Slovenija, zelena dežela tisočerih priložnosti, dežela pridnih, marljivih in poštenih ljudi, predvsem pa urejena in varna za vse ljudi. Ali je kaj resnice v zapisanem, prepuščam vam, da presodite sami.
V nadaljevanju se bom v svojem pisanju osredotočil predvsem na tisti del zapisanega, ki govori o varnostni kulturi in o varnosti, za katero smo v prvi vrsti odgovorni sami. Največ lahko za varnost naredimo sami, torej da ne ogrožamo sebe in drugih okoli nas. V tej smeri je prav tako potrebno učiti in ozaveščati otroke in mladostnike, saj za svojo varnost lahko veliko naredijo tudi oni. Mladi so naša prihodnost, zato jih moramo (na)učiti tudi o tem, kako biti varen, in ne ogrožati drugih. Ali to znamo? Smo pri tem uspešni in kako?
Ko danes prebiramo statistične kazalce o varnosti v Sloveniji, lahko ugotovimo, da smo v samem vrhu po stopnji varnosti v državi. Če bomo vprašali odgovorne za varnost tako na lokalnem, kot na nacionalnem nivoju, bodo verjetno vsi zelo zadovoljni z stopnjo varnosti, saj se sklicujejo na statistiko. Pri tem pa je potrebno vprašati tudi državljane, kaj menijo oni, in kako doživljajo varnostne spremembe v svetu, in nenazadnje okoli nas.
Pa je res vse tako rožnato, kot kažejo številke oz. statistike?
V zadnjem obdobju smo priča primerom, ko izginjajo mladi v ‘’čudnih’’ okoliščinah. Bolečinam, ki jih njihovi starši ob tovrstnih primerih doživljajo, jim verjetno ni para.
Naslednji problem je nasilje v družini, za katerega si nihče ne upa ugibati, koliko ga je v Sloveniji. Potem nasilje nad otroci, pa nasilje nad ženskami, da ne omenjamo števila samomorov, kjer smo v samem svetovnem vrhu.
Vse to je del nas, del naše nacionalne varnosti, za katero pa niso odgovorne samo službe in organi, temveč bi morali biti vsi, ki tukaj živimo, torej mi, državljani.
Ob vsem zapisanem se upravičeno sprašujem, kdaj bomo začeli postavljati nove temelje nacionalne varnosti, ki bodo temeljili na dosedanjih izkušnjah, varnostnih spremembah in analizi družbenega stanja. Tukaj zagotovo zamujamo za nekaj let, kar bo pa seveda pokazal čas. Torej bomo (po)čakali, ali že danes storili vse, kar (z)moremo in znamo, ter čim prej tudi vključili državljane, in v tej smeri civiliste za lokalno varnost?
Da bi ohranili stopnjo varnosti, ki jo kažejo statistični kazalci, bi torej morali na tem začeti delati že včeraj, kajti ohraniti stanje varnosti je veliko lažje, kot jo izgubiti in se boriti, da jo dobimo nazaj. Čas je, da si priznamo, da nas skrbi za prihodnost naših otrok, in nas samih. Prav tako je čas, da stopimo skupaj, da bo Slovenija res zelena dežela tisočerih priložnosti, dežela pridnih, marljivih in poštenih ljudi, predvsem pa urejena in varna za vse.
Ob tem si pa seveda zaželimo vso srečo.
Naslednjič o varnosti otrok in mladostnikov, in kje začeti.
Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si
