Adéle da Veiga, Liudmila V. Astakhova, Adéle Botha, Marlien Herselman

Avtorji strokovnega članka Defining organisational information security culture – Perspectives from academia and industry so Adéle da Veiga, Liudmila V. Astakhova, Adéle Botha in Marlien Herselman. Medtem ko Adéle da Veiga, Adéle Botha in Marlien Herselman prihajajo iz Johannesburga v Južni Afriki, kjer so zaposlene kot profesorice na Univerzi v Južni Afriki (UNISA), Liudmila V. Astakhova prihaja iz Čeljabinska v Rusiji, kjer deluje kot profesorica na katedri za informacijsko varnost Univerze Južni Ural.

Članek Defining organisational information security culture: Perspectives from academia and industry opredeljuje kulturo informacijske varnosti kot ključni del širše organizacijske varnosti. Avtorji definirajo kulturo informacijske varnosti kot sklop vrednot, prepričanj in praks, ki vplivajo na način, kako organizacija obravnava zaščito informacij. Poudarjajo, da vključuje jasno opredeljene politike, aktivno podporo vodstva, ustrezno informacijsko-komunikacijsko okolje ter vedenje zaposlenih, ki krepi zaupanje med vsemi deležniki. Po avtorjih je močna kultura informacijske varnosti rezultat usklajenosti teh elementov. To pomeni, da organizacije potrebujejo skladnost med notranjimi dejavniki (organizacijska struktura, vodenje, človeški dejavniki) in zunanjimi vplivi (regulative, konkurenca), da bi učinkovito zaščitile svoje informacije in ohranile zaupanje. Avtorji raziskave združujejo teoretične in praktične poglede ter razvijajo definicijo, ki služi kot uporabno orodje za implementacijo in raziskovanje, tako tudi omogočajo organizacijam, da bolje razumejo in vzpostavijo kulturo informacijske varnosti kot del celotne organizacijske varnosti.

Codee Roy Ludbey, David Jonathan Brooks, Michael Patrick Coole

Codee Roy Ludbey, David Jonathan Brooks in Michael Patrick Coole so avtorji poglavja Corporate Security: Identifying and Understanding the Levels of Security Work in an Organisation v delu Asian Journal of Criminology. Avtorji prihajajo iz Avstralije, kjer delujejo kot profesorji na Edith Cowan Univerzi.

Poglavje Corporate Security: Identifying and Understanding the Levels of Security Work in an Organisation raziskuje, kako se organizacijska varnost razvija in deluje znotraj sodobnih podjetij. Avtorji definirajo organizacijsko varnost kot področje, ki deluje predvsem na operativni in taktični ravni, medtem ko njen vpliv na strateških oziroma višjih ravneh odločanja, ostaja omejen. Po njihovem mnenju je organizacijska varnost del tehnostrukture podjetij, kjer zagotavlja analitično podporo poslovnim operacijam, vendar ne posega neposredno v izvršne odločitve. Raziskava avtorjev razkriva pomembna neskladja med tem, kako varnostni praktiki in akademiki razumejo organizacijsko varnost, ter kako jo prikazuje socio-organizacijska literatura. To nakazuje potrebo po dodatnih raziskavah, da bi bolje razumeli vpliv organizacijske varnosti na izvršno raven podjetja. Avtorji opozarjajo na pomembne posledice za politiko, izobraževanje in širšo skupnost, kot so težave pri kariernem napredovanju varnostnih strokovnjakov, omejen napredek k večji profesionalizaciji in slabo zasnovani izobraževalni programi. Prav tako poudarjajo, da bi morale izvršne ravni podjetij nadzorovati funkcijo organizacijske varnosti, vendar ta funkcija ne bi smela neposredno vplivati na njihovo odločanje.

 Anthonie Bastiaan Ruighaver, Sean B. Maynard, Shanton Chang

Anthonie Bastiaan Ruighaver, Sean B. Maynard in  Shanton Chang so avtorji strokovnega članka Organisational security culture: Extending the end-user perspective. Avtorji prihajajo iz Avstralije, kjer delujejo kot profesorji pod katedro za informacijske sisteme na Univerzi v Melbournu.

Članek Organisational Security Culture: Extending the End-User Perspective raziskuje koncept varnostne kulture z vidika organizacijske varnosti, pri čemer avtorji poudarjajo, da varnost ni zgolj tehnični problem, temveč tudi upravljavski izziv. Avtorji predlagajo definicijo organizacijske varnosti, ki vključuje večdimenzionalen pristop k razumevanju varnostne kulture z upravljavske perspektive. V ta namen avtorji uvajajo okvir osmih dimenzij, ki obsega zaupanje, vedenje, sodelovanje, komunikacijo, zavezanost, ozaveščenost, motivacijo in vrednote, ta okvir je zasnovan z namenom, da preseže tradicionalni fokus na tehnične in uporabniške vidike ter ponudi celovit pristop k analizi varnostne kulture. Prav tako so avtorji mnenja, da ima varnostna kultura v organizaciji ključno vlogo pri zagotavljanju varnosti informacijskih sistemov. Članek poudarja, da organizacijska kultura lahko pomembno vpliva na varnostne politike in lahko predstavlja ovire za spremembe. Avtorji priporočajo prilagoditev tehničnih ukrepov in politik, da bi bolje podprli organizacijsko varnostno kulturo, kar je ključno za učinkovito obvladovanje varnostnih izzivov.

Pauline A. Chia, Sean B. Maynard in Anthonie Bastiaan Ruighaver

Pauline A. Chia, Sean B. Maynard in Anthonie Bastiaan Ruighaver so avtorji poglavja Understanding Organizational Security Culture v delu Information Systems: The Challenges of Theory and Practice, Avtorji prihajajo iz Avstralije, kjer delujejo kot profesorji, pod katedro za informacijske sisteme na Univerzi v Melbournu.

Avtorji so v svojem delu razpravljali o organizacijski varnosti, predvsem v kontekstu organizacijske varnostne kulture. Njihova definicija pojma se nanaša na niz politik, postopkov in ukrepov, ki jih organizacija sprejme za zaščito svojih informacijskih sredstev pred grožnjami. Avtorji v svojem delu poudarjajo pomen uspešno zasnovane varnostne politike, izobraževanje zaposlenih o raznih varnostnih ukrepih ter politikah, podporo vodstva ter pomen kulture za katero menijo, da lahko bodisi ovira izvajanje varnostnih politik, bodisi izboljša izvajanja varnostnih ukrepov, glede na njeno vlogo oziroma uporabo. Ključno avtorji menijo, da za učinkovito organizacijsko varnost ni dovolj le tehnologija ter tehnološke rešitve, temveč je potrebno oblikovati kulturo, ki podpira varnostne ukrepe, kateri pa vključujejo elemente naštete zgoraj.

Richard G. Taylor in Jeff Brice Jr.

Richard G. Taylor in Jeff Brice Jr. sta avtorja članka Fact or fiction? A study of manegerial perceptions applied to an analysis of organizational security risk, oba prihajata iz Združenih držav Amerike, kjer delujeta kot profesorja na ekonomski šoli Jesse H. Jones, pod okriljem Teksaške Južne Univerze.

Richard G. Taylor in Jeff Brice Jr organizacijsko varnost obravnavata z vidika, kako menedžerji zaznavajo varnost in kakšne ukrepe sprejemajo za njeno zagotavljanje, kar nas posledično pripelje do spoznanja, da organizacijsko varnost definirata kot proces, pri katerem menedžerji in drugi zaposleni v podjetju sprejemajo ukrepe za zaščito informacij, intelektualne lastnine in drugih pomembnih podatkov pred zunanjimi in notranjimi grožnjami. Tudi ta avtorja sta mnenja, da se menedžerji prepogosto zanašajo na tehnološke ukrepe pri čemer zanemarjajo človeški vidik varnosti, kritizirata tudi preveč optimistične poglede menedžerjev na varnost v podjetju, kateri pogosto izhajajo iz pomanjkljivih informacij ali zaupanja v tehnologijo in zunanje strokovnjake, da bi pa zmanjšali ta varnostna tveganja, sta avtorja mnenja, da se morajo upoštevati tudi dejanja zaposlenih, izboljšati notranji nadzor in redno izvajati celovite varnostne preglede, ki vključujejo tudi človeški element. Misel tako zaključita s tem, da je za učinkovito upravljanje organizacijske varnosti ključno, da menedžerji prepoznajo razlike med svojo percepcijo varnosti in dejanskim stanjem. Le tako lahko razvijejo ustrezne strategije za zaščito podatkov in zmanjšanje tveganj, ki izhajajo iz človeških napak ali neustreznega ravnanja z informacijami.

Steven Furnell in Nathah Clarke

Steven Furnell in Nathan Clarke sta napisala delo Organisational Security Culture: Embedding Security Awerness, Education and Training, oba sta iz Velike Britanije, kjer Steven Furnell deluje kot profesor kibernetske varnosti v okviru Univerze v Nottinghamu, Nathan Clarke pa deluje kot profesor kibernetske varnosti in digitalne forenzike na Univerzi v Plymouthu.

Avtorja v svojem delu o organizacijski varnosti izpostavljata, da je ključ do uspešne varnostne kulture v organizaciji, ozaveščenosti in razumevanju varnosti. Organizacijsko varnost opredeljujeta kot stanje, v katerem vsi zaposleni razumejo pomen varnosti in aktivno sodelujejo pri zaščiti sredstev organizacije. Ključni elementi, katere sta avtorja navedla so i. ozaveščenost zaposlenih, kjer mora vsak zaposleni razumeti, kako varnost vpliva nanj in kako lahko prispeva k skupni varnosti organizacije, kar aktivno zmanjšuje možnost, da bi varnostne zadeve dojemali kot problem nekoga drugega, ii. varnostno usposabljanje, katero bi zaposlenim omogočalo, da razumejo varnostne grožnje ter pravilno uporabijo varnostne ukrepe ter sisteme, iii. formalna izobrazba, kjer avtorja ugotavljata, da veliko oseb odgovorne za varnost, nimajo formalne izobrazbe za svojo vlogo, kar predstavlja dodatno tveganje za organizacijo, zato menita, da je nujno zagotoviti formalno izobraževanje in certificiranje teh posameznikov, iv. vključevanje varnosti v poslovne procese, kjer sta avtorja menja, da morajo varnostne politike in postopki biti vključeni v vsakodnevne operacije in odločitve, s čimer se zagotavlja, da so varnostni ukrepi dosledno upoštevani ter izvajani. Kot zaključek pa avtorja še poudarita, da je za vzpostavitev varnostne kulture nujno, da jo podpira vrh organizacije, saj lahko ustrezno varnostno izobraževanje in ozaveščanje bistveno pripomoreta k zaščiti organizacijskih sredstev in skladnosti z zakonodajo.

