstvi, ki so na voljo za doseganje ciljev.
Ameriške sanje poenostavljeno pomenijo »narediti, zmagati igro, doseči neodvisnost in bogastvo«. Ko prevlada poudarjanje teh ciljev in je vsa pozornost usmerjena na doseganje ciljev in se zanemarijo načini za doseganje teh ciljev, se kot rezultat pojavi anomija in kriminaliteta. Pretirano poudarjanje ciljev je pripeljalo do tega, da je drugotnega pomena to, da je način za doseganje ciljev v skladu z družbenimi normami. Prevladuje imperativ zmagati, ne glede na način – pravzaprav na katerikoli način. (Murphy & Robinson, 2008, str. 503)
Institucionalna teorija anomije (Messner & Rosenfeld, 1994) predpostavlja visok nivo kriminalitete v ZDA z zavezanostjo ameriškim sanjam, ki jih avtorja (Messner & Rosenfeld, 1994, str. 6) definirata kot »splošen družbeni duh, ki vsebuje predanost cilju bogastva (materialni uspeh), za katerega se zavzemajo vsi člani, pod pogoji odprtega in individualnega tekmovanja« in sta mnenja, da pretirano poudarjanje materialne uspešnosti in zanemarjanje drugih vidikov uspeha, vodi v preokupiranost z doseganjem cilja in v zanemarjanje načinov, kako doseči cilje. Ameriške sanje ustvarjajo tako pritisk na doseganje ciljev in minimalizirajo pritisk na spoštovanje pravil.
Druga teoretična ideja – teorija Roberta Mertona je teorija pritiska, ki trdi, da razhajanje v ciljih in sredstvih povzroča kriminaliteto. V družbi so postavljeni družbeno željeni cilji in družba pritiska na posameznika, da te cilje doseže. Za doseganje teh ciljev pa ima posameznik na voljo družbeno sprejemljiva, dovoljena, institucionalizirane sredstva. Nekatera sredstva so predpisana, nekatera dovoljena, priporočena, nezakonita pa so prepovedana. Merton je izdelal model z petimi načini adaptacije posameznika na družbeni pritisk za doseganje ciljev in načinov za doseganje ciljev, glede na to ali posameznik sprejme cilje in/ali sprejme načine za doseganje ciljev. Konformnost- posameznik sprejme družbene cilje in institucionaliziran način za doseganje ciljev. Inovacija – posameznik sprejme družbene cilje in zavrne institucionalizirane načine za doseganje ciljev. Ritual – posameznik zavrne družbene cilje in sprejme institucionalizirane načine za doseganje ciljev. Umik – posameznik zavrne kulturne cilje kakor tudi zavrne institucionalizirane načine za doseganje ciljev. Upor – posameznik zavrne in nadomesti družbene cilje in zavrne in nadomesti institucionalizirane načine za doseganje ciljev. (Murphy & Robinson, 2008)
Maksimizacija
Murphy in Robinson (2008) trdita, da posamezniki, skupine, poklici, subkulture občasno sprejmejo in vključijo tako legitimne (zakonite) kot nelegitimne (nezakonite) načine (sredstva) za doseganje ameriških sanj in s temi povezanih ciljev – bogastva. Istočasno spoštujejo zakone in pravila igre, kakor jih tudi kršijo, pogosto istočasno, z namenom doseganja »posvečene vrednosti denarja«, za doseganje ciljev in/ali zmage v igri. Na podlagi tega sta dodelala Mertonov model adaptacije z maksimizacijo in dodala odnos posameznika do kriminalitete, ali kriminaliteto sprejme kot način za doseganje ciljev ali ne. Tako v modelu konformnost – posameznik zavrača kriminaliteto, inovacija – posameznik sprejema kriminaliteto, ritual – posameznik zavrača kriminaliteto, umik – posameznik sprejema kriminaliteto, upor – posameznik sprejema kriminaliteto. Dodan model maksimizacija (maximization) – posameznik sprejme kulturne cilje, sprejema institucionalizirane načine za doseganje ciljev in prav tako sprejema kriminaliteto kot način za doseganje ciljev. Maksimizer sprejema družbene cilje – ameriške sanje, sprejema zakonite, družbeno sprejemljive načine za doseganje teh ciljev, kakor tudi sprejema nezakonite (družbene nesprejemljive cilje) za doseganje družbenih ciljev. Avtorja sta prepričana, da mora imeti znanje, veščine in priložnosti za legalno delo, kakor tudi znanje, veščine in priložnosti za uspešno izpeljavo kriminalnega vedenja potrebnega pri maksimiranju ameriških sanj. Pravita, da je »[v]poslovnem svetu maximizacija pogosta uporabljena strategija za povečanje profita in koristi« (Murphy & Robinson, 2008, str. 512).
