Ob zmedi, ki je nastala zaradi odkritja, da Slovenci uživamo zastrupljen med (pojasnila koliko, s čim in kako dolgo si državljani RS nismo zaslužili in teh podatkov ni strokovno nobeden obelodanil na državni ravni!) bom skušal z basnijo ponazoriti, kako bi se dogajale reči v živalskem svetu, ki je med nami rečeno, veliko bolj pošten in transparenten, kot je naš ta dan.
Oče medved je nekega dne pritovoril v brlog kar zajetno količino satovja polnega zlatorumenega medu. Izmaknil ga je bližnji čebelji družini, ki se je šopirila v novem čebelnjaku s slabo zaprtimi vrati. Medvedkom in mami medvedki so se kar zaiskrile oči od veselja. Kako tudi ne, obetali so se želodčki polni samih dobrot saj so bila tu še jabolka in skrben oče je nekje izmaknil še štruco kruha. Tega in jabolk je danes na preteg, ljudje jih odmetavajo povsod in to tako, da ga še vrane komaj sproti pokljuvajo.
Zbere se torej družina medvedja okoli obilno obloženega velikega štora pred brlogom v pričakovanju slastnih užitkov. Pa medvedek Matejček zaviha nos in odrine odlomljen sat, pa bratec in sestrica Mihec in Tina prav tako. Mama Pepca je že hotela dvigniti šapo in izprašiti zadnje plati nehvaležni in izbirčni mladini, ko je tudi njo zmotil neprijeten oster vonj, ki je vel iz komaj načetega satja. Široko je razprla nozdrvi in globoko potegnila vase vonjave, ki pa niso bile tako vabljive in omamne kot običajno. Polizala je med in ta jo je prav na rahlo zapekel po jeziku. Vedeti moramo namreč, da mati narava svoje najdragocenejša bitja skrbno čuva in jim je zato podelila oster vonj in okušala, kar je nam ljudem že zdavnaj odvzela, morda iz maščevanja ker smo jo tolikokrat grdo izdali. Namrščila se je torej medvedja mati in očitajoče pogledala soproga Miho, češ, kaj neki si privlekel k hiši. Ta je v iskreni nejeveri obrambno izprožil šape in skomignil z rameni in zabrundal:«…hm, dandanašnji pa res še pridnim in prislovično poštenim kranjskim sivkam iz sosednjega čebeljnjaka ne moreš več zaupati!« Pa doda mama Pepca:«…ne, ne, mi je nedavno zaupala matica Brina, da čebele še po starem domačem receptu delajo med, le pravega vonja in okusa ne spravijo več skupaj. To pa prav nič ne moti gospodarja, jazbeca Štefa, ki jim na veliko krade med in jim namesto tega stresa v lončke sladkorno vodo in da jih ne bi boleli želodčki in ne bi hroplo v sapnicah doda še kakšen prašek, pa prekajuje jih z grozno smrdečim dimom. Pa še to je rekla Brina:» veš Pepca, skorajda nam ni več za živeti«! Oče Miha je jezno namrščil obrvi in se ne glede na to, da je satje na čuden način zamenjalo lastnika, pridušal, da bo Štefa stresel iz kožuha, ker je njemu in mladini pokvaril pravi medvedji zajtrk. Kar hitro se obrne in odhlača do Štefove jazbine. Gospodar, ki je užitkarsko posedal po razkošni jazbini ni bil kaj posebej navdušen nad obiskom in je previdno pomolil smrček iz varnega zatočišča. Gromki očitki, ki so privreli iz brundajočega in zasoplega grla na njegov račun, so ga skoraj potisnili nazaj v jazbino in mu prignali strah v kosti. Ampak, si je mislil, smo, ali nismo, oblast namreč. Takle pritepenec tatinski, pa si me drzne žaliti… A nekoliko ga je zaskrbelo za njegovo zadnjo plat in da sta bila med in satje zastonj, ni hotel Mihi niti omeniti, kaj šele očitati, saj je globoko v sebi začutil kljuvanje vesti – to kar mu je očital kosmatinec je bilo namreč res, med je bil vse prej kot zdrav in dober.
