V zadnjem času se vse bolj pogosto omenja ogljični odtis. Ali nam poveste zakaj pravzaprav gre pri tem in kdaj se je vse skupaj začelo?
Ogljični odtis je seštevek vseh izpustov toplogrednih plinov, ki jih s svojim delovanjem neposredno ali posredno povzročajo posameznik, organizacija ali skupnost. Ogljični odtis lahko izračunamo tudi za izdelek in takrat gre za seštevek emisij toplogrednih plinov, ki so nastali v njegovem življenjskem ciklu – vse od pridobivanja surovin, transporta, predelave, skladiščenja, prodaje, uporabe in na koncu odlaganja.
Ogljični odtis je pokazatelj vpliva na podnebne spremembe. Da človekove dejavnosti, pri katerih se sproščajo toplogredni plini, vplivajo na podnebje, je znano že od konca 19. stoletja. V šestdestih letih prejšnjega stoletja so postali prepričljivi dokazi, da je ogljikov dioksid (CO2) najpomembnejši toplogredni plin, ki povzroča globalno segrevanje. Od začetka industrijske revolucije je človek s hitrim in močnim povečanjem vsebnosti CO2 v Zemljinem ozračju pomembno posegel v njegovo sestavo in porušil ravnotežje med viri in ponori CO2. S tem je ogrozil stabilnost podnebnega sistema. K povečanju vsebnosti CO2 je največ prispevalo kurjenje fosilnih goriv (nafte, premoga in zemeljskega plina), pa tudi od človeka povzročene spremembe ekosistemov (predvsem uničenje gozdov) in s tem zmanjšanje njihove zmožnosti, da iz ozračja izločijo CO2.
Vir slike: Umanotera
Naraščajoče zavedanje nevarnosti od človeka povzročenih podnebnih sprememb in njihovih globalnih razsežnosti je konec osemdesetih let prejšnjega stoletja sprožilo proces mednarodnega sodelovanja na znanstvenem in političnem področju. Od takrat se je izboljšalo poznavanje vzrokov in posledic podnebnih sprememb, prav tako pa tudi potrebnih ukrepov za njihovo pravočasno preprečitev. Globalna skupnost si je leta 2015 s sprejetjem Pariškega podnebnega sporazuma zadala cilj, da bo dvig povprečne globalne temperature zadržala občutno pod 2 °C v primerjavi s predindustrijsko dobo. Znanstveniki so izračunali, da bi bilo za doseganje tega cilja in preprečitev katastrofalnih podnebnih sprememb potrebno najpozneje do sredine 21. stoletja doseči podnebno nevtralnost oziroma ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov. To je tudi politični cilj Evropske unije.
Zakaj je potrebno računati ogljični odtis?
Ogljični odtis se uporablja kot orodje za spremljanje izpustov toplogrednih plinov in načrtovanje ukrepov za njihovo zmanjšanje oz. za blaženje podnebnih sprememb. Pomaga nam določiti največje vire izpustov, ki predstavljajo tudi prioritetna področja ukrepanja. S periodičnim izračunavanjem ogljičnega odtisa spremljamo učinkovitost sprejetih ukrepov in jih izboljšujemo. Ogljični odtis se uporablja tudi za poročanje.
Države računajo ogljični odtis oziroma pripravljajo nacionalne evidence emisij in ponorov toplogrednih plinov zato, da lahko o uspešnosti svojih podnebnih politik poročajo Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC), ki bdi nad izvrševanjem Pariškega podnebnega sporazuma.
Podjetja, ki so veliki onesnaževalci (večji proizvajalci elektrike in toplote, ki uporabljajo fosilna goriva, energetsko potratna industrija in letalstvo) morajo o svojih emisijah poročati v okviru sistema trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov (EU ETS).
Ostala podjetja in organizacije računajo svoj ogljični odtis prostovoljno. Poročanje o ogljičnem odtisu je stvar njihove družbene odgovornosti in del sistema stalnih izboljšav. S tem zaposlene ozaveščajo o vplivu delovanja organizacije na podnebne spremembe in ukrepih blaženja. S poročanjem drugim – npr. partnerjem, strankam in javnosti, organizacije v družbi krepijo svoj ugled. Pri tem pa sam izračun ogljičnega odtisa še ni velik dosežek. Organizacija se lahko pohvali, ko z ukrepi za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov doseže zmanjšanje svojega ogljičnega odtisa.