Kolikor so različni in multipli cilji organizacije, zagotovo dobičkonosnosti kot cilja ni mogoče spregledati. Še več. Ta cilj je potrebno doseči z vsemi sredstvi, še posebej, ko je od tega odvisen obstoj organizacije (Scherer, 1980, str. 38; Box, 1983, str. 35; Passas, 1990, str. 161)
Najpomembneje pri konceptu maksimizacije je, da mnogi direktorji sprejemajo takšno vedenje kot normalno v kontekstu velikega biznisa, saj skozi prizmo ameriških sanj neuspeh v poslu ni sprejemljiv in se ga dojema kot osebni neuspeh, to pa lahko predstavlja močno motivacijo za uporabo vseh sredstev za dosego cilja, vključujoč nezakonita sredstva (Murphy & Robinson, 2008; Passas, 1990). Zavezanost zaposlenih organizacijskim ciljem pa je povezana s samim dejstvom, da je doseganje njihovih osebnih ciljev odvisna od uspešnosti organizacije (Passas, 1990, str. 159). Ključno pa je opozoriti, da nenehen pritisk k doseganju uspešnosti – še posebej finančne uspešnosti – ni preprosto družbeni cilj, ki se je pač slučajno zgodil v sodobni družbi, ampak je tudi poudarjen (podprt) s kapitalističnim načinom proizvodnje, meni Passas (1990).
Pritisk na organizacije
Wang in Holtfreter (2012) sta proučevala teorijo pritiska (strain) in teorijo priložnosti (oppotrunity) v povezavi z kriminaliteto gospodarskih organizacij. Izhajala sta iz predpostavke, da so vse organizacije pod pritiskom doseganja čim višjega dobička in da naraščajoči pritisk lahko vodi v deviantnost. Pritisk na finančno uspešnost pa ni enak v vseh industrijskih panogah, temveč je v panogah v vzponu manjši, v panogah v zatonu pa večji. V industrijskih panogah, ki so v zatonu tako lahko pričakujemo tudi več gospodarske kriminalitete.
Teorija priložnosti predpostavlja, da bo posameznik, ki je pod pritiskom družbenih ciljev, ravnal deviantno v kolikor bo za to imel priložnost in v kolikor so mu za to na razpolago sredstva, kot pravi Cloward (1959) morata obstajati dva ključna dejavnika; znanje in situacijski pogoji, potrebni za izvedbo kriminalnega dejanja, k temu pa dodajata McKendall and Wagner (1997, str. 626), da »priložnost za storitev nezakonitega dejanja organizacije naraste, ko obstajajo pogoji za to, in ko posamezniki ali skupine lahko kršijo predpise in z veliko verjetnostjo pričakujejo, da se bodo izognili odkritju ali hudi kazni«.