Viri:

• Da Veiga, A., Astakhova, V., L., Botha, A., Herselman, M. (2020). Defining organisational information security culture – Perspectives from academia and industry. ScienceDirect, Elsevier.
• Ludbey, R., C., Brooks, J., D., Coole, P., M. (2018). Corporate Security: Identifying and Understanding the Levels of Security Work in an Organisation, Jianhong, L. (ur.), Asian Journal of Criminology, (str. 109-128).
• Ruighaver, B., A., Maynard, B., S., Chang., S. (2007). Organisational security culture: Extending the end-user perspective. ScienceDirect, Elsevier.
• Chia, P., A., Maynard, S., B., Ruighaver, A., B. (2003). Understanding Organizational Security Culture. Hunter, M., G., Dhanda, K., K. (ur.), Information Systems: The Challenges of Theory and Practice, (str. 335 – 365).
• Tayor, G., R., Brice, J., Jr. (2012). Fact or fiction? A study of manegerial perceptions applied to an analysis of organizational security risk.
• Furnell, S., Clarke, N., (2005). Organisational Security Culture: Embedding Security Awarness, Education and Training.

Katarina Štefanič, Andrej Kovačič                                                E: info@varensvet.si

Uvodna fotografija: Pixabay

OSINT uporabljajo državne službe – vključno z vojsko in policijo, preiskovalni novinarji, zasebni detektivi, odvetniške službe; službe, ki se ukvarjajo s kibernetsko varnostjo; zasebni preiskovalci itd.

Varnostno-obveščevalne službe uporabljajo OSINT za zbiranje informacij o potencialnih varnostnih grožnjah, kot so na primer teroristične aktivnosti in kibernetski napadi. Uporabljajo pa jih tudi za zbiranje obveščevalnih podatkov o tujih vladah, organizacijah in posameznikih. OSINT se uporablja tudi za poslovne in tržne raziskave, predvsem se tu zbirajo informacije o konkurenci, vedenju potrošnikov ter o trendih. Tudi pri akademskih raziskavah OSINT pogosto pride prav, saj lahko z njim raziskovalci odkrivajo družbene trende, javno mnenje ali pa ekonomske indikatorje. Navsezadnje OSINT uporabljamo vsi vsaj v določeni meri, ne da bi se tega sploh zavedali. Na primer, ko preverimo identiteto novega sledilca na socialnemu omrežju. Dandanes ima praktično vsak posameznik dostopen digitalni odtis. Tako nam lahko določene informacije o njem poda že internetni brskalnik, ko vpišemo njegovo ime. 

Tako kot vsaka obveščevalna dejavnost tudi OSINT poteka v tako imenovanem obveščevalnem ciklusu, sestavljenem iz petih korakov. Ti so:

1. Načrtovanje pomeni določitev ciljev naloge, prepoznavanje najprimernejših virov za iskanje informacij, ter ocena potreb in zahtev naloge.
2. Zbiranje podatkov zajema obširno zbiranje podatkov iz čim več virov.
3. Procesiranje podatkov, da podatkom pomen in jih organizira v smiselno celoto – podatki postanejo informacije.
4. Analiziranje je korak interpretacije zbranih informacij. Rezultat analize je obveščevalni produkt, ki odgovori na obveščevalne zahteve opredeljene v koraku načrtovanja, poda sklep in priporoči nadaljnje korake.
5. Diseminacija je predstavitev in dostava obveščevalnega produkta ustreznim naročnikom, ki tako dobijo odgovor na obveščevalno vprašanje (Gill, 2023).

Glavne prednosti OSINT so časovna in stroškovna učinkovitost, transparentnost ter širok nabor dostopnih virov. OSINT se tako izogne dragemu in časovno zahtevnemu pridobivanju tajnih podatkov, pridobljene informacije pa so lahko preverljive. Podatke pridobiva s pomočjo internetnih iskalnikov, družbenih omrežij, javno dostopnih evidenc ter medijev kot so časopisi, revije, spletne novice itd. (Gill, 2023).

OSINT je prišel do izraza tudi tekom vojne v Ukrajini. Številni amaterji na socialnih omrežjih uporabljajo OSINT za objavljanje premikov sil, sledenje opreme, izgubam, situacije na bojišču itd. Vse te informacije pridobijo z analiziranjem satelitskih slik, objavljenih fotografij in videoposnetkov ter uradnih poročil vpletenih akterjev. Ker je Vojna v Ukrajini izredno dobro dokumentirana, jim virov ne manjka. Razni projekti in profili sledenja konflikta na socialnih omrežjih so zdaj pridobili veliko količino sledilcev, pri čimer pa je potrebna previdnost, saj se tako lahko napačno interpretirana informacija hitro razširi po medijskem prostoru (Schwartz, 2022). Tudi Oborožene sile Ukrajine se poslužujejo OSINT informacij. Odmevnejši primer tega je bil po prihodu Skupine Wagner v vzhodno Ukrajino. Ruski vojni poročevalec je na svojem Telegram profilu delil fotografijo najemnikov pred štabom, pri tem pa je razkril naslov stavbe. Kljub temu da je sliko pozneje izbrisal, je ta že prešla v roke ukrajinski vojski, ki je nato izvedla raketni napad in štab uničila (BBC, 2022).

Viri:

1. Baker, K. (2023). OPEN SOURCE INTELLIGENCE (OSINT). Crowdstrike. https://www.crowdstrike.com/cybersecurity-101/osint-open-source-intelligence/
2. (2022). Ukraine hits Russian Wagner mercenary HQ in east. BBC NEWS. https://www.bbc.com/news/world-europe-62547403
3. Gill, R. (2023). What is Open-Source Intelligence? SANS. https://www.sans.org/blog/what-is-open-source-intelligence/
4. Schwartz, L. (2022). Amateur open-source researchers went viral unpacking the war in Ukraine. Rest of the World. https://restofworld.org/2022/osint-viral-ukraine/

Klemen Lenart Pucihar                                                                                      E: info@varensvet.si

Uvodna fotografija: Pixabay

Metodo kognitivnega intervjuvanja sta pred približno tridesetimi leti razvila ameriška kognitivna psihologa, univerzitetna učitelja, Ronald P. Fisher in R. Edward Geiselman ob sodelovanju kriminalistov. Leta 1992 sta izdala priročnik, v katerem sta natančno opisala način komuniciranja in tehnike za izboljšanje spomina, s katerimi je možno od določene osebe pridobiti številne, podrobne in verodostojne podatke o določenem dogodku ali zadevi (Fisher in Gieselman, 1992).

Davis, McMahon in Greenwood (2004) menijo, da je ponovna vzpostavitev konteksta najpomembnejši del kognitivnega intervjuja. Informacije o tem, kaj je oseba videla, slišala, mislila in kako se je počutila v času dogodka, se namreč (nezavedno) shranijo v spomin na dogodek in olajšujejo pridobivanje dodatnih informacij (Krix, Sauerland, Gabbert in Hope, 2014). Naslednja izmed značilnosti kognitivnega intervjuja je postavljanje odprtih vprašanj. Prednosti odprtih vprašanj sta v tem, da priče podajajo daljše in bogatejše odgovore kot, če bi odgovarjale na zaprta vprašanja. Poleg tega izpraševalnim osebam to daje občutek, saj se jim omogoči, da same povedo zgodbo (Fisher in Geiselman, 1992). Pomembno je tudi jasno navodilo izpraševani osebi, naj pove vse, saj ji to zmanjšuje nelagodne občutke v intervjuju. Osebo lahko k poročanju o vsem spodbudimo tudi z navodilom, naj se spomni dogodka iz različnih perspektiv (npr. ostalih ljudi, ki so bili prisotni pri dogodku) (Griffiths in Milne, 2010). Pa vendar slednje navodilo ni dobilo enotne podpore raziskovalcev, saj to lahko osebo zmede ali pa vodi v to, da bo osebo o informacijah začela ugibati (Fisher in Geiselman, 1992). Ravno zato je pomembno, da osebo poučimo, naj o dogodku ne ugiba in poroča le tisto, kar je dejansko doživela (Griffiths in Milne, 2010).

Na spominjanje dogodka vplivajo številni dejavniki, vključno s predhodnim znanjem (npr. poznavanje kraja, vrsta incidenta), navadami in pričakovanji (npr. kaj se po navadi dogaja ob petkih zvečer). Večina oseb bo v svoji pripovedi razlagala dogodek v smeri od začetka proti koncu z nekaj vmesnimi preskakovanji (Memon, 2006). Navodilo o obratnem vrstnem redu povzroči, da se oseba dogodka spominja na drugačen način in lahko privede do poročanja o dodatnih (točnih) informacijah, ki bi jih izpustila, če bi pripovedovala od začetka proti koncu dogajanja (Geiselman in Callot, 1990).

Potrebno se je zavedati, da ni enotne strukture, katere elemente uporabljati pri vsakem primeru, zato ni smiselno, da se pri vseh osebah intervju formulira na enak način. Kognitivni intervju je zato treba razumeti kot pripomoček oz. metodo, ki ga je treba uporabljati strateško (odvisno od časa, situacije in izpraševane osebe). Izpraševalec naj bi zato v posamezne primere vključeval le tiste elemente, ki so primerni za pridobivanje čim več točnih in natančnih informacij (Fisher, Milne in Bull, 2011).

Izvedbo kognitivnega intervjuja sta Fisher in Geiselman (1992) razdelila na faze. Milne in Bull (2003) opisujeta sedem faz:

1. Sprejem in personalizacija intervjuja;
2. Razlaga namena in ciljev intervjuja;
3. Prosto pripovedovanje;
4. Postavljanje vprašanj;
5. Ponovno in razširjeno spodbujanje priklica;
6. Povzetek;
7. Zaključek.

Rezultati metaanaliz o učinkovitosti kognitivnega intervjuja (Kӧhnken, Milne, Memon in Bull 1999, Memon, Meissner in Fraser, 2010) kažejo, da lahko izpraševalci z metodo kognitivnega intervjuja pridobijo do 40 % več verodostojnih informacij kot s standardnim oz. strukturiranim intervjujem, pri čemer pa v večini primerov ni pomembnega povečanja neverodostojnih informacij.

Viri in literatura:

Fisher, R. P. in Geiselman, R. E. (1992). Memory-enhancing techniques for investigative interviewing: The cognitive interview. Springfield: Charles C. Thomas.

Davis, M. R., McMahon, M. in Greenwood, K. M. (2004). The efficacy of mnemonic components of the cognitive interview: Towards a shortened variant for time critical investigations. Applied Cognitive Psychology, 19(1), 75–93.

Krix, A. C., Sauerland, M., Gabbert, F. in Hope, L. (2014). Providing eyewitnesses with initial retriveal support: What works at immediate and subsequent recall? Psychology Crime and Law, 20(10), 1005–1027. doi:10.1080/10683 16X.2014.902456

Griffiths, A. in Milne, B. (2010). The application of cognitive interview techniques as part of an investigation. V C. A. Ireland in M. J. Fisher (ur.), Consultancy and advising in forensic practice: Empirical and practical guidelines (str. 71–91). Chichester: British Psychological Society; John Wiley and Sons.

Memon, A. (2006). The cognitive interview. V O. Hargie (ur.), The handbook of communication skills (str. 531–549). Hove: Routledge.

Geiselman, R. E. in Callot, R. (1990). Reverse versus forward recall of script-based texts. Applied Cognitive Psychology, 4(2), 141–144.

Fisher, R. P., Milne, R. in Bull, R. (2011). Interviewing cooperative witnesses. Current Directions in Psychological Science, 20(1), 16–19.

Milne, R. in Bull, R. (2003). Investigative interviewing: Psychology and practice. Chichester: John Wiley and Sons.

Köhnken, G., Milne, R., Memon, A. in Bull, R. (1999). A meta-analysis on the effects of the cognitive interview. Psychology, Crime and Law, 5(1–2), 3–27.

