Foto: Carmen Kos, Kabinet načelnika Generalštaba Slovenske vojske, Oddelek za odnose z javnostmi
V Slovenski vojski ste zaposleni od leta 1992, kjer ste opravljali različne častniške dolžnosti od poročnika do podpolkovnika. Katere naloge so vam bile najbolj blizu, da ste se najbolje našli v njih?
Po osamosvojitveni vojni, v kateri sem sodeloval kot poveljnik protioklepnega voda v jurišnem odredu Teritorialne obrambe, sem se januarja 1992 zaposlil kot pripadnik takratnega voda stalnega sestava pri takratni Teritorialni obrambi zahodnoštajerske pokrajine v Celju. Po oblikovanju bojne enote v Celju sem bil prerazporejen na dolžnost poveljnika pehotnega voda. To so bili časi polni zanosa še iz vojne in obenem polni pričakovanja tako na vojaškem, kakor tudi na področju razvoja družbe in nove države. Pogoji niso bili idealni, vendar smo se takrat nabrani z različnih vetrov uspeli združiti v enotnosti naporov in se trudili za boljšo vojsko. Takrat so bile še sveže kritike preživetega sistema in obeti, da bo prihodnost drugačna. Vsi, ki smo takrat nosili uniformo, smo bili delček zgodovine. Najlepše spomine imam na terenska usposabljanja. Kjerkoli smo se srečali z ljudmi, smo bili toplo sprejeti. Pripadniki vojske smo na terenskih usposabljanjih veliko časa preživeli skupaj, zato smo se bolje poznali in bili bolje povezani.
Pozneje sem opravljal dolžnost poveljnika čete in različne naloge v poveljstvu bataljona. Leta 2003 sem prvič odšel na misijo SFOR v Bosno in Hercegovino. Po vrnitvi sem bil prerazporejen v poveljstvo 1. brigade v Ljubljani, kjer sem opravljal naloge načelnika obveščevalnega oddelka. Od tam sem bil za kratek čas prerazporejen v poveljstvo za podporo v Kranju, nato pa v takratno Poveljstvo za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje. Opravljal sem naloge v Oddelku za načrtovanje, kjer sem se od sodelavcev ogromno naučil o sistemu vojaškega izobraževanja in usposabljanja. Glavna naloga je bil razvoj programov na vseh ravneh, največ programov pa sem izdelal za častniško raven. Delo je bilo zanimivo, vendar sem si vedno želel biti učitelj. Že po končani Šoli za rezervne oficirje v Bileči, leta 1988, sem vedel, da me to veseli in od takrat dalje sem imel željo biti učitelj v vojski. Po končanem Višjem štabnem šolanju sem bil razporejen na dolžnost učitelja voditeljstva. Takrat se je zame začelo obdobje, za katerega lahko rečem, da sem si ga želel, pričakoval in me še sedaj v celoti izpolnjuje. Odkar delam v vojski mi ni bilo nikdar težko iti v službo. Kjerkoli sem delal, sem naletel na dobre ljudi, srčnost in neko posebno predanost, ki je niti ne morem dobro opisati. To je obenem tudi glavno gonilo pri opravljanju skupinskega dela, kot je to v vojaški organizaciji. Vojska je delovno intenzivna oblika organizacije, kjer čustva in medsebojna povezanost pomenita ogromno. Materialna osnova za delo je trenutno precej nizka in verjamem, da vojaki svoj zanos črpajo predvsem iz tovarištva in pozitivnih vplivov skupinske dinamike. Danes opravljam dolžnost vodje skupine v Oddelku za voditeljstvo, etiko in menagement v Katedri vojaških ved v Centru vojaških šol v mariborski Kadetnici. Večino delovnega časa preživim v učilnici kot učitelj, kjer se res dobro počutim. V oddelku nas je trenutno pet, se zelo dobro razumemo in se dopolnjujemo, eden drugemu smo navdih in smo predvsem razvojno usmerjeni.
Šest let ste tudi opravljali naloge na misijah (SFOR, EUFOR, UNTSO), od teh ste bili 3-krat v Siriji, ki je v zadnjih letih v vojnem stanju. Kakšne naloge ste opravljali tam?
