Svojo zelo uspešno kariero ste ustvarili v obrambnem sistemu Republike Hrvaške, začeli pa ste jo z osnovnim in izpopolnjenim individualnim usposabljanjem za izvidniško pehoto v nekdanji Jugoslovanski ljudski armadi. Ali je bila vaša želja za kariero v obrambnem sistemu, ali je bil splet kakšnih okoliščin?
Dogodki okoli nas v zgodnjih devetdesetih letih so neizogibno vplivali na mojo odločitev za vojaški poklic. Po končanem obveznem služenju vojaškega roka v JLA leta 1988, ki sem ga služil v Kranju v Sloveniji, sem se vrnil v domače Delnice, kjer sem nekaj mesecev kasneje prvič dobil službo. Zanimivo je, da je bilo moje prvo delo varnostnika v podjetju. Na začetku domovinske vojne v Republiki Hrvaški sem se pridružil enotam našega Zbora narodne garde (ZNG). Vojni dogodki v naši domovini in občutek negotovosti, ki so bili pred nami, so me pripeljali do odločitve, da svojo kariero dejansko iščem v vojski. Po nekaj mesecih, preživetih na bojišču, sem se pridružil aktivnemu štabu in začel delati v centru za usposabljanje vojakov. Res je, da je moja želja po vojaškem pozivu v resnici nastala po spletu okoliščin.
Foto: osebni arhiv
Leta 1997 ste bili izbrani kot prvi podčastnik iz Republike Hrvaške, ki se je udeležil tečaja za vodnike ameriške vojske na ameriški akademiji v El Pasu v Teksasu. Kako se spominjate tistih časov in kako je usposabljanje vplivalo na razvoj vaše vojaške kariere?
Odhod na prestižno ameriško podčastniško akademijo je bil po eni strani čast in po drugi strani obveznost. V čast mi je vedeti, da ste bili med približno 10.000 podčastniki prvič izbrani za zastopanje vaše vojske v instituciji, ki izobražuje več sto podčastnikov za vodstvene funkcije na višji ravni (od bataljona navzgor). Še enkrat sem moral dokazati svoje znanje, sposobnosti in spretnosti pripadnika hrvaške vojske v mednarodnem okolju med drugimi 17 državami. Na ameriško akademijo sem odšel po zmagi v domovinski vojni. Takrat je hrvaška vojska delovala zmagovito, visoko usposobljena, moderno organizirana in opremljena. Po svoji vojaški učinkovitosti je postala priznana po vsej Evropi in po svetu. Na podlagi vojaških uspehov se je odprlo neposredno sodelovanje z ameriško vojsko pri prilagajanju vojske po Natovih standardih. Na začetku domovinske vojne se je naša vojska med drugim odločila, da bo imela povsem drugače organizirane in usposobljene podčastnike, glede na poraženo JLA. Tam je bila organizirana podporniška veriga, zaradi česar je postalo od višje stopnje poveljevanja od vodov do ravni generalštaba zastarelo. V tako imenovanem pilotnem programu je organizacija imenovala tako imenovane prve podčastnike, ki so bili v resnici neposredni pomočniki svojih poveljnikov. Za razvoj podporniške verige se je Hrvaški odprla možnost, da za začetek pošlje enega od svojih podčastnikov v ameriško akademijo, da prenese potrebno znanje HV. Osebno je bila to potrditev mojega uspešnega dela v zadnjih šestih letih. Na akademiji so se moja pričakovanja dejansko uresničila. V letu dni, ki sem jo preživel v Ameriki, sem imel priložnost od izkušenih podčastnikov in častnikov različnih vojsk spoznati sodoben pristop k organizaciji in izvajanju zapletenih nalog v vojaškem okolju. Še posebej me je razveselilo dejstvo, da sem po vrnitvi v domovino pričakoval, da bom novo pridobljeno znanje še naprej širil znotraj naše vojske. Ta priložnost se je pojavila takoj po moji vrnitvi, ko sem postal poveljnik usposabljanja prve generacije za višje podčastnike (usposabljanje starejših podčastnikov), nato pa sem bil imenovan na mesto prvega podčastnika poveljstva za usposabljanje HV. Naslednji in največji korak je bil imenovanje na povsem nov in najvišji položaj podčastnika v HV, in to je položaj prvega podčastnika Generalštaba hrvaške vojske (1999), kjer sem ostal naslednja 4 leta. Da, lahko rečem, da mi je po hrvaški podčastniški šoli in dokončanje šolanja na ameriški podčastniški akademiji omogočilo pridobitev potrebnega znanja za nadaljevanje, lahko rečem, uspešne kariere.