V stiski se je spomnil, da pa vsega le ni kriv sam ampak tudi drugi, ki mu pomagajo pri čebelarjenju, predvsem lisica Mica, ki mu sam bog ve od kod prinaša praške za čebelje zdravje (menda iz zajčje tovarne (» Bienengesundheit & Co.), pa dihurja Johana, ki preša smrdeče paličice za lažje dihanje in čiščenje sapnic ubogih čebel (Johann & Laszlo, Gmbh), pa sova Meta, ki mu obilno soli pamet z nasveti, ki jih neposredno prepisuje iz časnika Bruxelles Timesa, da mačka Murija, predstavnika WTO, ki je skrbno vodil »management« niti ne omenjamo. Ta je bil še posebej poln poslovnih idej »a la Slovenie« in je »plemenitil« Štefanove izdelke z medovi iz Francije, Kitajske, Brazilije…, tako, da so imeli prav posebne, eksotične okuse. In še bi lahko naštevali živalske modrijane, ki so si šapice, smrčke in kljune mazali s sladkim medom in v mošnjičke stresali dobiček. Opravičujoče in s strahom v glasu je velikemu kosmatincu pričel opisovati položaj, a Miha se ni hotel potolažiti, češ, mojim medvedkom pa ne boste stregli po zdravju in življenju, ne ti, ne Mica, ne Johan in Laszlo, pa tudi Meta ne z vso modrostjo iz Breuxellesa, še manj krošnjar in prevarant Muri. In toliko da veste vsi skupaj, raje mi ne hodite na pot ker so moje šape težke…! Obrnil se je in jezno odhlačal do krokarja Alfonza, ki je ravnokar delil poginjeno ovco. Z zajetnim stegnom ovna mrkača je kanil vsaj za silo potolažiti svojo družino, a zamera ga je pekla čedalje huje in v duši je kuhal maščevanje še posebej zato ker se bo vsaj nekaj časa na daleč izogibal čebelnjaka, čeprav ga je med neskončno privlačil! Da bodo pa pravi kočevski medved in njegova družina sredi cvetoče Slovenije lačni medu? Kaj takega pa še ne!
No, pa pustimo živalske zdrahe in medveda Miho in malo po naše analizirajmo tole zmedo. Korenine in koreninice takšnih zastrašujočih dogodkov segajo tja v leto 1993, 1994 morda 1995, ko so v našo deželico pridrli visoko civilizirani predstavniki evropskih oblasti in nadzornih organov z namenom nas »balkance« in »rdečkarje« naučiti vsega o higieni in nadzoru živil živalskega porekla. (Da ne bo pomote in dvomov si nekaj pomembnega dajmo vtisniti v našo podzavest. Čebela je žival in njeni proizvodi so živalski proizvodi, torej brez slepovezenja in dolgomišenja pod absolutno ingerenco in odgovornostjo veterinarske službe RS.Toliko, da ne bo dvomov, kdo mora prevzeti odgovornost za tale cesarki praženec, ali šmorn po domače, ki pa je strupen in nevaren). No, pa so se gospodom evropskim inšpektorjem kmalu povesili še malo prej visoko povzdignjeni nosovi. Po nekaj mesecih proučevanja naše zakonodaje so ugotovili, da se pravzaprav oni učijo pri nas, kar so nekateri pošteno tudi priznali. Vendar je resničnost ki so jo začrtali naši politiki bila nedvoumna in pričeli smo klestiti in klestiti pravice, odgovornosti, kaznovanja, obseg nadzora kakovosti, finančne obsege, ker seveda…, še malo, pa bi nas skoraj prepričali, da smo nebodigatreba in družbeni škodljivci. A nekaj nas je ostalo skeptičnih. Sprijazniti smo se sicer morali z minimalizacijo nadzora, nikakor pa ne z načinom »postponiranja« nadzora (torej ugotavljanjem posledic in ne vzrokov!) in z velikimi kompetencami proizvajalcev na tem področju. Predvsem pa je štrlelo iz vse te zmede nekaj kar razdira sedanji sistem nadzora, in sicer zaščita proizvajalcev dobrin, torej kapitala in ne potrošnika. A dobra mati Evropa nas je stisnila ob svoje prsi, nas potolažila, da bo vse v redu in naše poslance povabila za velike denarje pomagat lopatat meglo v Bruxelles. In s tem se je zadeva zaključila.