V času, ko sem se odločil sodelovati na svoji prvi misiji, na mednarodnih operacijah in misijah, Slovenska vojska še ni sodelovala tako številčno kot danes. Takratni kontingent je štel nekaj več kot dva voda pripadnikov in pripadnic. Prva misija, ki sem se je udeležil je bila misija SFOR, ki se je kasneje preimenovala v EUFOR (v letih 2002-2004). Naloge sem opravljal kot pripadnik slovenskega kontingenta vojaške policije. Udeležiti se misije je bilo takrat bolj izjema in privilegij, kakor pa pravilo. Končal sem študij in po nekajletnem opravljanju dolžnosti poveljnika čete se mi je ponudila priložnost za nekaj novega. Po naravi sem radoveden. Želel sem si spoznati še mednarodni vidik vojaštva, pa tudi finančni razlog ni bil zanemarljiv. V času delovanja sem sodeloval tudi s pripadniki misije, ki so delovali kot OZN opazovalci v BIH. Njihov način dela mi je bil zelo blizu in takrat sem si želel, da bi nekoč v prihodnosti opravljal tovrstne naloge.
Misija UNTSO je bila moja prva opazovalna misija. Tja sem bil prvič napoten decembra 2005, potem pa še leta 2008 in 2013.
Misija UNTSO (United Nations Truce Supervision Organization) je najstarejša in obenem še vedno delujoča mirovna misija OZN. Skladno temu je tudi nekoliko arhaična v svoji pojavni obliki, po drugi strani pa neprecenljiva. Bila je ustanovljena leta 1948. Bistvo delovanja misije je nadzor nad premirjem, ki je nastajalo in se nenehno spreminjalo po velikih vojnah (1956, 1967 in 1973), v katere so bile vpletene država Izrael in njene sosede ter tudi druge arabske države. Danes je območje delovanja misije v Izraelu, Libanonu, Siriji, Jordaniji in Egiptu. Pripadniki te misije so zaradi stalne prisotnosti na omenjenem območju in dobrega poznavanja razmer, v vsaki krizni situaciji zato tvorili jedro novonastalih misij. Prav to je OZN omogočalo hiter in učinkovit odziv na takšne situacije v zelo kratkem času. Glavne naloge vojaških opazovalcev so opazovanje določil premirja in razorožitvenih dogovorov, patruljiranje in izvajanje inšpekcij ter poročanje o stanju, predvsem pa o kršitvah ali odstopanjih in o morebitnih incidentih. Naloge se izvajajo stacionarno z opazovalnih postaj in pa mobilno z izvajanjem premikov peš, z vozili ali z zrakoplovi.
Foto: osebni arhiv / Podpolkovnik Ljubo Pajič in major Dejan Okovič pred poveljstvom UNTSO v Damasku, decembra 2013
V letih 2006 in 2008 je bilo naše delo precej rutinsko, saj je bila situacija z izjemo nemirnega južnega Libanona relativno mirna. Največje nevarnosti predstavljajo zelo gost in nevaren promet, neupoštevanje predpisov, visoke hitrosti, slabe ceste, brez oznak in osvetlitve. V območju delovanja največje tveganje predstavlja veliko število označenih in neoznačenih minskih polj. Hudourniki mine mnogokrat naplavijo na ceste in patruljne poti. Med izvajanjem inšpekcij se veliko vozi po slabih blatnih kolovoznih poteh, kar predstavlja poseben izziv. V zimskem času zapade tudi do dva metra snega z ogromnimi zameti in nihče ne čisti cest. Narava dela je takšna, da se neprestano giblješ med dvema oboroženima silama, ki sta v stopnji najvišje pripravljenosti. Zaradi napetosti prihaja do napak. Posebno grožnjo predstavljajo tudi zelo strupene kače in škorpijoni, ki jih je v območju delovanja ogromno.
V letu 2006 je prišlo do vojne v južnem Libanonu, kjer so bili na opazovalnici Khiam zaradi napake pri bombardiranju na dolžnosti ubiti štirje opazovalci, ki sem jih tudi osebno poznal. Z dvema smo prišli isti dan na misijo in smo bili skupaj na osnovnem usposabljanju. Do sedaj je življenje izgubilo osemnajst vojakov (še iz časov, ko so bili del misije tudi vojaki), osemnajst mednarodnih opazovalcev, osem pripadnikov stalnega mednarodnega osebja in šest lokalnih pripadnikov, torej skupaj petdeset žrtev. Z začetkom arabske pomladi pa se je situacija močno poslabšala.
