Na cestah se pogosto odraža psihosocialno stanje v družbi, ali se stanje na slovenskih cestah spreminja na bolje, ko govorimo o varnosti v cestnem prometu, ali bi nas kot družbo moralo skrbeti?
Stanje varnosti cestnega prometa se v državah EU meri s številom umrlih in hudo telesno poškodovanih. Poleg evropske komisije slednjo merijo in uspešnost držav predstavljajo tudi v Evropskem svetu za varnost prometa (ETSC). V vsakoletnem letnem poročilu predstavijo najvarnejše države, države z najvišjim napredkom, najpogostejše vzroke, priporočila ipd. Torej, ko govorimo o stanju na slovenskih cestah je pomembno, da ga predstavimo v luči napredka pri nas in osvetlimo v EU prostoru.
Iz statističnih poročil Policije in Agencije za varnost prometa lahko razberemo trend zmanjševanja števila umrlih in poškodovanih, kar predstavlja generalno zasledovanje pozitivnih ciljev, v okviru držav EU pa naša statistika predstavlja umestitev med srednje varne države EU. Kot narod z 2 mio. prebivalcev pa menim, da bi lahko in morala biti naša ambicija višje, saj bi lahko Slovenijo drugi posnemali kot primer dobre prakse in stabilnih večletnih rezultatov.
Kje so po vašem mnenju dejanski razlogi za ovire, da bi nekoč prišli do NIČ mrtvih na slovenskih cestah?
Slovenija ima enega boljših Nacionalnih programov varnosti cestnega prometa 2013-2022 (NPVCP) v EU. Po znanju in strokovnem delu sem prepričan, da se lahko postavljamo ob bok državam z najvišjo varnostjo. Če razdelimo strukturo obvez, nalog, izvedenih aktivnostih po ministrstvih, drugih državnih organih in NVO lahko ugotovimo, da se je v zadnjem desetletju naredilo veliko. Največji izziv ta hip pa vidim v metodologiji merjenja in učinkovitosti izvedenih ukrepov in povezovanju različnih deležnikov. Tu šepamo, se ne vidimo, slišimo ali ne sodelujemo skupaj v smeri, ki bi dolgoročno, trajnostno in merljivo dajala stabilne rezultate. Če se pošalim, smo kot v slovenskem športu odlični individualisti, manjka pa nam dober trener za skupne športne discipline.
Kakšno vlogo ima lahko politika, ko govorimo o prometni varnosti na slovenskih cestah?
Izredno pomembno. Brez politične volje in podpore preprosto ni napredka in področje lahko stagnira. Ni dvoma, da se mobilnost vsakodnevno dotika vsakega izmed nas. Torej vseh državljanov, volivcev, če hočete, in kot taka je po svoje zanimiva tudi za politiko. Da je temu tako smo lahko priča tudi s pogostimi menjavami direktorjev AVP, ki so praviloma na prepihu ob menjavah vlad. Pa to ne zaradi varnosti, bolj zaradi druge moči, ki jo agencija ima skozi vzvode politike vozniških dovoljenj, tehničnih pregledov itd., skratka na maso ljudi, kar pa posredno seveda še kako vpliva tudi na varnost. Torej, odlično bi bilo, da bi tovrstno inštitucijo, ki jo vsaka država še kako potrebuje kot dirigenta orkestra različnih deležnikov za uspešno pot k višji varnosti na cestah, s konsenzom umestili v roke stroke. Ta naj politiki, katerakoli pač je vedno da na razpolago paleto rešitev za določene izzive, ona pa se odloči, katerega od predlogov bo sprejela in z njo sprejme tudi odgovornost. Tako pa se raje vršijo individualni razmisleki, »rešitve« dnevnih politik in interesov, te pritiskajo na stroko ta pa enkrat tako, drugič drugače podpisuje predloge in rešitve za katero resen, spoštovan, cenjen strokovnjak nikakor nikoli ne bi mogel in moral »stati«. Da sem konkreten, te primere imamo na področju alkohola in prepovedanih substanc, hitrosti, kaznovalni politiki, strategiji umirjanja hitrosti, avtošolah in treningih varne vožnje, pridržanju vinjenih voznikov itd.
Izguba življenja v prometu je nekaj kar si nihče ne želi, pa vendar se lahko pripeti zelo hitro, saj ne minejo dnevi, ko spremljamo takšne ali drugačne nesreče na cestah. Kaj svetujete odgovornim za prometno varnost v državi na eni strani, in udeležencem v prometu na drugi, nenazadnje smo lahko vsi potencialne žrtve v prometu?
Dialog. Poslušanje in povezovanje deležnikov. Razumevanje, zavedanje in širino, da bodo ukrepi, ki jih sprejme država imeli svoje kratkoročne in dolgoročne učinke in posledice. In to v številnih področjih življenja, na vrednote, vzgojo doma in v izobraževalnih institucijah, varnostnem, zdravstvenem, pravosodnem sistemu in nenazadnje pri kreiranju kulture celotnega naroda.
Sicer pa preprosto povedano, naj odgovorni razmišljajo v smeri kaj želimo sporočiti, da je v naši državi sprejemljivo ravnanje in kaj ni sprejemljivo ravnanje na cestah. To sporočilnost nam številne države postavijo pod nos že ob prehodu državne meje, kajne?!
Ali je po vašem mnenju lahko tehnološki razvoj avtomobilov odgovor na izboljšanje prometne varnosti, in ali gre tovrstni razvoj v pravo smer?
Da. Tu ni dvoma. Niti ni nobene skrivnosti, da se proizvajalci avtomobilov glede varnosti spogledujejo in zasledujejo letalski sistem varnosti in tehnologije. Ta veja je med deležniki varnosti cestnega prometa, v katero še vključujemo infrastrukturo, okolje, izobraževanja človeka kot upravljalca, naredila najvišji napredek in prispevek k višanjem standardov varnosti in zmanjševanju najhujših posledic. Po drugi strani pa, ne smemo pozabiti, da je naša človeška želja po svobodi, ki jo hitrost daje posamezniku, mi jo pa zlorabljamo v vozlih, zaradi naših ljudskih omejitev povzročila milijone mrtvih in poškodovanih. Tisto, kar človek ni zmogel pri upravljanju vozila, bo nedvomno nadomestila sodobna tehnologija. Letalstvo je zato primer dobre prakse.
A.K. E: info@varensvet.si
