V Ljubljani je dne 18.10.2017 potekala 4. IVK KONFERENCA: VARNOST IN NENASILJE V VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNIH ZAVODIH (VIZ) – ALI VARNOST V ŠOLAH POSTAJA RESEN DRUŽBENI PROBLEM?
Konferenca je potekala v soorganizaciji IVK inštituta za varnostno kulturo in Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru.
Na konferenci so s svojimi prispevki sodelovali številni strokovnjaki z obravnavanega področja, ki so predstavili zelo zanimive prispevke.
V uvodu je direktor IVK inštituta, Andrej Kovačič pozdravil udeležence, ter se jim zahvalil za udeležbo na osrednji nacionalni konferenci na temo varnosti v šolah in drugih vzgojno-izobraževalnih institucijah. Tudi letos so se dogodka udeležili strokovni delavci iz vrtcev, osnovnih in srednjih šol, centrov za socialno delo in nevladnih organizacij.
V imenu Fakultete za varnostne vede je udeležence nagovoril doc. dr. Miha Dvojmoč, ki je med drugim poudaril pomen takšnih strokovnih dogodkov za dvig varnosti v vzgojno-izobraževalnih institucijah, pomen ozaveščanja o tovrstni problematiki, ter o vlogi vseh v družbi.
Dogodek je povezoval David Sluga, iz Slovenskega združenja za varen svet/Sekcija mladih za varnost, ki deluje v sklopu IVK inštituta za varnostno kulturo.
V nadaljevanju je bila podeljena nagrada za VARNI VRTEC, ki ga je letos prejel Vrtec Galjevica. Nagrado je prevzela Barbara Novinec, ravnateljica vrtca.
S prvim predavanjem je udeležence nagovoril Radovan Radetić iz zavoda Aleksandra, in sicer je spregovoril o tem, v kakšni meri so ADHD otroci nevarni sovrstnikom in predvsem sami sebi, kar je odvisno od več dejavnikov: od skupine otrok znotraj katere se otrok z ADHD motnjo giba, ravnanja vzgojitelja v vrtcu oziroma učitelja v šoli, in ne nazadnje, morda najbolj pomembno ravnanja staršev, ki otrokovo motnjo (ne) razumejo in temu (ne)primerno z otrokom ravnajo oziroma (ne)iščejo pomoči za sebe in za svojega otroka.
V nadaljevanju je Mateja Funkl predstavila aktivnosti Vrtca Galjevica na področju zagotavljanja varnosti. Zagotavljanje varnega okolja in zdravja otroka sta medsebojno povezana in hkrati izhodiščna, primarna cilja vrtca. V vrtcu se zelo trudijo zagotoviti otrokom varno, čisto in zdravo bivalno okolje na več ravneh življenja in dela v vrtcu. Z različnimi dejavnostmi spodbujajo tesno sodelovanje vrtca z okoljem, s starši in različnimi ustanovami. Odprto komuniciranje, zaupanje in različna skupna srečanja zagotovo pripomorejo k boljšim pogojem za kakovostno delo v vrtcu in življenju doma.
Nato je dr. Simon Slokan iz GPU predstavil novo strategijo na področju zmanjševanja medvrstniškega nasilja, kjer je Policija na podlagi izkušenj in raziskav pričela z aktivnostmi za zmanjšanje vseh pojavnih oblik medvrstniškega nasilja. Ob tem pa je poudarili, da je v tem okviru pomembno zavedanje, da samo ena inštitucija ali organ ne bo mogel spreminjati določenih vzorcev ravnanj. Govorimo namreč o spoštovanju vrednot in vrednostnih sistemov, ki so kršene v okviru nasilnih ravnanj. Za samo vzgojo otrok pa smo odgovorni vsi – starši, vzgojitelji, učitelji, mediji, policija…in sicer vsak v svoji vlogi. Ob tem pa je potrebno zavedanje, da so preventivni mehanizmi edina prava pot, za preprečevanje neprimernih ravnanj.
Svoj prispevek iz šolskega okolja je predstavila tudi Darja Roškar z osnovne šole Danile Kumar, ki je povedala, da nasilje obstaja in je neučinkovito slepiti se, da se ga da izničiti. Možno pa je, da se udeleženci učno–vzgojnega procesa primerno opremijo za ravnanje z njim. Potrebno je usposobiti učitelje, učence in starše. Na njihovi šoli učitelji nabirajo ustrezna znanja in metode na mediacijskih taborih, predavanjih zunanjih izvajalcev in svetovalne službe. Učence ozaveščajo in učijo o delovanju človekove notranjosti in socialnih veščin na razrednih urah, mediacijskih taborih, pri interesnih dejavnostih, v delavnicah ipd.
Izkušnje iz mednarodnega prostora je predstavil Jure Rejec, ki je v Republiki Makedoniji, kot avtor projekta, s katerim so poskušali zajeziti nasilne incidente med srednješolci, ki so bili takrat v porastu, kot posledica med-etničnih trenj v državi, pridobil širok vpogled v obravnavano problematiko v tujini. V tej smeri je predstavil primer dobre prakse, ki ga je mogoče vpeljati preko t.i. “whole-school community” pristopa (šolska administracija, učenci, starši) za upravljanje z nasiljem v šolah (npr. Dan Olweus, 1992 – poznan kot OBPP program), ter preložiti del odgovornosti za reševanje problemov na učence in omogočiti sodelovanje pri sprejemanju odločitev tistim, ki so varnostnim tveganjem najbolj izpostavljeni – učencem.
V nadaljevanju je Marjeta Dečman, psihologinja, zaposlena v Vzgojno izobraževalnem zavodu Frana Milčinskega Smlednik, kjer se že 20 let ukvarja z otroci in mladostniki s čustvenimi in vedenjskimi motnjami ter z njihovimi starši, predstavila primer dobre prakse, ko s celostnim pristopom in vključitvijo tako učiteljev, staršev in otroka lahko znatno zmanjšamo simptome in prispevamo k boljši vključenosti otroka v socialno okolje. Pri tem je zelo pomembno dobro poznavanje otroka in razumevanje njegovih težav, ker le tako lahko ustrezno prilagodimo naše delo z njim. Predstavila je tudi posamezne pristope, tehnike in metode, ki so pomembno prispevali k izboljšanju sodelovanja otroka, k njegovi boljši samopodobi, k večji sprejetosti s strani vrstnikov in večji šolski uspešnosti ter nenazadnje boljšim odnosom v otrokovi družini.
V zaključnem delu pa je Boris Grilc, mag., iz Šolskega centra Kranj, v svojem prispevku predstavil dejavnike, ki v veliki meri vplivajo na varnost v izobraževalnih ustanovah. Potrebno se je zavedati, da izobraževalne ustanove poleg primarne vloge izobraževanja postajajo tudi vedenjsko nadzorstvena institucija, ki jo ogrožajo različni dejavniki. Lahko govorimo o več je razlogih, ki vplivajo na samo varnost šol. To so prav gotovo upad socialnega standarda (nezaposlenost, davki), dejavniki stresnega življenja, kriza vrednot (nizka morala), nestabilnost gospodarstva, državnega sistema in nizka varnostna kultura.
