Pravno varstvo okolja v Republiki Sloveniji

0

Kazniva ravnanja zoper okolje so nevarna in kompleksna ter povzročajo posledice, ki so lahko daljnosežne (Meško, Bančič, Eman in Fields, 2012). Ker je ekološka kriminaliteta kompleksen pojav, je za varstvo okolja potrebna ustrezna kombinacija upravnega, civilnega in kazenskega prava (Selinšek, 2003).

Upravno pravo

Upravno pravo uvrščamo v javno pravo, kar pomeni, da je z njim zaščiten splošni interes, ki je postavljen pred interesom posameznika. Z njim urejamo razmerja, ko država nalaga dolžnosti posameznikom v javnem interesu, prav tako pa lahko posamezniki proti državi uveljavljajo pravice, ki so zaščitene z javnim interesom (Bohinc in Tičar, 2007).

V upravo pravo sodijo pravni akti, ki jih delimo na splošne pravne akte (ustava, ustavni zakon in zakoni), katere sprejema zakonodajna veja oblasti ter na upravne akte (uredbe, pravilniki, statuti ipd.), ki jih sprejema izvršilna veja oblasti (Bohinc in Tičar, 2007).

Ustava

Ustava [URS] (1991) je najvišji pravni predpis, ki ureja državno, politično in gospodarsko ureditev države ter temeljne človekove pravice in svoboščine (Viler Kovačič, 2010). Ustava je predpis, ki med drugim določa tudi kako naj zakoni urejajo določena področja varovanja okolja (Rakar in Tičar, 2012).

Zakoni

Zakoni so neposredni viri upravnega prava, ki so podrejeni URS, nadrejeni pa ostalemu pravu v državi (Bohinc in Tičar, 2007). Na področju okolja veljajo na primer naslednji zakoni (Viler Kovačič, 2010): Zakon o varstvu okolja [ZVO-1] (2006); Zakon o ohranjanju narave [ZON] (2004); Zakon o vodah [ZV-1] (2002) in podobni. Poznamo tudi več »mejnih« zakonov, katerih učinki segajo na področje varstva okolja (Rakar in Tičar, 2011). Viler Kovačičeva (2010) kot take omenja na primer: Zakon o kmetijskih zemljiščih [ZKZ-UPB2] (2011); Zakon o gozdovih [ZG] (1993); Zakon o zaščiti živali [ZZZiv-UPB3] (2013) in podobne.

Uredbe

Vlada RS kot organ izvršilne veje oblasti in najvišji organ državne uprave sprejema poslovnike, sklepe in uredbe. Najpomembnejše so uredbe, saj podrobneje urejajo zakonsko ureditev. Uredbe na področju okolja so na primer: Uredba o stanju površinskih voda (2009); Uredba o ravnanju z odpadki (2008); Uredba o mejnih vrednosti vnosa nevarnih snovi in gnojil v tla (2005) in druge (Viler Kovačič, 2010).

Pravilniki

Poleg odredb in sklepov, je najpomembnejši akt, ki ga sprejme minister, pravilnik. Ta je hierarhično nižji od vladne uredbe (mora biti v skladu z njo) in predstavlja operacionalizacijo izvrševanja zakonov in uredb vlade. Pravilniki na področju okolja so na primer: Pravilnik o monitoringu stanja površinskih voda (2009); Pravilnik o monitoringu kakovosti zunanjega zraka (2007); Pravilnik o obratovalnem monitoringu pri vnosu nevarnih snovi in rastlinskih hranil (1997) in drugi (Viler Kovačič, 2010).

Odloki

Temeljne samoupravne lokalne skupnosti so občine (Viler Kovačič, 2010). S sprejemanjem statutov in odlokov med drugim skrbijo tudi za varstvo okolja. Ta pristojnost se neposredno uresničuje predvsem z odloki o zavarovanju naravnih vrednot, odloki o okoljskih dajatvah ter odloki, ki urejajo obvezne lokalne gospodarske javne službe s področja varstva okolja, posredno pa s prostorskimi akti (Rakar in Tičar, 2011).

Civilno pravo

S civilnim pravom urejamo osebne in premoženjske odnose med zasebniki ter uveljavljanje pravic in civilnopravnih razmerij pred sodišči (Perenič, 2007).