Ko sem decembra 2012 odhajal je bila država že globoko v vojni. Mnogokrat je prišlo do ugrabitev opazovalcev, napadov na vozila, na položaje, kar se je na koncu končalo s skoraj popolnim umikom enot UNTSO s področja Sirije, saj režimske sile niso več obvladovale položaja in niso več mogle zagotavljati varnosti. Tudi sam sem bil večkrat v situaciji, ko smo bili več dni ujeti v zaklonišču in so izstrelki padali po opazovalni postaji, ali pa so nas za kratek čas ugrabili ali celo streljali na naša vozila. V letu 2013 smo uporabljali za patruljiranje zgolj oklepna vozila, veljali pa so tudi posebni varnostni ukrepi. Nevarnost se je še stopnjevala s prisotnostjo paravojaških organizacij, ki niso bile seznanjene z našo vlogo in mandatom. Drugi dejavnik je bila raznolikost uniform, saj so vsi uporabljali podobne uniforme ali samo dele istih. Angleščino govori zelo malo vojakov, zaradi negotovosti in strahu pa so pritiski na posameznike izredno močni.
Vojaški opazovalec mora imeti »kilometrino«, sive lase, mirnost, izkušnje, psihofizično stabilnost, dobro poznati jezik, saj večina komunikacij poteka preko sredstev zvez. Ogromno je pisnih izdelkov, ki gredo na sedež OZN. Pri ocenjevanju opazovalcev nismo govorili o znanjih, temveč bolj o sposobnostih. Vnaprej ne veš, kako se boš odzival v določenih situacijah. Včasih so nekateri imeli težave že pri medsebojnem komuniciranju v mirnem času. Usposabljanje je torej zelo pomembno, vendar pa je morda še bolj pomembno, kakšen človek si in kako različni izzivi vplivajo na tvoje obnašanje. Naloge opravljaš velikokrat v malih skupinah, vendar pa je odgovornost velika. Najprej seveda zaradi osebne varnosti. Brez orožja si popolnoma odvisen od svojih sposobnosti. Začetno obdobje je zelo naporno, saj delaš neprestano. Boriš se z ogromno količino informacij in včasih imaš občutek, kot da bi ti nekdo dal piti vode iz hidranta. Boriš se s posledicami spremenjene prehrane, povrh vsega pa vse poteka v tujem jeziku. Sam sem si želel takrat samo eno – Več časa. Le-tega ti kronično primanjkuje.
Po začetnih usposabljanjih se začne zares zanimivo delo. Po en teden opravljaš naloge v območju odgovornosti, kjer so OP (opazovalne postaje na katerih sta najmanj dva opazovalca po sedem dni 24/7). Od tam odhajaš na različne naloge vsak drugi dan. Inšpekcije so vsakih štirinajst dni. Patrulje se izvajajo dnevno. Prevoziš tudi do 400 km dnevno. Skoraj vsakodnevna rutina pa so tudi usposabljanja za različne scenarije, saj novi opazovalci prihajajo vsak mesec in je potrebno vzdrževati stalno pripravljenost. V prostem času se lahko v skladu z določili giblješ po državi. Spoznavaš nove kulture, znamenitosti, lahko potuješ izven države, pri čemer imaš poseben status.
Vedno sem poskušal ostati miren in dobro predstavljati Slovenijo. Obstaja veliko anekdot in dogodkov, katerih se opazovalci radi spominjajo in se ohranjajo kot izročilo. Morda se imena pozabijo, vedno pa se spominjamo države iz katere je »grešnik«. Od vseh misij, na katerih sem bil, sem prav na tej najbolj občutil pomen integritete posameznika.
