Ostrostrelec na robu (odlomek iz knjige Legija, anekdote in tradicija)

0

Bosna. Zima je bila takšna, kot se za tiste kraje spodobi. Živo srebro se je ponekod ponoči spustilo tudi na minus dvajset… A mraz ni bil edini faktor, ki je takrat negativno vplival na razpoloženje Legionarjev. Za nami je bila že skorajda petmesečna misija v Bosni in kar nekajkrat je prišlo tudi do hude krvi. Celo do pretepov je prišlo, a nič resnega, le nekaj bušk in modric. Vse do tistega dopoldneva, ko smo čistili orožje.

Nekaj fantov, ki smo bili nastanjeni v popolnoma novem bungalovu, je pridno čistilo orožje ter sproščeno debatiralo, preden je nastala smrtna tišina. Legionar prva klasa, po rodu Poljak, je držal svojo ostrostrelsko puško uperjeno v Caporala. Hudič je vzel šalo in koza je stegnila tace!

Sedel sem zadaj na eni izmed mnogih postelj in nisem mogel verjeti svojim očem… Sprva sem mislil, da gre za neokusno šalo, a da temu ni tako, sem dojel po umirjenem in globokem glasu Legionarja, ki je Caporalu grozil: »Imam te polni kurac! Polni kurac imam tebe in tvojih kurčevih ukazov! Razumeš?!«

»Ooo… Loksa, umiri se…« ga je v mirnem tonu posvaril Caporal ter se dvignil s postelje, kjer je čistil svoje orožje. Previdno je stopil dva koraka na stran, a cev ostrostrelske puške z 7,62 mm nabojem mu je sledila. Od njegovega oprsja je bila oddaljena vsega samo par metrov. Vse oči v bungalovu so nemo opazovale dogajanje.

Previdno sem stopil bližje in dvignil obe roki v znak pomirjanja situacije. Med Caporali sem morda Legionarja Loksa poznal malo bolje kot ostali. Bil je Poljak in imela sva skupnega prijatelja, njegovega rojaka Kuzkowa, slednji ga je redno hodil obiskovati v našo sobo. In ravno zaradi tega sem si spontano privoščil prevzeti iniciativo v tej kočljivi situaciji. »Loksa. Razmisli malo in se umiri. Spusti cev, to ni dobra rešitev,« sem poskušal pomiriti zadevo, ki bolj napeta ne bi mogla biti.

»Non-stop me jebe! Samo mene! Prekleti kurvin sin!« mi je odgovoril z razočaranim glasom, brez da bi umaknil grozeči pogled s Caporala.

Notranjost snežno belega bungalova je naenkrat postala moteče bela in v centru se je odvijalo napeto vzdušje, ki je smrdelo po rdečem. Čas se je ustavil in se ovil okoli črne cevi, ki jo je držal v roki obupan Poljak. Uperjena je bila v romunskega Caporala, ki je enostavno stal in se nemočen zavedal, da tokrat situacije nima v svojih rokah. Vladala je smrtna tišina! Pozornost je bila na takšni stopnji, da sem slišal podplat svojega vojaškega škornja, kako ob premiku moje noge ”cvili” zaradi trenja kavčuka ob linolej. »Loksa… Spusti cev… Lepo te prosim, to ni rešitev,« sem ga z umirjenim glasom poskušal prepričati. »Ne!« je odvrnil.

»Loksa… to ni rešitev…« sem ga miril in počasi stopil še korak bližje. Bil je desno od vhodnih vrat, Caporal pa je popolnoma sam stal desno od njega. Ostali so se spontano umaknili. Nihče ni želel biti v liniji morebitne smrti.

»Loksa… Sam veš, da to ni dobro. Ne za Caporala, ne za tebe. Spusti cev, ne delaj neumnosti…« Govoril sem počasi in razločno, ter v kratkih gibih gor in dol, z dlanmi v višini oprsja in obrnjenimi navzdol, dajal vsem dobro poznani znak, naj se umiri. Kot bi pomagal helikopterju pri pristanku.

Foto: osebni arhiv Robert Markuš

»Naj me neha že enkrat jebat!« je odvrnil. »Ok, ok…« sem ga z mirnim glasom pomirjal in istočasno počasi stopil še korak bližje. Bil sem samo še en velik korak od njega, ki je bil obrnjen k Caporalu. »Ej… Loksa… Spusti cev, da se pogovorimo… Bodi pameten… Spusti cev…«

Zaprl je oči in istočasno počasi povesil glavo ter spustil cev. Stopil sem do njega in močno prijel za cev, ki je bila že uperjena v tla. Ko je puška bila nevtralizirana in ni več predstavljala nevarnosti, je ogroženi Caporal bliskovito skočil in ga v tistem naletu z desnico tako razpočil preko gobca, da ga je vrglo v steno Corimeca. Tam ga je dokončal s podplatom vojaškega škornja, še preden se je imel Legionar čas vzravnati! Udarec je bil tako silovit, da je arkada dobesedno razcvetela!

Zakopali smo ga do vratu v luknjo in ga pustili čez noč, da je zmrznil. Naslednji dan, ko je bil že trd in ga ni bilo smiselno odkopavati, smo ga kar z macolo zabili v zemljo. Rešeno!

Da ne bi kdo tega vzel resno, moram poudariti, da sta zgornja dva odstavka izmišljena. V resnici neljubi dogodek ni dobil disciplinskega epiloga. Caporal, ki je bil na muhi, je sprejel odločitev, da Legionarja ne bo prijavil nadrejenim. V nasprotnem bi junak brez dvoma poletel s prvim avionom nazaj v Francijo, kjer bi ga čakala izdatna zaporna kazen, in skoraj gotovo bi ga doletel tudi izgon iz Legije.

Avtor: Robert Markuš, LEGIONAR s petnajstletno kariero, v svoji knjigi Legija, anekdote in tradicija opisuje značilnosti Legije tujcev, njene tradicionalne vrednote in običaje. 

Intervju z nekdanjim pripadnikom francoske tujske Legije si lahko preberete tukaj.

Deli z ostalimi.

Komentarji so onemogočeni.