Če se hočemo rešiti, moramo na nek umeten način zagotoviti vire za proizvodnjo naše hrane. Torej zagotoviti substrat v kateri rastejo rastline, vodo, toploto in svetlobo. To s sedanjo tehnologijo lahko storimo, se moramo pa zavedati, da bo to zelo drago in gurmani bodo morali pozabiti na okus. Sedaj gre le za preživetje. Moja razprava bo govorila o naših možnostih za oblikovanje umetnega okolja, kot možne strategije, ki nas lahko reši, ko bo vse drugo propadlo.

Za začetek se lahko ozremo na naše izkušnje. Človeške skupnosti so se skozi zgodovino redno srečevale s pomanjkanjem hrane in drugih virov. Na vso srečo se je to dogajalo le omejenim populacijam. Zaradi nizke mobilnosti so bile te populacije na nek način izolirane in so iskale svoje omejene rešitve. Danes pa je problem globalen. Vse človeštvo je sedaj populacija v tovrstni težavi.

Zgodovinski primeri

Srednje ameriška ljudstva

Njihova civilizacija je temeljila na urbanih kulturah podprtih z učinkovitim poljedelstvom, ki je zahtevalo veliko vode. Ko so se mesta širila so se daljšale logistične poti za dostavo vode. Ker je voda na teh področjih omejena so jo morali učinkovito zbirati. Zbirali so jo tako, da je njihovo mesto postalo zbirališče in hranilnik vode. Ker niso našli trajne rešitve so se morali odseliti.

Pacifik

Od drugih otokov ločeni tihomorski otoki lahko kaj hitro postanejo past za populacije, ki niso v stanju omejiti njihove potrebe. Tako so te skupnosti v nekem trenutku morale odločati o tem ali bodo gojili prašiče ali ne. Te živali so namreč naša konkurenca pri prehrani z rastlinami. Odločili so se, da ne bodo gojili prašičev, s tem so lahko nekoliko povečali populacijo, a še vedno niso rešili problema. Problem je namreč bila populacija. To so reševali z odhodi. To je bilo tvegano početje. 

Slovenski primer

Slovenija je žal dežela z zelo omejenimi viri za pridobivanje hrane. V EU smo predzadnji po kmetijski površini na prebivalca. Za sodobno prehrano posamezne osebe potrebujemo okoli 3 000 kvadratnih metrov kmetijske površine, a žal jo imamo v Sloveniji le 2 000 kvadratnih metrov. V Sloveniji lahko normalno preživimo le 2/3 prebivalstva. Torej smo glede na lastne vire izpostavljeni visokem tveganju prehranske varnosti. Zanašati se na uvoz v razmerah svetovne lakote, je lahko huda utvara.

Rešitve, ki jih nam ponuja naš planet v tehnološki dobi

Naselitev puščav

Velik del celin pokrivajo puščave. Zdi se, da niso primerne za življenje, a ne bo držalo. Obstoja kar nekaj puščavskih ljudstev, ki uspešno živijo v puščavah in polpuščavah. Seveda pa njihova tehnologija ne omogoča velikih populacij. Vendar ima naša civilizacija mnoge rešitve za uspešno bivanje v puščavah. Marsikaj si lahko sposodimo od projektov s katerimi bomo naselili Mars. V puščave bomo morali napeljati vodovode ali z vrtanjem priti do vodonosnikov ter z vodo zaliti suhe puščavske depresije. V najbolj ekstremnih razmerah pa lahko napravimo zaprte bivalne stavbe v katerih živimo in pridelujemo hrano. Za takšno bivanje moramo predvsem razviti tehnologije za reciklažo in obdelavo vode. Za zbiranje energije nam bodo uspešno služili paneli. Marsikaj od tega že  imamo. Menim, da je naselitev puščav v tehnološkem smislu že možno. Z naselitvijo puščav in pol puščav si lahko povečamo življenjski prostor vsaj za 40% kopnega.

Naselitev jamskih sistemov

V primeru velike obremenitve okolja imajo prebivalci kraških regij na voljo tudi jame. Jame predstavljajo dokaj varno okolje. Poleg tega je v njih dostopna tudi voda. Za vsak primer jo bi bilo treba le obdelovati za pitje. V jamah je večji problem zagotavljanje svetlobe in visoka vlažnost ter nizke temperature. Sedanji agregati, varčne žarnice in dinami na različne priročne pogone nam  lahko dokaj olajšajo  življenje. S pomočjo tako pridobljene toplote in svetlobe lahko s pomočjo hidroponike pridobivamo rastlinsko hrano. Vlaga in hlad pa bosta zahtevala izum posebnih oblek za komfortno bivanje.

Naselitev gora

Ljudje se že stoletja oziramo v gore. Mnogi si v njih gradijo bivališča. Za naselitev gora je potrebno predvsem zgraditi ekstremne prometnice (ceste, železnice in žičnice). Takšne tehnologije že poznamo. Moramo jih le prilagoditi novim zahtevam. Kmetovanje pa zahteva ureditev obsežnih terasnih namakalnih sistemov. Znanje o tem so nam dale že nekatere stare kulture.  Energijo za pogon vodnih črpalk in ogrevanje rastišč nam lahko da sonce in drugi lokalni viri, še posebej les.

Naselitev morij

Morja so nas vedno navdajala z nekim spoštovanjem. Žal so tudi še danes slabo raziskana. Naselitev morij bi zahteval zelo napredno tehnologijo. Še posebej iz varnostnega vidika. Vendar marsikaj od tega že imamo od podmorniških vojn in raziskovanj morij. V morjih bi pač morali razviti popolnoma avtonomne sisteme za bivanje. Tu je največja težava morda, kisik. Kisik bi morali morda reciklirati ali pridobivati iz vode. Sicer pa imamo na voljo tudi šnorkelj. Hrane je v morju na pretek in tudi tehnologije za umetno gojenje vodnih organizmov že imamo. Tako se lahko opremo na gojenje morskih organizmov v kletkah in na sidrih. Vsekakor bi prehod na podvodno bivanje zahteval veliko vseh  mogočih virov in tehnologij. Vsekakor pa bi bistveno povečal življenjski prostor ljudi.

Možne tehnologije zagotavljanja vode in svetlobe/toplote

Voda je za ljudi zelo pomemben vir. Večji del človeštva se še ne zaveda, da lahko ostane omejujoč življenjski dejavnik. Na srečo imamo uspešne tehnologije za desalinizacijo vode. S pomočjo desalinizacije vode lahko ponovno kultiviramo velike priobalne prostore. Ker ne bo več oblakov dežja jih bomo zamenjali z cevovodi in namakanjem ter zbiralniki vode. V podporo tem tehnologijam in za zagotavljanje vode zaledju pa lahko z znanjem izdelave naftovodov (trans celinski vodovodi) zagotovimo desalinizirano vodo iz obale oziroma povežemo reke z različnimi vodnimi režimi in tako dostavimo vodo tja kjer jo rabimo. Upravljanje zagotavljanja vode, energije in hrane bo transcelinska aktivnost.

Toploto in svetlobo lahko zagotavljamo iz obnovljivih in lokalnih virov. Tu gre za biogoriva, les, veterne, morske in sončne elektrarne. Za mikro distribucije elektrike pa imamo na voljo varčne žarnice in sisteme za optimalno osvetljevanje, toploto in doziranje hranil na rastišče.

Za učinkovitejšo uporabo vode v mestu pa bo treba razviti komunalne tehnologije, ki zahtevajo uporabo manjših količin vode. Kanalizacije in čiščenje infrastrukture bo treba na novo razviti.

Širitev prostora za gojenje hrane  mestu ali poleg njega

1. Akvaponika in hidroponika

Tu gre za obliko nadzirane proizvodnje hrane, ki ne zahteva veliko virov (vode, gnojil in prostora). Tu hrano lahko gojimo na onesnaženih območjih in v/ter na objektih. Gnojila nam zagotavljajo ribe ali dozirniki mikrohranil. Gojimo v vodi in substratih. Možnost bolezni rastlin v teh razmerah je nizka. Tako ne rabimo kemijske zaščite rastlin. Pri razširjanju rastnega obdobja pa si lahko pomagamo z namestitev diod, ki sevajo primerne svetlobe in jih poganja elektrika iz obnovljivih virov.

2. Urbano kmetijstvo

Mesta postajajo vedno večja. S tem pa se večajo tudi površine za gojenje rastlin na terasah. Ta tehnologija ni zahtevna, zahteva le nekoliko preurediti stavbo. Streh ni več, so le terase in steklenjaki. Se bodo pa morala mesta tudi urbano preurediti. V njih bodo  morale biti le visoke stavbe. Predmestja bodo morala izginiti. Ravno tako se bo razvijal učinkovit sistem za zbiranje vode.

3. Tovarne

Danes v industrijski dobi lahko tudi hrano pridobivamo v tovarni. Večinoma se uporablja hidroponski sistem gojenja rastlin. Pridobivanje hrano je postal tehnološki postopek, ki ga vodi umetna inteligenca. V proces moramo prispevati le svetlobo, toploto in hranila ter vodo. Tovrstno kmetovanje zahteva zelo malo delovne sile. Seveda pa lahko na ta način proizvajamo le večino vrst zelenjave. Kar se tiče žit smo pa precej omejeni. Večina žit zahteva prst.

Nova hrana in spremenjeni organizmi

Meso

Meso lahko pridobivamo iz petrijevk v laboratoriju. Ta tehnologija, je že v razvoju. Sedaj je tako proizvedeno meso še  zelo drago. Za hrano živali, ki jih redimo za meso lahko uporabljamo črve in žuželke. Seveda pa lahko rdeče meso zamenjamo z belim, čigar proizvodnja zahteva manj virov. Če je sila pa lahko takšne vire hrane tudi  uživamo. Na voljo imamo pa tudi nekatere druge živalske vrste, ki zelo malo vplivajo na podnebje. KUPCI BODO LE MORALI SPREMENITI SVOJE PREHRAMBENE NAVADE.

Rastline pripravljene za posamezne učinke na organizem

S pomočjo bioinženiringa lahko pridobivamo nove rastlinske vrste oziroma izboljšamo že znane, ki imajo lahko več beljakovin ali  manj škodljivih sestavin. Na voljo imamo tudi rastline, ki so prehransko primerne in so sposobne živeti v slanem ali puščavskem okolju. Več pa bomo morali pojesti morske hrane. Pri njih bo treba z izborom le povečati pridelek. Danes lahko s posameznimi metodami prenašamo gene iz rastlinske vrste na drugo vrsto ali jih odstranjujemo, tako lahko kreiramo rastline po naših potrebah (metoda KRISP). Bioinžiniring lahko igra pomembno vlogo pri preživetju ljudi.  Navaditi se bomo morali na uživanje novih plodov.