Življenje na misiji je po eni strani zelo naporno, saj si na izjemno odgovorni nalogi in dolžnosti, po drugi strani pa je preživljanje prostega časa čudovito. Bližnji vzhod je enkratno izhodišče za mnoga zanimiva potovanja. Leta 2008 je bila z mano v Damasku tudi družina in otroci so hodili v mednarodno šolo. Ves prosti čas smo izkoristili za potovanja. Še danes mnogokrat obujamo spomine in smo hvaležni, da smo imeli takšno priložnost. V Damasku se je rodila tudi najmlajša hči. Že to, da so lahko prisotni družinski člani, veliko prispeva k znižanju napetosti med opazovalci. Ljudje so manj nervozni in bolj umirjeni. Seveda pa je to lahko tudi dvorezen meč, ko se razmere na Bližnjem vzhodu zelo hitro menjajo in poslabšajo. To je tveganje, na katerega te opozorijo ob prihodu in ga moraš prevzeti.
Na takšni misiji se naučiš veliko. Gledano vsaj z dveh vidikov: iz poklicnega vojaškega in osebnega. Glede poklicnega je koristno in zanimivo spoznati tudi delovanje vojaških organizacij, ki niso pripadnice NATO zavezništva. Zanimivo je primerjati sposobnosti pripadnikov različnih vojska in njihov način delovanja. Poseben izziv pomeni s temi ljudmi sodelovati in biti učinkovit. Prihajajo iz različnih delov sveta in imajo popolnoma drugačne standarde in opremo. Vojaška zgodovina tega nemirnega območja je veliko bolj razumljiva, če spoznaš obenem tudi okoliščine in geografske dejavnike. Z osebnega vidika je še večji izziv. Menim, da si v letih, ko dosežeš ustrezen čin za misijo tudi pripravljen, da začneš življenje drugače sprejemati, predvsem pa veliko razmišljati in se spraševati. Naučiš se ogromno o popolnoma drugačnih kulturah, o popolnoma drugačnem odnosu do materialnega in do življenja nasploh. Zaveš se, da si brez orožja odvisen samo od uma in se temu prilagodiš. Stalne napetosti se naučiš nadzirati in umirjati. Postaneš bolj prilagodljiv in razmišljaš iz različnih vidikov. Postaneš bolj odprt, predvsem pa bolj odgovoren. Sam sem imel odgovorno dolžnost častnika za usposabljanje. Ves čas sem se temeljito pripravljal, saj sem se zavedal odgovornosti v slovenski uniformi. Izkušnje z misije UNTSO redno uporabljam pri izvajanju pouka voditeljstva, predvsem pri temah kulturnega ozaveščanja in medsebojnega komuniciranja ter oblikovanja organizacijske klime. Menim, da sodelovanje na takšne vrste misiji, kjer si sam sebi največji prijatelj, obenem pa sam sebi največji sovražnik, utrdi zavedanje o prevladi uma nad silo.
Danes opravljate naloge predavatelja v Katedri vojaških ved v Centru vojaških šol v Kadetnici v Mariboru, kjer ste vodja skupine za etiko, voditeljstvo in menedžment. Kaj konkretno predstavlja Etični kodeks v Slovenski vojski?
Etični kodeks organizacije predstavlja nekakšno neformalno in prostovoljno izjavo o tem, kakšne vrednote bo organizacija razvijala, kakšna želi postati in kako bo organizirala odnose. V bistvu gre za obljubo pripadnikom in tudi družbenemu okolju. Na podlagi kodeksa vsi deležniki oblikujejo in prilagodijo svoje obnašanje. Družbo in organizacije sestavljamo ljudje, ki preden vstopamo v takšna razmerja oblikujemo osebne vrednote, ki jih prinesemo s seboj. Bolj kot so te vrednote usklajene s tistimi iz kodeksa, manj je prilagajanja in odstopanja pri obnašanju. Vojaška organizacija je nekaj posebnega po svojih nalogah in tudi po ustroju.
Foto: Carmen Kos, Kabinet načelnika GŠSV, OOJ / Med predavanjem na Poveljniško-štabni šoli v Kadetnici – čas vedno mine prehitro.
