Roman Kump, glavni inštruktor, Perun Task, Self Defence by Varensvet

0

Vso svojo profesionalno pot ste prehodili v policiji in kot karierni policist spoznali različne plati in nivoje policijskega dela. Kako se je tekom zadnjih nekaj desetletij spreminjalo policijsko delo, in katere so tiste bistvene razlike med poglavitnimi izzivi policije nekoč in danes?

Spremembe pri policijskem delu so, razumljivo, sledile spremembam določenih trendov tipov kriminalitete in pa spremembam splošnih delovnih procesov. Če bi primerjal prevladujoče tipe varnostnih tveganj ob začetku svoje kariere s tistimi ob koncu, bi lahko rekel, da je dandanes zagotovo moč zaslediti večjo stopnjo ogroženosti zaradi organiziranega kriminala, večjo stopnjo ogroženosti na področju zlorabe in preprodaje prepovedanih drog, več pa je tudi tatvin, vlomov in prekrškov zoper telo. Nekako v skladu s siceršnjim občutkom prebivalstva, da smo danes varnostno bolj ogroženi kot denimo pred tridesetimi leti, lahko tudi iz svojih izkušenj potrdim, da je kriminala danes več kot ga je bilo nekoč. Slovenija je sicer še vedno precej varna država, v kateri je stopnja različnih varnostnih tveganj brez dvoma manjša kot v večini drugih držav, a kljub vsemu bi bilo sprenevedavo trditi, da se tveganja ne povečujejo. S povečanimi tveganji pa so se seveda povečala tudi bremena policistov. Teh je že sicer premalo in zato so na svojih delovnih mestih neredko preobremenjeni. Ob tem bi dodal, da dodatno oteževalno okoliščino za učinkovito policijsko delo predstavlja tudi vse bolj naraščajoča birokratizacija policijskega dela. Nekoč smo policisti večino svojega delovnega časa prebili na terenu, med ljudmi, kjer smo se ves čas posvečali raziskovanju, zbiranju podatkov, preverjanju okoliša in podobno. Skratka – počeli smo to, kar bi vsak policist moral početi. Danes pa morajo policisti ogromno svojega časa prebiti v pisarni in izpolnjevati razne obrazce, pisati poročila. Žal moram reči, da se je policija na ta način nekoliko oddaljila od ljudi.

Kako se je, s perspektive policije kot enega ključnih varnostnih organov v državi, spreminjala varnostna kultura skozi čas?

Del odgovora na to vprašanje je sicer mogoče razbrati že v mojem prejšnjem odgovoru. S tem, ko prihaja do vznikov drugih in drugačnih tipov kriminalitete se spreminja tako subjektivni občutek varnosti oz. ogroženosti kot obča varnostna kultura. Danes je recimo eno ključnih vprašanj varnostne kulture vprašanje zasebnosti in njenega varovanja. Internet in sodobne tehnologije so človeštvo res da povezale kot še nikoli poprej, a so nas hkrati tudi izpostavile drugačnim vrstam tveganj, kot smo jih bili vajeni še do pred nedavnim. Vsekakor tudi ne moremo mimo sodobnega terorizma in varnostnim tveganjem, ki ga ta prinaša. Četudi se v Sloveniji, k sreči, zaenkrat še ni zgodil teroristični napad, pa se ljudje kljub temu zavedamo, da nismo imuni na te pojave in da smo, žal, kmalu lahko vsi tarča. In kot lahko opazimo, če vzamemo v obzir obe izpostavljeni tveganji, je varnostna kultura pravzaprav polna paradoksov – del boja proti terorizmu vključuje povečan nadzor zasebnosti, povečan nadzor zasebnosti pa nadalje povzroči povečano tveganje zlorabe zasebnosti. Tu, žal, ni enoznačnih odgovorov. Ne nazadnje pri vprašanju o spremembah varnostne kulture ne moremo mimo pojavov, do katerih je privedla določena histerizacija družbe nasploh. Recimo – če je večina prekrškov zoper telo nekoč pomenila nekaj modric in lažjih telesnih poškodb, pridobljenih v blažjem pretepu, se danes žal vse pogosteje srečujemo z brutalnimi napadi, ki neredko privedejo do smrtnih izidov. Vsekakor je težko s prstom pokazati na točno določen vzrok, ki naj bi povzročal te spremembe in zagotovo gre za preplet cele vrste vzrokov, ki nazadnje privedejo do širših sprememb, a vsaj občutek je takšen, da živimo v agresivnejših časih. Neka splošna agresivnost in napetost v medosebnih odnosih pa kaj kmalu privede tudi do več nasilja. Odziv celotne varnostne kulture in vseh faktorjev, ki jo sooblikujejo, od policije, vojske, varnostnih služb, do zakonodaje, pa mora seveda temu slediti in se ažurno prilagajati hitro spreminjajočem se svetu.