V sistemu civilnopravnega varstva okolje ni zastopano kot samostojna pravna dobrina kar pomeni, da ni deležno neposrednega pravnega varstva. Posegi v okolje so obravnavani v okviru splošnih pravil stvarnega in obligacijskega prava kar pomeni, da če želimo, da so posegi v okolje obravnavani z vidika civilnopravnega varstva okolja, morajo le-ti povzročti tudi pravno priznano škodo na posameznikovem premoženju ali zdravju. Posamezniki so tisti, ki lahko s civilnopravnimi sredstvi prisilijo povzročitelje škode k preprečevanju in zmanjševanju okolja. Ta civilnopravna sredstva so zahtevki za prenehanje onesnaževanja okolja in odškodninski zahtevki (Zuljan, 2008).

Kazensko pravo

Temeljni akt v Republiki Sloveniji na področju kazenske zakonodaje, ki celovito in sistematično ureja kazenskopravno področje, je KZ-1-UPB2 (2012). Področje ekološke kriminalitete je urejeno z 32. poglavjem, ki nosi naslov Kazniva dejanja zoper okolje, prostor in naravne dobrine. S tem poglavjem je zajetih 15 kaznivih dejanj (KZ-1-UPB2, 2012) katerih večina je blanketne narave kar pomeni, da imajo svojo podlago izven kazenskega prava (v drugih predpisih s področja varstva okolja) (Eman in Meško, 2012).

Ta kazniva dejanja so (KZ-1-UPB2, 2012): Obremenjevanje in uničevanje okolja (332. člen); Onesnaženje morja in voda s plovil (333. člen); Protipravno ravnanje z jederskimi ali drugimi nevarnimi raadioaktivnimi snovmi (334. člen); Onesnaženje pitne vode (336. člen); Onesnaženje živil ali krme (337. člen); Protipravno zavzetje nepremičnine (338. člen); Uničenje nasadov s škodljivo snovjo (339. člen); Uničevanje gozdov (340. člen); Mučenje živali (341. člen); Nezakonit lov (342. člen); Nezakonit ribolov (343. člen); Nezakonito ravnanje z zaščitenimi živalmi in rastlinami (344. člen); Prenašanje kužnih bolezni pri živalih in rastlinah (345. člen); Izdelovanje škodljivih zdravil za zdravljenje živali (346. člen) in Nevestna veterinarska pomoč (347. člen).

 Viri

  • Bohinc, R. in Tičar, B. (2007). Upravno pravo – splošni del. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
  • Eman, K. in Meško, G. (2012). Kriminološki pogled na oblikovanje kazenskopravnega varstva okolja v Sloveniji. V G. Meško, A. Sotlar in K. Eman (ur.), Ekološka kriminaliteta in varovanje okolja – multidisciplinarne perspektive (str. 209-232). Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede, Univerza v Mariboru.
  • Kazenski zakonik RS [KZ-1-UPB2]. (2012). Uradni list RS, (50/12).
  • Meško, G., Bančič, K., Eman, K. in Fields, C. (2012). Situacijsko preprečevanje ekološke kriminalitete. V G. Meško, A. Sotlar in K. Eman (ur.), Ekološka kriminaliteta in varovanje okolja – multidisciplinarne perspektive (str. 299-331). Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede, Univerza v Mariboru.
  • Perenič, A. (2007). Uvod v razumevanje države in prava. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
  • Rakar, I. in Tičar, B. (2011). Nekatera vprašanja upravnopravnega varstva okolja v Republiki Sloveniji. Varstvoslovje, 13(1), 5-19.
  • Rakar, I. in Tičar, B. (2012). Ekocentrična in partnerska razsežnost okoljskega prava. V G. Meško, A. Sotlar in K. Eman (ur.), Ekološka kriminaliteta in varovanje okolja – multidisciplinarne perspektive (str. 187-208). Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede, Univerza v Mariboru.
  • Selinšek, L. (2003). Kazenskopravno varstvo okolja in naravnih dobrin – izziv ali nuja?. Pravnik: revija za pravno teorijo in prakso, 58(9/12), 650-672.
  • Viler Kovačič, A. (2010). Okoljevarstvena zakonodaja. Celje: Fit media.
  • Zuljan, B. (2008). Civilnopravna odgovornost povzročitelja obremenitve okolja. Javna uprava, 44(4), 13-30.

Avtorica: Nina Gorše               E: nina.gorse@varensvet.si

Deli z ostalimi.

Komentarji so onemogočeni.