Ena od značilnosti je tudi ukazovanje, ki je najmanj demokratična oblika upravljanja s človeškimi viri. V današnjem času, za katerega je značilna visoka stopnja svobode in suverenosti posameznika, to morda ni najbolj priljubljena oblika povezovanja. Vojske si kljub modernim smernicam razvoja organizacij, ne moremo predstavljati brez trdega dela, visoke stopnje organiziranosti, reda in predvsem discipline. Mnogokrat beremo, da javnost verjame, da vojna skorajda ni več mogoča. Zgodovina je najboljša učiteljica. Mnogokrat so že mislili tako, pa vendar…
Foto: Carmen Kos, Kabinet načelnika GŠSV, OOJ. / Slušatelji so kot bakle – treba jih je samo zakuriti in potem zagorijo
Nekateri vztrajno ponavljajo, kaj da nam bo vojska, saj ni vojne. Drugi govorijo o vojski kot o nepotrebnem strošku. Vojska mora biti vedno pripravljena za najhujše scenarije. Ne gre drugače. Podobno je z gasilci. Predstavljajmo si, da bi gasilce pričeli usposabljati in opremljati takrat, ko bi nekje že izbruhnil požar. Postopki usposabljanja posameznikov in enot so dolgotrajno, trdo delo, pri tem pa ne smemo pozabiti, da gre za službo, v kateri bomo, ko bo potrebno izpostavili svoja življenja. Prav ta posebnost je tista, zaradi katere je vojaška organizacija drugačna od ostalih. Prav to je tisto, kar nas druži in zato oblikujemo takšne vrste organizacijo. Zato imamo tudi etični kodeks. Za vojaškega je značilno to, da ga je sprejela vlada in ne vojaška organizacija. To je posebnost. Sprejet je bil leta 2009. Z njim se seznanijo vsi novi pripadniki in ga tudi podpišejo. Po zgradbi ni kodeks nič posebnega. V glavnem gre za prepis pravil, ki že obstajajo v nekih drugih aktih. Po uporabnosti pa se tudi ne moremo hvaliti, da gre za najboljšo obliko, saj na splošno velja, da je kodeks brez častnega razsodišča brezzobi tiger. Po navadi je v kodeksu stavek, ki govori o tem, da pripadniki ne bodo delali sramote svoji stanovski organizaciji. Merila o tem so prepuščena posamezniku, vsekakor pa je kodeks nadgradnja formalnih pravil. V njem bi naj bila določila, ki jih v splošne akte ni moč zapisati in se nanašajo predvsem na etičnost pri opravljanju vojaške službe. V kodeksu pogrešam tudi določilo o tem, kako so pred organizacijo zaščiteni tisti, ki se bodo borili za uveljavitev kodeksa. Brez tega določila se običajno nihče ne upa glasno kritizirati organizacije, še posebej, če gre za tako tradicionalno kot je vojska, kjer je moč neenakomerno porazdeljena. To je nekoliko omiljeno z dejstvom, da se lahko pripadniki združujejo v vojaške sindikate. Kodeks je prav gotovo bil napisan z določeno ambicijo, zdi pa se mi, da v sedanjem času izpolnjevanje tega cilja nihče več ne zasleduje. Etičnost vojske je odvisna predvsem od dovzetnosti posameznikov, od njihovih vrednot in tudi od potreb, da te vrednote živijo tudi znotraj vojaške organizacije. To pa je nenazadnje popolnoma v skladu s teorijo, ki govori o tem, da je pomembno le to, kar je, in ne tisto, kar je zapisano na papirju.
Etičnost v vojaškem voditeljstvu je tudi področje, ki ga preučujete pri svojem doktorskem študiju. Kako se lahko etičnost posameznika odraža v vojaškem voditeljstvu?
Zasnova vojaškega voditeljstva v Slovenski vojski je nastala leta 2007 po vzoru ameriške doktrine voditeljstva. Slovenska vojska se je razvila na osnovah, ki smo jih pridobili v prejšnji državi. Obenem z osamosvojitvijo se je spremenila tudi slovenska družba. Večina starešin, ki smo dobili delo v Slovenski vojski, je bila usposobljena v prejšnjem sistemu, ki pa je temeljil na bolj ideoloških osnovah. Namesto etike se je poudarjalo bratstvo in enotnost, država je imela samoupravni značaj, lastnina je bila družbena. Razviti svojo doktrino v takšnih okoliščinah je bilo zelo zahtevno in v Slovenski vojski so se odločili to narediti na osnovah že preverjenih konceptov. Do sedaj je bilo to s pridom in koristno izkoriščeno, vendar pa zelo intenzivno razmišljamo, da bi oblikovali svojo doktrino voditeljstva, ki bo primerna velikosti, nalogam, tradiciji in splošni vlogi vojske v družbi, predvsem pa, da bo uporabna.