Foto: osebni arhiv
V svoji vojaški karieri ste delali tudi v najvišjih afganistanskih vojaških ustanovah za usposabljanje in izobraževanje. Kakšno vlogo ste imeli pri tem?
Kot vojak lahko rečem, da mi je bila v čast in priložnost delati v mednarodnem koalicijskem okolju. Tukaj bi se za trenutek skliceval na svoje prvo potovanje v mednarodno vojaško operacijo v Afganistanu, ISAF. Moram poudariti, da sem leta 2012 tudi prvič imel priložnost sodelovati s podčastniki Slovenske vojske v operaciji. Ob tej priložnosti bi se zahvalil slovenskim prijateljem in kolegom za priložnost, da smo skupaj delali stran od doma v nevarnem okolju. Vaši podčastniki in častniki so primer profesionalcev, kot bi mi vojaki rekli, s takimi v nebesih in peklu. V mojih kontingentih v Afganistanu sem bil prvi podčastnik zavezniške ekipe za institucionalno vojaško usposabljanje. Ta položaj je bil, tako kot mnogi v koalicijskih silah, dvojen. Po eni strani sem imel nalogo biti prvi podčastnik v poveljstvu, ki je opravljal vsakodnevne naloge v zvezi z našimi vojaki Nata, po drugi strani pa sem bil svetovalec in mentor podčastnikom afganistanske vojske, ki so bili prvi podčastniki poveljstva za usposabljanje v njihovem vojaškem izobraževalnem sistemu. Ko to primerjamo s tem, kar sem že rekel o tem, kako sem šel v Ameriko z nalogo pridobivanja znanja, da bi ga lahko uporabili pri razvoju naše vojske, po določenem številu let izkušenj delite svoje znanje in izkušnje še naprej, drugim, ki potrebujejo pomoč, ki je bila vsekakor potrebna za organizacijo in posodobitev afganistanske vojske. Zelo zapletena naloga v zelo nevarnem okolju, ki na žalost ni bila dokončana, niti ni znano, kdaj bo končana. Čeprav so se imena misij v Afganistanu skozi desetletja spreminjala in se je spreminjala sestava koalicijskih sil, nekatere države misijo zapuščajo, nekatere šele pošiljajo svoje čete, naloga pa je še vedno enaka, to je pomagati Afganistanskim silam, da se usposobijo za popoln nadzor nad ozemljem Afganistana.
Foto: osebni arhiv
Po treh letih uspešnega službovanja v Natovem poveljstvu, ste opravili številne tečaje za preživetje, tečaj za padalca in vojaški gorniški tečaj. Kako so vam tovrstni tečaji pomagali pri nadaljnji karieri v civilnem poslovnem svetu, namreč po vojaški karieri ste opravili izobraževanje za telesnega stražarja pri Mednarodnem združenju telesnih stražarjev (IBA), po katerem ste začeli z delom telesnega stražarja?
Ja, ko se malo ozrem nazaj, zdaj pride do izraza radovednost z začetka najinega pogovora. Rekel sem namreč, da je bila moja prva služba varnostnika v podjetju, potem je prišla vojaška kariera in tu smo na novem starem začetku. Po upokojitvi sem pri našem svetovno znanem inštruktorju gospodu Rajku Bačnarju, vodji IBA Hrvaška in direktorju za Balkan, končal šolanje za telesnega stražarja pri Mednarodnem združenju telesnih stražarjev (IBA). Standardno usposabljanje IBA omogoča zelo hiter prehod iz, v mojem primeru, vojaške miselnosti v civilno miselnost, kjer lahko še vedno uporabljate široko paleto znanj in veščin, ki ste jih pridobili do zdaj, zdaj pa v civilnem okolju. Gospod Bačnar me je naučil in nato dokazal pri izvajanju moje naloge telesnega stražarja za eno stranko, da pripadnost IBA omogoča povezavo z drugimi člani kjer koli na svetu. Tako sem na potovanjih z mojim VIP-om, da bi zagotovil njegovo takojšnjo varnost, neposredno prek gospoda Bačnarja kontaktiral člane IBA, ne glede na to, ali je šlo za naloge v Nemčiji, na Madžarskem ali v Kuvajtu. Strokovnost pri izvajanju nalog, zvestoba in zaščita ugleda organizacije ter jasni in enaki standardi, operativni postopki zagotavljajo varnost pri izvajanju nalog, kjer koli po svetu.