Memon, A., Meissner, C. A. in Fraser, J. (2010). The cognitive interview: A metaanalytic review and study space analysis of the past 25 years. Psychology, Public Policy, and Law, 16(4), 340–372.

Avtor: Boštjan Ban, magister varstvoslovja

Foto: rainmakers.co

Korporativno obveščevalno dejavnost lahko razumemo kot poslovno dejavnost, katera se izvaja v gospodarstvu za namen pridobivanja poslovnih podatkov. Namen pridobljenih podatkov pa je, da služi analitiki in kot podpora odločanju uporabnikov. Korporativna obveščevalna dejavnost zajema notranji in zunanji proces. Zunanji se izvaja kot proces konkurenčne obveščevalne dejavnosti, notranji pa se izvaja kot proces kateri vodi k poslovni inteligenci.

V prispevku se bomo osredotočili na zunanji proces in sicer bomo razčlenili pojem korporativne obveščevalne dejavnosti. Korporativno obveščevalno dejavnost kot zunanji proces lahko podrobno razčlenimo v 6 sklopov in sicer:

• Tržna obveščevalna dejavnost (angl. Market Intelligence)

• Obveščevalna dejavnost usmerjena v poslovne partnerje (angl. Partner Intelligence)

• Obveščevalna dejavnost usmerjena v konkurente (angl. Competitor Intelligence)

• Tehnično-razvojna obveščevalna dejavnost (angl. Technical Intelligence)

• Obveščevalna dejavnost, usmerjena v kupce (angl. Customer/Prospect Intelligence)

• Korporativna protiobveščevalna dejavnosti (angl. Corporate Counterintelligence)

Vsaka od naštetih dejavnosti ima svoje specifične lastnosti, katere bomo na kratko opisali za boljše razumevanje celotnega delovanja korporativne obveščevalne dejavnosti v gospodarstvu.

Pri tržni obveščevalni dejavnosti mislimo na zbiranje in analizo informacij na ravni panoge, ki se nanašajo na tržne trende, geopolitične zadeve in vladne regulacije na trgu, kjer deluje družba, ki zbira te informacije. Poudariti je potrebno, da gre za obveščevalno dejavnost, katere rezultat so informacije v realnem času oziroma informacije, ki temeljijo na dinamiki dogodkov konkurence na nekem trgu storitev ali blaga.

Pri razlagi obveščevalne dejavnosti usmerjene v poslovne partnerje je potrebno poudariti nadziranje (angl. Monitoring) aktivnosti glavnih dobaviteljev in strateških partnerjev družbe. Gre za ohranjanje nadzora nad posamezniki in organizacijo, ki je povezana z vrednostno verigo družbe.

Ideja o razlagi obveščevalne dejavnosti, usmerjene v konkurente, je podrobno spremljanje (angl. Monitoring) in analiza ključnih konkurenčnih organizacij z namenom identificirati glavne aktivnosti konkurentov ter identificirati nove in potencialne konkurente. Obveščevalna dejavnost, usmerjena v konkurente, primarno služi potrebam strateškega planiranja, menedžerjem, specialistom za razvoj poslovanja, odgovornim za združitve in prevzeme ter tržnikom oziroma menedžerjem v marketingu, ki se ukvarjajo z brandingom ali oglaševanjem produktov.

Tehnično-razvojno obveščevalno dejavnost lahko obrazložimo kot spremljanje napredkov pri tehničnem razvoju. Tovrstna obveščevalna dejavnost zajema pregledovanje dostopnih raziskovalnih in razvojnih poročil ter povezanih tehničnih aplikacij z namenom slediti tehničnemu znanju konkurentov, izdelati poslovne alternative in v pravem času pripraviti primerna opozorila za tiste, ki sprejemajo odločitve.

Obveščevalna dejavnost, katera je usmerjena v kupce se osredotoča na trenutne in verjetne kupce, s poudarkom na gradnji odnosa med temi kupci. Lahko pa jo definiramo tudi kot kontinuirano identifikacijo in analizo demografskih dejavnikov, letnih proračunov, ključnih notranjih vplivov in ključnih področij, na katera so osredotočeni kupci.

Pri korporativni obveščevalni dejavnosti gre za zbiranje in analiziranje podatkov/informacij. Pri korporativni protiobveščevalni dejavnosti pa gre za zaščito informacij/podatkov na zasebnem gospodarskem področju. Glavna dolžnost korporativne protiobveščevalne dejavnosti je zaščita informacij pred nepooblaščenimi osebami, delovanje proti potencialnim grožnjam in povečanje stopnje varnosti. Gre za zaščito organizacije pred konkurenčno obveščevalno dejavnostjo konkurentov. Korporativno protiobveščevalno dejavnost lahko definiramo tudi kot proces varovanja poslovnih skrivnosti, načrtov, tehnik, programov in projektov z namenom, da se ubrani pred nasprotnikom.

Avtor: Boštjan Ban, magister varstvoslovja

Sevanje je prenos energije v obliki toka delcev ali širjenja elektromagnetnih valov. Sevanje delimo na ionizirajoče in neionizirajoče, in sicer glede na učinke, ki ga ima sevanje na snov. Za človeka in njegovo zdravje so najbolj nevarna ionizirajoča sevanja.

Za ionizirajoča sevanja je značilno, da pri prehodu skozi snov iz atomov izbijajo elektrone, preostanek atoma pa imenujemo ion. Ionizirajoče sevanje tako po prehodu snovi za seboj pusti ionske pare: ione in elektrone. Ionizirajoča sevanja so: sevanje radioaktivnih snovi (sevanje alfa, beta in gama), rentgensko sevanje, nevtronsko sevanje in kozmično sevanje ter delno ultravijolično sevanje. Med neionizirajoča sevanja pa spadajo: večina ultravijoličnega sevanja, vidna svetloba, toplotno sevanje (infrardeče sevanje), mikrovalovi in radijski valovi. Ionizirajočih sevanj z našimi čutili ne moremo zaznati: ni nam vroče, ne zebe nas, ne vidimo jih ali jih ni mogoče otipati. Njihovo prisotnost lahko ugotovimo samo s pomočjo ustreznih merilnikov.

(odgovor povzet iz knjige »Delo z viri sevanj«, izdala Uprava Republike Slovenije za jedrsko varnost (URSJV) 2006, ki je dostopna na spletni strani http://ursjv.arhiv-spletisc.gov.si/fileadmin/ujv.gov.si/pageuploads/si/medijsko-sredisce/knjiga-delo-z-viri-sevanj.pdf)

Ko govorimo o izvajanju in izdaji dovoljenja za izvajanje sevalne dejavnosti, za kaj pravzaprav gre pri tem?

Sevalna dejavnost je vsaka človekova dejavnost, ki lahko poveča izpostavljenost posameznikov ionizirajočemu sevanju zaradi virov sevanja. Dovoljenje za izvajanje sevalne dejavnosti je potrebno, ker z njim država zagotavlja, da se z viri sevanja ravna tako, da ne bo nepotrebnih obsevanj delavcev in prebivalstva. Postopek pridobitve dovoljenja za izvajanje sevalne dejavnosti in uporabe vira določa Zakon o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti (ZVISJV-1) in na njegovi podlagi sprejeti podzakonski predpisi. Namen postopka je ugotoviti izpolnjevanje vseh potrebnih pogojev za izvajanje sevalne dejavnosti in varno uporabo vira sevanja ter zagotoviti predpisane pogoje za varstvo delavcev, prebivalstva in okolja.

Sistem varstva pred sevanji je zasnovan večplastno, saj različne dejavnosti predstavljajo različna potencialna tveganja. Ta tveganja so zlasti povezana z močjo vira sevanja, njegove oblike in načina uporabe. V postopku je najprej predvidena priglasitev namere o izvajanju sevalne dejavnosti. Z njo stranka »preveri«, ali sploh mora skozi celoten nadaljnji postopek. URSJV na podlagi pregleda priglasitve stranki sporoči, kakšni so nadaljnji koraki v zvezi z namero. Glede na vrsto dejavnosti zadošča bodisi registracija, ali pa je zanjo potrebno pridobiti dovoljenje. V obeh primerih pristojni organ preveri vsa potrebna dokazila, da je zagotovljeno varstvo pred sevanji.

Pri dovoljenjih za izvajanje dejavnosti je poudarek na izvajanju ukrepov varstva pred sevanji v zvezi z dejavnostjo, pri dovoljenjih za uporabo vira pa na brezhibnosti delovanja vsakega vira.

Koristne informacije s področja upravnega nadzora in uporabe virov sevanj so izvajalcem sevalnih dejavnosti na voljo tudi preko Sevalnih novic, ki jih URSJV periodično izdaja od leta 2004.

Pravni akti s področja jedrske in sevalne varnosti so v elektronski obliki dosegljivi na spletnih straneh URSJV, na naslovu: http://www.ursjv.gov.si/ ® Zakonodaja.

Dovoljenja na področju sevalne dejavnosti v zdravstvu in veterinarstvu izda Uprava za varstvo pred sevanji. Kdo izdaja dovoljenja za področje varnosti in varovanja, kjer se za preglede prtljage in drugih predmetov na vstopnih točkah uporabljajo RTG naprave?

Dovoljenja za sevalne dejavnosti za področje industrije, raziskav in izobraževanja, torej tudi za področje izvajanja pregledov in kontrole prtljage in pošiljk z rentgenskimi napravami (RTG naprave), izdaja Uprava za jedrsko varnost. Postopek pridobitve dovoljenj za izvajanje pregledov in kontrole prtljage in pošiljk z RTG napravami poteka v treh korakih:

1. korak: priglasitev namere
   
2. korak: pridobitev dovoljenja za izvajanje sevalne dejavnosti
3. korak: vpis vira sevanja v register virov sevanj in pridobitev izpiska iz registra virov sevanja

Stranke za pripravo vlog lahko uporabijo obrazce iz spletne strani URSJV na naslovu http://www.ursjv.gov.si/ v zavihku »Storitve«.

Za dodatne informacije se lahko obrnete na Oddelek za sevalno varnost pri URSJV (tel. št.: 01/472 11 00, e-pošta: gp.ursjv@gov.si).

Kakšne pogoje mora izpolnjevati organizacija, da izpolnjuje pogoje za vpis v register virov sevanja, in da lahko izvaja sevalno dejavnost?

