Po izobrazbi ste magister varstvoslovja, ki ste ga pridobili po študiju na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru, varnostni manager in inženir varovanja. Ali nam zaupate od kje želja po delu v sektorju varovanja in varnosti?
Tako je, kar se tiče varstvoslovja sem nekako že od malih nog »stremel« k temu, da bi bil policist. Mama me še sedaj na to spomni. Nekako je moj način življenja peljal k temu, vedno sem bil dober v argumentiranju svojih prepričanj in videnj, k temu seveda spada poznavanje zakonodaje in bolj splošno načina delovanja pravnih sistemov. Kar se pa tiče, da bi bil »samo« pravnik, nekako se bolj vidim tudi v praktičnem aspektu uveljavljanja zakonodaje, oziroma ta »hands on approach« mi je enako, če ne bolj pomemben. V šali rečeno dobro, da nismo na Divjem Zahodu saj menim, da bi me zelo zanimalo biti Šerif. Menim, da je naše področje najbolj primerno za tak način razmišljanja, na žalost pa trg dela nekako še ni prepoznal vrednosti varstvoslovcev. Mi smo namreč »all in 1«, smo sociologi, pravniki, kriminologi, psihologi in še kaj bi se našlo.
Leta 2019 ste prejeli priznanje Varensvet in naziv varnostnik leta, ki ga podeljuje Inštitut za varnostno kulturo in Slovensko združenje za varen svet. Kaj vam je pomenilo priznanje, ki ste ga prejeli za delo na področju zasebnega varovanja?
Če povem po pravici se nikoli nisem videl za nekoga, ki bi moral biti nagrajen. Nekako je ta poklic in vse kar spada zraven, del mene in sedaj že 12-to leto gradim na tem in mislim, da je prava smer. Nagrada kot taka mi je pomenila ogromno in mi še zmeraj prinese veliko prednosti pri na primer razgovorih za delo. Vesel sem bil predvsem, da je organizacija pod okriljem Varensvet, oziroma strokovna komisija, prepoznala moj doprinos k promoviranju in razvoju varstvoslovja. Vesel sem, da sem del nečesa tako pozitivnega. Hvala še enkrat komisiji za izbor.
Foto: Varensvet.si
Delo varnostnika, ki ste ga opravljali do leta 2020 ni ravno varen poklic, namreč varnostnik se lahko velikokrat znajde v nevarnih situacijah, ki od njega zahtevajo določeno mero veščin in znanja. Ali nam zaupate, katera nevarna situacija pri delu v varovanju vam je ostala še posebej v spominu?
No, teh je kar nekaj, od svojih 12-tih let v zasebnem varovanju sem 7 let delal v trgovinah. Nekaj časa kot varnostnik, pa tudi kasneje kot varnostni menedžer, saj sem delal kot podizvajalec za druga podjetja. Veliko teh nevarnih situacij sem doživel v trgovinah v centru mesta Ljubljana. Po navadi so najbolj nevarne situacije povezane z osebami, ki nimajo veliko kaj za izgubiti v življenju in je tveganje del njihovega vsakdanjika. Torej posebej nevarna so soočenja z narkomani, migranti, veliko-krat tudi z ljudmi, ki jih je družba potisnila na marginalo, torej z Romi, Albanci, Bošnjaki, Srbi in tudi z neo-nacisti oziroma skinheadi, ki so sicer zadnji čas v velikem upadu. Veliko primerov je bilo pri meni in mojih sodelavcih, ko so bila ogrožena celo naša življenja.
Če izpostavim en primer s trgovine na Čopovi ulici, sem na video-nadzoru zagledal osebo, ki je dala parfum v žep in odšla iz trgovine, ko sem jih dohitel na ulici, sem nemudoma doživel upiranje cele skupine migrantov in posebej te osebe, ki je odtujila parfum. Začel mi je bežati po Čopovi ulici navzdol, kjer ga je dohitel sodelavec iz drugega podjetja, ko sem prišel do njega se je hotel z menoj pretepati in cel čas, ko sem ga dobesedno vlekel nazaj v prodajalno je grozil in poizkušal preprečiti ukrep zadržanja osebe do prihoda Policije. Ko sem le nekako uspel osebo privleči v prostor namenjen za pregled oseb, me je le-ta poizkušal zopet udariti in je prijel za velik kos razbitega ogledala, ki se je tam nahajal, verjetno z namenom, da me zabode. No, hvala Bogu sem mu to preprečil in ga zadržal s fizično silo do prihoda Policije. Ko so prišli policisti iz PP Center in začeli pregledovati osebo, je le ta udarila policista in začela zopet udarjati vse povprek, kolega ga je prijel v stoječi headlock in ga na ta način povsem nevtraliziral. Seveda je to del službe, vendar ne pričakuje oseba, da bi nekdo koga ubil, ali pa napadel policista zaradi parfuma, toda to so te skupine ljudi, ki nimajo kaj za izgubiti in so zaradi tega nevarni.
Poudarjam, da ni to zaradi tega, ker je ta oseba migrant, ali kdor koli iz teh skupin, ki sem jih naštel. To je cel niz dejavnikov, ki pripeljejo osebo, do takega stanja obupa in agresije, da postanejo nevarni prvotno zase in za okolico, v kateri se nahajajo. Te osebe se ne »tepejo«, zapirajo ali preganjajo, te osebe je potrebno rehabilitirati, seveda tiste, kateri to sami želijo in je še možno z njimi delati na ta način.