Zaključek

Neprekinjena proizvodnja hrane za potrebe človeštva je tisti element naše dejavnosti, ki nam zagotavlja preživetje, kot vrsti. Stoletja smo le jemali iz narave in gledali, kaj se v njej dogaja. Danes pa lahko za potrebe povečanja prehranske varnosti posegamo v  naravne procese in izvajamo redistribucij virov na velike razdalje. To nam omogoča tehnologija. Iz vidika tehnologije, ki jo  imamo ne bi smeli trepetati pred lakoto. Seveda pa tu ne gre le za tehnologijo, ampak tudi za politiko. Če  bomo hoteli preživeti bomo morali več sodelovati in se manj prepirati. Viri so na razpolago, v tehničnem smislu dostopni vsem, politično pa morda ne. Tako se je treba zavedati, da je zagotavljanje prehranske varnosti v prvi vrsti politična dejavnost. Pomanjkanje hrane za človeštvo je lahko le politično povzročeno.

Pavle Gostiša                                                                       E: info@varensvet.si 

Uvodna fotografija: Pixaby

Želje po superprofitih, ki so vodilo slovenskih in tujih trgovskih hiš ter mesnopredelovalne industrije (manj slovenske živilskopredelovalne industrije) že nekaj časa kot nema pretnja lebdijo nad nami in zdi se, da je, žal tudi najodgovornejšim vse to deveta skrb. Počasi a zanesljivo se kakovost hrane slabša posebej pri parametrih, ki neposredno ogrožajo zdravje prebivalstva in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo javno zaškripalo (na tiho škripa že dolgo!). Iz širnega sveta privlečeni proizvodi dvomljive kakovosti in največkrat neprijazni zdravju, nadomeščajo živila, ki so bila stoletja in več sestavni del prehrane Slovencev, pa tudi Evropejcev, in ti so čedalje pogostejši gostje naših krožnikov, loncev in vrečk za malice. Seveda jih plačana javna občila in presstituti razglašajo kot zmago demokracije in absolutno prednost globalizacije, aktualne oblasti pa jih blagorujejo saj zmanjšujejo njihovo odgovornost za prehrano prebivalstva. Seveda denar ne smrdi in profiti trgovcev so takšni, da od njih živi še marsikdo, tudi vesoljno novinarstvo in tisk! Kaj pa imate, na primer, proti malezijskemu palminemu olju? Morda to, da ga odklanja petrokemična industrija zaradi slabe izgorevnosti in ekološke problematičnosti? Ali ste zadrti nacionalisti in bi radi uživali v domačem sončničnem, ali olivnem olju, ali bognedaj dišeči domači svinjski masti?

Že dolgo obdobje brez sramu in brez slabe vesti javno govorimo in živimo z dejstvom fantastične socijalne diferencijacije. Po javnomnenjskih raziskavah, velike večine prebivalcev to ne moti. Turbokapitalizem je pač postal način našega življenja. Menda smo se leta 1991 plebiscitarno odločili za to! Javna občila slavijo in občudujejo »uspešneže«, ki se valjajo v denarju, ki bi jih sicer v normalni državi bilo zelo manj, ali celo sploh ne, če se razumemo, večina njih pa bi dnevno in nočno nebo gledala skozi rešetke, že vemo kakšne! Menim pa, sicer z globokim obžalovanjem, da je dozorel čas, da priznamo vplive socijalne diferencijacije na način prehrane prebivalstva R Slovenije. To kažejo tudi aktualni statistični podatki R Slovenije in če že hočete neslavni rekord Slovenije po obolevnosti za rakom v EU. Če še ne veste, prvi smo! Politika sama in javno mnenje, ki ga krojijo javna občila v službi kapitala in vladajočega razreda pospešujejo ta elitizem, saj veste, unikatno in specialno proizvodnjo bio, eko in »trajnostnih« kmetijskih izdelkov, oh in ah bučnih olj ter vin za japonski dvor, ki seveda dosegajo takšne cene, da jih lahko plačujejo le ljudje iz slojev, ki nam navadnim ljudem niso več niti predstavljivi.

Vsi ostali pač životarimo na dnu prehranjevalne verige in smo prisiljeni kupovati in uživati cenene izdelke dvomljive kvalitete, ki komajda ustrezajo zahtevanim standardom, za katere pa tudi zato zadolžene in plačane inštitucije ne skrbijo. Ker jim je za slovenski narod vseeno, saj je tujcev dovolj, ki bodo zasedli njihova delovna mesta. Tako pač mislijo! Tudi v EU!

Tako jim je vseeno tudi, na primer za predpripravljene »kebab« surovine!

Te bi sicer morale biti iz prvovrstnega govejega mesa in pod stalnim nadzorom veterinarske službe države proizvajalke in države distributerke, ali pač aktualne Agencije za varno hrano, veterinarstvo, fitosanitarni nadzor itd. Še v tranzitu ni bilo nadzora in je distribucija tega, mirno lahko rečemo, zdravju škodljivega in strupenega proizvoda segla tudi do sosednjih držav. Če ne verjamete, vprašajte na Hrvaško!

Pa niso bile in so trgovci z novci iz ljubljanskega Alebona razburili slovensko javnost, ki bi pa morala biti razburjena že prej, saj že kar nekaj časa redno uživa meso iz najrazličnejših krajev sveta, tudi iz Poljske za katero njihovi proizvajalci in distributerji pri dušah svojih mater prisegajo, da so vrhunske in neoporečne kakovosti. In strokovnjakom R Slovenije EU ne dovoljuje, ali vsaj ne odobrava, da bi laboratorijsko potrjevala njihovo zdravstveno neoporečnost. Že ve zakaj! Četudi so ležale debelih nekaj let v kakšni od hladilnic v EU, ZDA, ali na Kitajskem z bogve kakšno dokumentacijo, ali pa so bile pridobljeno iz živali – poginjajočih, morda že mrtvih, jasno, tretiranih z antibiotiki in kemoterapevtiki… Tako prepričljivi so pri svojem pridušanju, da jim verjamejo tudi strokovnjaki, zadolženi za ugotavljanje in potrjevanje dejstev in resničnosti dokumentov. Ali so jim verjeli tudi v primeru kebaba, ali pa le ti sploh vedeli niso, kaj državljani RS v tem primeru jedo?

Na tole situacijo lahko gledamo tudi z več, ali manj humorja, kot sem ga uporabil zgoraj. Vsekakor pa človeka mine smeh, ko izve, da njegov prijatelj športnik, mlad in do nedavnega zdrav kot dren, leži v enem od slovenskih UKC na infekcijskem oddelku zaradi streptokoknega vnetja srčne mišice. Sicer pa je zelo rad jedel kebab! Zaradi rezistence bakterij na antibiotike, so se zdravniki namučili, da so mu rešili življenje. Ali je edini?

Epidemiologija je zanimiva veja medicinske in veterinarske znanosti. Povezuje vzroke in dogodke, ki končno privedejo do bolezenskih stanj, epidemij, smrti…, človeka, ali živali. Salmonele, E.coli, streptokoki in stafilokoki, ostanki antibiotikov, kemoterapevtikov in ostalih snovi, ki nas obkrožajo in ki so obvezen sestavni del, predvsem bolnih, ali umirajočih organizmov so smrtno nevarni. In ker je ta veja znanosti zelo eksaktna, je vsaj že nekaj tisoč, ali nekaj desettisoč krat dokazala, da je samo popolnoma zdrava gospodarska žival lahko predmet človeške prehrane, bolne, umirajoče, ali poginjene živali to niso in pod nobenim pogojem ne morejo biti.

To dejstvo očitno ne pomeni, da v EU in državi Sloveniji odgovorni strokovnjaki in uradniki ne razmišljajo drugače!

Grobo rečeno, a ne daleč od resnice, crkovino, mirno, hladnokrvno in brez odgovornosti z njihovim blagoslovom, ponujajo svojim in tujim državljanom za hrano in pri tem veselo poslušajo cingljanje cekinov in šelestenje bankovcev, ki se nabirajo v njihovih mošnjah. In najbrž še v mošnjah tistih, ki take prakse dopuščajo!

Dr. Črtomir Borko

Misli in dejstva v tem članku ne izražajo nujno stališč uredništva »Varensvet.si«, pač pa stališča avtorja.

V času, ko navzlic vsemu svetu dostopnim posnetkom kako prestrašeni, sestradani, pohabljeni in bolni ljudje srečni tečejo v objeme vojakom regularne Sirske vojske, naši novinarji govorijo ne o osvobajanju sirskega mesta Alepa, ampak o »zavzetju«! In o ekstremno krutih in ortodoksnih islamistih IS države, ki pobijajo vse povprek in spravljajo v obup EU in pol sveta, kot o »zmerni opoziciji« legalno izvoljenemu predsedniku Sirije, g. Al Assadu. In jim pošiljajo več orožja, skupaj z nami.

V času, ko noben novinar »svobodnega zahodnega sveta« nima hrabrosti spregovoriti o 290.000 nedolžnih žrtvah v vrstah indijskih kmetov, ki so si sami vzeli življenje s pitjem Monsantovega »Roundup-a« iz obupa, prav tisti pesticid, ki naj bi jih rešil iz bede. Ker so nasedli obljubam lažnih prerokov iz Monsanta in Syngente o velikanskih pridelkih GS (gensko spremenjenega) bombaža. In o tem, da to ni nič hudega, če bodo vsako leto znova pri njih kupovali seme za posevke in zloglasni pesticid Roundup, čeprav so prej tisoč let seme prilagojeno suhemu indijskemu podnebju pridelovali sami in polja pač okopavali, kadar je bilo potrebno. A GS bombaž noče rasti na sušnih indijskih poljih brez namakanja, zemlja je umrla zaradi glifosata in z njima umirajo tisoči indijskih kmetov utopljenih v dolgovih. Brezvestni posredniki, še bolj brezvestni proizvajalci in država pa množijo dobiček. Pa menda ima Indija »demokracijo« po zahodnih merilih in je »dobra« do svojih ljudi. Mora imeti celo »predstavnike ljudstva« v svojem parlamentu, tako kot jih ima Slovenija, doma in v organih EU, ki brez kančka slabe vesti dvignejo roke »ZA« uporabo deklariranega in strokovno raspoznanega hudega strupa Roundupa (Glyphosat) na naših poljih ter uporabo GS semen in posevkov. Samo, da ne bi razjezili »Uncle Sama« in se morda prehitro znašli v kakšni zakotni uradniški pisarnici, ali celo brez dela, Bog ne daj, brez glave. In prav tako, brez sramu, dvignejo roke »ZA« transatlantske sporazume, čeprav so ti v vsej EU razpoznani za skrajno civilizacijsko in gospodarsko škodljive. Ampak, molčimo, saj izvajajo »našo« voljo po »demokratični« poti, ali ne?