Wang and Holtfreter (2012) sta testirala pet hipotez povezanih s pritiskom (strain) in kriminaliteto, in sicer: (1) večji kot je pritisk na organizacijo k doseganju finančnih ciljev, več je gospodarske kriminalitete v organizaciji, (2) večji kot je pritisk v industrijski panogi na doseganje finančnih ciljev, več je organizacijske kriminalitete, (3) učinek finančnega pritiska bo višji v organizacijah s kompleksnejšo organizacijo, (4) v panogah z večjimi finančnim zahtevami (pritiski), v panogah, ki so v zatonu, bo večji finančni pritisk v organizacijah, kot v panogah v rasti, kjer ni toliko pritiska, in (5) v organizacijah, ki delujejo v panogah, kjer je več nezakonitih ravnanj, bo več kriminalitete. Avtorja navajata, da z raziskavo nista našla dokazov, da bi navedene hipoteze potrdila. Tako nista uspela najti dokazov v podporo hipotezi, da pritisk v organizaciji vpliva na organizacijsko kriminaliteto. Nasprotno pričakovanjem sta ugotovila, da je v organizacijah, ki delujejo v panogah, ki so v vzponu več organizacijske kriminalitete kot v panogah, ki so v zatonu. To pojasnjujeta s tem, da je v panogah v razcvetu več tekmovanja za uspeh in prevlado in zato tudi več nezakonitih ravnanj za zmago v tekmi. Kot razlog sta navedla tudi možnost, da so državni organi bolj usmerjeni v preiskavo teh organizacij in sankcioniranje, kot v preiskavo organizacij, ki delujejo v panogah v težavah oziroma v zatonu. Razlog vidita tudi v tem, da v industrijskih panogah, kjer je rast, vodje vidijo rast kot priložnost za hiter zaslužek in še večjo rast, ne glede na sredstva, vključno z uporabo nezakonitih sredstev.
Namesto zaključka
Kaj vse je dovoljeno v imenu dobička pričajo neme priče propadlih podjetij. O tem govorijo žalostne zgodbe zlorabljenih posameznikov, ki so svoja življenja in zdravja pustili v podjetjih. Različni mediji, državni preiskovalci in preganjalci kriminala odkrivajo velike zgodbe in so vse bolj in bolj učinkoviti pri tem, ali ne?
Stranpoti pa obstajajo, vsi vemo za njih, vemo kdo si upa, sme in kdo hodi po njih. Imamo pa težavo z osebno anomijo, za katero pravita Zoghbi & Espino (2007), da je z vidika posameznika pomanjkanje norm in vrednot pri posamezniku.
Literatura
- Box, S. (1983). Idelogy, Crime and Mystification. London and New York: Tavistock.
- Braihwaite, J. (1984). Corporate Crime in the Pharamaceutical Industry. London, UK: Routledge and Kegan Paul.
- McKendall, M. A., & Wagner, J. A. (1997). Motive, Opportunity, Choice, and Corporate Illegality. Organization Science, 8, 624-.647.
- Merton, R. (1957). Social Theory and Social Structure. Glenoce, IL: The Free Press.
- Messner, S. F., & Rosenfeld, R. (1994). Crime and the American Dream. Ney York: Wadsworth Publishing Company.
- Murphy , D. S., & Robinson, M. B. (2008). The Maximizer: Clarifying Merton`s theories of anomie and strain . Theoretical Criminology, 12 (4), 501-521.
- Passas, N. (1990). Anomie and corporate deviance. Contemporary Crises, 14, 157-178.
- Scherer, F. (1980). Industrial market structure and economic performance. Chichago: Rand McNally.
- Wang, X., & Holtfreter, K. (2012). The Effects of Corporation – and Industry-Level Strain and opportunity on Corporate Crime. Journal of Research in Crime and Delinquency, 49 (2), 151-185.
- Zoghbi, P., & Espino, R. (2007). Organizational anomie as moderator of the relationship between an unfavorable attitudinal environment and citizenship behavior (OCB). Personnel Review, 36 (6), 843-866.
Pripravil: mag. Peter Dular E: peter.dular@d5er.si
Mag. Peter Dular je magister znanosti s področja managementa in v okviru doktorskega študija preučuje vzroke organizacijske deviantnosti. Na področju varnosti in korporativne varnosti ima preko 26 let delovnih izkušenj.