Posamezniki (in gospodinjstva) računajo svoj ogljični odtis predvsem zato, da bi identificirali svoje največje vire izpustov in prilagodili svoj življenjski slog tako, da bi bil njihov ogljični odtis čim manjši.
Kako torej lahko organizacije pripomorejo k zmanjševanju svojega ogljičnega odtisa?
Največji viri izpustov toplogrednih plinov so v organizacijah s pisarniško dejavnostjo poraba električne in toplotne energije in poraba goriv (bencin, dizel, letalsko gorivo) za pogon prevoznih sredstev, v industriji pa še izgorevanje fosilnih energentov v proizvodnih procesih. Prioritetni ukrepi so torej varčevanje z energijo v stavbah, upoštevanje načel trajnostne mobilnosti ter povečanje energetske učinkovitosti morebitnih proizvodih procesov.
In kaj na tem področju lahko naredi posameznik?
Najpomembnejša področja ukrepanja za zmanjšanje ogljičnega odtisa posameznika so odvisna od njegovega življenjskega sloga. Zato je koristno, da si izračunamo svoj ogljični odtis in se osredotočimo na tista dejanja, s katerimi lahko dosežemo največje zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov.
V splošnem pa so prednostni podnebni ukrepi na ravni posameznika oz. gospodinjstva: nepotrošniški življenjski slog, izogibanje letalskim prevozom, v čim večji meri življenje brez avtomobila, uživanje čim manj mesa in mlečnih izdelkov in zmanjševanje količine zavržene hrane, varčevanje z energijo in oskrba z energijo iz obnovljivih virov.
Ne le s spremembo svojega življenjskega sloga – izpuste lahko pomagate zmanjšati tudi s spodbujanjem pogovorov o podnebnih spremembah v svojem okolju ter z uvedbo trajnostnih ukrepov na svojem delovnem mestu. In nenazadnje lahko kot aktivni državljani zahtevate, da se podnebne ukrepe obravnava prednostno – z aktivnim podpiranjem zelenih politik in organizacij, ki se zavzemajo za prehod Slovenije v podnebno nevtralno družbo, in z zavrnitvijo politik, ki podpirajo nadaljevanje uporabe fosilnih goriv.
Dejstvo je, da nas narava ne potrebuje, temveč mi potrebujemo njo. Kako nam na tem področju kaže v Sloveniji?
Če se osredotočimo na naš vpliv na podnebje, se Slovenija prišteva med industrializirane države z veliko potrošnjo energije in velikimi izpusti toplogrednih plinov, življenjski slog njenih prebivalcev je ogljično intenziven. Ogljični odtis povprečnega prebivalca Slovenije presega 8 ton ekvivalenta CO2 na leto. Za prehod v podnebno nevtralno družbo bomo izpuste toplogrednih plinov morali zmanjšati na petino sedanjih. Vendar pa s podnebnim ukrepanjem ne moremo čakati do sredine stoletja. Slovenija bo kot članica Evropske unije morala že do leta 2030 prispevati k 55-odstotnemu zmanjšanju izpustov v skupnosti v primerjavi z letom 1990.
V Sloveniji predstavlja največji izziv prehoda v podnebno nevtralno družbo promet. Rasti izpustov zaradi prometa pred epidemijo Covid še nismo trajno obvladali. Ker se izpusti v drugih sektorjih počasi zmanjšujejo, je delež prometa v ogljičnem odtisu Slovenije vse večji. Velik izziv je tudi razogljičenje proizvodnje elektrike, ki pa je tehnološko izvedljivo, saj ima Slovenija zadosten in zaenkrat le malo izkoriščen potencial proizvodnje elektrike iz sonca. Zmanjšanje izpustov, ki jih povzročata sektorja industrije in kmetijstva, bo potrebno v luči ambicioznejših političnih ciljev na ravni Evropske unije močno pospešiti.
Za prehod v podnebno nevtralno družbo imamo na voljo vse potrebne tehnologije, znanja in celo finančna sredstva. Za spopadanje z izzivom podnebnih sprememb je predvidenih kar 25 % odhodkov proračuna EU v obdobju 2021 – 2027, države naj bi za blaženje podnebnih sprememb in povečanje biotske raznovrstnosti porabile tudi več kot tretjino sredstev za okrevanje in odpornost po epidemiji Covid. Pravočasen prehod Slovenije v podnebno nevtralno družbo je odvisen predvsem od (politične) volje.
(K. K.) E: info@varensvet.si