»V kakšnih časih živimo?«, bi se vprašal g. Gustinčič.

Po novem bomo potrošniki v Sloveniji sami krivi za vse kronične zastrupitve, dietetske bolezni, plodnostne težave in slabšanje zdravja. Ja, saj smo vam napisali na deklaracijo, zakaj pa ne berete? Ja, morda smo tudi kaj zamolčali, ampak…! Država pa nič! Plejade inšpektorjev, plejade »inštitutov za varno in zdravo hrano«, »svetovalcev za varno in zdravo hrano«, vsi polni modrosti, kaj smemo in česa ne, a od države nič! Gospoda proizvajalci, predvsem iz vrst mednarodnega kapitala, lahko počnejo kar se jim zahoče, v svoje izdelke lahko vmesi vse kar mu narekujejo profiterska nagnjenja, stvar potrošnika pa naj bi bila, kot izključno njegova odgovornost, če bo tole pojedel, zaužil, ali kakorkoli vnesel vase, ali nase. Problem je v tem, da nekaj je potrebno jesti. In če je mogoče naj bo poceni, ker revščina trka že skoraj na vsaka vrata. In tako noč za nočjo, dan za dnevom iz koprske luke drdrajo vlaki s tisočimi tonami GS soje za nas Slovence in ostale nesrečnike v EU! Ali bo potrebno v vse osnovne in srednje šole ter univerze postaviti programe samozaščitnega izobraževanja za reševanje lastnega zdravja in življenja, ali kako? Posvetiti del dragocenega časa, npr. elektrotehnika, kirurga, vrhunskega managerja in vseh ostalih temu, da se bodo z lupo in mikroskopom ter priročnim kemijskim laboratorijem v roki sprehajali med policami marketov in študirali nutricionistiko, da ne bodo zastrupljali sebe in svojih najbližjih? Med tem, ko bodo inšpektorji za »zdravo in varno hrano« greli na varnem, v političnem in siceršnjem miru, svoje zadnjice in morda, kdaj pa kdaj, pogledali k pekom, če jim miške brskajo po moki in ali ni morda na tleh kakšen njihov kakec? In o tem na veliko s širokim, zmagoslavnim nasmeškom na baročno zalitih ličkih pompozno poročali po slovenski TV.

Še ne tako davno tega, smo imeli zakonsko predpisane recepture in deklaracije (Pravilnike!) za večino pomembnejših skupin hranil in izdelkov. In točno se je vedelo, kaj in kakšne kvalitete je lahko in česar ne sme biti v kranjski klobasi, kruhu, pecivu in drugje. Vedelo se je tudi, da je soja komaj dobra za živinsko hrano (in še to dodobro denaturirana!), palminih maščob in ostale tujerodne cenene nesnage in nadomestkov hranil ni bilo, polenta pa je bila iz poštene domače koruze! O ostalem nadzoru raje ne bi! Sploh pa ne o nadzoru mesa in klavnih živali, ki so se ga »strokovnjaki« EU v času, ko smo se pripravljali na vstop, torej po razpadu bivše skupne države, intenzivno učili pri nas, a ga žal komaj majhen delček implementirali v sedanjo zakonodajo! A to so bili grdi, železni in svinčeni časi. Bojda smo bili tepeni in lačni vse dni, posebej otroci. A kljub temu nam je bilo mar, kaj je naš delavec in državljan položil na krožnik, nismo pa imeli »demokracije«, hvalabogu ne takšne kot danes. In to nam je za zamerit! Na smrt! In morda tudi ne tako sofisticirano razvitega zdravstva, ker ga nismo niti potrebovali in smo želeli in se trudili, da bi naši državljani bili zdravi ne glede na večje, ali manjše dobičke živilsko predelovalne industrije. Takrat TV hišam ni bilo potrebno iskati in najemati manekenov za snemanje takšnih in drugačnih reklam, v športnih parkih in igriščih, telovadnicah in poligonih delavskih športnih društev, Partizanov in Svobod, otroških igriščih, počitniških domovih tovarn ob morju in jezerih in še kje, je bilo manekenov in manekenk več kot dovolj! Danes smo reševanje teh problemov prepustili, kot gobam po dežju rastočim novim onkološkim inštitutom, ki jih je še vedno premalo in tarnamo nad otroci, ki so ali predebeli, ali pa bulimični (predvsem dekleta!) ker so zafrustrirani zaradi TV fašizma, ki s prirejenimi in lažnjivimi slikami manekenov spodkopava samozavest mladine. Država pa nič! Pravzaprav ja! Kmetijski minister se še najraje ukvarja s problemi zdravstva in njegove reforme. Vsak dan po TV razglaša svoje mnenje o tem, o ostalem molči. Kako pomenljivo!

»V kakšnih časih živimo ?«, bi nas spet vprašal g. Gustinčič!

Ampak, že vidim svareči pogled g. urednika, ki sem mu povedal o čem naj bi tekla beseda in se obljube ne držim! Že prav, že prav! Pišem! In napisal ne bom drugega, kot čisto, četudi bolečo resnico, o kateri bi sicer morali na široko pisati raziskovalni in pošteni novinarji in politiki, če bi še kakšnega v Sloveniji imeli.

Zaradi religioznih predsodkov in zapovedi ter tudi političnih in demografskih ambicij svetovni politiki (verski, civilni in vojaški) ne govorijo o nenadzorovani rasti prebivalstva, ki je prej ko slej težava št.1 tega sveta danes! Govoriti, ali delovati v smislu nadzora rojstev velja še danes, posebej v muslimanskih pa tudi krščanskih deželah za smrten greh. Ali ste že kdaj slišali, ali videli kakšno brumno mlado slovensko, ali evropsko študentko medicine, ki se ji mudi razdajati svoje znanje medicine, kje drugje kot v Afriki, da bi povedala, da bo afriške žene poučevala o kontracepciji in pravicah o nadzoru rojstev? Najbrž se od tam ne bi vrnila živa!

Posledično in skladno s podatki Organizacije za hrano in kmetijstvo Združenih narodov (FAO-UN) bodo posledice demografske rasti in spremembe načina prehranjevanja in dohodka povzročile dvig povpraševanja po hrani za 70% do leta 2050. V tem poročilu Obeti svetovnega prebivalstva ZN predvidevajo, da se bo število svetovnega prebivalstva z današnjih 7,2 milijarde do leta 2050 povečalo na 9,6 milijarde, ali več. Kot kažejo podatki, bo številka 10 milijard dosežena že veliko prej. Rast prebivalstva bo opazna predvsem v državah v razvoju, še posebej v Afriki. V 49 najmanj razvitih državah, kjer že sedaj tolčejo lakoto, se bo število prebivalcev podvojilo, z 900 milijonov leta 2013 na 1,8 milijarde leta 2050. Medtem se bo v istem obdobju v razvitih državah število gibalo okoli 1,3 milijarde. Za ilustracijo kratek primer. Morda se bo še kdo spomnil časov predsednika Tita in gibanja Neuvrščenih. Takrat je SFR Jugoslavija imela okrog 20 mio. prebivalcev, Združena Arabska republika Egipt pa prav toliko, morda milijon več. Danes se število prebivalcev Egipta bliža 90 milijonom, vmes je minilo morda 40 let na bivšem teritoriju Jugoslavije, pa se je, razen na Kosovem, število obdržalo, ali celo zmanjšalo.

Grafikon št. 1 : Gibanje prebivalstva po mestu in načinu življenja

Z bežnim pogledom na grafikon št. 1, lahko vidimo, da bo večino prebivalstva predstavljalo slabo razvito ruralno in urbano prebivalstvo ter dobro razvito mestno (more developed urban), torej pretežno neto uporabniki hrane. Čisti proizvajalci hrane (more developed rural) pa se bo še zmanjšal. Sklepa glede oskrbe s hrano iz tega ni težko potegniti.

Nigerija bo prehitela Kitajsko

Morda je presenetljivo, da naj bi se število prebivalcev Nigerije do polovice tega stoletja izenačilo s številom prebivalcev ZDA, do leta 2100 pa že s številom Kitajcev. Države, ki bodo poleg že danes velikih imele leta 2100 več kot 200 milijonov prebivalcev, so po podatkih Združenih narodov Indonezija, Tanzanija, Pakistan, Demokratična republika Kongo, Etiopija, Uganda in Niger.

Delitev držav v tri rodnostne skupine

Okoli 48 odstotkov svetovne populacije živi v državah s t. i. nizko rodnostjo, saj ženske v povprečju rodijo manj kot 2,1 otroka. Sem spadajo vse evropske države, razen Islandije. Največje države z najnižjo rodnostjo pa so Kitajska, ZDA, Brazilija, Rusija, Japonska in Vietnam.

Okoli 43 odstotkov preostalega svetovnega prebivalstva živi v državah s t. i. srednjo rodnostjo, kjer ženske v povprečju rodijo med 2,1 otroka in petimi otroki. Obe skupini sta še nekako v skladu s civilizacijskimi principi in napredkom tehnologije. To so Indija, Indonezija, Pakistan, Bangladeš, Mehika in Filipini. Naslednja skupina pa spada v populacijo, ki ogrožajo obstoj civilizacije kot jo poznamo, ali kot jo gradimo. Za čudo, se nobeden ne vpraša, kaj je z ljudmi in njihovimi voditelji, ki trpijo lakoto, žejo, nezaposlenost a istočasno v takšno življenje rojevajo deset in več otrok? Pa to je zgolj pomislek, ker že slišim oguljene fraze klerikov in politikov o »svobodnem odločanju« o številu otrok. Da se temu da narediti konec in zavreti negativne trende je pred leti lepo pokazala LR Kitajska.

Tukaj imamo, torej 9 odstotkov prebivalcev, ki živijo v državah z visoko rodnostjo, saj ženske v svojem življenju v povprečju rodijo več kot pet otrok. Med 31 državami z visoko rodnostjo jih je 28 v Afriki, dve pa sta v Aziji (Afganistan in Vzhodni Timor). Tako se bo število prebivalcev Afrike z 1,1 milijarde do leta 2050 povečalo na 2,4 milijarde, do leta 2100 pa na 4,2 milijarde. Ker je Afrika izrazito podhranjena že danes, je slika, ki se kaže v smislu oskrbe s hrano katastrofalna. Podobno velja tudi za druge predele sveta (predvsem J. Ameriko), kjer pa razpoložljive površine, ki bi lahko služile za oskrbo s hrano zaseda industrijska proizvodnja, ki neposredno ni namenjena prehrani domačega prebivalstva (plantaže oljnih palm, soje in arašidov, oljne ogrščice) ter sadja, ki prinaša največji del nacionalnega dohodka (banane).