Zavedamo se, da je vojaški kolektiv delovno intenzivna oblika dela. Človek je v središču vsega dogajanja. Naloge so kompleksne in težke. Vojaško delo zahteva vzdržljivega in izurjenega posameznika, zaradi zgoraj omenjenih razlogov posebnosti vojaškega kolektiva, pa mora izkazovati tudi osebnostne lastnosti, ki omogočajo takšna razmerja. Poleg strokovnih in konceptualnih znanj, je pomembno, kakšna osebnost je pripadnik, bodisi da gre za vojaka ali poveljnika. Nekateri mešajo poveljevanje, management in voditeljstvo. Glavno orodje voditeljstva je predvsem vplivanje. Voditeljstvo izvajamo vsi pripadniki vojske. Pomembno je znati voditi, prav tako pomembno je znati slediti. Voditeljstvo temelji na zaupanju, zato je pri voditeljstvu uspešen tisti, ki mu ljudje zaupajo. Teorija voditeljstva je tako usmerjena v znanja, ki nam pomagajo pridobiti zaupanje. Zmotno je misliti, da gre za manipulacijo, čeprav nas kruta zgodovina uči, da mnogokrat na koncu ostane zgolj to. V našem izobraževalnem sistemu dobrega voditelja poskušamo oblikovati predvsem z zagotavljanjem znanj s področja psihologije, sociologije, managementain etike. Poleg vojaških predmetov taktike, oborožitve, postrojil in drugih tipično vojaških vsebin, so naštete družboslovne vsebine tiste, ki zagotavljajo kakovostno poveljevanje, organiziranje in predvsem kakovostno voditeljstvo. Vojska je danes poklicna, kar pomeni, da so vsi deležniki prostovoljno udeleženi v procesu. Temu primeren mora biti tudi pristop. Vojaki, ki danes vstopajo v vojaško službo so bolj izobraženi kakor tisti včasih, ostanejo dalj časa in zato jim je še kako mar, kakšni bodo odnosi v vojaški organizaciji. Temu je prilagojen tudi koncept voditeljstva. Etika je v hierarhiji potreb po Maslowu najvišje, zato ni slučajno, da je pri usposabljanju mladih ljudi, ki so v fazi pridobivanju osnovnih potreb kot so stanovanje, avto, oblikovanje družine zelo težko vzpodbuditi potrebo etičnosti. Le-ta se mora pojaviti sama.
Foto: Carmen Kos, Kabinet načelnika GŠSV, OOJ / Če bi bil vedež, ne bi bil revež.
Danes nihče več ne verjame, da se voditelji rodijo. Voditelj je lahko nekdo, ki ima zato potrebne osebnostne lastnosti, določen vpliv okolja, še posebej pomembno pa je samooblikovanje. Danes govorimo o tem, da se voditelj izgradi sam, seveda ob izdatni pomoči okolja. Etičnost igra pri vojskah odločilno vlogo, ko gre za izpolnjevanje poslanstva v vojni. Takrat pride do izraza človeški dejavnik in osebnostne lastnosti.
Foto: osebni arhiv Dejan Okovič / Posebna izkušnja je bila predavati na vojaški akademiji v Beogradu o multikulturnosti in marginalnih skupinah.
V interesu vseh zemljanov bi moralo biti, da bi bile vojske etične. Mnogi menijo, da gre etičnost na rovaš učinkovitosti, vendar ni tako. Čeprav gre v vojni za zelo radikalne metode, ki so usmerjene proti človeštvu, nas zgodovina uči tudi o človeški nepredvidljivosti, mislim v pozitivnem smislu. Ljudje sledijo tistim, ki jim zaupajo. Pri izgradnji zaupanja pa je poleg strokovnosti zelo pomembna tudi etičnost posameznika, ki jo podrejeni prepoznavajo in visoko cenijo. Te teze bom skušal dokazati tudi pri svojem podiplomskem študiju, kjer se ukvarjam prav s pomenom etičnosti v vojaškem voditeljstvu.
Ste tudi inštruktor za izvajanje Metodologije za ugotavljanje voditeljskega potenciala. Ali nam lahko kaj več poveste o tem?
