Nataša Šram, predsednica društva Svet Staršev

0

Kot predsednica društva Svet staršev, kakšen je vaš pogled na varnost in nenasilje?

Glede varnosti in aktivnega nenasilja sem zelo striktna in v nekaterih pogledih celo radikalna. Na vaših konferencah sem spoznala, da smo za varnost sebe, svojih otrok in okolice odgovorni vsi, in da ni mogoče kar kupiti en kilogram varnosti. Glede svoje družine in okolja sem zelo zaščitniška. Živeli smo v neposredni bližini nasilne družine, za katero smo s pričami poskrbeli, da so se vključili v program rehabilitiranja. Oče nasilne družine, ki je izvajal fizično, verbalno in psihično nasilje nad svojima otrokoma, je želel, da njegov starejši sin pretepa mojega sina, vendar sem očeta s prijavo v vrtec, na policijo in s pričami, uspela vedenjsko spremeniti. Ravno tako živimo v neposredni bližini šole in vrtca, kjer redno skrbim, da se v okolici šole ne kadi, ne pije alkohola, ne prodaja droge, ne odmetava smeti, ne razbija steklo, ne izvaja vandalizma, ne grafitira in podobno. Pred tem smo živeli v tem istem okolju, kjer je bilo veliko dovoljeno in šlo krepko čez vse meje. Kar nekaj primerov je bilo, ko je mladina metala bakle z imenom ‘topovski udar’ v prostore šole med poletnimi počitnicami ob dveh zjutraj, ker so snažilke zaradi beljenja zračile prostore ‘na kip’. Bakle so pokale 14 dni zapored po dvakrat na noč, v začetku šolskega leta tudi čez dan. Na nas in na otroke je to vplivalo, kot da smo sredi vojnega stanja. Kradli so zastave šole in vrtca, zažigali smeti, urinirali po vrtcu, ga grafitirali, ga premazali z blatom in se izživljali nad igrali otrok. Po nekaj podpisanih prijavah na policijo, smo se dogovorili s policisti za občasne obhode in završalo je med mladimi, da tukaj ‘’takoj pokličejo policijo.’’

Kako pa vidite varnost in nenasilje med starši v vrtcih in osnovnih šolah?

Moje izkušnje so precej različne. Pri odpravljanju napak se lahko zgodi marsikaj. Resnično je veliko odvisno od ambicioznosti staršev v kombinaciji z vrtcem in šole. Bolj, ko so starši napeti, bolj kot je institucija ambiciozna, prej bodo poskrbeli, da bodo o napakah in rešitvah jasno spregovorili med seboj, na sestankih in tudi na sejah sveta staršev in zavoda in dosegli konsenz, povečano stremljenje k varnosti in aktivnemu nenasilju. Včasih je moja pomoč tako minimalna, da mi je v veselje, ko dobim pozitiven odgovor, da so zadevo začeli takoj reševati in da so rešitve za otroke in starše zelo pozitivne. V drugih primerih problem eskalira v molk organa in v medije. Molk organa in medije je izjemno naporno reševati. Izčrpajoče je mentalno, psihično in fizično, tako za vrtec ali šolo, kot družino. Žalosti me, da je tega tako veliko, da moramo vso administracijo posvetiti iskanju odgovorov na molk organa preko ministrstva. Namesto tega bi se lahko ukvarjali s predlogi in pobudami na seji sveta staršev in iskanjem argumentov za večje ozaveščanje staršev o varnosti in nenasilju, ter boljših pogojih oblikovanja modela učiteljeve pomoči učencem z učnimi težavami.

 Kakšna je po vašem mnenju raven šolske komunikacije v Sloveniji?

Šolske teme polnijo medijski prostor. Gorečnosti, ki tli za različnimi mnenji, pogosto zmanjka argumentiranih tal pod nogami. Precej se spreminja raven komunikacije, ki je zelo odvisna od lokalnega dogajanja. Njeno vsebino ter stil močno določajo lokalni dogodki. Nekje postaja vse bolj ostra in skrajna ter onemogoča zmerno šolsko razpravo, ki temelji na dejstvih ali zakonskih smernicah. Starši pa so vse bolj prebujeni in si želijo razprave.

Katere pa so vaše pozitivne izkušnje, ki bi jih lahko izpostavili?