V Evropi se število prebivalstva zmanjšuje

Medtem pa se bo število prebivalcev v Evropi med letoma 2013 in 2100 zmanjšalo za 14 odstotkov. Skoraj vse evropske države so zdaj pod ravnijo, potrebno za ustrezno dolgoročno reprodukcijo. To velja tako za urbani, kot še posebej za ruralni del prebivalstva. Strokovnjaki vseh mogočih področij lahko modrujejo kolikor hočejo in iščejo malo verjetne razloge za takšno stanje, a ve se, da si samo srečni in zadovoljni ljudje z ustrezno materialno bazo želijo imeti družino. Ni samo slučaj, da so se v Sloveniji gozdne površine samo v letih 1991- 2009 razširile iz 5409 m² na prebivalca, na 5814 m² na prebivalca, istočasno pa so se površine kmetijskih zemljišč v uporabi zaradi pozidave in zaraščanja zmanjšale za 93.000 ha, oziroma 17%, njivskih površin pa za 71.000 ha, oziroma za 29%. V obdobju 1991-2001 se je obseg pozidanih površin povečal za 18.431 ha, ali 6,3 ha na dan (Ravbar, 2006). V zadnjih letih (2002- 2005) ta trend narašča in je bilo pozidanih 19.712 ha, od tega 65% kmetijskih zemljišč, oziroma celo 7 ha kmetijskih površin dnevno (Odnos do kmetijske…, 2010; Suhadolc in drugi, 2010). Leta 2007 je bilo svetovno povprečje 0,10 ha žitnih površin na prebivalca, v Sloveniji pa je bilo leta 2007 okoli 100.000 ha žitnih površin, oziroma le 0,05 ha na prebivalca.

V zadnjih letih splošna stopnja prehranske samooskrbe in varnosti Slovenije vztrajno pada in je že krepko pod 50% (okoli leta 1970 pa je bila 70%!). Še prelomnega leta 1991 je bila ocenjena stopnja samooskrbe s hrano 93,3%, očiščena stopnja samooskrbe zaradi uvoza močnih krmil pa 78%. Sodobni izračuni za stopnjo samooskrbe Kmetijskega inštituta Slovenije pri rastlinskih proizvodih kažejo stopnjo samooskrbe 33-70% (Odnos do kmetijske…, 2010). Najbolj očiten vzrok strateško nevarno nizke stopnje prehranske samooskrbe Slovenije je zmanjšanje njivskih površin, pomembna pa je tudi neizkoriščenost naravnega kmetijskega potenciala, ki je posledica upadanja števila ruralnega prebivalstva in kmetijske politike EU. Vpliv CETA, TISA in TTIP sporazumov, ki bodo, kljub očitnim znakom usodnih vplivov na kmetijstvo najbrž podpisani, se danes ne da niti oceniti. Nekateri strokovnjaki so zgroženi, a preveč prestrašeni, da bi o tem javno spregovorili, saj bi to pomenilo hud udarec njihovi karieri in direktno konfrontacijo z proameriško in proevropsko politiko sedanje vlade.

Grafikon št. 2: Gibanje rastlinske pridelave v RS

Splošno zmanjševanje kmetijskih zemljišč zaradi opuščanja obdelave zlasti v vzpetem svetu in obsežne pozidave na pretežno najbolj rodovitnih ravninskih območjih so z vidika nacionalne varnosti zelo tvegano povečale njeno prehransko odvisnost, v geopolitično nevarnem obdobju vse večjega pričakovanega globalnega pomanjkanja hrane in naraščanja prebivalstva na prehransko deficitarnih območjih (Prehranska varnost planeta in Slovenije, Dr. Dušan Plut, DZ RS). Posledično seveda upada proizvodnja skoraj na vseh področjih kmetijstva in narašča potreba po uvozu.

Grafikon št. 3: Gibanje števila živine v RS

Grafikon št. 4: Zunanja trgovina znagroživilskimi proizvodi (mio EUR)

Gibanja, ki jih kaže gornji grafikoni so zagotovo povšeči evropskim trgovcem in proizvajalcem hrane, prava poslastica pa je za načrtovalce in podpornike CETA, TISA in TTIP sporazumov. Sive lase in pa skrbi pa bi moralo povzročati našim politikom in kmetijskim lobijem, če je med njimi še kak pošten in dobro misleč človek. In kljub vsemu se v državi, ki preko svojih poslancev v Evropskem parlamentu deklarativno podpira uporabo GSO organizmov in ni proti uporabi hudih okoljskih strupov v poljedelstvu, igrajo »ekološko in sonaravno kmetijstvo« kot najpogosteje uporabljano floskulo sodobnega časa in se poleg vsega delajo, kot, da je vse v najlepšem redu.

Glede na študijo Državnega zbora Slovenije, ki jo je pripravil dr. Dušan Plut, in strokovnih podpor Kmetijskega inštituta Slovenije (KIS) ni mogoče trditi, da taisti zbor s to problematiko ni seznanjen. A kljub temu brez kančka slabe vesti pristaja na izsiljevanje mednarodne korporacije Magna – Steyer, ki si je, očitno skoraj kot Božično darilo, zaželela postaviti 100 ha veliko lakirnico avtomobilov nikjer drugje kot v sredino najlepših in najboljših njiv v R Sloveniji. In v ta namen sprejel tudi zakonodajo, ki bo prisilila lastnike na oddajo zemljišča, četudi bodo temu nasprotovali. Vsi politiki in gospodarstveniki so, ali slepi, neumni, ali podkupljeni in pokvarjeni še zaradi drugega dejstva in sicer tega, da je samo kak kilometer zračne črte severneje od načrtovane nove lokacije kompleks velikana jugoslovanske in tudi evropske avtomobilske industrije TAM (Tovarna avtomobilov Maribor), ki je imela popolno infrastrukturo vključno z železniško progo in velikanske proizvodne hale sedaj zevajo prazne. Ni ga na svetu junaka in strokovnjaka, ki bo pametnega in do svojega naroda čutečega človeka prepričal, da se na tej lokaciji ne bi dalo izvesti načrtovane investicije, prepotrebna slovenska cvetoča in plodna polja pa prepustiti našim otrokom in vnukom v uživanje.

Bralcem samim prepuščam v sodbo naše demokratično izvoljene voditelje, doktorje prava, sociologije, politologije, filozofije, trgovce … skratka cvet našega naroda, ki pa je zaradi volje in želja drugih, pozabil usodo tistih, ki so mu, polni zaupanja v času volitev podelili moč, da odloča o njihovi usodi!

»V kakšnih časih živimo«, bi se torej vprašal g. Gustinčič?

Pa lep pozdrav in še sporočilo, da moja razmišljanja ne odražajo nujno tudi stališč portala Varensvet.si!

Pripravil: Dr. Črtomir Borko

Viri:

1. Republika Slovenija, Državni zbor,Prehranska varnost planeta in Slovenije, dr. Dušan Plut;
2. Brown L., 2006, Plan B 2.0 Rescuing a Planet Under Stress and a Civilisation in Trouble, Earth Policy Institute, New York;
3. Brown L., 2008, Plan B 3.0 Mobilizing to Save Civilisation, Earth Policy Instiutte, New York;
4. Ocena stanja v kmetijstvu v letu 2010 (jesensko poročilo, 20011, Kmetijski inštitut Slovenije) Ljubljana;
5. Land in Europe: prices, Taxes and Use Paterns, Eurostat, Luxembourg;
6. Suhadolc M., Sušnik A. Lobnik F., Kajfež Bogataj L. Gregorič G., Bergant K., 2010, Izzivi Slovenije na področju suš in degradacije tal, ARSO, Biotehniška fakulteta, Ljubljana;
7. Drugo.

Ker nas v okviru priprav analiz in na tej osnovi predlogov za morebitno dopolnitev/spremembe slovenske zakonodaje na tem področju, zanima tudi vaše cenjeno mnenje glede GSO, smo pripravili anonimno anketo. Z izvedbo ankete želimo spoznati odnos slovenskih potrošnikov do GSO ter morebitne ekonomske in druge učinke za slovensko gospodarstvo.

Tako omenjeno anketo pošiljamo številnim slovenskim potrošnikom in tako tudi tebe/vas lepo prosimo za izpolnitev ankete, ki vzame dobrih 5 min časa. Omenjeno povezavo (link) do ankete oz. sporočilo lahko prosim pošljete tudi vašim prijateljem, znancem, itd..

Anketa se nahaja na naslednjem internetnem naslovu, kjer jo bo možno izpolniti do vključno 16. avgusta 2016:

https://www.1ka.si/a/102171

Vnaprej se ti/vam zahvaljujemo za vaš dragoceni čas!

doc. dr. Boštjan Aver

Konferenca je potekala v okviru dvodnevnega Regionalnega foruma za razpravo, v petek, 18. marca 2016, v veliki dvorani narodnega doma v Celju.

Otvorila sta jo mag. Klemen Žumer, vodja informacijske pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji in g. Bojan Šrot, župan Mestne občine Celje.

Med mnogimi pomembnimi strokovnjaki in politiki iz slovenskega prostora so k delu uspešne konference pomembno prispevali: dr. Igor Šoltes, g. Franc Bogovič (oba evropska poslanca RS), prof. dr. Borut Bohanec, predstojnik katedre za rastlinsko biotehnologijo, Biotehniška fakulteta UL, dr. Boštjan Petelinc, direktorat za kmetijstvo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ga. Renata Puc, uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, ga. Darja Teržan, vodja marketinga in razvoja Mlekarne Celeia, g. Anton Jagodic, vodja Sektorja za kmetijstvo in gozdarstvo na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije, g. Vlado Avguštin, čebelar in svetovalec specialist za tehnologijo čebelarjenja pri Čebelarski zvezi Slovenije. Uvodničarji in sogovorniki so spregovorili o lastnostih, prednostih, slabostih, potencialnih nevarnostih in drugih perečih vprašanjih povezanih z gensko spremenjenimi organizmi (v nadaljnjem besedilu = GSO). Skušali so razkriti, kaj se v javni razpravi ocenjuje za mite, kaj za zamolčano resnico, kako (ne)odvisne so v resnici študije, ki služijo kot podlaga za oblikovanje javnega mnenja in celo zakonodaje ter skušali razložiti kakšno je njihovo videnje prihodnosti GSO pri nas, Evropi in svetu. Sogovorniki so delili svoje poglede na regulacijo GSO, razložili, na podlagi česa se odločajo o svojem glasu za, ali proti GSO, kakšen vpliv ima na njih na eni strani mnenje strok, na drugi mnenje javnosti, pa tudi, ali drži, da je najglasnejši in najmočnejši glas mednarodnih lobijev. Pojasnili so, kakšno stopnjo varnosti in pravice do obveščenosti zakonodaja, ki jo sprejemajo, prinaša v praksi in kaj se nam obeta v prihodnosti. Nadalje so bila izhodišča za razpravo s strani bolj praktičnih vidikov, kot npr., ali so oznake »brez GSO« dobra poslovna priložnost, varovalo za potrošnika, ali spreten marketinški trik? Kako gojenje GSO vpliva na širše naravno okolje? Kako bi morala v tem kontekstu ravnati Evropa in Slovenija? Kako (ne)realne so obljube, da lahko z GSO nahranimo sebe in svet ter kmetujemo lažje in učinkoviteje?