Organizacija, ki želi opravljati sevalno dejavnost – izvajanje pregledov in kontrole prtljage in pošiljk z RTG napravami, mora pred pričetkom opravljanja teh del pridobiti dovoljenje za izvajanje sevalne dejavnosti. V postopku pridobivanja dovoljenja je potrebno upravnemu organu predložiti dokumentacijo o dejavnosti, ki jo namerava uporabnik izvajati ter dokumentacijo o lastnostih virov sevanja. Večino informacij vsebuje Ocena varstva pred sevanji (OVS), ki jo mora zagotoviti organizacija, ki namerava izvajati sevalno dejavnost. Običajno jo izdela pooblaščeni izvedenec varstva pred sevanji. Ocena varstva pred sevanji je ključni dokument pri izdaji dovoljenja za izvajanje sevalne dejavnosti. Iz nje je razvidno, katere ukrepe varstva pred sevanji je pri določeni sevalni dejavnosti in uporabi vira sevanja treba upoštevati in izvajati. S tem se prepreči morebitna nepotrebna, neupravičena in prekomerna obsevanost delavcev in prebivalstva, nenadzorovana uporaba virov sevanj, izguba vira sevanja ali nepotrebna gospodarska škoda. Delavci, ki bodo delali z viri sevanj, morajo opraviti ustrezno izobraževanje iz varstva pred sevanji in zdravstveni pregled pri pooblaščenem zdravniku. V predpisanih časovnih rokih ju je potrebno obnavljati, in sicer izobraževanje iz varstva pred sevanji na 5 let ter zdravstvene preglede na 3 leta. Izpostavljeni delavci morajo biti vključeni v sistem osebne dozimetrije, ki pa se lahko, na podlagi OVS, nadomesti z nadzornimi meritvami delovnega okolja. Za izvajanje osebne dozimetrije, pravočasno napotitev izpostavljenih delavcev na zdravstveni pregled ter pravočasno napotitev delavcev na usposabljanje iz varstva pred sevanji skrbi odgovorna oseba za varstvo pred sevanji (OOVS).

Ko organizacija pridobi dovoljenje za izvajanje sevalne dejavnosti, mora poskrbeti še za vpis vira oz. virov (tj. RTG naprave) v register virov sevanja. Vpis vira v register virov sevanja je potreben zato, da se noben vir ne bi izgubil in kdaj v prihodnosti povzročil nepotrebnega obsevanja delavcev in prebivalstva. Po pridobitvi izpiska iz registra virov sevanja je potrebno izvajati redne preglede in meritve virov sevanja, ki jih zagotovi uporabnik izvede pa pooblaščeni izvedenec varstva pred sevanji.

Za varstvo zunanjega delavca sta odgovorna njegov delodajalec in izvajalec sevalne dejavnosti, pri katerem se dejavnost izvaja. Gledano iz vidika naročnika varovanja, ali to pomeni, da je naročnik, ki je lastnik RTG naprave odgovoren za morebitne incidente z naslova sevalne dejavnosti, ali pogodbeni izvajalec, ki s to napravo dela, in je vpisan v register sevalne dejavnosti?

Za varno izvajanje sevalne dejavnosti je odgovoren izvajalec sevalne dejavnosti. Izvajalec sevalne varnosti mora določiti OOVS, ki skrbi mdr. tudi za to, da delavci, ki izvajajo sevalno dejavnost, izpolnjujejo vse predpisane pogoje za to delo. Delavci morajo izvajati sevalno dejavnost skladno z ukrepi varstva pred sevanji, ki so določeni v OVS. Če kljub temu pride do izrednega dogodka, mora izvajalec sevalne dejavnosti o dogodku nemudoma obvestiti URSJV in druge pristojne organi po predpisih varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Pomembne številke za te primere mora imeti izvajalec v svojih postopkih za ukrepanje ob izrednem dogodku.

Za varno delo z RTG napravami je torej odgovoren izvajalec sevalne dejavnosti. Zagotoviti mora izdelavo pisnih navodil za varno delo in za ukrepanje ob izrednem dogodku. Z upoštevanjem ustreznih delovnih postopkov se prepreči morebitna nepotrebna, neupravičena in prekomerna obsevanost delavcev in prebivalstva, nenadzorovana uporaba virov sevanj, izguba vira sevanja ali nepotrebna gospodarska škoda.

V primeru prenehanja uporabe vira sevanja je to potrebno v roku 15 dni javiti na URSJV. RTG napravo je potrebno v roku šestih mesecev predati pooblaščeni strokovni organizaciji za ravnanje z nevarnimi odpadki, drugi fizični ali pravni osebi ali pa jo vrniti proizvajalcu oziroma dobavitelju.
V roku 8 dni po prenosu rentgenske naprave je na URSJV potrebno dostaviti listino o oddaji rentgenske naprave ali dokazilo o uničenju. V primerih ko uporabnik in lastnik ni ista oseba, uporabnik ne more izpolniti obveznosti po prenehanju uporabe. V teh primerih je lastnik odgovoren za obveščanje URSJV, predajo in poročanje o prenosu lastništva. Uporabnik pa se lahko tudi odloči, da bo napravo obdržal kot rezervo. V tem primeru mora svojo namero priglasiti URSJV, ta pa takšno napravo zapečati, da je ni možno uporabljati do ponovne pridobitve vseh potrebnih dovoljenj.

Obstajajo tudi osebne sevalne izkaznice, zakaj gre pri tem?

Uprava RS za varstvo pred sevanji izda osebno sevalno izkaznico delavcem, ki so zaposleni pri delodajalcu v Republiki Sloveniji in v tujini kot zunanji delavci opravljajo dela, pri katerih so izpostavljeni ionizirajočim sevanjem. Osebna sevalna izkaznica je osebni neprenosljiv dokument. Vanjo se vpisujejo vse doze sevanj, ki jih je prejel delavec, ter podatki o opravljenih zdravstvenih pregledih in opravljenih usposabljanjih iz varstva pred sevanji. Na ta način se zagotavlja varstvo delavcev, ki opravljajo dela pri različnih izvajalcih sevalne dejavnosti in bi zaradi narave svojega dela lahko v določenem obdobju prejeli previsoko skupno dozo sevanja.

Uprava Republike Slovenije za jedrsko varnost (URSJV)

V organizacijah je skupina ljudi katerih vedenje in odnos je potencialno zelo uničujoč za organizacijo in zaposlene. Ti izkazujejo osebnostno motnjo globoko zakoreninjeno v lažeh, manipulaciji, prevari, egocentričnosti, preračunljivosti in drugih potencialno destruktivnih lastnostih. Njihova ošabnost, občutek le lastne pravice in pomanjkanja možnosti vživljanja vodi v konflikte in rivalstva s predpostavljenimi in sodelavci, njihova impulzivnost in njihova filozofija »življenje za ta trenutek« pa jih vodi k ponavljanju raznih disfunkcionalnih in antisocialnih vedenj (Babiak & Hare, 2006). Nimajo vesti in niso sposobni ljubiti ali čutiti empatije do drugih ljudi, so sebični in predstavljajo potencialno grožnjo družbi (Herve, Mitchell, Cooper, Spidel, & Hare, 2004). Ne razumejo niti osnovnih človeških čustev, ljudje za njih ne obstajajo v njihovem svetu, razen kot objekti, žrtve in ovire, ne posedujejo čustev usmiljenja in krivde (Babiak & Hare, 2006). Za tiste, ki še niso izkusili njihove neusmiljenosti in pomanjkanja vesti so pogosto videti uspešni (Boddy, Ladyshewsky, & Galvin, 2010). Znani so po tem, da znajo biti nadvse očarljivi obenem ne obžalujejo niti najbolj krutih in brezsrčnih dejanj, z lahkoto se zlažejo in so pripravljeni reči kar koli, samo da bi dobili kar hočejo, s cinizmom izigravajo čustva svojih žrtev (Goleman, 2010) Sposobni in pripravljeni so uporabiti »smrtonosen šarm« za preslepitev in manipuliranje z drugimi in navsezadnje, če šarmiranje ne deluje, so pripravljeni uporabiti tako prikrito kot odkrito ustrahovanje, in vseeno jim je, če rečejo ali naredijo kaj kar rani druge ljudi dokler dobivajo kar hočejo in raje živijo na račun drugih, kot da bi se trudili sami. Pogosto sprejmejo slabe odločitve, se ne naučijo veliko iz osebnih izkušenj in ponavljajo disfunkcionalno in neučinkovito vedenje, se ne zamislijo nad svojim vedenjem do drugih, kot da se jih to ne tiče, ne razumejo čustev in jim ni mar za čustva drugih, nimajo usmiljenja ali jih ni sram zaradi dejanj s katerimi so škodili drugim, so vidno nerealne, celo glede pomembnih stvari, ki se tičejo njihove trenutne situacije, v življenju nimajo pravih ciljev, so popolni lažnivci – pravzaprav lažejo o vsem, tudi o stvareh za katere drugi ljudje ne bi izgubljali časa in energije za laganje, so popolnoma neiskreni, čeprav so pogosto ustvarjali vtis, da so zelo iskreni (Babiak & Hare, 2006).

NAČIN DELOVANJA ORGANIZACIJSKEGA PSIHOPATA

Faza ocenjevanja: Neprestano oprezajo za posamezniki, ki jih bodo lahko ogoljufali ali prevarali, in ta prva faza v psihopatskem pristopu vključuje identifikacijo in ocenjevanje tarče oziroma žrtve.V vsakem primeru psihopati nenehno proučujejo potencialne koristi od posameznika, kot vira denarja, moči, seksa ali vpliva. Ljudje, ki imajo moč, slavo ali visok socialni status so še posebej privlačne.

Faza manipulacije: Po identifikaciji posameznika, ki lahko koristi psihopatu, psihopati pričnejo z fazo manipulacije, katere prvi cilj je pridobiti zaupanje posameznika z uporabo zbliževanja in tehniko upravljanja vtisa. Ena najučinkovitejših spretnosti, ki jo psihopati uporabljajo pri pridobivanju zaupanje, je sposobnost očaranja – šarmiranja. Pogosto imajo privlačen nastop in ustvarijo dober prvi vtis na ljudi. Po dobrem prvem vtisu lahko postavijo lažen karakter, osebnost ali si nadenejo masko. Predstavljajo se lahko kot močni, naivni, dominantni, iskreni, pokorni, vredni zaupanja, svetovljanski, ali druga kot je po njegovem/njenem mnenju potrebno, da bo od drugih dobil/a pozitiven odziv na manipuliranje. Kar pripomore k njihovem uspehu pri pridobivanju zaupanja je njihova skoraj patološka sposobnost laganja brez zadržkov. Psihopati pripovedujejo zgodbe tako prepričljivo, zabavno, tako kreativno, da jim mnogi poslušalci zaupajo instinktivno. Presenetljivo, psihopati bodo lagali celo ljudem, ki že vedo resnico o tem kar govorijo. Neverjetno pa je to, da bo žrtev pogosteje kot ne, podvomila v svoje lastno vedenje o resnici in spremenila svoj pogled in verjela temu kar govori psihopat, kot pa temu kar same ve da je resnica. Takšna je moč manipulacije. Naslednja lastnost psihopatov je sposobnost izogibanja prevzemanju odgovornosti za stvari, ki gredo narobe: namesto tega za to krivijo druge, okoliščine, usodo itd. Psihopati lahko okrivijo celo žrtev za njeno nesrečo in ponudijo prepričljive razloge, zakaj so dobile kar so si zaslužile.

Faza zavrženja: Ko psihopati izžamejo vse koristi od žrtve – ko žrtev ni več koristna za njih – žrtev zavržejo in se preselijo k nekomu drugemu. Ko ni več potrebe, da psihopat vzdržuje masko, bo običajno zavrgel tiste, ki jih je izkoristil. Vendar zavrženje ne vodi vedno do spoznanja o zlorabi in prevaranju, pogosto žrtev verjame v dobre namene.

