Vsi za enega (odlomek iz knjige Legija, anekdote in tradicija)

0

Djibouti. Dogodek, ki je opisan v naslednjih vrsticah, je nabit s čustvi in zaseda prav posebno mesto v srcih Legionarjev. Bratstvo in solidarnost sta narekovala enotno postopanje vseh Legionarjev, združenih v bolečini. Nihče ni pozabil.

Foto: osebni arhiv

Novica, da so se domačini fizično lotili Caporal-chefa, je udarila kot strela z jasnega! Pijanega Caporal-chefa so domačini v mestu pretepli. Ko je nemočen ležal na tleh, so podleži z avtom namerno peljali čezenj. Čeprav je bil deležen zdravniške pomoči in hitre sanitarne evakuacije v Francijo, je zaradi prehudih poškodb umrl.

Pretep Legionarja bi še šel skozi želodec, toda nizkotno pokončanje soborca je povzročilo emocionalni šok, ki je med Legionarji sprožil val neizprosne jeze in ogorčenja. Legionarski cunami, ki ga ni bilo mogoče zajeziti. Solidarnost bratov po orožju je narekovala maščevanje!

Tempirana bomba, nabita z nekaj sto obritimi glavami, je bila aktivirana! Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo eksplodirala!?

 Skorajda celotna vojaška baza se je po delovnem času zbrala na začetku najbolj obiskane ceste. Na tej cesti je mrgolelo nočnih barov, ki so bili nastreljani en za drugim, vse do glavnega mestnega trga Menelik. To so bili zanikrni bari, kamor so ponavadi Legionarji zahajali praznit kozarce in presežek hormonov. Tisti večer so praznili bare, z osebjem vred. Vse, kar je bilo črno in je hodilo po dveh nogah, je dvignilo krepke batine, brez usmiljenja! Vsak bar je bil dobesedno demoliran. Cipe so bežale in vreščale kot šoje. Kaos je bil tolikšen, da domačini sprva niso razumeli, kaj se dogaja. A ko so začeli dojemati, je bilo za večino že prepozno.

Legionarji so se sistematično lotili bara za barom in med svojim maščevalnim pohodom razbili vse, kar se je razbiti dalo. Lokalna policija, ki jo je predstavljalo par rahitičnih črncev, odetih v razdrapane in umazane uniforme, je bila nemočna proti takšni masi maščevalcev. Tako ali tako so se ti policisti zgolj slučajno znašli v vrelem kotlu prekipevajoče negativne energije, ker namerno v hordo razjarjenih Legionarjev človek pri zdravi pameti ne bi dregnil. V vseh srcih je pekla misel na soborca, čigar kri je namočila to prekleto cesto, preden je umrl za posledicami zahrbtnega ravnanja barbarskih domačinov. Bar, pred katerim se je zgodil zločin, so Legionarji razbili na prafaktorje. Lokalni policisti, ki jih Legionarji niso jemali resno in so se jih hoteli lotiti, so od strahu streljali v zrak opozorilne strele. Ampak v tistem množičnem afektu tudi policisti niso imeli kaj iskati, kajti tokrat so Legionarji prišli na destruktivni pohod, v spomin in opomin! Nemočni policisti so morali rešiti sami sebe in prepustiti ulico neusmiljenemu maršu, ki je vihral kot uničujoč tornado in podiral vse, kar se mu je znašlo na poti.   

Opustošili so krvavo ulico vse do trga Menelik, kjer so nepričakovano naleteli na Capitaina, poveljnika tretje borbene Compagnije v 13. DBLE. Ta je Legionarje uspel prepričati, da se ustavijo. Ker je jeza še zmeraj kipela in stiskala pesti, jim je dal vedeti, da jih popolnoma razume in da jim bo stal ob strani, vendar se morajo nemudoma vrniti v vojaško bazo. Kar je storjeno, je storjeno, tega se ne da več popraviti. Sporočilo, ki so ga hoteli prenesti, je več kot razumljivo. Čas je, da se pohod zaključi, preden bi prišlo do česa hujšega. Poklical je vojaško policijo in intervencijsko skupino, da pridejo na trg in zaščitijo koridor, ter organiziral takojšnjo aktivacijo konvoja kamionov za prevoz Legionarjev nazaj v bazo. Zavedal se je namreč, da bo po vsej verjetnosti prišla lokalna policija v okrepljeni sestavi, pri čemer bi lahko bilo soočenje med opogumljenimi policisti in še zmeraj neustrašnimi Legionarji krvavo in iz diplomatskega vidika neugodno. Če ne spravi vseh skupaj domov, je obstajala tudi realna nevarnost, da se bodo razjarjeni fantje razpršili po barih v ostalih ulicah, se napili in spisali še hujši scenarij.

 Naslednji dan je bil čas za inventuro. Izdan je bil ukaz enomesečne prepovedi izhoda v mesto. Mesec dni se je zdelo dovolj dolgo časovno obdobje, da se strasti na obeh straneh poležejo. Hkrati je šlo za sankcijo, s katero je Colonel ubil dve muhi na en mah. Legionarji so bili prikrajšani za izhode, domačini pa za zaslužek.

 Vojaška policija se je podala v mesto po zbiranje podatkov o minulem dogajanju in povzročeni škodi, od bara do bara. Z lastniki lokalov je bil sklenjen dogovor, da se jim bo nastala škoda v celoti poravnala, če opustijo prijavo dogodka lokalnim oblastem. Mnogi so zgrabili priložnost in z ocenjevanjem škode krepko pretiravali, ter zahtevali mnogo višjo odškodnino, kot je bila dejanska vrednost uničenega materiala. Toda to je bilo postranskega pomena, kajti Legionarji so se zavezali, da bodo solidarno zbrali potreben denar, ne glede na končni znesek. Tragedija s smrtnim izidom in enotna reakcija v ponos ranjenih Legionarjev tudi oficirjev nista pustili ravnodušnih. Solidarno so se postavili na stran svojih borcev in zahtevali definitivno prepoved vstopa Legionarjem v vse bare, ki so sprejeli odškodnino. Za morebitne kršitelje je bila predvidena kazen tridesetdnevni zapor. Ker so bili Legionarji glavni vir gostinskega zaslužka, so vsi prepovedani bari po pičlih nekaj mesecih propadli.

Legio Patria Nostra.

Avtor: Robert Markuš, LEGIONAR s petnajstletno kariero, v svoji knjigi Legija, anekdote in tradicija opisuje značilnosti Legije tujcev, njene tradicionalne vrednote in običaje. 

Intervju z nekdanjim pripadnikom francoske tujske Legije si lahko preberete tukaj.

Deli z ostalimi.

Komentarji so onemogočeni.