Kot komentator in kot eden od starosti slovenske znanosti si bom k suhoparnemu poročilu dovolil napisati nekaj komentarjev, ki bodo v največji meri odražali avtorjeve poglede na to problematiko. Na moje veliko olajšanje sem bil nad stališči nekaterih strokovnjakov in politikov prijetno presenečen, predvsem zaradi treznosti in modrosti, ki je vodila njihovo razmišljanje.

Uvodno predavanje g. prof. Bohanca je bilo zastavljeno kot vizija sveta s popolno in brezpogojno prevlado GSO in je dodobra razvnelo razpravljalce. Brez dvoma vrhunski strokovnjak za biotehnologijo, tkivne kulture, žlahtnjenje rastlin in še kaj, ki mu sicer tehnološko-inženirsko ni kaj očitati, pa je mene zavestno, ostale pa podzavestno razočaral s svojim ozkim tehnološko opredeljenim pogledom in z velikimi (namernimi, ali nenamernimi) luknjami pri znanju medicinskih, bioloških in civilizacijskih znanj, ki so nujna pri ocenah posledic uvajanja GSO v prostor.

Naj omenim, da je bilo s transgenimi poljščinami v letu 2014 posejanih 181,5 mio ha površin, od tega v Evropi (predvsem Španija) le 140.000 ha. Delež povečanja GSO posevkov iz leta 2013 na 2014 je bil 3%. GSO je v letu 2014 sejalo 18 mio proizvajalcev v 28 državah z levjim deležem, kje drugje kot v ZDA (73,1 mio ha), Braziliji (42,2 mio ha), Argentini (24,3 mio ha), Indiji (11,6 mio ha, predvsem bombaž) in Kanadi (11,6 mio ha).

Pomemben političen dejavnik je odločno negativno stališče vsaj polovice članic EU, ki je za geografsko izključitev svojega ozemlja iz pridelave GSO. Pri tem prednjačijo npr. Avstrija, Francija, Italija, Madjarska, torej dežele, ki so tradicionalno prisotne na trgu s svojimi kvalitetnimi in avtohtonimi kmetijskim pridelki in izdelki. Pomemben strateški dejavnik je tudi popolna prepoved uporabe in pridelave GSO v Ruski federaciji in Kitajski. Predvsem prva bo po ukinitvi sankcij spet pomembno tržišče EU, saj je tradicionalen »vrt« Rusije, Ukrajina, že razprodana Monsantu, Syngenti, BARR Crop Scienc-u in ostalim ameriško-nizozemskim multinacionalkam, ki seveda od svojih smernic ne bodo odstopale, njihove škodljive, cenene in zdravju neprimerne izdelke pa naj bi predvidoma in načrtovano konzumirala z priseljenim neproduktivnim prebivalstvom zasičena Evropa. Nisem samo slučajno nakazal te povezave, saj vem, da bodo to brali tudi izkušeni in razmišljujoči bralci! Nič se namreč v EU in tudi v t.i. » zahodni civilizaciji« ne zgodi slučajno, tudi migracije ne!

Stališča slovenskih politikov, v tem primeru evropskih poslancev so zastrašujoče različna in če kje, so tukaj nestrokovna in na meji izdaje slovenskih nacionalnih interesov. Vsaj dve častni izjemi pa je potrebno izpostaviti in jim dati vse priznanje, to sta dr. Igor Šoltes in g. Franc Bogovič. Prvemu tudi priznanje za brezkompromisno borbo za pravice do čiste in zdrave pitne vode, kot javnega dobra. Zanimivo je pravzaprav, da bi desna opozicija morala biti tradicionalno konzervativna in narodno zaščitniška, a npr. njen predstavnik g. Peterle in poslanci njegovega kroga gladko glasujejo »ZA« uvedbo GSO in podpis TTIP, kar je enako. To pa so seveda politični komentarji v katere se ne želim spuščati, čeprav puščajo za seboj leden strah v kosteh. S tem bo opravilo njihovo, povečini ruralno volilno telo, ki bo morda soočeno z vsaj 20% zmanjšanjem svojega števila, če se bodo uresničile projekcije njihovih vodij.

O političnih stališčih smo nanizali kakšen komentar, o strokovnih, pa naslednje. Stroke niso enotne v oceni koristnosti ali škodljivosti GSO. Strah pred GSO organizmi naj bi bil neutemeljen in posledica slabega obveščanja, izpostavljajo raziskave, ki »potrjujejo« varnost GSO ter njihov proizvodni »potencial«, ki pa mimogrede sploh ni bistveno višji od pridelave normalnih gospodarskih rastlin. Seveda je floskula, ki se vsak dan plasira preko javnih občil približno v slabi polovici programov tudi nam, da naj bi s pomočjo teh kultur, ob manj zahtevni pridelavi izkoreninili lakoto v številnih delih sveta. Po glediščih zahodne civilizacije je namreč višek zadovoljive in človeka vredne prehrane McDonaldsov krompir in hamburger, ali čokoladiran francoski rogljiček z obilico sojinega mleka, prosena kaša, ki pa jo uživa vsaj polovica Afrike, pa ne. In potem gledamo na javnih občilih spet naslednjo polovico novinarskih umotvorov, ki se ukvarjajo s tem, kako da so Afričani lepi, zdravi, potentni, vitki… zahodna civilizacija pa se utaplja v blatu diabetesa, celiakije, alergij in debelosti. Halo!

Dejstvo je, da je neodvisnih raziskav z jasnimi rezultati v prid GSO enostavno premalo in še te so strokovno vprašljive. Ni potrebno veliko modrosti, da ugotoviš, da raziskava, ki jo financira Monsanto in ugotavlja »koristnost« npr. GSO soje ne more biti objektivna in predmet strokovne razprave. Ob dejstvih, da so prehranski poskusi z GSO na živalih, pokazali naslednje rezultate: v prvi filialni generaciji (F₁) ni bilo nobenih zaznavnih sprememb, v drugi liniji potomcev (F₂) motnje v reprodukciji in nagnjenost k tvorbi tumorjev, v tretji generaciji (F₃) pa sterilnost in generalizirana nagnjenost k tvorbi tumorjev. Projicirano na povprečno starost človeške generacije (tri generacije/100 let) je preteklo premalo časa od uvajanja GSO do danes, da bi bilo mogoče enoznačno govoriti o popolni varnosti, še posebej, ko govorimo o vplivu na naslednje generacije. Ob epidemioloških študijah zdravstvenega, ali bolje bolezenskega stanja »zahodne civilizacije«, torej EU in ZDA, pa podatki govorijo vse prej kot o koristnosti sedanjega načina prehranjevanja ljudi, vključno z uporabo GSO. Avditorij oz. navzoče na okrogli mizi sem tudi seznanil z najnovejšo študijo kitajskih strokovnjakov, ki dokazuje, da tudi najmanjši »cluster« ali po domače skupek aminokislin, ki ga še ne moremo definirati kot beljakovino, že prenaša gensko informacijo in tako v črevesju živali (ali človeka) s pomočjo lastne črevesne flore prične tvoriti herbicid, ki je sicer specifičen za GSO koruzo in ubija koruznega hroščka. Govorimo seveda o prenosu gena, ki kodira tvorbo insekticida iz genoma B. thuringiensisa v genom GSO koruze, ki naj bi bila »zdrava in odporna« ter idealna za človeško in živalsko hrano. Takšne kritične implementacije so npr. manjkale pri ekspozejih prof. Bohanca.

Prebitek pridelka glede na tradicionalne in avtohtone sorte rastlin ni dovolj velik, da bi odtehtala vplive na naravno okolje in uporabo naravnost gorostastnih količin selektivnih herbicidov tipa glifosat (Roundup-do nedavnega v lasti patenta Monsanto) in predvsem jasne namere obvladovanja pravice do semen in s tem nadzor nad hrano in politično nadvlado. Majhno, a bistveno pojasnilo avtorja tega prispevka! GSO so skonstruirani tako, da so kot semenski material neuporabni, torej neplodni in je za vsako setev potreben nakup semenskega materiala. Seveda ga v ekskluzivi ponujajo in dobavljajo glavni konstrukterji GSO organizmov Monsanto, Syngenta, BARR Crop Science. Čisto slučajno vsi iz ZDA in za zelene $. Ali je dodaten komentar še potreben? Morda iz toliko opevane suverenosti in neodvisnosti RS, ali EU?

Vprašanje GSO torej vzbuja številne emocije, postaja pa tudi vse bolj pomembno politično vprašanje, saj je regulacija odvisna od političnih odločitev na evropski in, žal vse manj, na nacionalni ravni.

Kot prijazni sončni žarki, ki skozi svinčeno sive oblake posijejo na naše glave je torej izzvenela tale konferenca. Že uvodni govor g. župana Bojana Šrota je izzvenel vzpodbudno z izjavo, da so MO Celje razglasili za »GSO prosto«. Da mislijo resno, pa je kasneje potrdila tudi ga. Alja Tržan, vodja marketinga Mlekarne Celeia, ki je obrazložila naravnost vzoren program varovanja potrošnikov in upravičila uporabo logotipa »brez GSO« na svojih izdelkih.

Ali je politika s to konferenco imela tudi jasne in poštene namere in ne le namen cirkusantskega sprenevedanja, bo pokazal čas. Strokovnjaki in državljani lahko ta hip računamo na poštena stališča dr. Šoltesa in g. Bogoviča, ne pa tudi na stališča vlade, ki ne izdaja svojih stališč, čeprav jo obvezuje zadevna resolucija objavljena v Uradnem listu RS, št. 25/11, o prepovedi uporabe GSO na teritoriju države in pa morda g. ministra, mag. Dejana Židana, ki je lani poudaril, da je RS močan člen v verigi držav proti GSO.

Nad izjemno hrabrimi in odločnimi stališči prisotnih, da se bodo borili za slovensko samostojnost, avtohtonost in kvaliteto tudi na tem področju življenja smo bili očarani in zadovoljni. A ne moremo se otresti vtisa, da smo bili le peščica razsvetljenih razmišljujočih in strokovno podkovanih državljanov, ki bodo že v naslednjih dneh, ko EU pričakuje obisk g. predsednika ZDA, B. Obame, ki ima eno samo nalogo in to je prisiliti države EU v podpis sporazumov TTIP, TISA in CETA skupaj s svojimi politiki, pokorno sklonili svoje slovanske tilnike kot že tolikokrat prej v zgodovini. Podpis teh sporazumov bo namreč iz želja, prepričanj in odločitev te in ostalih konferenc naredil le papirne ogorke, ki jih veter raznaša z ugašajočega domačega ognjišča.