Kako pomembno se vam zdi, da so varnostniki ustrezno usposobljeni, še posebej tisti, ki opravljajo naloge na izpostavljenih področjih varovanja, kjer lahko pride do napada na njih?
Če se vrnemo na nevarne situacije, ki jih vsakodnevno doživljajo varnostniki vidimo, da je državni program za pridobitev NPK-ja povsem prekratek. Namreč, kot to vedno poudarjam v svojih delih, najbolj pomembno pri varnostniku je njegova sposobnost komuniciranja. Umetnost komunikacije je tista, ki ločita življenjsko nevarno situacijo od povsem obvladljive. To seveda ne drži v vseh primerih v nekaterih, morda celo v večini, pa drži. Komunikacija s težavnimi strankami je komaj omenjena v kratkem dvotedenskem usposabljanju za NPK. Da, dvotedenski, saj po tem sledi teden »praktičnega usposabljanja«, ki je tudi povsem pomanjkljiv in teden priprave na izpit. Torej dejansko imajo varnostniki 14 dnevno usposabljanje za delo v občasno življenjsko nevarnih situacijah. To je povsem premalo. Varnostniki morajo imeti več usposabljanja, predvsem na področju komunikacije in samoobrambe. To pomeni, da bodo varnostniki bolj usposobljeni, kar pomeni manj težav za vse skupaj. Pomeni pa tudi večjo urno postavko, ki bi jih naročniki morali plačati, za kar pa mislim, da ni nobenega interesa.
Namreč varnostniki smo en paradoks, mi smo osebe, pooblaščene od MNZ- ja za izvajanje pooblastil, v našem primeru ukrepov, ki vključujejo tudi vezanje ljudi in uporabo legalne in legitimne fizične sile, v zamenjavo za denar. Sodba Vrhovnega sodišča je celo odločila, da so varnostniki na objektih, kjer je z Uredbo določeno obvezno organiziranje varovanja, v času izvajanja svojih nalog uradne osebe. O tem se mora sicer še opredeliti Ministrstvo za notranje zadeve oz. Vlada RS.
Vedno mi je pa bil zanimiv izraz, ki ga Američani uporabljajo za varnostnike in sicer: »Rent-a-cop«, vendar v tem primeru, jaz ne vidim druge razlage, kot da smo potem res rentabilni policisti. Zakonodajalci se morajo o tem dogovoriti.
Borilne veščine vas spremljajo že od otroštva, saj ste se ukvarjali z različnimi stili veščin, pri čemer vam je zaradi jasnih gibov še posebej pri srcu Wing chun, ki izvira iz juga Kitajske. Kaj nam lahko poveste na to temo?
Borilne veščine so, in morajo biti sestavni del vseh subjektov, ki opravljajo policijsko varnostno dejavnost. V svojem sedmem letu, sem začel s treniranjem karateja, v presledkih sem treniral vse do danes, do mojega 31 leta, ko sem prešel na boks. Treniral sem karate, kickboks, jeet kune do, MMA, boks, tajski boks, nekaj rokoborbe in BJJ-ja in seveda Wing chun. Naj takoj dodam, da nobena veščina sama po sebi ni odgovor za dobrega borca, vendar pa je vsaka za svoj vidik nepogrešljiva. Wing chun mi je zelo všeč, saj ima veliko faktorjev, ko nasprotnika preobremeniš z serijo udarcev, ki niso razširjeni v drugih disciplinah. Vendar pa je brez dobre uporabe dela nog, oziroma »footworka« skoraj neuporaben v športnem aspektu. Po drugi strani je pomembna rokoborba in jiu jitsu v bližnjih situacijah in na tleh. Na ulici in v delovnih postopkih je še zmeraj Wing chun lahko sam po sebi močno orodje, ga je pa potrebno nadgraditi.
Danes delate v gospodarstvu, kjer ste odgovorni za področje varovanja. Kakšne karakterne lastnosti in vrednote mora po vašem mnenju imeti strokovnjak na področju varnosti in varovanja?
Menim, da bi varnostni menedžerji in drugi strokovnjaki, ki to delajo morali biti v prvi vrsti zavzeti za svoje delo. Če smo realni ni velikega denarja v varovanju in če želimo predanost temu poklicu, moramo to doživljati tudi v neki meri kot poslanstvo. Menim, da je za varnostnike ključnega pomena poznavanje umetnosti komunikacije in borilnih veščin, medtem ko za strokovnjake, je pa predvsem pomembno poznavanje zakonodaje in sodne prakse. Seveda strokovnjak mora biti tudi odličen komunikator in praktikant borilnih veščin, saj le-ta usposablja svoje zaposlene. Eden od aspektov, ki ga zelo pogrešam pri varnostnih menedžerjih in lastnikih zasebno varnostnih podjetjih je sodelovanje in posvetovanje. Mislim, da bi z našimi kumulativnimi izkušnjami lahko parirali samem svetovnem vrhu strokovnjakov, vendar nihče ne komunicira z nikomer. Ne poznam primera, da je varnostni menedžer pisal drugemu menedžerju za posvet in analizo na primer postopka varnostnika, ali pa ocene ogroženosti. Samo egoistični izpadi in metanje polen pod noge z zniževanjem cen pod prag zmožnosti celo tega, da bi plačali samo plačo varnostniku skozi leto. Na ta način bo vedno ne zdrava konkurenca vodilna sila v slovenskem zasebnem varovanju in bo nam vsem skupaj samo še slabše. Upam, da bodo, oziroma bomo prelomili te načine razmišljanja in sodelovali za boljši jutri.
K. K. E: info@varensvet.si