POSLEDICE ZA ORGANIZACIJO

Organizacije, ki jih vodijo »organizacijski psihopati« lahko in najverjetneje vključujejo brezčutno in trdo obravnavo zaposlenih, nepričakovane prekinitve zaposlitev, nezdravo in okolju škodljive poslovne prakse, nevarno in zdravo delovno okolje, kršenje človekovih pravic zaposlenih in delovno pravnih predpisov (Ketola, 2006). V organizaciji je sovražno ozračje s konflikti, nasiljem, delovnimi preobremenitvami, slabim zadovoljstvom zaposlenih, in previsokimi organizacijskimi omejitvami (Boddy, 2010a). Značilni so tudi večji odhodi iz okolja, kot je za podobna okolja navadno, zaposleni so deležni manj navodil, usposabljanj in pomoči od drugih, dobivajo manj priznanj za dobro opravljeno delo, pohval in nagrad, izkusijo manj prijazno delovno okolje, slaba je komunikacija in več je nepravičnega obravnavanja s strani nadrejenega (Boddy C. R., 2010; Boddy C. R., 2010a) in slabša je tudi produktivnost (Boddy C., 2010b).

RAZISKAVA – BAKER

Opravila (Baker, 2013) je raziskavo na vzorec 30 CEO, s po 10 CEO-ji. Prva skupina »Financal Crisis CEO-s« so vodili finančne organizacije, ki so jih (mediji, tožilstvo, strokovna javnost) povezali z globalno finančno krizo. Druga skupina »Other Destructive CEOs« so bili CEO-ji, ki so vodili (druga) podjetja v propad (bankrot, prisilno poravnavo, tožbe zaradi ogrožanja zdravja in varnosti uporabnikov ali zaposlenih). Tretja skupina »Exemplary CEO-s« so bili CEO-ji, ki so zgledno vodili organizacije k uspehu, večanju dobičkonosnosti in etičnem ravnanju in so za svoje vodenje prijeli javna priznanja. Prva in druga skupina CEO-jev sta vodili podjetja v propad, CEO-ji v tretji skupini, ki je bila primerjalna skupina, pa so vodili podjetja uspešno.

Ugotovila je, da so; (1) v povprečju dobri CEO-ji izkazujejo bistveno manj psihopatske brezčutnosti (neusmiljenost, pomanjkanje empatije, pomanjkanje slabe vesti ali obžalovanja) kot slabi CEO-ji; (2) v povprečju dobri CEO-ji izkazujejo bistveno manj Machievialistične manipulativnosti (manipulativna zloraba ljudi in organizacijskih virov za doseganje osebnih koristi na škod drugih deležnikov) kot slabi CEO-ji; (3) v povprečju dobri CEO-ji izkazujejo bistveno manj narcistične egocentričnosti (občutek do upravičenosti in samo poveličevanja) kot slabi CEO-ji; (4) v povprečju dobri CEO-ji izkazujejo bistveno manj nevrednosti zaupanja (izogibanje odgovornosti in krivde, zvračanja krivde na druge, upravičevanje) kot slabi CEO-ji; (5) v povprečju dobri CEO-ji izkazujejo bistveno manj neetičnega ali koruptivnega vedenja (goljufivosti, dvoličnosti, pomanjkanje integritete, nespoštovanje pravil in morale) kot slabi CEO-ji; (6) v povprečju dobri CEO-ji bistveno manj nagnjeni k sprejemajo prevelikih ali nepotrebnih tveganj (sprejemanje drastičnih ukrepov, neustrašnost, nepremišljenost) kot slabi CEO-ji; (7) v povprečju dobri CEO-ji izkazujejo bistveno manj lakomnosti (nenasitna želja po denarju, moči, statusu in s tem povezanimi koristmi) kot slabi CEO-ji. (Baker, 2013)

Ugotovila je razlike v vodenju: CEO-ji v 3 skupini so manj nagnjeni h kratkoročnim ciljem (ki so posledica pomanjkanja realnih dolgoročnih ciljev), CEO-ji v 3 skupini izkazujejo bistveno manj nekompetentnosti (ki se kaže v nesposobnosti ali nepripravljenosti za upravljanje z ekonomskimi zadevami ali spremembami ali soočenje s konkurenco, neusmiljenost, pomanjkanje empatije, pomanjkanje slabe vesti ali obžalovanja) CEO-ji v 3 skupini izkazujejo bistveno manj psihopatske brezčutnosti (neusmiljenost, pomanjkanje empatije, pomanjkanje slabe vesti ali obžalovanja), CEO-ji v 3 skupini bistveno manj izkazujejo značilnosti »pišmeuhovskega« vodje (vodja, ki pretirano delegira, pretirano decentralizira vodenje do točke, ko se izgubi nadzor nad pristojnostmi in odgovornostmi – »ne ve se kdo pije in kdo plača«), Za CEO-je v 3 skupini je bistveno manj značilno, da niso sposobni ali ne želijo prepoznati in obvladovati realnost tržnega ali finančnega stanja organizacije, kot za slabe CEO-je. Ko je primerjala med seboj skupini slabih vodij (skupina 1 in skupina 2) teh razlik ni. (Baker, 2013)

Bibliografija

Babiak, P., & Hare, R. (2006). Snakes in Suits: When Psyhopaths Go to Work. New York: HarperCollins e-books.

Baker, M. W. (2013). A Multiple Case Study of the Dark Side of Leadership: An Exploration of Excutives Who Led Their Companies to Disastorus Results Versus Exemplary CEOs Who Did Not. Doktorska disertacija. Virginia: Regent University.

Boddy, C. (2010b). Corporate Psychopaths and Productivity. Management Services, 54 (1), 26-30.

Boddy, C. R. (2010). Corporate Psychopaths and organizational type. Journal of Public Affeirs, 10 (4), 300-312.

Boddy, C. R. (2010a). Corporate Psychopaths in Australian Workplaces: Their Influence on Organizational Oustcomes. Curtin University of Technology.

Boddy, C. R., Ladyshewsky, R. K., & Galvin, P. (2010). The Infuence of Corporae Psychopaths on Corporate Social Responsibility and Organizational Commitment to Employees. Journal of Business Ethics, 97 (1), 1-19.

Goleman, D. (2010). Čustvena inteligenca: zakaj je lahko pomembnejša od IQ. (M. Čakš, Prev.) Ljubljana: Mladinska knjiga.

Herve, H. F., Mitchell, D., Cooper, B. S., Spidel, A., & Hare, R. D. (2004). Psyhopathy and Unlawful Confinement: An Examination of Perpertrator and Event Characteristics. Canadian Journal of Behavioraoul Science, 36 (2), 137-145.

Ketola, T. (2006). From CR-Psychopaths to Responsible Corporations: Wking up the Inner Sleeping Beauty of Companies. Corporate Social Responsibility and Environmental Management, 13 (2), 98-106.

mag. Peter Dular                                                      E: info@varensvet.si

Pripravljavca sevalnih novic Škraban in Nemec (2017) sta povzela dogodke, ki so jih poročali »NEWS«. Povzetek opisuje več različnih varnostnih incidentov, ki so se zgodili po svetu. Dogodki so povezani z nevarnimi viri sevanja in transportom radioaktivnih snovi. Opisujeta dogodek iz Francije, kjer je bila ukradena Troxler sonda. V Mehiki so poročali o petih dogodkih, kjer so ukradli vire sevanja a se je v vseh primerih vire sevanja uspelo najti in zavarovati. V Avstriji je prišlo do nesreče, kjer je bila ena oseba izpostavljena sevanju. Na rokah, kamor se je izlila nevarna radioaktivna tekočina je bilo v krajšem času opaziti rdečico in mehurje. To je tudi edini dogodek, ki je bil ocenjen na tretjo stopnjo po INES lestvici. INES lestvica se uporablja »kot orodje za skladno obveščanje javnosti o varnostnem pomenu jedrskih in radioloških dogodkov« (Ministrstvo za okolje in prostor, n. d.).

Dogodki sporočajo, da lahko zaradi nepravilnega rokovanja z radioaktivnimi snovmi pride do številnih posledic, v nekaterih primerih hujših. S tem sta avtorja izpostavila pomembnost oz. zavedanje o varstvu pred ionizirajočimi sevanji. Hkrati tudi pomembnost novega zakona. Med drugim izpostavljata, da se novi zakon drži načel evropske uredbe, da bi se izognili jedrskim nesrečam kot je bila v Fukušimi 2011. Poleg tega se novi zakon večinoma drži ciljev in načel prejšnjega zakona (Škraban in Nemec, 2017). Kot zanimivost lahko omenimo, da je med drugim tudi policija imetnik dovoljenja za uporabo virov sevanja. V letu 2016 je pridobila 5 novih stacionarnih in 1 prenosni rentgenski aparat (Policija, 2016). 

Direktiva Sveta 2013/59/Eurotom. (2013). Uradni list EU, (2013/59)

Škraban, A in Nemec, T. (2017). Sevalne novice: Sprejet nov zakon o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti. Pridobljeno na http://www.ursjv.gov.si/fileadmin/ujv.gov.si/pageuploads/si/medijsko-sredisce/sevalne-novice/sev-nov-45.pdf

Ministrstvo za okolje in prostor. (n. d.). Ines dogodki: Opis INES. Pridobljeno na http://www.ursjv.gov.si/info/ines_dogodki/

Policija. (2016). Letno poročilo o delu policije za 2016. Pridobljeno na https://www.policija.si/images/stories/Statistika/LetnaPorocila/PDF/LetnoPorocilo2016.pdf

(A.K.)                                                                       E: info@varensvet.si

V prispevku obravnavamo nasilje na področju zdravstvene nege. Pogostost pojavljanja psihičnega in fizičnega nasilje se stopnjuje in posledice občutijo predvsem medicinske sestre, ki so v zdravstvenem timu najbolj izpostavljene tem dogodkom. Ugotavljamo, da se temu posveča premalo pozornosti, kako ukrepati je znano, v prakso pa se celoviti ukrepi uvajajo prepočasi.

Osrednja tema prispevka se nanaša na usposabljanje osebja v zdravstveni negi pri obravnavanju nasilnih pacientov. Predlagan je štiristopenjski model usposabljanja, ki obravnava zaznavo osebnostnih značilnosti zdravstvenega osebja, prepoznavo znakov, ki napovedujejo nasilno vedenje, nato pravila vedenja in komuniciranja z nasilnim pacientom in na koncu prijavo in analizo dogodka.

Ključne besede: nasilje, model, vedenje, komuniciranje.

Abstract

The article is about workplace violence in nursing. The frequency of psychological and physical violence is increasing. Nurses are the most exposed part of the medical team and they have to deal with violence more than any other medical worker. In theory it is known how to cope with violence but correct theory is only slowly put to action.

 The main theme of the article is training the medical personnel about the correct procedure of dealing with violent patients. Put forth is a four-phased model of training consisting of perceiving personal characteristics of medical personnel, perceiving the marks of violent behavior and correct behavior towards and communication with violent patient. It ends with reporting and analysis of the incident.

 Keywords: violence, model, behavior, communication

UVOD

Današnji čas v mnogočem označuje nasilje. Zdi se, da je nasilja vse več, res je tudi, da mediji, predvsem televizija, vsakodnevno poročajo o nasilnih dejanjih različne vrste. Teroristični napadi se kar vrstijo, pa se nas poročila o tistih, ki se dogajajo izven Evrope, ne dotaknejo preveč. Veliko bolj so nas prizadele novice o terorističnih napadih, ki so se zgodili v Franciji, Belgiji in Nemčiji. Dogodili so se v skupnostih, ki jim tudi mi pripadamo, in mnogi so se čutili ogroženi, čeprav je po zatrjevanju varnostnih služb Slovenija med najbolj varnimi državami v svetu.