Ja, in še to! Na konferenci smo pogrešali, poleg še nekaterih, predvsem prvega v vrsti borcev za zdravo hrano in okolje v Sloveniji, g. Antona Komata. Škoda!

In za konec. Ali bo znanost tudi tokrat »goljufiva kača« iz Prešernovega soneta in nas bo ponovno peljala stran od ognjišč naših očetov in dedov, od njihovega bogatega znanja semenarstva, žlahtnenja rastlin, vsega znanja in izkušenj, ki smo jih nakopičili v stoletjih? Človek se tokrat z zlorabo znanosti postavlja nad Boga in ustvarjala nove organizme po svoji volji in ne po volji narave, ki je razvoj usklajevala v harmonični red milijone let. Vsekakor vemo veliko premalo, da bi lahko dopustili odpiranje tako nevarne Pandorine skrinjice.

Pripravil: Dr. Črtomir Borko                            E: info@varensvet.si

Vsebina izraža mnenja in stališča avtorja prispevka in ni nujno, da stališča NVO.

Oče medved je nekega dne pritovoril v brlog kar zajetno količino satovja polnega zlatorumenega medu. Izmaknil ga je bližnji čebelji družini, ki se je šopirila v novem čebelnjaku s slabo zaprtimi vrati. Medvedkom in mami medvedki so se kar zaiskrile oči od veselja. Kako tudi ne, obetali so se želodčki polni samih dobrot saj so bila tu še jabolka in skrben oče je nekje izmaknil še štruco kruha. Tega in jabolk je danes na preteg, ljudje jih odmetavajo povsod in to tako, da ga še vrane komaj sproti pokljuvajo.

Zbere se torej družina medvedja okoli obilno obloženega velikega štora pred brlogom v pričakovanju slastnih užitkov. Pa medvedek Matejček zaviha nos in odrine odlomljen sat, pa bratec in sestrica Mihec in Tina prav tako. Mama Pepca je že hotela dvigniti šapo in izprašiti zadnje plati nehvaležni in izbirčni mladini, ko je tudi njo zmotil neprijeten oster vonj, ki je vel iz komaj načetega satja. Široko je razprla nozdrvi in globoko potegnila vase vonjave, ki pa niso bile tako vabljive in omamne kot običajno. Polizala je med in ta jo je prav na rahlo zapekel po jeziku. Vedeti moramo namreč, da mati narava svoje najdragocenejša bitja skrbno čuva in jim je zato podelila oster vonj in okušala, kar je nam ljudem že zdavnaj odvzela, morda iz maščevanja ker smo jo tolikokrat grdo izdali. Namrščila se je torej medvedja mati in očitajoče pogledala soproga Miho, češ, kaj neki si privlekel k hiši. Ta je v iskreni nejeveri obrambno izprožil šape in skomignil z rameni in zabrundal:«…hm, dandanašnji pa res še pridnim in prislovično poštenim kranjskim sivkam iz sosednjega čebeljnjaka ne moreš več zaupati!« Pa doda mama Pepca:«…ne, ne, mi je nedavno zaupala matica Brina, da čebele še po starem domačem receptu delajo med, le pravega vonja in okusa ne spravijo več skupaj. To pa prav nič ne moti gospodarja, jazbeca Štefa, ki jim na veliko krade med in jim namesto tega stresa v lončke sladkorno vodo in da jih ne bi boleli želodčki in ne bi hroplo v sapnicah doda še kakšen prašek, pa prekajuje jih z grozno smrdečim dimom. Pa še to je rekla Brina:» veš Pepca, skorajda nam ni več za živeti«! Oče Miha je jezno namrščil obrvi in se ne glede na to, da je satje na čuden način zamenjalo lastnika, pridušal, da bo Štefa stresel iz kožuha, ker je njemu in mladini pokvaril pravi medvedji zajtrk. Kar hitro se obrne in odhlača do Štefove jazbine. Gospodar, ki je užitkarsko posedal po razkošni jazbini ni bil kaj posebej navdušen nad obiskom in je previdno pomolil smrček iz varnega zatočišča. Gromki očitki, ki so privreli iz brundajočega in zasoplega grla na njegov račun, so ga skoraj potisnili nazaj v jazbino in mu prignali strah v kosti. Ampak, si je mislil, smo, ali nismo, oblast namreč. Takle pritepenec tatinski, pa si me drzne žaliti… A nekoliko ga je zaskrbelo za njegovo zadnjo plat in da sta bila med in satje zastonj, ni hotel Mihi niti omeniti, kaj šele očitati, saj je globoko v sebi začutil kljuvanje vesti – to kar mu je očital kosmatinec je bilo namreč res, med je bil vse prej kot zdrav in dober.

V stiski se je spomnil, da pa vsega le ni kriv sam ampak tudi drugi, ki mu pomagajo pri čebelarjenju, predvsem lisica Mica, ki mu sam bog ve od kod prinaša praške za čebelje zdravje (menda iz zajčje tovarne (» Bienengesundheit & Co.), pa dihurja Johana, ki preša smrdeče paličice za lažje dihanje in čiščenje sapnic ubogih čebel (Johann & Laszlo, Gmbh), pa sova Meta, ki mu obilno soli pamet z nasveti, ki jih neposredno prepisuje iz časnika Bruxelles Timesa, da mačka Murija, predstavnika WTO, ki je skrbno vodil »management« niti ne omenjamo. Ta je bil še posebej poln poslovnih idej »a la Slovenie« in je »plemenitil« Štefanove izdelke z medovi iz Francije, Kitajske, Brazilije…, tako, da so imeli prav posebne, eksotične okuse. In še bi lahko naštevali živalske modrijane, ki so si šapice, smrčke in kljune mazali s sladkim medom in v mošnjičke stresali dobiček. Opravičujoče in s strahom v glasu je velikemu kosmatincu pričel opisovati položaj, a Miha se ni hotel potolažiti, češ, mojim medvedkom pa ne boste stregli po zdravju in življenju, ne ti, ne Mica, ne Johan in Laszlo, pa tudi Meta ne z vso modrostjo iz Breuxellesa, še manj krošnjar in prevarant Muri. In toliko da veste vsi skupaj, raje mi ne hodite na pot ker so moje šape težke…! Obrnil se je in jezno odhlačal do krokarja Alfonza, ki je ravnokar delil poginjeno ovco. Z zajetnim stegnom ovna mrkača je kanil vsaj za silo potolažiti svojo družino, a zamera ga je pekla čedalje huje in v duši je kuhal maščevanje še posebej zato ker se bo vsaj nekaj časa na daleč izogibal čebelnjaka, čeprav ga je med neskončno privlačil! Da bodo pa pravi kočevski medved in njegova družina sredi cvetoče Slovenije lačni medu? Kaj takega pa še ne!

No, pa pustimo živalske zdrahe in medveda Miho in malo po naše analizirajmo tole zmedo. Korenine in koreninice takšnih zastrašujočih dogodkov segajo tja v leto 1993, 1994 morda 1995, ko so v našo deželico pridrli visoko civilizirani predstavniki evropskih oblasti in nadzornih organov z namenom nas »balkance« in »rdečkarje« naučiti vsega o higieni in nadzoru živil živalskega porekla. (Da ne bo pomote in dvomov si nekaj pomembnega dajmo vtisniti v našo podzavest. Čebela je žival in njeni proizvodi so živalski proizvodi, torej brez slepovezenja in dolgomišenja pod absolutno ingerenco in odgovornostjo veterinarske službe RS.Toliko, da ne bo dvomov, kdo mora prevzeti odgovornost za tale cesarki praženec, ali šmorn po domače, ki pa je strupen in nevaren). No, pa so se gospodom evropskim inšpektorjem kmalu povesili še malo prej visoko povzdignjeni nosovi. Po nekaj mesecih proučevanja naše zakonodaje so ugotovili, da se pravzaprav oni učijo pri nas, kar so nekateri pošteno tudi priznali. Vendar je resničnost ki so jo začrtali naši politiki bila nedvoumna in pričeli smo klestiti in klestiti pravice, odgovornosti, kaznovanja, obseg nadzora kakovosti, finančne obsege, ker seveda…, še malo, pa bi nas skoraj prepričali, da smo nebodigatreba in družbeni škodljivci. A nekaj nas je ostalo skeptičnih. Sprijazniti smo se sicer morali z minimalizacijo nadzora, nikakor pa ne z načinom »postponiranja« nadzora (torej ugotavljanjem posledic in ne vzrokov!) in z velikimi kompetencami proizvajalcev na tem področju. Predvsem pa je štrlelo iz vse te zmede nekaj kar razdira sedanji sistem nadzora, in sicer zaščita proizvajalcev dobrin, torej kapitala in ne potrošnika. A dobra mati Evropa nas je stisnila ob svoje prsi, nas potolažila, da bo vse v redu in naše poslance povabila za velike denarje pomagat lopatat meglo v Bruxelles. In s tem se je zadeva zaključila.

In kmalu smo na najmanjšo možno mero zmanjšali analize vzorcev, tudi medov, strokovnjakov, ki so delali na področju vzgoje in nadzora čebelarjev nismo več zaposlovali in kot krona vsega so se kot gobe po dežju razrasla raznorazna »civilna združenja«, ki so genialna domislica ameriške demokracije za blokiranje resnične odgovornosti oblasti in na veliko razglašala vsaka svoj kredo. Proizvajalci, tudi čebelarji so začutili »dih svobode in demokracije« in lepo po svoje pričeli urejati zdravstveno varstvo čebel. Kakor je pač kateremu bilo najbolje in kakor je pač kdo razumel »navodila in izobraževanje« po internetu. Slovenci smo svobodoljuben narod in si, razen naših politikov seveda, ne dovolimo komandirati. Tudi ne od doktorjev veterinarske medicine in inšpektorjev te stroke, prav tako ne. Prav tako smo podjetni in zakaj neki ne bi proizvajali nekaterih zdravil za čebele, če jih lahko Madjari, Avstrijci in Italijani?

Ali se vam, dragi bralci, sedaj svita kako smo se pripeljali v tale neprijeten položaj? Tragikomedija, ki se odvija pred vašimi očmi pa seveda ni nič zabavna, ampak nevarna za naše zdravje in zdravje naših najbližnjih, nesporno pa z odlaganjem in neizvrševanjem sankcij povzroča nepopravljivo škodo in krivico veliki večini slovenskih čebelarjev, ki pošteno in strokovno skrbijo za svoje panje, zdravje svojih ljubih čebel in predvsem s tem, ko nam ponujajo zdrav in varen med in ostale čebelje proizvode, tudi za naše zdravje.