Metodologija za ugotavljanje voditeljskega potenciala (MUVP) je nastala kot projekt sodelovanja med Slovensko vojsko in zunanjim izvajalcem. Metodologija je način, na katerega lahko ugotavljamo in izboljšujemo voditeljske veščine pri pripadnikih Slovenske vojske in drugih posameznikih. Gre za projekt, v katerem smo želeli dobiti orodje za izboljšanje skupinske dinamike. Z raziskovalnim delom smo najprej določili, katere so ključne voditeljske veščine. Nato smo oblikovali 40 prenosnih ovir, s pomočjo katerih skupinam postavljamo različne izzive. Različni scenariji določajo in tudi omejujejo načine izvrševanja nalog.
Foto: Carmen Kos, Kabinet načelnika GŠSV, OOJ / Življenje je igra.
Stalne ali naključno izbrane skupine morajo v določenem času izvesti nalogo v skladu s scenariji in v skladu z omejitvami. Pred izvedbo naloge se iz vrst pripadnikov skupine določijo opazovalci, ki delo vodje in skupine ocenjujejo po vnaprej pripravljenih vprašalnikih. Po končani nalogi inštruktor pristopi k izvedbi analize, ki pa ni klasična vojaška analiza, temveč bolj vodena diskusija, kjer inštruktor v vlogi moderatorja z postavljanjem vprašanj motivira pripadnike skupine, da sami pridejo do bolj učinkovitih prijemov in rešitev.
Foto: Carmen Kos, Kabinet načelnika GŠSV, OOJ / Takšen most je znal sestaviti že Leonardo Da Vinci.
Dodano vrednost predstavlja prav spoznanje, da v skupini sami pridejo do boljših rešitev. Običajno delamo dve ali tri vaje zaporedoma tako, da udeleženci lahko sami ocenijo napredek. Odziv pri udeležencih je bil enkraten, zanimanje pa kažejo tudi skupine izven vojaškega okolja, za katere z veseljem pripravljamo predstavitve metodologije. Predstavili smo jo tudi mednarodni javnosti na konferenci CEFME (Central European Forum on Military Education). V Slovenski vojski smo usposobili deset visoko strokovnih inštruktorjev, ki orodje uporabljajo skoraj dnevno z namenom ugotavljanja in izboljšanja voditeljskih veščin in tehnik, uporabljamo pa jo tudi za selekcijo v procesu izbora kandidatov za nove slovenske častnike.
Voditeljstvo se stalno spreminja, kakor se spreminja tudi taktika, oborožitev, predpisi in ljudje. Pa vendarle so osnove človeškega sobivanja in urejanja človeških razmerij postavljene kot univerzalni princip. Ko se skozi delo dokoplješ do teh principov, postanejo stvari zopet lepe in enostavne. V oddelku to poskušamo iskati in najti vsak dan. Z oblikovanjem novih metod pouka in s kritičnim pristopom poskušamo posameznike ozavestiti predvsem o pomenu voditeljstva. Šele ko razumejo osnovna vzročno-posledična razmerja, jih lahko naučimo kako in kaj. Odkar sem se prvič srečal z voditeljstvom in njegovo etiko, me neprestano spremlja stavek ameriškega generala iz državljanske vojne, ki pravi: »Častnik se nikdar ne bi smel opravičevati vojaku, to pa zato, ker nikdar ne bi smel storiti ničesar takšnega, kar ga sedaj sili k opravičilu.« Pri nas ponavadi vsi vedo samo za prvi del stavka. Drugi princip pa je stalni izrek sodelavca iz našega oddelka, ki pravi: »Če hočeš voditi ljudi, jim moraš obrniti hrbet«. Vsi, ki učimo ta čudovit del vojaške stroke, verjamemo tudi, da nihče ni brez napak. Z dobro izobrazbo in pravim pristopom je mogoče storiti ogromno. Ne samo zaradi učinkovitosti vojske, temveč zaradi nje same, zaradi dobre organizacijske klime, ki je dodana vrednost in najboljši rezultat dobrega vojaškega voditeljstva. Ni treba, da si ponosen na vse, kar si v življenju storil, pomembno je, da se ničesar, kar si storil, ne sramuješ.
PRIPRAVILA: Andrej Kovačič, IVK inštitut/Varensvet, Carmen Kos, Kabinet načelnika Generalštaba Slovenske vojske /Oddelek za stike z javnostmi