Skoraj ne mine dan, da mediji ne bi poročali o nasilnih kaznivih dejanjih, ki se dogajajo pri nas, in posebno zanimanje vzbujajo uboji in umori, ki so večinoma posledica nesoglasij med partnerji in znanci. Ustvarilo se je mnenje, da je takih grozljivih dejanj vedno več, analize za zadnjih nekaj let pa kažejo, da temu ni tako, število ubojev in umorov se sicer iz leta v leto spreminja, o trendu naraščanja pa ne moremo govoriti. Lahko pa zatrdimo, da število ne tako usodnih nasilnih kaznivih dejanj narašča, vzroke zanje pa bi lahko iskali v posledicah socialnoekonomske krize zadnjih nekaj let (Ipavec & Umek, 2016).

Kriminolog Meško (2006) meni, da je nasilje postalo del našega vsakdana. Je individualen in je družbeni fenomen, z njim se srečujemo na vsakem koraku in praktično je že tako močno zakoreninjeno v našo podzavest, da ga niti ne opazimo več. Pozornost ljudi pritegnejo le izredni dogodki o katerih se nekaj časa piše in govori, potem se na to bolj ali manj pozabi.

Tak dogodek, ki je nedvomno vzbudil pozornost javnosti in veliko vznemirjena pri zaposlenih v zdravstvu, je bil umor sicer zelo priljubljenega zdravnika v Izolski bolnišnici. Ustrelil ga je njegov pacient, ki je bil zaskrbljen zaradi svoje bolezni in ni bil zadovoljen s predvidenim datumom operacije. Tako usodni dogodki so pri nas na področju zdravstva redki, redke pa niso različne oblike nasilja, ki ga vsakodnevno doživljajo zdravstveni delavci, zaposleni v različnih zdravstvenih ustanovah. O tej problematiki pa mediji praktično ne poročajo, o tem beremo in slišimo večinoma le ob napovedih stavk zdravstvenih delavcev, ki zahtevajo boljše delovne pogoje in seveda primerno plačilo za svoje delo.

Nasilje v zdravstvenih ustanovah je prisotno že od nekdaj, skrbi pa nas lahko, da se tako psihično kot fizično nasilje stopnjujeta in to občutijo predvsem medicinske sestre, ki so znotraj zdravstvenega tima najbolj izpostavljene tem dogodkom. Po podatkih Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zvezi strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije (Zbornica – Zveza)(n. d.), se poklic medicinske sestre uvršča v sam vrh poklicev, ki so izpostavljeni nasilju, tudi fizičnemu, takoj za policisti in varnostniki.

Raziskovalna skupina pri Zbornici – Zvezi je v letih 1999, 2010 in 2011 opravila raziskavo o nasilju nad medicinskimi sestrami na delovnem mestu. Več kot 60 % sester je bilo žrtev psihičnega nasilja, približno 30 % pa jih je že doživelo fizično nasilje. Največkrat se je nasilje pojavljalo v urgentnih ambulantah, domovih starejših občanov, posebnih zavodih, bolnišnicah, najmanj pa v zdravstvenih domovih. Največkrat so bili nasilni pacienti, v več kot 70 %, svojci pa približno v 11 % (Zbornica- Zveza, n. d. a). V člankih, ki navajajo preglede tujih raziskav o pogostosti doživljanj nasilja v zdravstveni negi, je zaslediti zelo podobne podatke ( ASSIS Healthcare Security Council, 2010; Jerkič, & al., 2014 Arnetz, & al., 2015; Zao, & al., 2015), kar kaže na to, da so problemi z doživljanjem nasilja po svetu podobni, ugotavlja se, da se posveča premalo pozornosti temu problemu, navaja se nujne ukrepe, ki bi zmanjšali možnosti nasilja in povečali varnost zdravstvenega osebja, v prakso pa se kompleksi varnosti ukrepi uvajajo bolj počasi.

DEJAVNIKI TVEGANJA ZA POJAV NASILJA

Če hočemo zagotoviti čim večjo varnost pred nasiljem v zdravstveni negi, moramo poznati in analizirati dejavnike za izbruh nasilja. Varnost medicinskih sester in drugih se bo povečala, če bodo ukrepi za preprečevanje nasilja celostni in bodo zajemali vse ali vsaj več možnih dejavnikov. Dejavnike tveganja za izbruh nasilja v zdravstveni negi lahko razvrstimo v 4 kategorije (Dernovšek, 2009; Gilespie, & al., 2010):

• Okolje (slabo opremljene čakalnice, prenapolnjene čakalnice, dolgo čakanje).
• Zdravstveno osebje (prenizka ali previsoka toleranca do nasilja, osebno zapletanje v konflikte, nepoznavanje znakov grozečega nasilnega vedenja, slabe komunikacijske in pogajalske veščine).
• Pacienti (tesnoba, droge in alkohol, duševne bolezni, akutna stresna reakcija, kulturne razlike).
• Svojci (prevelika pričakovanja, premalo pozornosti, razočaranje).

Ni naš namen, da bi navajali vse ukrepe, ki bi jih morali storiti, da bi zmanjšali možnost pojavljanja nasilja v čakalnicah, predvsem na področju urgentne medicine, kjer je pojavnost nasilja največja. Vsekakor je treba čakalnice tehnično opremiti z varnostno opremo (alarmi, kamere) in vzpostaviti učinkovito organizacijo glede obravnave in naročanja pacientov.

POSLEDICE DOŽIVETEGA NASILJA

Podatki raziskav kažejo, da se posledice doživetega nasilja odražajo na organizacijskem, družbenem in individualnem nivoju. Tako zdravstveni delavci, ki so doživeli nasilje, kažejo znake depresije, anksioznosti, manjšega zadovoljstva z delom in so manj delovno učinkoviti. Osebne težave in nezadovoljstvo negativno vpliva na socialno stabilnost organizacije (nižja morala, slabši medsebojni odnosi, prekinitev delovnega razmerja). Pokazalo se je tudi, da so zdravstveni delavci, ki niso zadovoljni, bolj pogosto izpostavljeni nasilju, kot drugi zdravstveni delavci (Zhao, & al., 2015). Nasilje na področju zdravstva je treba nujno preprečevati, istočasno pa zdravstvenemu osebju, ki je doživelo nasilje na delovnem mestu, zagotoviti tudi strokovno pomoč. Le na ta način se bo učinkovito zmanjšalo posledice delovnega stresa, privrženost organizaciji in zaupanje se bo povečalo, kar vse vpliva na boljše počutje posameznika, njegovo uspešnost in s tem tudi uspešnost organizacije.

Sistematično organizirane strokovne pomoči v naših zdravstvenih ustanovah ni, vsaj tako izhaja iz podatkov Zbornice – Zveze. V njihovi raziskavi se je pokazalo, da so se delavci v zdravstveni negi, ki so doživeli nasilje, najbolj pogosto zaupali kolegici ali kolegu in sodelavki ali sodelavcu, manj pa nadrejenim oziroma vodstvenemu kadru. Malo se jih je odločilo za prijavo nasilja, kar polovica  je izjavila, da niso nič naredili ali ukrepali, ker so menili, da se tako ne bi nič spremenilo (Zbornica-Zveza, n. d. a).

Še enkrat bi poudarili, da morajo biti ukrepi za preprečevanja nasilja celostni, da bi bili učinkoviti. Tak model predlagajo Arnetz, & al. (2015) ponazorijo ga s štirimi koncentričnimi krogi (slika 1). Pri preprečevanju nasilja je treba upoštevati individualne dejavnike pacientov in zdravstvenih delavcev, nato odnose med zdravstvenimi delavci in pacienti v procesu zdravstvene nege, dejavnike okolja in končno dejavnike zdravstvene organizacije. V sistemu preprečevanja nasilja je seveda treba identificirati in analizirati rizične dejavnike v vseh štirih nivojih, kar bo omogočilo intervencije na vsakem nivoju, treba pa je upoštevati tudi usklajeno delovanje celotnega sistema varnosti.

Slika 1: Model preprečevanja nasilja na delovnem mestu.

Vir: Arnetz, & al., 2015

IZOBRAŽEVANJE IN USPOSABLJANJE ZDRAVSTVENIH DELAVCEV

Nasilje nad zdravstvenim osebjem je posebej pereče v psihiatričnih bolnišnicah in s tega področja je tudi največ raziskav. Spoznanja teh raziskav so deloma relevantna tudi za druga področja, vsaj kar se tiče problematike usposabljanja za preprečevanje nasilja. V naši raziskavi (Pavšič Mrevlje & Umek), ki je bila izvedena v treh psihiatričnih bolnišnicah in sicer v Ljubljani, v Begunjah in v Ormožu, smo ugotovili, da le manjši del zdravstvenega osebja zaznava svoje delo kot nevarno. Žrtve nasilja psihiatričnih bolnikov so najpogosteje medicinske sestre in zdravstveni tehniki. Sodelujoči v raziskavi so menili, da bi potrebovali več usposabljanja s področja samoobrambe, dodatne kompetentne sodelavce, predvsem moške, treninge komunikacije in boljše sodelovanje znotraj kolektiva. Poleg tega so mnenja, da bi zdravstveni delavci, ki so žrtve nasilnega vedenja pacientov, bili deležni sistematične pomoči. Občasno pri nasilnih dogodkih intervenira tudi varnostna služba, ki pa za tovrstne intervencije ni usposobljena, zato bi bilo potrebno zanje organizirati posebna usposabljanja.

Gabrovec & Lobnikar (2014) menita, da zdravstveni delavci potrebujejo sistematično in kontinuirano izobraževanje in usposabljanje za obvladovanje agresivnih situacij ter izdelavo splošnih in internih smernic obvladovanja, kar bi pripomoglo k dvigu samozavesti zdravstvenih delavcev in znanje obvladovanja agresivnih situacij ter posledično bolj uspešno in varno obvladovanje nastalih situacij. Predlagata tudi model izobraževanja in usposabljanja  negovalnega osebja v psihiatrični bolnišnici in na osnovi tega modela navajamo podrobnejši vsebinski okvir usposabljanja za osebje v zdravstveni negi. Cilji usposabljanj so  preprečevanje konfliktov, primerno reagiranje v konfliktnih situacijah in ustrezno ukrepanje po grozečih situacijah. Konkretni predlogi vedenja v konfliktni situaciji izvirajo iz usposabljanj policijskih pogajalcev (in drugih, ki se srečujejo z nasilnimi posamezniki, na primer inšpektorjev) in analize realnih situacij. Zato tudi ne navajamo literature iz katere bi črpali nasvete za vedenje in komuniciranje v potencialno nevarnih situacijah.

Vsebinski sklopi modela:

1. Spoznavanje lastnih osebnostnih in vedenjskih značilnosti.
2. Prepoznavanje rizičnih dejavnikov in prvi ukrepi.
3. Komuniciranje z nasilnim pacientom.
4. Prijava in analiza kritičnega dogodka in pomoč žrtvi nasilja.