Prepričan sem, da ima gospod minister veliko dela in neodložljivih opravkov, prav tako jih ima generalni direktor Agencije za varno hrano, in prav tako glavna veterinarska inšpektorica na tej Agenciji, vsi skupaj pa veliko izgovorov za to, da jim ni potrebno odkrito in hrabro stopiti pred javna občila in prevzeti odgovornost ter začrtati smernice, da se v bodoče nekaj takega ne bo zgodilo. Povsem nerazumljivo pa je dejstvo, da so odgovorni vedeli za tak položaj in niso ukrepali. To zahtevo in zamero, da se to ni zgodilo naj podkrepim z samo nekaj podatki o učinkih na naš organizem pri enem najbolj uporabljanem a prepovedanem akaricidu, amitrazu. Padec pritiska in srčnega utripa, znižanje telesne temperature, bruhanje, dvig glukoze v krvi, nižanje frekvence dihanja, depresija centralnega živčnega sistema, kancerogenost samega preparata in njegovih metabolitov. In še za podkrepitev, v Turčiji je leta 1989 za to zastrupitvijo umrlo 41 ljudi.

Kar končal bom, vi pa se odločite sami kako dolgo in pod kakšnimi pogoji boste še uživali slovenski med in ali so odgovorni v naši državi storili vse za varnost nas in naših otrok!

Avtor: Dr. Črtomir Borko               E: info@varensvet.si

Za naš narod velja, da je pameten. Svojemu tisočletnemu obstoju na tem viharnem prostoru, ki ga imenujemo naša domovina, smo dolžni naši zdravi kmečki pameti, ki jo je, žal, čedalje manj. In pameti naših mater, ki so do nedavnega hranile nas, naš narod. Hranile z repo, zeljem, fižolom, krompirjem in jabolki pa tudi s kislim mlekom, sirom, jajci in kolinami, ocvirki ter zaseko. Hranile nas, vse do takrat, ko sta politika in velekapital sklenila, da je način prehranjevanja naroda politična zadeva in dopustila in podpirala manipulacije različnih skupin industrij, mednarodnih korporacij, kvazi strokovnjakov in bleferjem, da vplivajo nanjo. In iz preproste, naravne in vsem razumljive vsakdanje doktrine napravila zmedo, ki ji ni videti konca. Kar težko je gledati nekatera mlada dekleta bledična in shujšana, ki drobijo listke solate, te zalijejo z vodo, ali v najboljšem primeru nesladkanim čajem, zato, da bi bile »lepe, vitke«. Morda podobno, ampak spet škodljivo drugače velja za nekatere dečke in mladeniče, ki s sumljivimi prehranskimi dodatki skušajo povečati svojo mišično maso in videz. Spet drugi iz usmiljenja do živali ne zaužijejo niti koščka mesa, medtem ko se jim taiste živali ne smilijo, kadar z njimi hranijo brez števila svojih psov in mačk. O dvoličnosti dveh načinov prehranjevanja, običajnega in vegetarijanskega, o tej tako aktualni temi, ki najeda fiziološko bistvo prehrane človeka, sem sklenil napisati nekaj besed in vam jih podati v razmislek.

Zdravstveni strokovnjaki stalno razpravljajo o načinih prehranjevanja in kaj je boljše za naše zdravje.

Ljudje v zadnjih desetletjih ugotavljajo, da je prehrana odločujoči dejavnik njihovega zdravja. Zdravstveni in ostali strokovnjaki, bolj ali manj vešči te problematike, pa so pod kožo krvavi in podvrženi različnim lobijem velikih proizvajalcev, mednarodnim korporacijam in veliki farmacevtski industriji. Tako je bilo narejeno veliko število napak z neslutenimi posledicami na zdravje ljudi. Ena takih teorij je npr. slavna prehranska piramida strokovnjakov iz ZDA, ki je skoraj 50 let zavajala svet in vso prehrano bazirala na ogljikovih hidratih koruze in pšenice. Kako bi drugače v deželi, kjer je beseda teh proizvajalcev ključna. V Sloveniji pa smo bili priča politiki, ki je dolgo časa poveličevala uvožene margarine in črnila domače maslo. Šele danes vemo, kako zelo je to bilo narobe! No, in da se končno ozremo na dve vodilni svetovni struji v prehranjevanju, vegetarijanstvu in običajni raznoliki prehrani. Večina pristašev veganstva in vegetarijanstva trdi, da je prehrana z rastlinami najboljša izbira, ki jo potrebujemo za dobro zdravje in nas oskrbi z vsem kar potrebujemo za življenje.Tisti bolj zviti in s figami v žepih ter denarjem multinacionalk na svojih računih, še posebej navijajo za sojo, koruzo, oljno repico, eksotično sadje… vse seveda GSO. Povsem res je, da je uživanje veliko dobre zelenjave in sadja zato potrebno, vendar pa, ali je tudi res, da moramo iz prehrane izločiti vsa živila živalskega izvora, vključno z mesom in mlekom? Kot osnovo razprave je potrebno vzeti neizpodbitna biološka dejstva in eno izmed njih je, da je človek, torej Hommo sapiens omnivor, torej vsejedec. Temu sta prilagojena tako njegova fiziologija in anatomski ustroj.

Če si ogledamo prehransko bazo vegetarijanske diete, lahko opazimo mnogo za zdravje ugodnih strani tega načina prehranjevanja. Težava pa je dejstvo, da je kljub splošnim pozitivnim učinkom vegetarijanstva v njem mnogo usodnih pasti, ki se tičejo predvsem njegovih prehranskih osnov.

Pozitivne osnove vegetarijanske diete

Eden največjih problemov prehrane sodobnega človeka »zahodnega sveta« je prevelika uporaba prečiščenih ogljikovih hidratov, industrijsko obdelane hrane in živalskih proizvodov… skupaj s pomanjkanjem zelenjave in sadja. Tako s prehodom na vegetarijansko dieto lahko iz prehrane izločite mnogo slabih, prehransko pomanjkljivih, ali celo škodljivih elementov in jih nadomestite s sadjem in zelenjavo, ki so izvrsten vir vitaminov, mineralov, antioksidantov in vlaknin. Z uživanjem velikih količin surovega sadja in zelenjave oskrbite telo z večino pomembnih hranil, ki zagotavljata zelo zdravo življenje in telo.

Vendar je na trgu mogoče najti mnogo vegetarijanstvu »prijaznih« izdelkov, ki pa so veliko preveč industrijsko predelani in z mnogo preveč sladkorja, in uničujejo zdravje prav tako kot običajna tehnološko visoko obdelana in prečiščena »junk« prehrana.

Predpostavimo, da ste pričeli uživati zdravo vegetarijansko prehrano skupaj s tonami različnih sadežev z vseh koncev sveta in zelenjave…. Najverjetneje se boste takoj po spremembi počutili odlično, celo veličastno, še posebej, če ste prej uživali veliko dobrot industrijsko pripravljene običajne »zahodne« hrane.

Zelo različen je čas, odvisen od posameznika, kdaj boste začutili prve negativne učinke na vaše zdravje. Počasi se namreč vaše telo ne bo počutilo tako kot bi se moralo in se je, v času ko ste s takšnim načinom prehranjevanja pričeli.

Negativni vidiki vegetarijanske prehrane

Razen povečane porabe zelenjave in sadja je le malo, ali nič, pozitivnih učinkov vegetarijanskega načina prehranjevanja. Ugodni učinki uživanje večjih količin zelenjave in sadja za večino ljudi niso dovolj, da bi povsem zaupali takemu načinu prehranjevanja, še posebej ne, ker vemo, da je mogoče povečati vnos rastlinskih hranil in kljub temu občasno uživati tudi živila živalskega izvora.

Če na hitro pogledamo zdravstne probleme, ki nastopijo, če iz prehrane izločimo meso, oz. živila živalskega porekla, boste lažje razumeli zakaj je to živilo tako pomemben del prehrane. Ljudje, ki ne uživajo mesa in mlečnih izdelkov, pogosto trpijo zaradi pomanjkanja pomembnih hranil, vključno s pomanjkanjem:

• železa;
• cinka;
• vitamina B12;
• beljakovin (posebej esencialnih*);
• vit. D;
• kalcija.

Vsaka od naštetih hib ima brez števila resnih posledic za naše zdravje, ki pa niso predmet tega pisanja. Vem, nekateri bodo dokazovali, da je veliko (če že ne vseh) teh prehranskih elementov najti v rastlinah. To je tehnično sicer res, vendar so prisotni v majhnih količinah in so težje dosegljivi, kar največkrat pomeni, da bi bilo potrebno zaužiti velike, če že ne velikanske količine teh živil za zadovoljitev osnovnih potreb našega telesa.

*Beljakovine so sestavljene iz amino kislin, ki se delijo v esencialne (bistvene, torej nenadomestljive in take, ki jih telo samo ne sintetizira) in neesencialne, ali nebistvene. Prav lahko boste uganili, da brez prvih telo ne more normalno živeti in se razvijati, jih tudi samo ne proizvaja, potrebuje pa jih za vzdrževanje in izgradnjo mišic, kit, kosti… torej so neizogibno potrebne.

Ob uživanju mesa v telo zelo lahko vnesemo vse potrebne esencialne aminokisline, ki jih vseh, rastline nimajo. Sicer je res, da lahko kombiniramo živila rastlinskega izvora tako, da imamo na razpolago večino teh prepotrebnih gradnikov telesa, vendar so količine živil, ki bi jih bilo potrebno zaužiti za zadostitev teh potreb zelo velike, beljakovine pa prebavi veliko težje dostopne.

Naslednja velika pomanjkljivost vegetarijanskega prehranjevanja je primanjkljaj vit. B12, ki je zelo pomemben, bistven in ga z rastlinami ne dobimo.

Morda ne pomislimo tudi na dejstvo primanjkljaja kalorij. Beljakovine živalskega izvora so bolj kalorične in se prebavljajo dalj časa, kar daje dolgotrajen občutek sitosti in nas tako varujejo pred željo za prepogostimi obroki. Z vegetarijanskim načinom prehranjevanaj je tudi ob minimalnih fizičnih naporih težko samo s sadjem in zelenjavo usvojiti enako količino kalorij, posledičen stalen občutek lakote pa kaj lahko privede do uživanja škrobno vegetarijanskih, visokokaloričnih izdelkov z veliko sladkorja. Kakšne so posledice ni potrebno pojasnjevati. Če se malo ozrete naokoli ni prav težko najti predebelega vegetarijanca.