In kmalu smo na najmanjšo možno mero zmanjšali analize vzorcev, tudi medov, strokovnjakov, ki so delali na področju vzgoje in nadzora čebelarjev nismo več zaposlovali in kot krona vsega so se kot gobe po dežju razrasla raznorazna »civilna združenja«, ki so genialna domislica ameriške demokracije za blokiranje resnične odgovornosti oblasti in na veliko razglašala vsaka svoj kredo. Proizvajalci, tudi čebelarji so začutili »dih svobode in demokracije« in lepo po svoje pričeli urejati zdravstveno varstvo čebel. Kakor je pač kateremu bilo najbolje in kakor je pač kdo razumel »navodila in izobraževanje« po internetu. Slovenci smo svobodoljuben narod in si, razen naših politikov seveda, ne dovolimo komandirati. Tudi ne od doktorjev veterinarske medicine in inšpektorjev te stroke, prav tako ne. Prav tako smo podjetni in zakaj neki ne bi proizvajali nekaterih zdravil za čebele, če jih lahko Madjari, Avstrijci in Italijani?
Ali se vam, dragi bralci, sedaj svita kako smo se pripeljali v tale neprijeten položaj? Tragikomedija, ki se odvija pred vašimi očmi pa seveda ni nič zabavna, ampak nevarna za naše zdravje in zdravje naših najbližnjih, nesporno pa z odlaganjem in neizvrševanjem sankcij povzroča nepopravljivo škodo in krivico veliki večini slovenskih čebelarjev, ki pošteno in strokovno skrbijo za svoje panje, zdravje svojih ljubih čebel in predvsem s tem, ko nam ponujajo zdrav in varen med in ostale čebelje proizvode, tudi za naše zdravje.
Prepričan sem, da ima gospod minister veliko dela in neodložljivih opravkov, prav tako jih ima generalni direktor Agencije za varno hrano, in prav tako glavna veterinarska inšpektorica na tej Agenciji, vsi skupaj pa veliko izgovorov za to, da jim ni potrebno odkrito in hrabro stopiti pred javna občila in prevzeti odgovornost ter začrtati smernice, da se v bodoče nekaj takega ne bo zgodilo. Povsem nerazumljivo pa je dejstvo, da so odgovorni vedeli za tak položaj in niso ukrepali. To zahtevo in zamero, da se to ni zgodilo naj podkrepim z samo nekaj podatki o učinkih na naš organizem pri enem najbolj uporabljanem a prepovedanem akaricidu, amitrazu. Padec pritiska in srčnega utripa, znižanje telesne temperature, bruhanje, dvig glukoze v krvi, nižanje frekvence dihanja, depresija centralnega živčnega sistema, kancerogenost samega preparata in njegovih metabolitov. In še za podkrepitev, v Turčiji je leta 1989 za to zastrupitvijo umrlo 41 ljudi.
Kar končal bom, vi pa se odločite sami kako dolgo in pod kakšnimi pogoji boste še uživali slovenski med in ali so odgovorni v naši državi storili vse za varnost nas in naših otrok!
Avtor: Dr. Črtomir Borko E: info@varensvet.si