Dobršen del vaše poklicne poti je zaznamovalo tudi delovanje v Posebni policijski enoti, ki se pri svojem delu spopada z najbolj kritičnimi in nevarnimi policijskimi akcijami. Kakšen profil policista terja delovanje v tovrstni, specializirani policijski formaciji?

Kot priča že samo ime enote, morajo biti tudi policisti, ki želijo biti njeni pripadniki, najprej posebej izurjeni. Posebne policijske enote se pri svojem delu namreč srečujejo s težjimi in visokotveganimi oblikami policijskega dela. V svojih akcijah in operacijah imajo opravka s storilci hujših kaznivih dejanj in s situacijami, ki po svoji kompleksnosti in tveganosti presegajo že sicer nevarno policijsko delo. Pripadnik posebne policijske enote mora zato biti najprej strokovno izurjen za takšno delo. Seveda so posebne policijske enote podvržene nekoliko rigoroznejšemu, obsežnejšemu in rednejšemu urjenju ter usposabljanju, toda že pred vstopom v enoto mora kandidat izkazovati potencial za doseganje višje ravni izkazovanja določenih policijskih veščin, kot je to sicer zahtevano pri običajnem policijskem delu. Vendar tudi visoka stopnja izurjenosti sama po sebi še ni dovolj, pripadnik takšne enote mora nujno izkazovati potrebno mentalno stabilnost, ki je ključnega pomena tako v načrtovanju kot v realizaciji najzahtevnejših policijskih akcij. Ta aspekt se je tudi v policiji v preteklosti morda nekoliko zanemarjal, danes pa je povsem jasna zavest, da brez izjemne psihofizične pripravljenosti tega dela preprosto ni mogoče opravljati. Nazadnje, a ne najmanj pomembno – ključnega pomena je tudi okrepljen občutek pripadnosti kolektivu. Za vse tipe specializiranih enot namreč velja, da v bistvu niti ne morejo delovati drugače, kot da se držijo “mušketirskega” vodila – vsi za enega, eden za vse. Pri kompleksnejših akcijah preprosto ni prostora za heroje – vedno zmaguje le kolektiv!

Že med poklicno kariero, še posebej aktivno pa od upokojitve naprej, se ukvarjate tudi z vadbo ju-jitsa in samoobrambe. Dandanes, ko so vprašanja varnosti in samozaščite vse bolj aktualna, se zdi, da tudi borilne veščine vse bolj pridobivajo na veljavi. Kakšno mesto po vašem mnenju zasedajo borilne veščine in njihovo obvladovanje v varnostni kulturi sodobnosti?