Več zdravja z mesom in maščobami

Morda vam ne bo všeč in se s trditvijo ne boste strinjali. Nič zato! Sestavek je napisan zato, da vzpodbudi razprave. Beljakovine živalskega izvora so neizbežen del zdrave prehrane človeka. Znanstveno in praktično je dokazano dejstvo, da sta beljakovine in maščobe dve skupini hranil, ki jih potrebujemo za preživetje in ne ogljikovi hidrati. Tehnično gledano lahko preživimo (ne pa tudi rastemo!) brez sadja in zelenjave, brez vnosa kvalitetnih živalskih beljakovin in maščob pa pravega zdravja in polnega življenja ni, seveda ob predpostavki, da jih ni preveč.

Vendar je proizvodnja kvalitetnih živalskih beljakovin in maščob draga in zahtevna, medtem ko je proizvodnja surogatov, torej manj kakovostnih nadomestkov, cenejša, lažja in bolj dobičkonosna (npr. sojinih beljakovin). Še najbolj zaskrbljujoče je dejstvo, da države (ne samo R Slovenija) čedalje bolj v svojo makroekonomiko uvajajo principe cenejše, če ne že cenene prehrane prebivalstva z nadomestki na eni strani in priviligiranega načina prehranjevanja bogatih slojev na drugi strani. Videti je, kot da se pri pravici in možnostih za zdravo hrano, ki je osnova zdravega življenja, prične tista prava socialna diferenciacija. Tu je morda mesto za sugestijo kateri od demokratičnih in bolj levih strank, da zahtevajo pravico do zdrave vode in hrane zapisano v Ustavo. A kot rečeno, nesrečna in žalostna je situacija, da se položaj v tem segmentu kmetijstva zaradi vsiljene ekonomike hitro slabša. Tu je tudi edina stična točka z lanskoletno deklaracijo Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), ki govori o škodljivosti mesa in mesnih izdelkov. Ni se težko strinjati s to trditvijo, če pomislimo na severnoameriški industrijski način živinoreje, še posebej glede na legalno uporabo različnih kemikalij, antibiotikov in hormonov, ki ni limitirana. Tako vzrejena živina in perutnina za zakol zanesljivo ni kaj posebej zdrava in daleč od tega, da bi jo priporočal.

V R Sloveniji je položaj še ugoden, če ne celo zelo dober. Razen nekaterih spornih uvozov oporečnega mesa (z vsebnostjo antibiotikov) in nekaterih uvozov »imenitnega« mesa z ameriškega tržišča v lanskem letu ni bilo hujšega in slovenski potrošnik je lahko zadovoljen in pomirjen. A čas bo prinesel spremembe, definitivno na slabše. To čaka tudi nas Slovence, posebej še po podpisu sporazumov TTIP in CETE o prosti trgovini med EU in ZDA ter Kanado. Zahtevane so tudi spremembe standardov, tako, da bo povsem legalno prodajanje mesa in izdelkov z vsebnostjo hormonov, kemikalij in antibiotikov. Ti izdelki so bistveno cenejši, naši in evropski živinorejci pa seveda te konkurence ne bodo vzdržali, posledično bosta zdravo meso in maščobe težko dostopne. Realnost se bo močno spremenila in položaj bo potrebno skrbno spremljati, kajti po spremembah, ki jih načrtujejo naši politiki se bodo časi za slovenskega človeka na tem področju še hitreje slabšali. Ob tem dilema vegetarijanstvo, da ali ne, sploh ni odveč. No, seveda gre tudi pri proizvodnji sadja in zelenjave za takšne, če ne hujše probleme. Kakorkoli že, onkološkim oddelkom kar naprej zmanjkuje prostora in pridno gradimo depandanse, zakaj tako, pa se nobeden, posebej ne politiki, ne vpraša.

Na tržišču je že mogoče dobiti izdelke proizvajalcev, ki ponujajo meso živali vzrejenih v naravnem okolju in z naravno hrano, torej travo, žuželkami… hrano, ki jim jo je namenila narava (kar Monsantova GSO koruza, žitarice in soja zagotovo nista!). Bolj kot je hrana živali naravna, bolj zdravi in kvalitetni so njihovi izdelki.

Če hočem biti pošten do vas naj omenim, da bo zdrav način prehranjevanja zahteval kar nekaj naporov, raziskovalnega razmišljanja in več denarja. Ta denar je in bo dobro naložen, še bolj bo v prihodnosti. Star pregovor, »si to, kar ješ« zveni iz vsega napisanega, le prisluhniti mu je treba in razmisliti s čim polnimo in bomo polnili svoje krožnike.

Avtor: Dr. Črtomir Borko                                 E: info@varensvet.si

Omenjena civilizacija načrtovano pospešuje naraščanje urbanega, torej mestnega prebivalstva in drastično zmanjšuje število kmečkega prebivalstva in degradira podeželje. Po domače bi se temu reklo – vse manj ljudi »skrbi« za vse večje število ljudi. Morda za razmislek – centralizirano oskrbovanje vse večjih, tudi milijonskih mest, zahteva skorajda gigantske sisteme oskrbovanja, ki so vezani na industrijo embalaže, ki strahotno obremenjuje okolje. V tem grmu tiči tudi zajec vse večje uporabe pesticidov, herbicidov, »fertilajzerjev«, vseh mogočih in nemogočih organskih in manj organskih listnih gnojil in podobnih neresnic sodobne agrokemije, ki najdejo svoje končno skladišče v našem centralnem živčnem sistemu, jetrih, kosteh, mišicah in še kje, kamor seveda ne sodijo.

Foto: Pixabay

Področje prehrane je zaradi neizogibnosti, podobno kot velika farmacevtska industrija, interesno področje mednarodnega velekapitala, torej multinacionalk. Smisel njihovega obstoja in delovanja je ustvarjanje profita. Čim več, tem bolje. Brez vsakršnih obzirov do nacionalnih interesov, nacionalnih civilizacijskih principov in seveda, na našo največjo žalost in nesrečo tudi do našega zdravja. Toliko opevana in koristna globalizacija (tako nas prepričujejo, ali ne?), je zanje kot dobro strojno olje med kolesje, ki se vrti vse hitreje in drobi naše zdravje in naše narodne korenine v neprepoznavno kašo. Ne potrebujemo več lastne živilsko-predelovalne industrije, ki bi jo nadzorovali in uravnavali z našo zakonodajo saj to urejajo »evropski« in v kratkem, najverjetneje ameriško-kanadski in v zelo majhni meri evropski predpisi, vsi seveda napisani na kožo mednarodnega kapitala. Ne potrebujemo več našega lastnega avtohtonega semenarstva, saj nam seme, ki vzkali samo enkrat »poceni« proda Monsanto. Če zanj nimamo denarja nas čaka lakota in krediti pri IMF, da si nakupimo nekaj hrane in vode. Prav dobrohotno nas rešujejo, ni kaj, saj mi »reveži« do nedavnega nismo imeli ničesar. Tako mislijo! O tem bo kmalu znanega kaj več in razlogov za nacionalno žalost bo kar nekaj.

Hoteli, ali ne hoteli, videti in slišati, večinski del prebivalstva počasi, ampak zagotovo drsi v vse večjo revščino. A kljub temu se prebivalstvo mora prehranjevati. Torej so politiki ugotovili, da hrana mora biti poceni in poleg tega še »varna« in »zdrava« (tole slednje bolj zaradi političnega miru!). Vsaj za veliko volilno bazo.

V vse bolj bleščeči in šumeči embalaži, ki se bohoti v vse bolj osvetljenih in čistih hladilnih pultih (saj smo vendar v Evropi, ali ne?) je vse manj kvalitetne in dobre, če hočete resnično varne in zdrave hrane in čedalje več nadomestkov, dodatkov, konzervansov, barvil, umetnih izboljševalcev okusov in teksture. In to velja tudi za sadje in zelenjavo. Ali ste kdaj poizkusili zapreti oči in po okusu ugotoviti identiteto sadja, ki ga ponujajo vse manj naši trgovci? In kaj lepšega se je lahko zgodilo našim političnim in prehranjevalnim »dobrotnikom« kot to, da so dobri stari sladkor, živalske maščobe, celo rdeče meso postavili ob sramotilni steber. Nadomestili so ga z bolj, ali manj strupenimi predvsem pa cenenimi umetnimi sladili (aspartamom-derivatom metilnega alkohola), ciklamati, saharinati, glukozno fruktoznim sirupom (derivat škroba gensko spremenjene koruze, ki ga povezujejo s skorajda epidemičnim pojavom diabetesa tip II.), embalažo pa okitili s tako popularnim »O –  energy«. Vse zadeve dodatno začinili z do neprepoznavnosti hidroliziranimi in do neprebavljivosti predelanimi cenenimi rastlinskimi olji in margarinami ter z njimi mašijo žile nam, našim otrokom in vnukom. Dobro, zdravo in kvalitetno meso, maslo in slanina, bognedaj mast, pa so seveda polni holesterola in škodljivi, ter jih v naše »dobro« uspešno zamenjujejo z »zdravimi« proteini iz gensko spremenjene soje. Pa še ekološko se obnašajo, saj so menda črede govedi in prašičev krive za globalno segrevanje. Vse to v veliko veselje multinacionalk in z efektom, ki našim politikom ni in še dolgo ne bo jasen – zakaj neki komaj dohajamo graditi nove in nove onkološke inštitute?

In končno še del, ki bo govoril o spremenjenih prehranskih navadah. Zdi se verjetno, da marsikateri proizvajalec živil ne bi bil tako uspešen, če ne bi v popolnosti računal na modne trende in muhe in zasvojenost mladih in manj mladih generacij z »fast food« in »dijetnimi« tipi prehranjevanja. Seveda so nas k takšni spremembi marsikje prisilili spremenjeni delovni pogoji in brezobzirno izkoriščanje delodajalcev, ki pri celodnevnem delavniku dopuščajo morda urico, ali manj za nujen prehranjevalni odmor. Moja generacija je z grenkim priokusom spremljala družbene spremembe, ki so otroke silile v celodnevno bivanje v šolah in vrtcih, starše pa v celodnevne odsotnosti od družine in družinske mize. A pred realnostjo, ki se jo na videz ne da spremeniti, ne kaže zatiskati oči, temveč se prilagoditi in preživeti.

In nazadnje, čeprav ne po pomenu. V naših sestavkih bomo spregovorili tudi o športnem življenju, gibanju in športni prehrani in vas, dragi bralci, naganjali v telovadnice, na sprehajalne poti, v hribe in naravo. Če kak dan ne boste ravno razpoloženi za prebiranje takšnih napotkov si pomagajte z gumbom »delete«, ali zadevo shranite in preberite drugič.

Avtor: dr. Črtomir Borko  E: crtomir.borko@varensvet.si