S svojim poslanstvom in vizijo smo se zavzeli, da starše zastopamo na raznih sestankih za vpogled v problematiko. Na povabilo predstavnikov staršev, predsednikov sveta staršev in predsednikov zavoda, vstopamo na seje sveta staršev, analiziramo potek seje, ter jim sugeriramo proaktivne in prosocialne rešitve, ki jih priznani in subvencionirani zunanji strokovnjaki že leta nudijo na trgu. O vseh rešitvah smo soglasni s pristojnimi ministrstvi, to pomeni, da na ministrstvo prej pošljemo vprašanje in glede na odgovor soglasimo rešitev. Vsekakor se o rešitvah starši, predstavniki staršev in predsedniki, odločajo sami. Naše pozitivne izkušnje so:

  • Da so se nam v nekem klicu na enega izmed ministrstev zahvalili, da prevzemamo delo, za katerega jim zmanjkuje časa.
  • Da je namestnik predsednika zavoda neke šole v kateri sem zastopala starša na seji sveta zavoda (zaradi molka organa in blokade na tajništvu) povedal: ”Seje so javne, osebno bi rad zagotovil transparentnost in všeč bi mi bilo, če bi se lahko vsak, ki se želi udeležiti seje, udeležil. Osebno to zelo podpiram in starši so dobrodošli.”
  • Da poslušamo ravnatelje na sejah, kako toplo vabijo starše k ustanovitvi delovnih skupin in aktivnosti predstavništva staršev.
  • Da opazujemo, kako nekateri vrtci in šole potrjujejo svoje poslovnike, kjer je staršem omogočena vsa komunikacija, zagovor predlogov in odprtost javnega dela, ustvarjanje delovnih skupin, vabilo zunanjih strokovnjakov na seje, vabilo staršev na seje kljub starim omejitvenim ustanovitvenim aktom, ki so ravno tako živi dokumenti in jih ambicioznejše šole spreminjajo v bolj demokratične izvedbe.
  • V zadovoljstvo nam je, da nam zunanji pravni strokovnjaki povedo, da prava pot sveta staršev je, da išče argumente za predloge in ne proti, in da sama zavrnitev predlogov na sejah sveta staršev in zavoda niti ni smiselna, glede na zakonit obstoj organa, kar zelo ponotranjim in se absolutno tudi strinjam z njimi.
  • Da opazujemo, kako uspemo otrokom omogočiti boljše pogoje za vstop v višji razred, čeprav mu je nekdo nekje v šoli že sredi leta obljubil, da bo ponavljal razred kljub več urnemu popoldanskemu učenju.
  • Da opazujemo, kako vrtci in šole s katerimi smo v stiku postanejo boljši, prijaznejši, aktivnejši, hkrati pa aktivirajo tudi strokovne delavce, da se udeležujejo novejših zunanjih strokovnih predavanj za sodelovanje z otroci, učenci in starši. Stik s starši je izrednega pomena. Res izjemno.

In kakšna je vizija vašega društva za prihodnost?

Izhajamo iz mnenja, da je potrebno spodbujati dobre medsebojne odnose na vseh nivojih, pa tudi, da je preventiva še zmeraj vodilna sila ozaveščanja staršev, kako ravnati v določenih primerih, s katerimi se lahko potencialno, že zaradi narave starševstva srečajo. Želimo, da se neprimerna komunikacija določi, hkrati pa, da se določi tudi primerna komunikacija. Razloge zanjo najdemo v zakonu, ki predvideva, da predstavnik staršev sme dajati pobude in predloge na svet staršev in zavoda, ter iskati pozitivne razlage za nekaj, kaj se lahko spremeni na bolje, ne takoj negirati. Iz človekove narave bi bilo bolj smotrno, zakaj iti v neko pozitivno smer. Neke možnosti so in če bi bili dovzetni, bi bile mehkeje rešene. Spoštovanje družbenih vrednot mora obstajati, na predstavniku staršev je, da jih sliši, da povedo na sejah, kaj si mislijo o družbenih vrednotah. Drug drugemu moramo priti malenkost nasproti, drugače organ svet staršev izgubi svoj namen.

Poudarek bi dala na osebni percepciji družbene vrednote, kaj je prepovedano in kaj je dovoljeno. Vodenje skupine staršev sovpada v to percepcijo varnosti in nenasilja v vzgojno izobraževalnih institucijah.

Primož Dobravec                                                         E: info@varensvet.si

Deli z ostalimi.

Komentarji so onemogočeni.