Borilne veščine so, enostavno rečeno, osnova vsega. Brez ustreznega znanja in obvladovanja borilnih veščin ni ne dobrega policista, ne dobrega varnostnika. Pri borilnih veščinah gre namreč za bazična znanja in veščine, brez katerih je težko učinkovito razrešiti še tako benigno varnostno situacijo. Že pri najenostavnejših varnostnih tveganjih je namreč ključnega pomena, da tisti, ki je poklican, da bo obvladal situacijo in zagotovil varnost, zna primerno “stati”, zna primerno uporabiti svoje telo, efektivno in z uporabo minimalne sile obvladati storilca kaznivega dejanja, etc. Vsa ta bazična znanja pa lahko človek pridobi le s spoznavanjem in z vadbo borilnih veščin. Borilne veščine so torej vsekakor ključnega pomena, bojim pa se, da jim je posvečeno še premalo pozornosti, zlasti na tistih mestih, kjer bi borilne veščine morale imeti poseben pomen in težo, kot je na primer v policiji, varnostnih službah in vojski. Po drugi strani je obenem moč zaznati, da borilne veščine oz. borilni športi danes pridobivajo na popularnosti. Vedno več ljudi se ukvarja z njimi, k čemur je pripomogla tudi popularizacija določenih borilnih športov. Lahko bi celo rekli, da smo priča skorajda poplavi vselej novih in novih sistemov borilnih veščin. To je na splošno sicer dobro za razvoj borilnih veščin in za dvig zavesti o njihovem pomenu, a je hkrati treba tudi reči, da je v tem polju mogoče zaznati tudi obilo “mazaštva” in celo kopico samooklicanih strokovnjakov, ki skušajo preprosto zaslužiti s svojo najnovejšo domislico.

Kako pomembno pa se vam zdi, da je vsaj z denimo nekaterimi osnovnimi veščinami opolnomočen nek povprečen državljan?

Na to vprašanje je potrebno odgovoriti z dveh vidikov. S prvega vidika bi morali reči, da za povprečnega državljana vprašanje obvladovanja borilnih veščin ali samoobrambnih tehnik sploh ne bi smelo biti relevantno. V mislih imam neko idealno situacijo, v kateri se povprečen državljan ne bi smel počutiti toliko ogroženega, da bi za svojo lastno varnost potreboval neko elementarno znanje samoobrambnih tehnik. Toda takšna idealna situacija je osnovana na predpostavki, da so v neki družbi povsem odstranjeni vsi faktorji, ki bi na takšen ali drugačen način lahko povzročali nevarnost. Povsem jasno pa je, da ne živimo v takšni idealni družbi in da je svet, v kakršnem in kakršnega živimo danes, še vedno nevaren kraj. In tu pridemo do drugega vidika odgovora na vprašanje. Nikakor sicer ne bi želel zveneti preveč “zlovešče” in opozarjati, da nevarnost preži na vsakem koraku. Kot sem omenil že v prvem odgovoru, živimo v varni državi in lahko smo zadovoljni in veseli, da uživamo v relativnem miru in blaginji. Vsekakor pa bi lahko trdili, da  poznavanje in obvladovanje nekih osnovnih veščin samoobrambe zagotovo lahko koristi prav vsakemu. Dejansko se tudi vedno več ljudi priključi vadbi borilnih veščin ali samoobrambe prav zaradi tega, ker želijo okrepiti občutek lastne varnosti. Želeli bi se torej seznaniti vsaj z nekaterimi osnovami, saj verjamejo, da se bodo na ta način lahko bolje odzivali v morebitnih tveganih situacijah. Že to dejstvo je povedno, da ljudje zaznavajo pomen tega znanja. Morda še pomembneje kot to pa je, da je trening borilnih veščin tudi odlična oblika rekreacije, ki združuje celo vrsto fizičnih aktivnosti in hkrati krepi posameznikovo samozavest. Pri vadbi borilnih veščin smo namreč aktivni s celotnim telesom, tekom določenega časovnega obdobja pa pridobivamo vedno nove veščine, ki se lahko izkažejo kot koristne v celi vrsti situacij.

Primož Dobravec                                                                         E: info@varensvet.si

Deli z ostalimi.

Komentarji so onemogočeni.