Včeraj se je na eni izmed srednjih šol v Ljubljani začelo govoriti, da je eden izmed dijakov načrtoval napad na šolo. Danes je zadeva prišla tudi v javnost in mediji pišejo, da je dijak načrtoval strelski pohod, kar se sliši še bolj senzacionalno in zaskrbljujoče. Kaj dejansko drži vedo vpleteni in strokovne službe, ki zadevo obravnavajo. Danes so bili s strani šole o tem uradno obveščeni tudi starši otrok, čeprav bi bilo pravilno, da bi starše obvestili že včeraj.
Dijak, ki naj bi načrtoval napad naj bi zadevo zaupal nekomu izmed njegovih vrstnikov in ta naj bi informacijo predal naprej in tako je prišlo do ukrepov, da je šola zadevo predala policiji in dijaka suspendirala.
Ob tem je potrebno povedati, da je fant pravilno ukrepal, ko je z zadevo seznanil odrasle, saj je v primeru, da bi prišlo do dejanskega napada preprečil, da bi prišlo do žrtev. Tovrstne primere je potrebne vedno vzeti zelo resno in odgovorno. Ne sme se pa pozabiti, da je lahko fant, ki je zadevo predal naprej v nevarnosti in bo potreboval določeno mero zaščite pred morebitnim maščevanjem.
Delo v šolah je zadnje desetletje vse prej kot romantično. Z velikim občudovanjem spremljamo delo ravnateljev in ravnateljic, ki so sicer v večini. Za tovrstne vodje še sicer ne vem ali so pogumni, s tem ko v teh časih prevzemajo odgovornost za varnost v šolah ali se tega sploh ne zavedajo. To pa mislim predvsem zaradi vprašanj, kako skrbijo za varnost in kaj na tem področju dejansko naredijo. To se sicer da ugotoviti zelo hitro, pa vendar sem mnenja, da je v večini šol za varnost premalo narejeno in se sistem premakne šele takrat, ko pride do resnih varnostnih dogodkov oz. dejanskih žrtev. Potrebno pa je seveda pohvaliti vse tiste vodje šol, ki se zavedajo tovrstne problematike in ki na tem področju zelo sistematično in odgovorno delajo. Takšni vodje lahko mirno spijo, če lahko temu tako rečemo, saj bodo lahko v primeru, da bi prišlo do resnega varnostnega dogodka na šoli, predstavili vse aktivnosti in ukrepe, ki so jih izvajali in jim nihče ne bo mogel nič očitati. Varnost pa seveda ni mogoče zagotoviti 100% nikomur in nikjer. Je pa seveda velika razlika med tem, da smo pri tem sistematični in da naredimo resnično vse, kar je mogoče narediti za varnost, ali da mislimo, da smo naredili vse, kar lahko naredimo.
Pogosto je tudi zmotno prepričanje, da je varna šola tista šola, ki nima varnostnih dogodkov oz. tovrstnega registra, ker dogodkov ni. Ravno nasprotno, šola, ki ima evidentirane vse varnostne dogodke in ukrepe, ki jih je pri tem izvajala, ima področje varnosti pod nadzorom in se ve kaj se v šoli dogaja, da lahko ukrepa in načrtuje izboljšave. V primeru, da registra varnostnih dogodkov ni, da ni sistematičnega in odgovornega pristopa, posledično pripelje do tega, da takšni šoli težko rečemo, da je varna šola, če podatki o varnostnih dogodkih v šoli ne obstajajo oz. so pomanjkljivi. Glede na to, da gre za visoko dinamično okolje, kjer se dnevno zelo veliko dogaja je povsem normalno, da je na dnevni ravni nekje od 5-10 varnostnih dogodkov različnega tipa. Seveda večja kot je šola, več je lahko teh dogodkov. Pri tem pa je pomembno ali se varnostni dogodki iz leta v leto povečujejo, ostajajo na enakem številu ali se zmanjšujejo. Temu primerno mora šola načrtovati aktivnosti in ukrepe na področjih, ki so najbolj problematični, da lahko vzdržuje sprejemljivo stanje varnosti v šoli.
Varnost v šolah in v skupnosti nasploh je med najbolj pomembnimi vrednotami. Tiste, ki mislijo, da temu ni tako, pozivamo, da se prebudijo, preden bo prepozno. Izobraževanje na tem področju, znanje o varnosti, zavedanje varnostne kulture in preventiva so najboljše orožje za varno okolje in skupnost in enako je tudi v šolah. Teme o varnosti bi morali čim bolj sistematično vključevati v vzgojo in izobraževanje, saj brez varnega okolja ni varne skupnosti, ni psihološke in fizične varnosti in družbenega napredka.
Andrej Kovačič, Vodja IVK projekta in koncepta Varna šola od leta 2016
E: andrej.kovacic@varensvet.si
Uvodna fotografija: Pixaby