Spoznavanje lastnih osebnostnih in vedenjskih značilnosti

Premalo se zavedamo, da na naš odnos z drugimi v veliki meri vplivajo naše osebnostne in vedenjske karakteristike in ne samo karakteristike tistega, s katerim smo v nekem odnosu, pa tudi situacija ima pri tem pomembno vlogo. Vedeti moramo, da je medsebojni odnos interakcija, in da tako kot mi presojamo druge in se v skladu s tem tudi vedemo, tako tudi sogovorniki ocenjujejo nas in naše vedenje, kar povratno vpliva na njihov odnos do nas.

Medicinska sestra, ki si predstavlja, da je prijazna in da profesionalno opravlja svoje delo, je verjetno presenečena, ker se čakajoči ne vedejo v skladu z njeno predstavo o sami sebi. Njeno vedenje namreč lahko dojemajo kot preveč avtoritarno ali birokratsko in ji to s svojim vedenjem, na primer s pripombami, tudi pokažejo in to je ena izmed možnosti za konfliktno situacijo. Medicinska sestra lahko postane žrtev verbalnega nasilja, ne da bi se zavedala svoje vloge pri tem.

Osnovna znanja o tem, kako ocenjujemo sebe in kako ocenjujemo druge, bi morali pridobiti v študijskem procesu (predavanja, praktične vaje), ne bi bilo odveč, če bi za medicinsko osebje organizirali tako imenovane treninge senzitivnosti, ki potekajo v majhnih skupinah in ti člani skupine postavijo ogledalo, tako omogočijo bolj realno predstavo o samem sebi in v nadaljnjem možnost osebnostne spremembe.

Prepoznavanje rizičnih dejavnikov in prvi ukrepi

Največ znanja o rizičnih dejavnikih za nasilje se seveda pridobi z izkušnjami, dobro pa bi bilo, da bi zdravstveno osebje že na začetku njihove poklicne poti opozorili na te dejavnike. Rizični dejavniki za nasilje so v različnih zdravstvenih ustanovah različni, in so odvisni na primer od lokacije, velikosti in seveda tipa ustanove.

Gabrovec & Lobnikar (2014) navajata, da se nasilje najpogosteje pojavlja v:

• psihiatričnih bolnišnicah;
• enotah nujne pomoči;
• čakalnicah;
• geriatričnih enotah in enotah namenjenih dolgemu bivanju.

V dokumentu, ki ga je objavil Texas Department of Insurance z naslovom Health Care Facilities and Workplace Violence Prevention (n. d.), so med drugimi navedeni naslednji najpogostejši rizični dejavniki tveganja:

• dolgo čakanje;
• prenapolnjene in neudobne čakalnice;
• psihiatrično obolenje (shizofrenija, demenca, delirantna stanja, intoksikacije);
• osebnostne motnje (paranoidne, borderline, disocialne);
• transport pacientov;
• posedovanje orožja.

Zdravstveno osebje je treba poučiti in tudi usposobiti, kako se izogniti potencialno nasilnim situacijam in kako jih reševati, če do njih pride. Treba jim je predstaviti najpogostejše situacije in znake, ki nakazujejo agresivno vedenje. Znaki, ki nakazujejo možnost nasilnega vedenja so:

• telesne spremembe, znaki stresa (potenje, stiskanje zob, tresenje, napetost, stisnjene pesti, sunkovito dihanje, nemirnost, zariplost…);
• glasovni izrazi jeze in frustracije (vpitje, zmerjanje, preklinjanje, grožnje);
• vedenjske spremembe (grozeče kretnje, vstajanje, topotanje, razbijanje po vratih, metanje stvari, približevanje);
• znaki alkoholiziranosti ali uporabe drog;
• prisotnost orožja.

Vse našteto je seveda izraz agresivnosti, ki pa ni nujno usmerjena v zdravstvene delavce. Če pa se tako vedenje na primer v čakalnici pojavi, mora medicinsko osebje reagirati, kajti v zdravstvenih ustanovah se mora uveljavljati ničelna toleranca do nasilja. Takrat je verjetnost, da se agresivnost usmeri na zdravstveno osebje, velika. Da, bi se pacient pomiril, je treba upoštevati naslednja osnovna pravila:

• Poskušajte ostati mirni.
• Ne »merite moči«.
• Ne ukazujte!
• Pokažite, da sprejemate pacientova čustva (Vem, da ste vznemirjeni).
• Izogibajte se vedenja, ki bi se ga lahko dojelo kot agresivno (hitri gibi, približevanje, dotikanje, glasno govorjenje).

Če se pacient ne pomiri in je velika verjetnost, da bo prišlo do fizičnega nasilja, se je treba umakniti in poklicati pomoč. Treba si je zagotoviti možnost umika. Pozorni bodite na to, da se vam potencialno nasilni pacient ne postavi med vas in vrata.

Komuniciranje z nasilnim pacientom

Prepričani smo, da je treba zdravstveno osebje usposobiti tudi za komunikacijo s pacientom, ki kaže znake agresivnosti. Navajamo nekaj pravil komuniciranja v potencialno nevarnih situacijah, ki imajo za cilj umirjanje situacije:

• Ostanite mirni. Obvladajte čustva, izogibajte se prekomernega reagiranja.
• Obvladajte svoj glas, govorico telesa (pantonima) in izraznost obraza (mimika). Gibi naj bodo umirjeni. Spoštujte osebni prostor.
• Ne odzivajte se na morebitne žalitve.
• Premislite, kaj boste rekli. Če občutite jezo ali strah, nekajkrat globoko vdihnite in šele nato reagirajte.
• Ne »merite moči«. Izogibajte se izražanju moči.
• Ne odreagirajte na isti način, ne bodite nesramni ali žaljivi.
• Ne pritožujte se nad vedenjem pacienta.
• Ne poučujte, ne moralizirajte.
• Poslušajte in ne prekinjajte. Pustite osebi, da se nekoliko umiri.
• Če že kritizirate, kritizirajte vedenje ali dejanja in ne osebe.
• Govorite počasneje.
• Ne kričite. Govorite tišje, vendar dovolj glasno, da vas sogovornik lahko dobro sliši.
• Govorite z nekoliko nižjim glasom kot običajno.
• Govorite z mirnim, izenačenim tonom.
• Ne sledite temveč vodite (asertivnost).
• Tisti, ki vas žali, vam grozi, praviloma svojega ravnanja ne usmerja ciljno na vas, zato njegovih žalitev ne jemljite osebno.
• Po dogodku poiščite podporo zase.

Bi pa poudarili, da ni zadosti samo poznavanje komunikacijskih tehnik za umirjanje situacije, te tehnike je treba resnično obvladati. Usposabljanje za komuniciranje naj poteka preko simuliranih situacij in analize nasilnih dogodkov, ki so se zgodili v zdravstveni ustanovi.

Prijava in analiza kritičnega dogodka in pomoč žrtvi nasilja

Vsakemu incidentu bi morala slediti prijava in podrobno poročilo vodilnim delavcem in poročilo naj bi se v zdravstvenem timu tudi analiziralo. Po podatkih Zbornice – Zveze (n. d. a) se to redko zgodi, ker so delavci v zdravstveni negi prepričani, da se pogoji dela ne bodo spremenili in zahteve po poročilih doživljajo kot nepotrebno administriranje, ki ovira njihovo delo. Vendar le podrobna poročila omogočajo analizo, diskusije o vzrokih in odpravo vzrokov, tudi načrtovanje usposabljanja za ravnanje z nasilnimi pacienti. Posebno pozornost bi morali posvetiti tudi zdravstvenemu delavcu, ki je nasilje doživel in mu omogočiti strokovno pomoč, če bi izrazil potrebo po taki pomoči.

SKLEP

Nasilje v zdravstveni negi obstaja in po podatkih domačih in tujih raziskav narašča. Zavedati se moramo, da za nasilje obstaja več vzrokov, da je to kompleksen pojav, ki ga ni mogoče preprečiti s posameznimi preventivnimi, reaktivnimi in posledičnimi ukrepi, ti morajo biti usklajeni in celostni. Le tako bo nasilja manj, zadovoljstvo zdravstvenih delavcev bo večje in posledično bo tudi zdravstvena ustanova uspešnejša.

LITERATURA IN VIRI

Arnetz, J.E., Hamblin, L., Essenmacher, L., Upfal, M.J., Ager, J. & Luborsky, M., 2015. Understanding patient-to-worker violence in hospitals: a qualitative analysis of documented incident reports. Journal of Advanced Nursing, 71(2), pp. 338-348.

ASIS Healthcare Security Council, 2010. Managing Disruptive Behavior and Workplace Violence in Healthcare. Avaliable at: www.g4s.us/…/Hospitals%20and%20Healthcare/Council_Healthcare (18.2.2017)

Dernovšek, Z.M., 2009. Prepoznavanje in preprečevanje nasilnih vedenj in njihovih posledic v službah za duševno zdravje v skupnosti. Ljubljana: Izobraževalno raziskovalni inštitut Ozara.

Gabrovec, B. & Lobnikar, B., 2014. Organizacijski model zagotavljanja varnosti in kakovosti obravnave agresije pri pacientu z duševno motnjo v zdravstveni negi na področju psihiatrije v Sloveniji. Obzornik zdravstvene nege, 48(1-4), pp. 286-293.

Gilespie, G. L., Gates, D. M., Miller, M. & Kunz Howard, P., 2010. Workplace Violence in Healthcare Settings: Risk Factors and Protective Strategies. Rehabilitation Nursing, 35(5), pp. 177-184.

Ipavec, A. & Umek, P., 2016.  Analiza ubojev in umorov v letu 2015. In: Flander, B., et al.eds. Zbornik povzetkov. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede, pp.109.

Jerkič, K., Babnik, K. & Karnjuš, I., 2014. Verbalno in posredno nasilje v urgentni dejavnosti. Obzornik zdravstvene nege, 48(2), pp. 104-112.

Meško, G., 2006. Kriminologija. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Pavšič Mrevlje, T. & Umek, P., Safty Issues in Psychiatric Settings. Varstvoslovje, Journal of Criminal Justice and Security, 13(4), pp. 431-443.

Siqi, Z., He, L., Hongkun, M., Mingli, J., Ye, L., Yanhua, H., et al., 2015. Coping with Workplace Violence in Healthcare Settings: Social Support an Strategies. International Journal of Environmental research and Public Health, 12, pp. 14429-14444.

Texas Department of Insurance, (n. d.). Health Care Facilities and Workplace Violence Prevention. Avaliable at: www.tdi.texas.gov/pubs/videoresource/stpwpvhealthc.pdf. (18. 3. 2017).

Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, n. d. Nasilje med zaposlenimi v zdravstveni negi se stopnjuje. Avaliable at: https://www.zbornica-zveza.si. (15. 3. 2017).

Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, n. d. a. Proti nasilju na delovnih mestih. Avaliable at: https://www.zbornica-zveza.si (11. 3. 2017).

Dr. Peter Umek, zaslužni profesor za kriminalistično psihologijo, upokojeni predavatelj na FVV UM.

E: peter.umek@fvv.uni-mb.si

Fotografija: Pixabay

Zgodovina tovrstnih ugrabitev sega v začetek sedemdesetih let, kjer so se jih posluževali pripadniki IRE, proti britanskim varnostnim silam. Ko pa so ugotovili, da bi bila strategija lahko koristna tudi v druge namene, so se lotili visokih uslužbencev bank, preko katerih so prišli do plena.