Celotna vojaška kariera, torej specifično usposabljanje in izobraževanje, vas dejansko pripravi na pravilno, hitro in učinkovito ukrepanje v kriznih časih in / ali izrednih dogodkih. Ko pogledate sestavo večine varnostnih podjetij in organizacij po vsem svetu, boste videli, da dejansko zaposlujejo tako imenovano zunanje ali ekspolicijsko osebje, ker imajo posebno znanje in izkušnje za učinkovito izvajanje varnostnih nalog. Še pomembneje je, da imajo takšni ljudje posebno duševno strukturo, ki vključuje visoko stopnjo profesionalnosti, požrtvovalnosti in zvestobe, in to so značilnosti, ki so potrebne, da lahko nekdo zaščiti drugo (neznano) osebo. Iz položaja telesnega stražarja sem našel jasno razumljivo področje, kjer sem lahko zelo hitro deloval neodvisno in varno. Ko lahko nekoga osebno zaščitite v ritmu 24 ur na dan, 7 dni v tednu, in vas naučijo stati, čakati, molčati, biti pozoren, umirjen, primanjkuje spanja, spodobnosti, bontona in hitrosti, učinkovitosti, spretnosti pri uporabi osebne moči ali orožja, potem se vaša stranka (VIP), ki jo ščitite, zave, da ste mu dali varnost, in to je dejansko cilj vašega angažmaja kot telesnega stražarja.
Foto: osebni arhiv
Leta 2002 ste diplomirali iz telesne pripravljenosti in osebnega trenerstva. Kakšen naj bi bil po vašem mnenju zasebni varnostnik, tako glede telesne pripravljenosti in sposobnosti ravnanja z orožjem, kot v primerih telesne funkcionalnosti?
Ko pogledamo trenutno situacijo, menim, da je na Hrvaškem in v Sloveniji precej podobno, bomo videli, da imamo različne vrste varnostnikov. Tu jih vidimo med vsemi in ljudmi, ki so korak pred upokojitvijo, debeli in slabo funkcionalni, mladi in neizkušeni itd. Menim, da je razlog v tem, da ni preveč zanimanja za varnostna dela, predvsem zaradi najnižjih urnih postavk. Dolgoletna politika zniževanja cen delovne sile je privedla do pomanjkanja kakovostnega varnostnega osebja, kar na koncu pripelje do tega, da se nekoga zaposli za varnostna dela. Ta tako imenovani začarani krog bi morali na nek način prekiniti. Če plačate varnostniku manj kot oseba, ki na primer dela na delovnih mestih, za katera sploh ni potrebna osnovna šola, potem težko pričakujemo, da se bodo policisti ali vojaki po letih in letih šolanja in usposabljanja prijavili na takšna delovna mesta. Paradoks je tako večji, ker želijo delodajalci voditi take ljudi, izobražene, usposobljene, izkušene, poštene itd. V tržnih razmerah je nemogoče uvesti predpono za plačo, zato je moja želja postaviti stvari v drugačen vidik delovanja. Trg se mora namreč odzvati na dvig kakovosti varnostnega osebja. Usposabljanje si mora prizadevati za izbiro osebja, ki ima ustrezno izobrazbo, da lahko razume in uporablja zakone, predpise in navodila, pridobi znanje in si prizadeva za samoizpopolnjevanje. Varnostnik mora imeti vgrajen izraz, bonton in spodobnost v odnosih z nadrejenimi in tretjimi osebami. Mora imeti sprejemljiv osebni videz, ki kaže na visoko stopnjo psihofizične pripravljenosti in ki na ta način s svojim videzom preventivno vpliva na morebitne storilce prekrškov in kaznivih dejanj. Poleg tega bi moral varnostnik izkazati zelo jasno določene standarde za uporabo ukrepov (poznavanje zakonov in drugih predpisov) in ustrezno funkcionalnost za izvajanje aktivnosti (boj, uporaba prisilnih sredstev, ravnanje z osebnim orožjem) in tako dvigniti raven varnostnih služb. Tu bi zaključil z nečim, kar se praviloma nalaga pri usposabljanju za telesnega stražarja pri Mednarodnem združenju telesnih stražarjev (IBA), in to je, da se vsa znanja in spretnosti, ki jih uporablja varnostnik ali telesni stražar, dejansko uporabljajo za preprečevanje incidentov (tako imenovano izogibanje incidentom). Ne glede na to, ali je čuvaj, ali specializirani varnostnik – naj bi telesni stražar na območju svoje odgovornosti s svojimi dejanji in osebnim videzom preprečeval nezakonite dogodke, bil sposoben prepoznati in preprečevati incidente ter biti sposoben hitro, spretno in požrtvovalno uporabiti z zakonom predpisana pooblastila.
Foto: osebni arhiv
K. K. E: info@varensvet.si