Gre za ugrabitve, ki vključuje zadrževanje talca, običajno bližnjega sorodnika žrtve, da žrtev prisilijo k olajšanju ropa. Ugrabitev tigra je ugrabitev osebe, ki je pomembna za žrtev (običajno upravitelja finančne institucije, lastnike zlatarn ipd), v kateri se ta oseba uporablja kot zavarovanje, dokler žrtev ne izpolni zahteve ugrabiteljev. Te aktivnosti so poimenovane po tigru, ki pred napadom zelo dobro načrtuje in preuči svoj plen, preden ga napade. Grožnja pa je seveda neizogibna in zaposlenemu ne daje nobene druge izbire, kot da sodeluje z ugrabitelji. Ali zaposleni opravi zahtevo, ali pa se bo talce poškodovalo oz. ubilo. Gre za grozljiv scenarij, ki ima pogosto travmatične posledice za vse vpletene ljudi.

Ugrabitev tigra ali odvzem družinskega talca in prisiljevanje člana podjetja k pridobivanju denarja ali drugega blaga v vrednosti iz poslovanja, prinaša posebne aktivnosti in obsežno spremljanje življenja žrtve, ki ga ugrabitelji potrebujejo za načrtovanje izvedbe. Pri tem pogosto ujamejo svoje žrtve s presenečenjem, ki pa se ne pojavijo spontano iz nič, temveč potekajo pred tem številne aktivnosti. Aktivnosti ugrabiteljev sledijo namreč procesu načrtovanja, ki ga pa je z dobrim zavedanjem okolice okrog sebe mogoče zaznati. Kot navaja Scott Steward, nekdanji poseben agent za terorizem pri USSD, da so bili ugrabitelji v fazah spremljanja žrtve pogosto zelo površni, in so delali preveč napak, da bi delovali neopazno. Torej, ko so spremljali življenje žrtve pred načrtovano ugrabitvijo, niso opazili, da agenti pri tem opazujejo njih.

Steward (Stratfor, 2015) navaja, da so aktivnosti ugrabiteljev zelo podobne načrtovanju kakšnega drugega kaznivega dejanja, vendar zahtevajo veliko več napora. Kriminalci morajo tako opraviti nadzor nad tarčo oz. njeno institucijo, da določijo svoje postopke in izberejo glavni cilj. Nato sledi nadzor nad ciljnim zaposlenim, da bi določili vedenjske vzorce v njenem življenju. Nato pa sledi še načrtovanje napada in ugrabitev. Pri tem pa so načrtovalci, ki načrtujejo aktivnosti v daljšem časovnem obdobju precej ranljivi za odkrivanje njihovega načrtovanja.

Steward (2015) prav tako navaja pomanjkanje ozaveščenosti ljudi, ki jim pogosto povzroča napačna miselnost. Veliko število žrtev kriminala, ki so opazili njihove aktivnosti pred napadom na njih, se ni odločilo za pravočasno ukrepanje, kar bi jim pomagalo preprečiti oz. odvrniti napad.  Enostavno niso pri tem zaupali svojim čutom ali pa so napačno ocenili situacijo.

Aktivnosti ugrabiteljev, ki jih navaja Steward si tako sledijo po naslednjem vrstnem redu:

• odločitev za izvedbo;
• priprava na izvedbo;
• izbira tarče/žrtve;
• zalezovanje/spremljanje tarče/žrtve;
• planiranje aktivnosti za izvedbo;
• izvedba ugrabitve;
• izvršitev ropa;
• pobeg;
• koriščenje plena.

Postopki in metode za preprečevanje ugrabitev in delovanja pod prisilo

Pri tem je zelo pomembno situacijsko zavedanje torej, da se zavedamo okolice, kjer se gibljemo, ter da se zavedamo možnosti, da postanemo tarča oz. žrtev napada. V organizacijah, kjer obstajajo tovrstna tveganja za zaposlene, je zelo pomembno, da so sprejeti protokoli, s katerimi lahko zmanjšamo nevarnosti.

Prav tako je potrebno zmanjšati vrednosti in količine (denar, diamante itd), do katerih ni mogoče kar tako dostopati, ter omejiti dostope zaposlenim oz. urediti dostope po načelu 4+2. To pomeni dva zaposlena ter nadzor na oddaljenem naslovu (VNC ipd). To preprečuje, da bi posameznik lahko dostopal do vrednostnih predmetov oz. gotovine pod prisilo ugrabiteljev.

Ob tem pa se je potrebno tudi zavedati, da so dobre notranje informacije zelo pomembne za izvedbo tovrstnih kaznivih dejanj, prav tako rutinski postopki v delovnih procesih. Torej ustrezna zaščita notranjih informacij, ki jih posedujejo zaposleni, ter redne spremembe delovnih postopkov, da se ne deluje vedno na enak način, na istem kraju, ob istem času itd.

Prav tako obstajajo metode vzpostavitev alarmov za primere ugrabitev, kjer se koristijo verbalne in neverbalne šifre za primere prisile. Eden takšnih postopkov je lahko tudi ta, da zaposleni, ki deluje pod prisilo vstopi v poslovno stavbo skozi določena vrata, katerih se ne uporablja za običajne namene.

Namesto zaključka

V Sloveniji v zadnjih letih tovrstnih t.i. ugrabitev tigra ni zabeleženih. Najbolj znani primer, kjer sicer ni šlo za ugrabitev tigra, sega v leto 2007, ko so ugrabitelji ugrabili sina od očeta, ki je bil zaposlen v velikem slovenskem podjetju, ter od njega zahtevali visoko vsoto denarja. Primer se je končal tragično, saj so čez nekaj dni v tujini našli truplo od ugrabljenega sina.

Največ ugrabitev je zabeleženih v letu 2001, ko je bilo 14 primerov, kjer pa je v glavnem šlo za klasične ugrabitve, kjer ni šlo za zahtevane odkupnine, temveč za dolžniško-upniške ali druga razmerja med odraslimi osebami.

Da so t.i. ugrabitve tigra v Sloveniji redke, ne pomeni, da se ne morejo zgoditi. Za preprečevanje tovrstnih primerov se morajo v organizacijah, kot so bančne ustanove, igralnice, zlatarne idr, zavedati potencialnih nevarnosti, ter pravočasno sprejeti ustrezne postopke.

Viri in literatura:

• www.policija.si
• https://www.psni.police.uk/globalassets/advice–information/business-safety/documents/adviceinfo-tigerkidnap.pdf
• https://worldview.stratfor.com/article/protecting-your-family-tiger-kidnapping
• https://www.joe.ie/uncategorized/irelands-most-infamous-tiger-kidnappings-9281
• https://www.controlrisks.com/our-thinking/insights/podcasts/tiger-kidnapping
• https://www.crimemuseum.org/crime-library/kidnappings/tiger-kidnapping/
• http://deredactie.be/cm/vrtnieuws.english/News/1.1455073
• http://www.idexonline.com/FullArticle?Id=38445
• http://www.flanderstoday.eu/current-affairs/diamond-dealer-and-family-attacked-robbers
• http://redleafconsultancy.co.uk/wp-content/uploads/2014/12/Tiger-Kidnapping.pdf

Andrej Kovačič                                                             E: andrej.kovacic@varensvet.si

Fotografija: Pixabay

• Bodite pozorni na okolico, dogajanje zunaj objekta, na sumljive osebe, fotografiranje objekta in vozila, ki se zadržujejo v neposredni okolici (tudi take dogodke lahko sporočite policiji).
• Pozdravite stranke, ki vstopijo (očesni kontakt) in če se da, spremljajte ljudi, ki so v objektu (koliko jih je, kje se nahajajo).

Med ropom:

• Ostanite mirni in zbrani brez nenadnih gibov.
• Če imate možnost neopazno sprožite alarm za klic v sili.
• Ne prepirajte se z storilci in ne prepričujte jih, izpolnite njihove zahteve, vendar to, če je možno, obotavljivo in počasi.
• Ne izpostavljajte se po nepotrebnem, saj je varnost ljudi na prvem mestu.
• Ko izpolnjujete njihove zahteve, ne ponudite dodatnih uslug, nasvetov.

Ne bodite heroj! Z kakršnim koli upiranjem ali fizično silo, ogrožate svoje življenje in življenje drugih. Največ kar lahko storite je, da pozorno:

• Opazujete storilca, kaj ima oblečeno (oblačila pod vrhnjimi), primerjajte višino, težo, starost (ali je višji ali nižji od vas), barva las, oči, morebitne brazgotine na obrazu, tattoo ali druga znamenja.
• Pozorni bodite na značilnost hoje, nenavadne kretnje in orožje katerega uporabljajo, če so brez rokavic, si zapomnite, česa so se dotaknili, zaradi zbiranja sledov.
• Poslušajte storilca, njegov jezik, narečje, ton glasu, jezikovne posebnosti – npr. pogosta raba iste besede ali besednih zvez.

Zapomnite si, ko storilec zapušča objekt, če je to varno za vas in druge, smer pobega in način, vozilo (barva, znamka, registrska oznaka, morebitne poškodbe vozila) ter morebitne sostorilce, ki so čakali pred objektom ali v vozilu.

Vendar pazite, da niste preveč očitni pri opazovanju, ne strmite predolgo, opazovanja se lotite sistematično, zapomnite si čim več stvari, dokler jih ne zapišete. Gotovo vsega tega ne boste opazili, kaj šele si zapomnili, vendar vedite, da vsaka informacija pomaga pri nadaljnjem preiskovanju.

FIZIČNO SE UPRITE LE V PRIMERU, KO JE OČITNO, DA JE VAŠE ŽIVLJENJE RESNIČNO NEPOSREDNO OGROŽENO IN NI VEČ DRUGE IZBIRE!

Po ropu:

• Takoj, ko to lahko storite brez nevarnosti za vaše življenje in življenje drugih, o dogodku obvestite policijo (113).
• Nudite prvo pomoč poškodovanim, ranjenim ali osebam v šoku.
• Ostalim udeležencem, očividcem svetujte naj počakajo v objektu do prihoda policije, razen zaradi nudenja zdravniške pomoči. Če kdo noče počakati, jih vprašajte za kontakt, da jih policija lahko kasneje kontaktira.
• Nove stranke, osebe obvestite, da ne morejo vstopiti, zaradi zavarovanja sledov, v kolikor so sledovi nastali tudi v neposredni okolici objekta (sledovi obuval na razmočeni zelnici, kjer je bežal storilec, pnevmatik, morebitnega poškodovanja vozila, odpadli deli vozila, barve, svetlobnih teles, blata s podvozja vozila) ali morebitni predmeti, ki jih je storilec med begom izgubil. Opozorite osebe v bližini naj se jih ne dotikajo.
• Vaših opažanj ne primerjajte z drugimi, saj se lahko zaradi stresne situacije vaš spomin, ob primerjanju opažanj z drugimi osebami, popači ali celo spremeni, saj v primeru različnih informacij postanete negotovi in začnete dvomiti v vaš spomin, čeprav se lahko drugi motijo. Če imate možnost si vaša opažanja zapišite na list ter počakajte, da bo ob prihodu vašo izjavo vzela policija, ter jo primerjala z drugimi.

Pripravil: Nejc Šuštar                                                           E: info@varensvet.si